V neki temi sem že napisal da nekatere temu rečejo prevzgoja moškega.
Govorim zase :
Ne prelagam odgovornosti na starše. Kot ve kot deklice sem tudi sam imel sanje in predstavo osvoji družini. Temu sem se prilagodil in tudi ko sem našel partnerja sem mu dokaj hitro zaupal. Otrok ki je odraščal v enostaršovski družini v času Jugoslavije kjer je bila ločitev neka tabu tema so me večkrat ožigosali kot pankerta oz. Nekoga ki naj bi bilo nekaj narobe z njim ker ima samo enega starša. Iz tukaj moja želja oz sveti gral da tega ne privoščim svojim otrokom. In sem se verjetno še toliko bolje slepil ko mi je razlagala da se vsi partnerji kregajo in da je to normalen proces. Sam v mladosi nisem vedel kako naj bi izgledala družina in kreg saj sem bil samo z enim staršem.
Zakaj vstrajati. Razen zgoraj omenjenega razloga je tudi skupno stanovanje. V njega so vlagali moji stari starši in delno tudi ona . Njen delež je manjši a vseeno govorimo par 10 000 eur.
Ja ker vidim kaj je sposobna in da že sedaj odtujuje otroke oz otrokom govori ne bodite tak kot je vaš oče on je …. se resnično bojim ali bom zmogel iti čez te postopke in procedure. V večini primerov kjer se ločujejo kolegi ločitev traja 3-4 leta.
Bodimo realni sedaj. Iz stanovanja noče. Ko sem ji omenil da bi bilo mogoče bolje če greva vsak svojo pot je takoj zabičala da ona iz stanovanja ne gre da po toliko časa kot sva skupaj je pol njenega. Hoce ves denar ki ga je vložila takoj nazaj.
Vredu se izselim jaz. Avtomatsko izgubim otroke ker jih nimam kam dati. Je najem. Cene najema so visoke, plačevanje odvetnikov, preživnine in še kaj . Ker stanovanje ni pisano nanjo je ona brez imetja in ji pripada brezplačna odvetniška pomoč v primeru da ostane brez službe. Se pravi bo lahko skos ugovarjala na sodišču da se bo proces vleku in vleku. To je že danes stalna praksa ločitev ki niso sporazumne. Kako naj skrbim za otroke v teh razmirah.
Na vprašanje zakaj nimaš ti te sreče mislm da je bila napisana pesem Lepa dekleta ljubijo barabe. In nasprotja se res privlačijo samo kaj ko ugotoviš da si v zmoti že stojiš do grla v dreku

Osebe z MOM niso psihopati je pa velika možnost, da imajo MOM pridruženo še kakšno drugo stvar ( to je edna od značilnosti). Lahko ima tudi sociopatske značajske poteze, antisocialno motnjo pridruženo. Lahko pa tudi kaj drugega (kakšno drugo osebnostno motnjo – dober, precej osnoven pregled v knjigi Čustveni vampirji) ali pa alkoholizem, anoreksija, obsesivno nakupovanje, prenajedanje…)

Vse ostalo, kar si pa napisala, pa vse podpišem. Vesela tvojih objav na forumu :-)))

GittaAna

Seveda, ampak družina je takšna, kakršni so posamezniki v njej. Če sta oba partnerja kolikor toliko pri sebi in imata pospravljeno po podstrešju in kleti, potem drži zgornja navedba. Če je eden od partnrjev nestabilen, potem ne more biti trdna družina, vsaj ne takšna, kot si jo želiš ti.

Kričač, odnos z osebo, ki ima MOM nikoli ni lahek, niti če si z njim, niti če se razhajaš in tudi po razhodu ne, če prej že ne razpucaš. Torej v vskem primeru je in se obeta precejšna štala, na katero v bistvu sploh nimaš velikega vpliva. Edino orožje, ki ga imaš si ti sam. Vse kar lahko spremeniš si ti, tvoji odzivi na sve skupaj.

Moje izkušnje so takšne, da ko sem sama poštimala pri sebi in obenem neumorno iskala rešitve, so se začele stvari spremnijati, včasih tako, da sem mislila, da so se zgodili “čudeži” in potem odkrila še eno lastnost oseb z MOM. So izjemno, izjemno senzibilni na energijo drugega – če sem imela jaz v sebi spucan in bila trdno in dokončno odločena, da nečesa ne dovolim več ( ali kaj drugega) so to začutile in so se umaknile preden se je “boj” sploh začel.

Potem kasneje, ko se že precej “ojačaš” pride še faza, ko odkrijejo, da gre zares, da si drugačen, da ne pališ več na stare trike, da se te ne da več čustveno ali materialno izsiljevati, da resno misliš…in takrat ponavadi še zadnjič poskušajo z vsem orožemjem, ki je do sedaj delovalo in običajno z vsem naenkrat 🙂 Če si res sebe v red spravil ne boš odreagiral, tako kot hočejo od tebe, temveč tako, kot veš, da je prav. IN potem se (ponavadi spet “čudežno”) kar naenkrat stvari umirijo in se povsem umaknejo. ( Običajno, ker dojamejo, da od tebe ne bo več koristi) .

Pripravljen pa moraš biti, da bodo vsake toliko časa, če bodo le imeli priliko spet preizkusili ali si še vedno dovolj trden ali bi bil morda spet primeren za njihove plane)

GittaAna

Ne more hkrati prositi za BPP kot oseba brez premoženja in zahtevati pol stanovanja. Ko bo stanovanje prepisano nanjo, jo bodo itak terjali tudi za BPP (tako ali tako pa ima službo in BPP niti slučajno ne pride v poštev, pogoji so zelo strogi in so jih še zaostrili).

Pogoji za BPP so sigurno kje na netu.

Če se izseliš in bo ona uporabljala celo stanovanje, lahko pod določenimi pogoji zahtevaš uporabnino (no, to je morda malo za lase, ni pa nemogoče, ampak če ti že ona pribija neke zahteve, jo zatri nazaj!).

Tema o uporabnini:

http://med.over.net/forum5/read.php?151,8986470

Skratka, nisi tako nemočen, kot se ti zdi, samo neveden, zato te lahko vozi lulat.
Ti se moraš najprej seveda odločiti, kako bi rad preživel to edino življenje, ki ga imaš. V kaj boš vložil svojo energijo, v mazohistično sobivanje z ženo ali v naporno ločitev (ločitev je naporna v vsakem primeru, tudi če sta oba partnerja normalna).

Jaz sem imela partnerja z mom, tega se je zavedal in se je trudil, pa je šlo vse kot po učbeniku. Točno tako je, kot ti pišejo vsi, ki so to dali skozi, in niti za pičico drugače. Prav srhljivo neverjetno.
Ko je bil stisnjen v kot, je točko za točko obljubil vse, da bo drugače. Stvari, za katere sem sploh pozabila, da sva se kdaj pogovarjala … Začel kuhati!!!!, čemur se je prej vedno izogibal.
Ampak potem je točko za točko začel spet po starem, vmes pa so bili spet klasični izbruhi kot strela z jasnega.
In ko sem jaz potrebovala njegovo oporo, je zbežal s kraja nesreče. V neki temi je nekdo to tako opisal in je točno res! No, tebi se vsaj tega ni treba bati, ker od žene tako ali tako že zdaj nič nimaš, razen komedije.

Nekateri imajo/imate starše momovce. Ste si kot otroci želeli, da starši vztrajajo skupaj za vsako ceno?

Glede pankrtov v Jugoslaviji – vidiš, tukaj je bilo očitno malce odvisno od okolja, verjetno pa tudi od staršev. Med mojimi prijatelji je kar nekaj takih, ki so živeli samo z enim od staršev, pa jih zaradi tega nikoli ni nihče sekiral. Mislim, da sem kakih deset let starejša od tebe. Nekateri so bili ločeni, drugi so imeli očeta, ki je bil poročen z drugo in je pač poservisiral še sosede/sodelavke. Tudi v naši družini imamo takega “pankrta”.
Očitno imaš ti smolo in ti že od rojstva vcepljajo komplekse, predsodke, neka nezdrava načela, ti pa se tega ne znaš rešit (seveda, če te preparirajo že tako dolgo).
Moraš se začeti imeti rad. Nismo na svetu zato, da bi ves čas samo trpeli in padali iz ene luknje v drugo. Imaš koga v svoji bližini, da bi ti bil v eno zdravo oporo in da se spozna tudi na kako pravno zadevo? Je dal kdo skozi ločitev? Morda poznaš kakega pravnika, da bi ti malo pomagal?

Še tale tema o dodelitvi otrok – včasih jih dodelijo tudi očetom oz. vsaj skupno skrbništvo:

http://med.over.net/forum5/read.php?168,8836455

Mislim, da se moraš res oborožiti z drugačnimi zgodbami, kot si zdaj okužen z njimi.

Mater MOM, oče narcis , oba s sociopatskimi značajskimi potezami.

Leta in leta prosila, če se lahko ločita, da bo končno mal miru od njunih dram, pa sem vedno dobila odgovor, da ne in to zaradi otrok !? Ne vem sicer koliko bolje bi bilo, če bi se res ločila, amapk vsaj kakšno uro več bi pa bil mir.

GittaAna

GittaAna!

Se popolnoma strinjam in podpišem, kar si napisala:

“Ljudje smo zelo različne sorte in pridemo do rešitev na različne načine. Eni to lažje naredijo tako, da najprej razumejo, druge to samo zmede, ker so vajeni drugače reševati probleme. Nič ni narobe v tem, da poskušaš vse prej razumeti, preden storiš ,kaj, kar morda ne bo dobro zate in tvojo družino in nič ni narbe zaupati svojim občutkom, ki ti govorijo, da nekaj ni v redu in kaj storiti. Sem zdi pa najbolje, da zaupaš obojemu.”

Kričač!

V enem poprejšnjih postov sem ti napisala: “”Kričač” razumem te, da ne vidiš nobenega izhoda in se zato zadovoljiš le z drobtinicami… in pri tem upaš, da se bo kaj spremenilo. Tudi sama sem dolgo brezplodno živela v iluzijah in čakala, da se bo kaj spremenilo in ob tem močno trpela… Iz izkušenj lahko povem, da se ne bo nič samo od sebe spremenilo…”

Bila sem samohranilka, zato se z vsem spoštovanjem do tebe, učim tudi ob tvoji zgodbi… Rasel si brez očeta, brez osebe, ki bi ti zapolnila lik moškega in očeta. Ob tem nisi imel možnosti, da bi se naučil osnov abecede odnosov v družini, ki bi jih zapolnil kot moški in oče. Razumem te, da si močno želiš ohraniti družino in morda ravno zaradi tega plačuješ preveliko ceno… Marsičesa nas starši niso zmogli naučiti in zato marsikaj ne dojamemo in ne vemo… Tako pač je. Vendar dobro je, da se tega vsaj ZAVEMO in da ta del naše zgodovine čimprej pustimo za seboj in se začnemo učiti tudi o tem kar ne vemo, ne znamo in ne zmoremo…

Predlagali bi ti, da ponovno prebereš moj post z dne 15.4.2014 in poskušaš vsaj sam sebi odgovoriti, kaj misliš glede tega, da bi poiskal pomoč v samopomočni skupini ali celo pri ustreznem terapevtu.
Največji problem jaz vidim namreč v tem (o tem tudi jasno razodevaš sam!), da enostavno ne veš več kaj je prav in kaj ni prav. Glede na okoliščine, v katerih si rasel, je razumljivo, da ne veš in ne zmoreš poti naprej… Ravno zato je po mojem mnenju edino smiselno, da si si dolžan pomagati z ustrezno strokovno pomočjo. Največjo moč odkrijemo v nas samih ravno takrat, ko spoznamo in si rečemo: NE MOREM VEČ!” Edino ob tem spoznanju se nam lahko odprejo druge poti, ki jih nismo bili vajeni in ki zanje ne vemo. Iz izkušenj ti povem, da obstajajo, le močno se moramo zanje potruditi.

Če bi bila na tvojem mestu, tudi slučajno ne bi nič več tratila svojih moči s tem, da bi se ukvarjala z mislijo, kako se obnaša tvoja žena. Vsekakor pa bi resno jemala vse njeno izsiljevanje, sploh pa da pusti službo… S svojim ravnanjem je že zdavnaj prestopila meje dopustnega in če ji v njenem početju ne boš postavil jasnih in nedvoumnih meja, se družini bliža huda katastrofa. Pomisli na otroke, ki srkajo vse te nezdrave vzorce! Za njih je to je slaba popotnica. Zakonitost je, da bodo vso patologijo iz vajine družine, prenesli naprej v svojo družino…

Edini pomemben člen v vaši družini si sedaj ti in tvoji otroci. Ravno zaradi njih, si dolžan pomagati samemu sebi. Vendar s tem pogledom na svet in s tem načinom, ki ga živiš sedaj in o katerem pišeš, tega sam preprosto ne boš zmogel. Zato dopusti si in poišči si res pravo in učinkovito strokovno pomoč.
Edino, ko se začnemo mi sami spremijati, se lahko začne spreminjati tudi vse ostalo… Zgodi se lahko, da se drugi zato ne bodo spremenili… Vendar najbolj pomembno je, da smo sami na vse to pripravljeni…

Želim ti srečno za nov korak, za katerega se morda le utegneš odločiti. Lp Odmev

Osebe z MOM niso psihopati je pa velika možnost, da imajo MOM pridruženo še kakšno drugo stvar ( to je edna od značilnosti). Lahko ima tudi sociopatske značajske poteze, antisocialno motnjo pridruženo. Lahko pa tudi kaj drugega (kakšno drugo osebnostno motnjo – dober, precej osnoven pregled v knjigi Čustveni vampirji) ali pa alkoholizem, anoreksija, obsesivno nakupovanje, prenajedanje…)

Vse ostalo, kar si pa napisala, pa vse podpišem. Vesela tvojih objav na forumu :-)))

GittaAna[/quote]

Zdravo,
Se strinjam s teboj, da ne gre tako zlahka označiti nekoga. Smo pa vsi, ki imamo izkušnje z osebki s takšnimi in podobnimi simptomi le-te prepoznali kot (na tem forumu rečemo) MOM/NOM, kljub temu, da lahko edino in le strokovnjak tega področja postavi natančno in pravilno diagnozo.
Imajo pa tile NOMi, MOMi, sociopatske osebnosti, psihopatske osebnosti kar nekaj skupnih značilnosti, ki se med vsemi prepletajo in so nekje bolj drugje manj izražene,kot so: nekakšna karizma, umetnost besedičenja, manipuliranje, projekcija, triangulacija, pomanjkanje empatije, patološko laganje, valjenje krivde na druge, nadzor, ljubosumje, ustvarjanje lepega vtisa za okolico…..
Kar se pa mene osebno tiče, mi je pa danes čisto vseeno, kakšna bi bila njihova natančna diagnoza. Iz lastnih izkušenj vem le, da so neke vrste psihoti, ki uničujejo psihično in fizično zdravje tistih ljudi, ki se z njimi trudijo in trudijo za obljubljeno iluzijo – lepše in manj trpeče življenje.
In kot sem že velikokrat rekla, stokrat hvala za ta forum in tvoje prispevke ter prispevke sodelujočih, saj bi verjetno brez tega še vedno živela iluzijo s čustvenim vampirjem.

Pa še nekaj linkov na to temo:
https://www.psychopathfree.com/content.php?212-30-Red-Flags

http://powercommunicating.com/articles/Differentiating%20Narcissists%20and%20Psychopaths.pdf

http://www.wabccoaches.com/blog/psychopath-or-narcissist-the-coachs-dilemma-by-paul-babiak-phd/

Zivjo

res je to, kar je ugotovil tudi Kricac, da je veliko odgovornost na neMOM, saj se mora zdaj sam odlociti, kaj je prav, kje drzati mejo in se ne more zanesti na drugega, da bi se skupaj nekaj zmenila. Ker preprosto oni drugi ne dela v skupno dobro, ampak v svoje dobro.

recimo – kdo bo dajal otroke spat zvecer – recimo da nekako pol pol, ce ni kaksnih posebnih del zvecer. ok, recimo da naj bi bilo tako, ampak sem gledal, v 14 vecerih sem jih dal jaz spati 12krat. Ok, torej na zaupanju, da bo oni drugi rekel, daj bom pa jaz danes dal spati – ne bo slo, in je treba vzeti iniciativo v svoje roke.

zal se je treba sprijazniti, da tak odnos nikoli pac ne botak, kot bi moral biti.

res pa je, da sem tudi jaz se vedno v dilemi, ali je MOM ali ni, in ker veliko terapevtov, tudi najin, ne vem koliko ve, se verjetno lahko se leta trudiva in delava in delava…eh

veliko bolje je, ko ne razmisljam o njej, zakaj tako, zakaj, preprosto meje in se jih drzati.

in preden meje – se tako ojacati, da lahko potem zdrzis recimo teden dni tisine… ker take odzive in manipulacije delajo MOMi…

In pa, tega nisem v prejsnem postu napisal – kljub vsemu sem ODGOVOREN za svoje odzive. na zenine brutalnosti moram odgovoriti tako, da tudi sam ne postanem brutalen, nesramen itn… ker edino tako bom potem lahko vzgled in bom lahko mirno spal… kar pa seveda ni enostavno, sploh ne… jeze je ogromno. ki pa je ne dam njej, ker jo to napolni.

Kricac, tudi jaz mislim, da si dobi nekega sogovornika, jaz ga imam, solo, in mi je to v veliko pomoc, da govorim nekomu o tem…

toliko na kratko…

lepo vas je brati, kot ponavadi 🙂

lp SVO

SVO po mojih izkušnjah si na pravi poti, tale solo sogovornik je tudi moj prijatelj, ki mi najbolj pomaga.

Tvoji postopki so zagotovljeno najboljši, kako se bo pa obneslo bo pokazal čas.

Tudi tebe je lepo brati….LP

Ker sem moski in ker sem tak MOM magnet :-), itak, sem tudi problem solver poleg tega da bi rad vsem ustregel in s tem dobil potrditve v zivljenju, ki je kot kaze, nisem imel dovolj.

In sem prisel na idejo, da to helper energije namesto v “zakaj ona.. in kaj ji se moram povedati in podobne neumnosti”, raje usmerim vase in v idejo, kako si ustvariti nek ALGORITEM, po katerem se clovek lahko ravna, ce sem pac v fazi “staying”. Vedno si recem, da karkoli bom zdaj delal na sebi, bo to nalozba za naprej, pa ali bo to skupno zivljenje ali pa loceno, itak imava otroke in bo vedno skupno na nek nacin. Tako da, brcati treba v vsakem primeru.

fascinira me res to, kako so tile MOMi dobro opremljeni za tak nacin delovanja, ker dejstvo je, da ko se enkrat spustim z njo v debato in v argumentiranje in zagovarjanje in razlaganje, ji ne sezem do kolen, zal, pa se smatram za inteligentnega. Res je, da cutim, in slutim, da njeni odgovori ne stimajo, ampak v tistem hipu nekako stoji in se pogovor ne more odviti v pravo stvar oz. da bo ona priznala zmoto ali napako. Npr. – ce jo je moja nedosegljivost na telefon ustrasila, zjezila, je to jezo lahko utemeljila, da moram sedaj, ko imam otroke, biti odgovoren, dosegljiv, kaj ce se njej doma kaj zgodi, ko je sama z drugim otrokom, pa ce bo morala klicati resilca, itn. In gre debata v take sfere, da je ze absurdno, ampak se vedno drzi, da ja, bi bilo bolje da sem jaz 100% dosegljiv, da lahko pridem pomagati, da otrok ne bo sam s tujim clovekom itn.. ampak, v ozadju je seveda nekaj drugega, da ona zeli da sem stalno dosegljiv, da me postavlja v nowin situacijo in da ji to daje moznost, da se jezi, da izraza nezadovoljstvo, da s tem manjsa mojo samozavest in ustvarja situacijo, ki jo ona vodi in obvladuje. (no, ne obvladuje :-))

Ena od poti je pac, da v tem primeru navedem razlog ali dva, in se ne spuscam vec v pogovor.
Zapustim prostor, ce se vedno hoce nadaljevati pogovor.
Zacnem pogovor o cem drugem.
Zdi se mi, da zelo dobro delujejo stavki, kot “Zal mi je da tako mislis, … in obrnem besedo nazaj k njej, saj se tako ne ustavi vsa jeza in ostala custva na meni.
Vsekakor je na mestu, da se ne razburim, da bi ji z jezo pokazazal, da me je vrgla iz ravnotezja. Se mi zdi, da ni narobe ji povedati, da me nekaj jezi, ampak na miren in dostojen nacin.

Opazam, da se zelo hitro v najinih pogovorih fokus iz nje premakne name in dobro je, da uspem po parih minutah na neki obrobni temi “izpred 6 let” zopet reci “No, pa dajva naprej o tistem , o cemur sva se pogovarjala… Zdaj SELE opazim, da se to v pogovoru resnicno zgodi in da se namesto o njej ali naju pogovarjava o meni in da se zagovarjam in razlagam. Kar se mi je v zacetku zdelo ok, ker ji bom s tem pokazal in razlozil, in bo razumela, in ji bom pomagal, in mi bo hvalezna in bom dobil potrditev, ampak zdaj vidim, da tako zal ne bo slo.

Tezko mi je tudi jo ustaviti, ko omenis nek dogovodek in bi recimo rad rekel ,da tega in tega ne zelim in ne bom vec dopuscal, ko ti zena zacne z “Kaj pa ko si ti pred leti tudi to in to.. in… in hitro se zna pogovor zvodeniti. Seveda si lahko oznacen za egoista in nesramenga, ker se zdaj noces pogovarjati o tistem izpred 6 let, ceprav si se seveda ze 10krat, ampak v tem momentu en delcek tudi mora potrditi njene strahove izpred 6 let, in se potem takoj nekako vrniti na aktualen problem.

Imel sem neko obdobje, ko se pac nisem oglasal in reagiral na njene kritike, pikanja s pripombami, pa se mi je zdelo, da je bila situacija boljsa, ampak mislim, da se je to le prevec nalagalo v meni. In se mi zdi bolje, da na neke opazke, ki so zelo SUBTILNE in lahko na prvi pogled izgledajo kot HEC, vseeno odreagiram, mirno, in povem, da tudi ce je hec, mi ni vsec in jo prosim, da tega ne dela vec.
To je tista MOMovska subtilna komunikacija, ko ti nekaj rece, in ce ti ne odreagiras, je dosegel svoje, ce odreagiras jezno, je dosegel svoje, ce odreagiras pa PRAVILNO, zdaj ne vem, z vprasanjem, “Preverjam kaj si s tem mislila, ko si to rekla, oz poves njen stavek se enkrat s svojimi besedami in preveris pri njej, ce je to “njeno” sporocilo, s tem mislim, da lahko dokaj uspesno RAZBIJEM njen poizkus posiljanja sporocila, da potem izkoristi moje odzive v svojo smer.

Nekaj na to temo sem prebral tudi v Otrok in samozavest, kjer avtor navaja 4 tipe komunikacij, in osebe z MOM, ki so izrazito nesamozavestne osebe, najraje uporabljajo najslabsi tip komunikacije, ki je
1. posredna in nejasna komunikacija (Tako je, kot bi govoril steni), kjer pac ne izrazi sebe nic, ni jasno komu govori, s tem je zasciten, a uporabi pa lahko odzive cloveka, kateremu je bil stavek namenjen.

potem so se
2. neposredna nejasna komunikacija : (Vedno si pozen)
3. posredna jasna (Samo jaz pospravljam, in nihce drug)
4. neposredna in jasna komunikacija (Zelo sem jezen, ker si zamudil na kosilo)

Takoj je jasno, da je stevilka 4 winner, priznam, da tudi sam vedno ne govorim tako, ampak se trudim v to smer.

Momovci dejansko delujejo za scitom neke nejasnosti in to znajo s pridom uporabljati. Vesel bom tule se kaksnih idej in strategij, vsekakor pa je dejstvo, da ce te zavohajo, da si stabilen, probajo, pa se odzoves samo z vljudnostjo, pozdravom, so kar malo sokirani. Moram priznati, da sem to zdaj ze nekajkrat opazil in to mi daje optimizem, da na nek nacin je mozen life z MOM, saj nisem edini, ki se trudim v to smer. Res bo pot drugacna, si pa zelim spoznati koga, ki je v taki situaciji in se mu zdi tak nacin zivljenja v dvoje sprejemljiv.

in se vedno, sem mnenja, da takih reakcij in komunikacij je sposobna tudi oseba, ki nima MOM, in zato bo cas pokazal, koliko se je moja zena pripravljena nauciti ob meni, ko se zacenjam spreminjati. Ce se bo lahko sprememenila tudi ona, so to res lahko samo bolhe, ce pa ne, pa je zal verjetno res neka motnja.

lp SVO

SVO, ampak kaj boš imel od tega, če boš razvil strategijo, da boš zdržal, preživel ob momovki? Boš imel dobro ženo, partnerko, prijateljico, boš tako ustvaril zdravo okolje za svoje otroke (ker zdaj ga nimajo, to menda veš)? Bodo tvoje preživetvene strategije prinesle vsaj približek tega, kar naj bi bil zakon in družina?

GittaAna je napisala, kaj si je ona želela kot otrok. Mir.

evo da se vmešam

Ti kar pogumno naprej sistematično rešuješ težave kot vsak moški
Vendar vedi iz mojih izkušenj
Na začetku ti ratuje in si vesel tudi sam sem bil. Vendar so momovci kot bakterije tudi oni se učijo in spreminjajo na podlagi okolice.
Kje se je začelo pri meni podirati – Rečmo da sem imel tudi sam kdaj slab dan in nisem imel moči potrpežljivo odreagirati – in potem vidiš da se vrneš ne en korak nazaj ampak si na začetku. Ponovno graditi kar si gradil mesece.
Drugo kar pa je bilo še bolj boleče mene se je pustilo pri miru saj sem vredu odbijal napade. Otrok odraste v 2 letnika ki začne nagajati in ima svoje faze – trmanja, odgovarjanja, testiranja mej kot vsak malček ki pa teh mehanizmov nima in se jih ne more naučiti in tudi zakaj bi ga obremenjevali. Potem se izbruhi začnejo nad njim isti kot jih imaš ti. In seveda sem vmes posegel in sebe žrtvoval za napade. In tukaj se pripravita s svojim terapevtom.
Opazil sem da na sebi delam sem delu še vedno moram delati samo ko bo ona ta svoj gnev trenutni prestavila na otroka mislim da tudi ti ne boš stal mirno.
Mislim da je tudi glavna moč mojega mom-ovca da me izsiljuje pač imam preprosto svoje otroke rad
To ve in čuti in vidi in to izkoristi vsakič in obrne sebi vprid
drugo kar pa je kot piše mal alergična si pripravljen tako živeti celo življenje ?
Probati ni greh in je pravilno in to je prva stvar ki jo moraš narediti probati urediti. Potem tudi tukaj je štos kakšna stopna je tvoj mom-ovec. Niso vsi tisti ki se nebi spremenili
Malo mojih dilem na katere še ne najdem odgovorov mogoče bodo pa tebi pripomogli k razmišlanju in oblikovanju momovca . Kot je rekel dr. Gostinčič v oddaji na RTV slo
Mi lahko kristal obrusimo in oblikujemo ne moremo ga pa na novo narediti.

Res je, napisala sem, da bi najraje imela mir, vendar ni dobro posploševati stvari. Ljudje so vsak posebej drugačni, ravno tako družine in situacije v kateri so. MOja dva sta bila oba blentava in ves čas se je šlo zgolj zato, kdo bo glavni igralec in glavna žrtev trenutne drama, otroci pa so bili postranska zadeva, objekti, ki so bili tu zgolj za zadovoljevanje trenutnih potreb. Mater poklicna žrtev je jokala in stokala, kako grdo ravna on z njo ( je bilo res) vse do trenutka, dokler se nisem jaz postavila zanjo in stopila vmes. Ko je preusmeril bes in jezo name je stopila na njegovo stran, češ kako grdo se pogovarjam z očetom, to se pa ja ne dela. V bistvu me je zgolj izkoristila za to, da bi preko skupnega napada name prišla bližje k njemu. On je ravno tako stokal in jamral, kako je ona grozna ( je bilo res) in pisal dolga pisma otrokom, kako je on ubog in revež, v bistvu pa ga poznam zgolj kot nekaj, kar je veno odsotno, kadar pa pride je leden, hladen ali pa žareče besen in nasilen in večinoma prikrito pijan. Oba pa ugledna meščana, zelo spoštovana in jaz seveda tista, ki je glavni problem v družini, ker sem tako čudna, neobladljiva, groba, nespoštljiva ..itd. Ena taka klasična igra disfunkcionalnih družin.

Seveda, sem si želela mir pred njunimi dramami, vendar bi dala vse, da bi imela vsaj enega normalnega v bližini, ki bi mi potrdil, da so oni nori ne jaz, da so oni povsem disfunkcionalni ne jaz. V stroki velja, da so otroci zelo odporni in če imajo vsaj eno osebo, ki je kolikor toliko normlana v bližni ( lahko je tudi sosed, učiteljica..še najbolje pa nekdo v družini) potem je velika verjetnost, da se bodo kasneje postavili na noge, drugače pa zna biti, da se bo odpeljalo tudi njim. No ja, jaz nisem imela nikogar (še dolgo kasneje ne), pa sem vseeno nekako preživela, četudi mi je nekoč prijateljica, ki je psihiatrinja rekla, da je čudež, da nisem končala na psihiatriji. Torej se da vse.

Poleg tega,da bi mi takrat kdo povedal, da so starši problem, da ni težava v meni, temveč v njih, bi bilo dobro, da bi mi kdo od normlanih že takrat nakazal, kaj je zdrava percepcija na svet, kaj so to kolikor toliko zdravi odnosi, kaj je prav in kaj ne, kakšna je komunikacija med ljudmi….ker sem se tega potem morala skoraj vsega naučiti čisto sama, vse od totalnih osnov npr, šele v študentskih letih sem se naučila jesti z nožem in vilico, ker prej, četudi sem odraščala v “ugledni” družini tega nisem znala, ker so me nekako zaposleni s svojimi dramami pozabili naučit, pa do bolj zapletenih stvari, ki jih moraš znati v socialnih kontaktih z drugimi ljudmi. Torej vse, kar lahko otroku v tistem obdobju nudi vsaj pridih normlanosti lahko kasneje zelo koristi.

Tako da vsaka zgodba je drugčana in ni dobro, da kar povprek dajemo recepte, ki naj bi delovali za vse.

SVO – odlično ti gre, kaj naj rečem, kar sapo zajemam kako si hiter ( četudi se tebi sedaj verjetno to ne zdi tako 🙂 Če imaš otroke z MOM, NOM se moraš v vsakem primeru ( če se ločiš ali ne) soočiti sam s seboj, naštudirat momsterja, se naučit kako ravnati z njim, nekako razložit otrokom in jim pokazati s svojim vzgledom, kako lahko hendlajo MOM, NOM starša, ker boste imeli kontakte verjetno vse življenje, Zgolj ločitev tu ne pomaga.

Drži se ( in vsi ostali) 🙂 !

GittaAna

GittaAna, tudi če je samo eden od staršev “blentav”, se otrok nima od koga učiti zdravih medsebojnih odnosov. Mogoče od starih staršev, če je veliko z njimi. Tudi otroci ločenih staršev se ne morejo tega naučit od nikogar, če vsaj eden od staršev ne zaživi v novem resnem partnerstvu.
Žal imam v svoji bližini družino, kjer je mama nekaj, ne bi rekla, da je mom, mogoče je nom. Otroci povzemajo vzorce vedenja po njej, že izraz na obrazu imajo tako zoprn kot ona. Pa je fotr super in se veliko ukvarja z njimi, samo žal očitno vleče tisti, ki je glasnejši. Kolikor toliko normalno se obnašajo samo, če so eden po eden z očetom. Takoj, ko so vsi skupaj ali z drugimi otroki, je konec. Ne vem, ne znam si razložit. Ampak ti otroci prav izstopajo po svojem nesimpatičnem obnašanju.
Zaenkrat so tudi še premajhni, da bi se poznali mamini izbruhi in grobost. Bomo videli, ko bodo v puberteti.

Govorila sem o kasneje, ko otroci odrastejo in začnejo živeti po svoje. Otroci najprej prevzemajo vzorce okolice in očitno so v tem primeru prevzeli mamine ( nekaj pa so tudi geni, lahko da bo tako tudi ostalo). Kasneje, ko bo skoraj neizbežno prišlo do konflikta z mamo ( pri mom in nom je odcepitev izjemno, izjemno težka) in bodo tudi sami doživeli to, kar sedaj doživlja oče, pa bodo prisiljeni ponovno razmisliti o življenju in o vsem in bodo prišli spomini ali pa podzavetno vedenje, da je lahko tudi drugače in to je tista baza na kateri bodo lahko kasneje gradili. Če niti teh temeljev ni, če je zgolj tema in bolezenski odnosi, zna biti da bo prepričanje, da je ta gniloba osnova vsega tako globoko v njih, da ne bodo imeli na čem na novo graditi in bodo nadaljevali zgodbo s svojimi otroci, dokler je pač eden ne bo prekinil.

GittaAna

Dragi moji sotrpini (mislim na moško populacijo).

Že nekaj časa berem tole nit v forumu (sem že tudi nekaj napisal) in predvsem bi se navezal na pisanje SeVednoOptimist-a. Kapo dol da si pripravljen toliko časa in energije posvetiti temu, da vzdržuješ vajino vezo in verjemi mi da te globoko spoštujem, vendar bi te rad opozoril na dejstvo, da ti nisi v vezi z “normalnim” človekom. Vem da čutiš, da delaš nekaj plemenitega in prepričan si, da bo tvoja to kmalu tudi spregledala in bo drugačna, vendar verjemi mi, da ne bo. Bolj se boš trudil, bolj boš tonil v to lepljivo blato in težje se boš izvlekel. A si pripravljen nositi vso breme te veze? A si pripravljen do konca življenja prevzemati vso odgovornost? Jaz sem mislil da lahko pa danes vidim da je to bila ena velika napaka…

To kar ti vidiš pri svoji partnerki to ni ona, ampak verjemi mi da je ona v sebi polna nekih črnih misli, zaničevalna, podcenjevalna do tebe in polna nekega gnjeva, kar se bo s časom stopnjevalo – taki so vsi. Če boš zgubil tisto nekaj kaj jo sedaj hrani oz. če bo našla koga drugega te bo zapustila še isti trenutek ne glede na vse skupaj. Iz idealiziranja do razvrednotenja je pri njih le majhen korak. Lahko imaš sto strategij in bo vedno našla neko novo pot kjer te bo prizadela. To da se tako trudiš in skačeš za njo, je zanjo kot jemanje anabolikov in postaja vedno močnejša čeprav ti tega ne vidiš. To je resnično bolano kaj počnejo in z zdravo kmečko pametjo tu ne moreš razmišljati.

Jaz sem imel to priložnost, da sem od drugih slišal kakšna je moja ex, ko ni z mano… popolnoma druga oseba!!! Čeprav dolgo tega nisem verjel sem pač moral vse izkusiti na svoji lastni koži. Pred mano sladka, ves čas se je delala nemočno in nebogljeno skratka ves čas je igrala žrtev… ko je bila s svojimi frendicami oz. v svoji družbi je bila superiorna, zaničevalna, vsemogočna, mene je tako obrekovala da kaj takega jaz ne bi povedal za mojega najhujšega sovražnika, nič ji ni bilo sveto! Doživel sem jo tudi na sodišču ko me je tožila in ne moreš verjet kako predstavo sem dobil tam… no tam sem videl in doživel vse tisto kar so mi prej drugi govorili da je ona!!! Rabil sem zelo dolgo da sem si od tega opomogel – skoraj dve leti! In ja šel sem skozi pekel in danes lahko dokaj neobremenjeno gledam na vse skupaj čeprav so še vedno poskusi prestopanja mej, ker imava skupnega otroka in pač ne morem čist prekiniti stikov z njo – ŽAL!!! To niso osebe, ki so vredne kakršnega koli truda, vsak trenutek z njimi je izgubljen trenutek in bolj ko te potegnejo v svoje drame težje je izstopiti.

In še enkrat za vse, ki mislite da se z njimi da živet:

Z NJIMI NI MOGOČE NITI SHAJATI, KAMOR LI DA BI Z NJIMI ŽIVEL!!!

ONI NISO TO KAR VIDITE – to kar vidite da bi naj bili oni so samo projekcije tistega kar si vi želite da bi ta oseba bila in tukaj je keč kako vas (nas) dobijo v njihovo past.

No toliko sem hotel povedati na to temo. To naj ni vzeto kot slabo SeVednoOptimist ampak zgolj kot resnično dobronamerni nasvet ker vidim kako počasi ampak sigurno lezeš proti point of no return…

Seveda pa kaj in kako boš naredil ostaja tvoja odločitev!

Lep dan vsem skupaj

GAna, hvala, prav sede kaksna pohvala.

Moram reci, da cutim tu na forumu kar nekaj ljudi, ki so zagrenjeni?(ni prava beseda), ne vem kako naj recem, jaz nikomur nic nocem, samo skusam se cimvec nauciti, poizkusitita ta hip, puscam pa si vse opcije odprte. Vendar ne razumem, zakaj bi mi nekdo rekel, ne bom poimensko, da “ti kar probavaj ampak glej, takole se bo koncalo in bolje da ze kar zdaj skocis iz stopnice 2 na 8 pa bo mir.”

Odlocitev, ce ne bi bilo otrok, mislim, da bi bila veliko lazja. Pozabimo vero, stanovanje, denarne vlozke…

tako GAna kot se nekdo pravi, da to, da ce nekdo priseben je z otrokom, je bil otrok za to neskoncno hvalezen, in zdaj kaksen znosen hecen odnos se še da ziveti in ob tem biti prava luc za otroke, mislim, da je zame trenutno to vprasanje. Kaj se bo zgodilo z zeno, kam se bo zapeljala, ali bo delala na sebi, to je njeno.

zavedam se, da s to mojo opcijo, ki jo preverjam, ce je, zrtvujem in se odpovedujem veliko stvarem, odnosu, potrditvah, razumevanju, intimi, vsemu, kar si zasluzim kot moski, ampak ja, res sem hecen, da mi otroci tule igrajo pomembno vlogo, kajne?

Si mislim, saj imam prijatelje, ki so samski, nimajo otrok, pa zivijo nek life, ki je ok. Bom preveril, ce je taka moznost tudi zame, in se vedno – zal ni da bi mojo zeno dal na masino, pa bi cez pet minut potrdila diagnozo MOM. Zato vztrajati in testirati po parih mesecih malce globljega zavedanja, mislim, da to pac moram narediti.

lp SVO

Povsem po naključju sem zašla na ta forum. Pogoltno sem prebrala vse poste. In ugotovila, zakaj sem pred letom dni pristala na psihiatriji. Ker sem izgubila živce in potrpljenje zaradi moža, ki je očitno – momovec. In to ekstra momovec!!! Njegove izpade in ravnanja sem opravičevala izključno z njegovim težkim otroštvom; resnično ozadje pa se mi je izkristaliziralo šele sedaj. Hvala za nasvete in izkušnje, ki jih delite tukaj na forumu. Vsekakor jih bom poskušala prenesti v svoj zakon. O uspehu poročam.

Lp, Luna