Popolnoma se strinjam z zapisanim. Sama se sicer nisem poslužila strokovne pomoči pa bi mi zagotovo takrat koristila in bi do vseh zaključkov do katerih sem prišla sama, z njeno pomočjo verjetno prišla hitreje in lažje.

Še vedno pa je moje mnenje, da spoznavanje realnega stanja partnerskega odnosa, spoznavanje sebe (svojih misli, občutkov in dopuščanj) in spoznavanje partnerja (njegovih dejanj) gre veliko lažje, ko zadeve obravnavaš z distance. Zakaj? Odgovore je po mojem mnenju že napisala predhodnica in sem jih v tekstu označila. Dodala bi le, da lahko šele z distance zaznaš, da je življenje lahko tudi mirnejše. V začetku se pojavi le nekaj minut v dnevu “ko ti ni potrebno več stopati po prstih”, kasneje pa z rastjo samospoštovanja te minute preidejo na ure nato na dneve in tako počasi naprej….ko je “stopanja po prstih” konec. V kolikor v tej fazi vidiš, da ti partner in njegovo delovanje ustrezata se lahko še vedno vrneš nazaj v zvezo, če si to želita oba.

Kricac, bral sem tvoje poste v nekem drugem threadu, pa me je zanimalo kako si, in zdaj ko tole berem, mi je zal… in ne vem, upam, da se moja situacije ne bo obrnila v to smer…

sam imam trenutno enega terapevta, spremljevalca, kjer malo predelujeva stvari, toliko da vem, da sem se pri sebi in da slucajno situacija ne postaja prevec cudna, pa da sam tega ne bi opazil. Imava z zeno skupno terapevtko, ki ji zaupam, in ki ve nekaj o MOM, in je mnenja, da so dolocene poteze, vendar (se) ne v taki meri, in mislim, da bolj meri na dolocene custvene zamere iz zacetka najine zveze, ki se sedaj manifestirajo v situacijah. Mocno upam, da je to to.

Sam zaenkrat uspem ustaviti mojo jezo na njene izpade, obtozevanja, pretirana reagiranja in preprosto speljem pogovor drugam, jo ustavim, ji recem da se na tak nacin ne bom pogovarjal, oz da se o doloceni temi ze petic ne mislim vec pogovarjati itn… to mi trenutno daje vec energije oz mi ohranja, kar imam. Skusam cimbolj-dovolj spati, imeti socialne stike, rekreacijo, kolikor se da, in je predvsem ne spreminjam vec.

Ce pac to pomeni, da ona gleda tv in medtem se kao lika in zato jaz spravljam otroke spat vecino vecerov, potem to sprejmem, ker je to nalozba za vnaprej, ce pa ne pospravi po par tednov kar pac ima za pospraviti, pa tudi skusam pozabiti.

In ja, to jezo nekje skusam zventilirati, samo ne na njej… zaenkrat moram reci, da je stvar boljsa, in tudi ona vidi, da je nekaj drugace, da se ne pustim zvabiti v prepir in dramo…

jaz zdaj to opazujem 3-4 mesece, ti 7 !let… grozno…

skusam videti drobce dobrea, boljsega, in vcasih kaj vidim, ko se ona pride pogovarjati, ko je vcasih res bolj potrpezljiva z otroki, ko pride do mene in pokaze, da si zeli objema… to ji tudi povem, da sem to opazil in da mi je vsec.. in upam, da se bo ta trend malih korakov nadaljeval…

kje pa ti vidis kaj, iz cesar bi se dalo graditi? je sploh kaj? imas kaksno podporo v kom?

lp SVO

Pozdravljeni,

sem sel do ene od teh MOM terapevtk na pogovor.

Sva na hitro preletela stvari in moram reci, da kaj zelo novega nisem slisal. punca je pa v redu, zelo lepa pisarna, 60 evrov in 45 minut mine kot v hipu. Tudi sama se je locila po 13 letih in se zdaj zopet poroci. ergo, vse se da. Vsekakor pa je mnenja, da ce odnos oba dusi, potem ni veliko smisla v tem, zaradi otrok? ee…ne.

Ni pravega odgovora ali prave odlocitve, vsaj ta hip ne. Bi rekel.

Meje, opazovanje, ne vstopati v konflikte, mogoce videti kaj je bilo pri zeni in njenem odnosu z ocetom. To lahko odpremo na skupni terapiji pri najini terapevtki. Si mislite, da zenin oce ne dovoli svoji zeni imeti avta, da prebira njeno e-posto, da zaradi tega ta zena ne zeli, da ji posljem kaj na mail, ker ve, da bo to on vse prebral… tu se mi kaze neka MOM ali NOM in zna biti, da so to vzorci zelo zivi pri zeni, in domaci seveda.

Dejstvo je, da mi trenutna situacija, minimalno osebnega pogovora, njena slaba samopodoba, brez kondicije, brez zelje po prijateljih, po najini intimi, hitri jezi, in se in se… nikakor ne ustreza in si tezko predstavljam moje zivljenje takole.

vidim vec moznosti.

1. pocakati, da bolje spimo, otroci, da se spocijemo, da bomo lahko bolj funkcionirali, da vidim, kako bo potem situacija, ce se bo zena kaj spremenila, sprostila, delala zase…
2. sprejeti tako situacijo, in se odlocati kako naprej.
2a. reci da tako ne gre in da se razidemo… czsdji, sodisca…premozenje…otroci…mozna nagajanja… etc… mozno zame, da vzpostavim nek nov odnos z neko novo osebo, kjer bom imel to, kar potrebujem
2b. reci da tako ne gre in se bolj pritisniti na spremembo in potem razmisliti kako naprej, poiskati enega MOM terapevta in delati skupaj bolj usmerjeno
2c. sprejeti, da tako je in bo in se usmeriti bolj v otroke, v ta odnos, sprejeti, da z zeno ne bom imel tistega pristnnega odnosa, kot si ga zelim, in ob tem drzati meje in moj zelje po rekreaciji, prijateljih… kako ze recejo, locen od mize in postelje…

Skratka, vidim, da pojma nimam, torej nekaj ze vem.

Moram pa reci, da so momenti, ko se zeli pogovarjati, ko pride in me objame ona, ko je vecer, ko je bolj potrpezljiva, ko sprejme pohvalo…tako da res vidim ene momente, ki mi se dajejo upanje.

Veseli me, ko ne izgubljam E v prepirih, ki ne vodijo nikamor, se pa s tem kaze vedno vecja razlika med nama oz. najin odnos ne gre v isti smeri.

ee… bomo videli… se beremo…

lp SVO

Živjo

Hvala vsem za pomoč in dobre misli. Sem se moral sam v svojo čustveno luknjo zapreti da se zgradim in pomirim.

Kje je štos pri meni da počasi vsem odgovorim.
Ko je pšekel je pekel da bi skoraj raje šel v pravega kot pa v tem kjer sem. Ko je lepo je lepo in ugodno.
Moje napake ki jo imam je da nisem dosleden- to me tepe ker prehitro popustim pa raje jaz naredim kot da bi zanetil ogenj v strehi – ja nekako se jo bojim če se tako reče.
Zakaj vstrajam – kot že tolikokrat napisano verjetno mi je mama kot samohranilka vprogramirala da so otroci neka sveta krava katero je treba ščititi. Ko jih napade se postavim vmes in jaz sem ta grdi. Niso oni krivi da imajo tako mamo in jaz imam nosim krivdo da je tako.
Zakaj vidim da njej ni do odhoda – v 10 letih si ustvariš kar nekaj premoženja ona je prispelvala manjši del a še vedno je tako velik da se jo ne da takoj izplačati in takoj ko omenim to varijanto se izsiljuje in pogojuje v celoti takojšno izplačilo pa grem . Kar je danes nemogoče in tudi vem da če dam denar na mizo bo naša nekaj drugega.
SVO – Tebi želim srečo oz ne rabiš srečo kot toliko doslednosti pri sebi. Če je ne je ne. Ni pogojevanja da včeraj je ne ne jutri pa je mogoče. V odnosu mislim da moraš biti kar se tega tiče surov in neizprosen. Ker taka oseba zna izkoristiti vse. A veš da jaz še danes poslušam svoje napake ki sem jih naredil – če so napake verjetno je samo drugačnost od njenih pogledov izpred 10 let. Vsak izbruh leti na kakega mojega sorodnika kakšen je in kako sem jaz isti. Žal je zadnje čase začela otrokom govoriti dej poglej se kakšen si . tak si kot svoj fotr. – Veš to te prizadane in moti me ker ko je vojna si dovoli vse in se ne moreš pogovoriti o jabolki spora ampak govoriš od je*** sorodnikov, preteklih grehov skratka kot že dostikrat omenjen FOG oz meglenje problema. Na koncu že ne več kaj bi rekel.
Praksa govori da v tistem trenutku bi moral vstati in oditi iz stanovanja. Sprobano, ko prideš nazaj dobiš kasirano kaj si vse ker si šel ona pa je revca sama z otroci + ko sem stal pred vrati in se obuval slišiš kako fovori otrokom kaj vse sem in kaj vse so moji bližni sorodniki – to boli vsaj mene.
Velikokrat sem vzel tudi otroke sabo kot je bil predlog iz foruma. Ni hujšega ko pridemo nazaj jim vsiljuje občutek krivde. Kaj sve smo, kaj vse sta otroka. Skratka manipulacija.
Trenutno bom probal tole Čustveno_izsiljevanje
Upam da mi pomaga

Veš najhujše je ker ona ima neko bolezen, ki ni ozdravljiva (ni rak) in ko ji zmanjka monicije se sklicuje nanjo. Potem pa vidiš da sama ne naredi nič v tej smeri da bi si lajšala oz gojila kvalitetno življenje. Vse se prelaga name. To je ok ni mi težko samo tukaj se mi podirajo meje kako veš da ni povezano z boleznijo, kako veš da ji ni težko, v bistvu pa gvoboko v sebi vem da je vse izsuljevanje ker ona hoče easy way out. Potem pa še ima bolezen izgovor meni je hudo ti pa še slabšaš moje stanje.
Potem pa blodiš in premlevaš al si pra*** ki jo ne tolaži, ali je vse posledica bolezni

evo to je to kompletna zgodba in razlog zakaj samo ne vstanem in grem
če si veren se tolažiš da si na preizkušnji
jaz ne vem – mi je pa rekla terapevtka da je delala z ljudmi tega tipa bolezni in da 10% je res izraz bolezni ostalo pa naj bi bil kriv MOM.

Glej trenutno sem v fazi labirinta. – Ker vem da bi si očital svojo potezo katero bi naredil, na koncu pa bi se izkazalo za napačno in bi moj bljižni trpel zaradi tega.

Hvala da lahko vsaj kje pišem in flancam svoje bojazni
Pozdrav

Morda le v razmislek vsem, ki se spopadajo z mislijo, da je to bolezen. To ni bolezen temveč zelo poenostavljeno povedano: to je neke vrste stanje osebnosti oziroma zbir določenih osebnostnih lastnosti, ki nakazujejo na psihopatsko osebnost (bolj natančno in strokovno razloženo je to v tuji literaturi).

Morda bo komu lažje pri srcu in v “glavi”, ko bo doumel, da njegov partner ni bogi, bogi, ker je bolan temveč je takšen kakršen je. TO JE NJEGOV OSEBNOSTNI PROFIL. Prav zaradi tega BO brez svojega lastnega uvida, da ima takšne osebnostne lastnosti ter ogromne volje njega samega po priznanju, da ima takšne osebnostne lastnosti in seveda ogromno volje njega samega po spreminjanju lastnih tovrstnih lastnosti v bolj zdrave ter brez dolgotrajne strokovne pomoči TAKŠEN OSTAL ZA VEKOMAJ.

Je pa gotovo bolj pomirjujoče verjeti na primer, da “”sem v odnosu s človekom, ki ima bolezen MOM/NOM”, kot pa sam sebi priznati, da sem v odnosu s psihopatom. Če sam sebi priznaš to slednje, potem se zaveš, da tudi pri meni (samemu sebi) nekaj oziroma precej “ne štima”.

Ne narobe si me razumela v resnici je pri njej prisotna še ena bolezen ki je uničajoča vendar pri njej napreduje počasi. Vem da je mom osebnostna motnja in ne bolezen. Njej je ta bolezen postala del taktike da izsiljuje saj veste. Sedaj ko sem bolana bi se me pa rad rešel. Najraje bi videl da crknem. Bili smo pri terapevtih tudi samo zanjo kot pomoc pa je odklonila. Vedno povsod hodimo skupaj oz. Cela družina čeprav se gre zanjo. Sama ocenjuje kdo ima prav in kdo ne na podlagi neosnovanih idej. Ja vem da ima pravico za kaj takega samo ali ima pravico izsiljevati da sem za vse kriv jaz. Celo za bolezen njeno da napreduje.? Mene so vedno učili da se sam pobrigaš če kaj hočeš. Pri njej pa je to pa to rabim,klici tega pa tega,zmeni se, zakaj ne poslušaš kaj mi govori. Kok si brezobziren da mi ne poslušaš. . Ja in imam občutek da sem res bavbav ki jo uničuje. Se trudim recem da če ne gre pač ne gre in se razidiva . Takoj začne postavljati nemogoče pogoje da se z mano ne da pogovarjati,da naj vrnem ves denar in čas ki ga je zabila z mano… sama izsiljevanja. Ko se uprem in račem stop takrat je pekel. Danes je najmlajšega spet zaklenila v sobo da naj razmislja kaj je naredil narobe in dajo ni uboga to pomeni da ni naredil isti trenutek ko je rekla, vse spustil in sel delati to kar zeli. Seveda sem se vmesal ker se mi zaklepanje otrok ne zdi ok. Epilog. Ko sem odklenil je sla v sobo in zacela ves ve je tako zaradi očeta, glej kakšen p**** je kar uči se kakšen ne smeš biti. Za kozlati. Kod da meni kaj to pomaga vem pa da s tem ubja otrokovo samopodobo in to me ubija ker unicuje mlada zivljenja z mojo pomočjo ali brez

Pozdravljen Kričač!

Kaotičnega odnosa z mom in vse posledice, ki temu pritiče ne moreš razrešiti tako, da nekje zunaj najdeš recepte, navodila, jih nato uporabiš in zadeva je rešena. Vsak človek, vsaka situacija je drugčana in četudi gre v osnovi za iste principe je tu mnogo nians. Sama sem ( tudi v živo) spremljala še hujše zgodbe, kot je tvoja, ki so se čez čas razrešile in videla sem dosti bolj blage variante, kjer je že leta in leta in leta povsem isto ( in vse vmes). Prepričana sem, da lahko tudi to situacijo v kateri si spremeniš, vendar končne rešitve ne boš našel zunaj – nasveti na forume, knjige, prijatelji, terapevti…. to so le pripomočkov, idej, ki ti lahko pri tem pomagajo. Do začetka resničnih sprememb bo prišlo, ko boš najprej spremenil ( pozdravil) sebe in nato s to energijo ,s tem videnjem začel spreminjati še svoje okoliščine.

Nekje sem nekoč prebrala, da smo samo ljudje tako neumna bitja, da tisočič ponavaljamo eno in isto, četudi v 999 ni delovalo. Živali so pametnejše, nekajkrat poskušajo in če vidijo, da ne deluje poskusijo s čim drugim. Praviš, da si pokusil že vse kar je napisano na forumih ( si prepričan?) pa ni delovalo, torej najdi tisto kar deluje. Poskušaj toliko časa, da boš odkril čudežen recept, ki velja prav zate in za tvojo družino. Zgubljati energijo v tem, da se prepričuješ, da je situacija nerešljiva ni rešitev, temveč le izgovor s katerim si lažje opravičiš, da ne poskukšaš več. To zame niso zgolj besede in dobre misli, sama sem doživale že dosti bolj brezizhodne sitaucije in bila priča podobnim. Če brcaš, migaš, poskušaš, padaš, se dvigneš, spet brcaš, poskušaš nekaj drugega, ker tisto prej ni delovalo……ni vrag, da se nekaj ne spremeni. Pri ljudeh z MOM ( in še pri mnogo drugih težkih življenskih situacijah) pač ne gre zgolj z navodili za uporabo, temveč je del tega tudi poglabljanje vase, zdravljenje sebe, iskanje svojih šibkih točk in borba z njimi in ne zgolj kako boš “spremenil” ali se “rešil” partnerja. Ona počne kar počne, ker pač lahko, ker si ji do sedaj to dopustil, ker ni bilo resničnih posledic, ker računa na to, da boš popustil in pač uporablja cel arzenal strategij, ki pri tebi delujejo. KO ne bodo več, bo poiskala druge, ko ne bo več mogla najti nič od tega bo prišlo do resničnih sprememb. Rešitev torej ni toliko v njej, kot v tebi, pa naj se to še tako klišejško sliši…:-) KOnec koncev pa je to dosti bolje, kot če bi bila edina rešitev v rokah MOMovca – pa še takrat, bi se verjetno našel kak način kako vseeno stvari spremeniti na bolje.

Kaj je tisto, kar ti rabiš narediti, da se bo premaknilo boš moral ugotoviti sam, tu lahko dobiš le ideje, kako so se s podobnimi težavami spoprijeli drugi. Dejstvo pa je, da je forum tudi prostor, kjer lahko deliš svoje skrbi, žalost, jezo…..in da je tudi to prav, jaz ti poskušam samo odgovorit po svojih močeh.

GittaAna

Zivjo vsem,

sem vesel, ko sem malo bral Kricaca, pa sem vendar upal, da mi bo uspel pokazati kaksno uspesno pot, pa mi je zal, ko pravis, da si se vedno v fazi labirinta. Tvoja zena je res “huda” in s takimi izpadi, na sreco jaz takega nivoja nimam, se?

Pri meni se pocasi cisti situacija in prepoznavam, kje zeno odnese, ko je utrujena recimo, ko je na pol bolna, ko se ustrasi, ko necesa ne zmore, ko se boji, takrat njena glava tega pac ne sme priznati in potem poisce nekaj zunaj sebe —> kako sem jaz egoist, kako mi njeni sorodniki niso pomembni, kako da sem jaz kriv da zamujamo – s paniko se spet nekako nafila in umiri, kako je dati plenico v kos bolj pomembno kot da dam otroka na stol – spet se umirja ko ustvarja dramo ( in take izjave pikajo po parih sekundah v dogajanju, zato menim, da ji mozgani delajo sto na uro). In ker je res inteligentna zenska, to zmore…

Ob vsem tem me se vedno presenti, ko se zacne mulati, ko zace kricati, ko postane nek vzvisen stars, ampak ok, ker jih ze poznam, me ne vrzejo vec tako s tira in PRAV DOBRO SE POCUTIM, ko ji ne vracam te energije in preprosto recem da mi je zal, da tako vidi situacijo, recimo, in stvar pomirim, se ne vkljucujem, ona pa kar ostane brez zagona. Se skusam nasmehniti na samem in gledati kot na gledalisce. Deluje.

Sem v fazi, ko iscem, katere meje bom se postavil, in kako jih bom drzal, to moram malo nastudirati se zmojim osebnim terapevtom, vem pa, da

– kricanja na otroke, name,
– obtozevanja kaksen egoist in baraba sem ,ce nekaj naredim zase,
– spreminjanje dogovorov v zadnjem hipu ( in potem caka, kako se bova skregala)
– indiferentnost ( a bi sla za vikend tja “ne vem”. a te zanima to in to “ne vem”)

vse to bom moral enkrat izreci in drzati, ampak za vse to se nisem dovolj stabilen. Grem pa tja, sigurno, ni druge, sicer tega odnosa ne bom moral peljati.

Berem tudi knjigo “Otrok in samozavest” in ja, moja zena je ena velika nesamozavestna oseba, torej kuza ki laja, ponavadi pa taki ne grizejo. Zelo dobro so opisani tudi MANIPULATIVNI VZORCI in ogromno jih prpeoznam. Zato mora imeti stroge okvire, ure, termine, sicer jo je strah, ker se boji, da bo stvar usla izpod nadzore. zal je tako.

Recimo, ko hcerka kaj mene vprasa, kar zena takoj odgovori V MOJEM imenu, in zdaj to prepoznam in jo vprasam, zakaj pa ti odgovarjas, pa pravi, ja, ker si ti itak popustljiv prevec. ha. Ok, zdaj tako stvar znam razresiti in pokazati zeni in hcerki, da na tak nacin tega ne bom pustil, Torej bravo zame.

Uspel sem se nehati obremenjevati z njo, kot a bos kaj naredila s kilogrami, zakaj ne gres nikoli z nikomur na kavo na klepet, zakaj nimas nobene prijateljice ampak samo mamo, zakaj nic ne poves kako je bilo v sluzbi, skratka, se ne prilagajam na njeno temperaturo, ampak zivim v svoji. Bo pac sama pogruntala, da je nekje na podnu. Ali pa ne, pac njen problem, saj je dovolj stara.

Skratka, zavedam se, da ta odnos skoraj ziher nikoli ne bo to, cesar si jaz zelim, res ne, ampak na neki drugi ravni pa mislim, da bi to lahko slo skozi, na malo drugacen nacin in z mojo veliko osebnostno rastjo. In zeno, ki skuha, ki zlika, ki me ima na nek nacin rada in tudi otroke, to tudi pokaze, pride v objem, sprejme objem, pa ima vzorce in prim druzine, ki so jasno nefunkcionalni, prizna, nekje ze prav bolestni, recimo njena mami sploh ne sme imeti svojega avta, ceprav bi ga rada imela, recimo.

ampak ok, to spet ni moj problem, ampak tascin.

Torej bi rekel, da imas partnerja, ki je preodziven, ki iz strahu krici in zali in se druge cudne stvari, ki drugi dan vse to pozabi, ki zna sprejeti ko ga omejis zaradi sebe samega in svoje varnosti.

tako da, prijatelji, brcamo, bomo videli, kam bomo pribrcali. Se vedno vedno obstaja moznost, da si recem, to je prevec, tako ne gre, ampak zaenkrat… kot ste nekateri napisali, ni se ti treba odlociti nic, zdajle, opazuj, delaj na sebi, delaj meje, iemj se rad, imej zdrav egoizem… will see. A sem egoist, ker tako razmisljam 🙂

lahko noc

SVO

Bravo SVO! Kapo dol, tako se dela ! 🙂
Meni se zdi način, kako si se lotil svoje situacije super, malo po malo in z veliko zavedanja. Takšne stvari se ne spremenijo čez noč in še tako velike spremembe se dogajajo z malimi koraki.

Če se spomnim sebe, ko sem začela res temeljito pucati klet in podstrešje se mi je včasih zdelo, da traja ceeeeelo večnost in da se nikamor ne premakne in sem v bistvu vztrajala zgolj zaradi trme in enega od mojih načel: Ne pusti se je….t nikomur, še najmanj pa to počni sama sebi 🙂 Pogosto je težje preseči svoj lasten negativni notranji monolog ( ne da se, nisem zmožna, kaj sploh počneš, vse skupaj je brezveze…..) kot pa tistega od zunaj, od nekoga drugega.

Meje se vedno postavljajo postopoma, najprej začneš z eno in ko uspeš in utrdiš obrambo začneš z drugo. To, da ne dovoliš več vpitja se mi zdi super začetek in veliko lažje uresničnljivo, kot se zdi na prvi pogled. KO boš v sebi trdno odločen, da je tega DOVOLJ in boš vsakič, ko bo začela privzdigovati glas vzpostavil ( prej dogvorjena) pravila igre, se bo situacija umirila. Ko bosta mirna ji jasno povej, da jo imaš sicer rad, vendar tega ne zmoreš več , da je to škodljivo za situacijo in morda jo vprašaj kaj ti ona svetuje, kako bi se je dalo takrat umiriti ( ne kaj bi ti moral početi, da ne bi kričala, ampak kaj bo zaleglo, da te bo slišala, da ne dovoliš več).

V zelo burnih situacijah, ko v nekomu na drugi strani divjajo viharji je eden zelo preprost način, da ga pripraviš do tega, da začne tudi razmišljati in uporabljati možgane namesto, da bi zgolj deloval na podlagi čustev in notranjih viharjev, da mu zastaviš preprosta vprašanja. Tako ga avtomatično prisiliš, da vklopi tudi racionalni del možgan ( in že s tem vzameš vetra čusvenim viharjem), poleg tega je velika verjetost, da se bo prej zavedel absurdnosti situacije.

Zelo preprosti primeri:
Ona: Poln kufer vas mam, vsi ste %&((&&%”””!
Vprašanje npr: Kaj to pomeni, želiš, da se ločiva?
Ona: Saj vem, to bi ti rad, ker si tako ali tako (/&/&%(/&!!!!
Vprašanje: Si zato tako razburjena, ker te je tega strah?

V bistvu pa deluje že kakršno koli vprašanje, saj kot sem rekla, moraš za to, da nanj odgovoriš vklopit racio in ta avtomatčino pogasi malo ognja čustvom :-))

Zaleglo bo tudi , če bo zares čutila, da ti je res DOVOLJ, da res ne dovoliš več, da kriči nate ali na otroke in se strikno vsakič, ko začne privzdigovati glas postaviš po robu in pri tem vztrajaš, vedno brez dolgih in širokih razlag in pojasnevanj in opravičevanj – zgolj tako to je, ne dovolim več…..drugače te lahko v trenutku zvleče v debato in obtoževanje, v katerem verjetno ne boš zmagal. Kot smo že ugotavljali so izjemno senzibilni za enrgijo in občutja drugih in tako kot začutijo naše šibke točke, začutijo tudi to, da nam je res DOVOLJ in da smo za to celo pripravljeni nekaj narediti ( zase). Takrat se ponavadi umaknejo ( zaradi strahu pred izgubo).

Toliko na kratko, malo v gužvi……poročaj še naprej :-)!

GittaAna

Zdravo.
Ja ker je začel na začetku ima več šans. Samo življenje se ne vrti samo okoli mom
osebe. Kaj če izgubi službo, projekt se pravi nekaj kar je njemu pomembno. Toleranca se bo zmanjšala in mom mu bo serviral vse za nazaj in naprej. Oni čakajo na preži in se znajo potuhniti. Kdo pa bo celo življe je izbiral besede da obvladuje momovca.
Pa primer ki je opisan on ko sam odgovorim kaj te je strah da me boš izgubila se pri nas nadaljuje nekako takole. Dej mir s temi psihoanalizam kaj si spet kako knjigo bral in preiskušaš teorijo v praksi dej pober se k bljžnem sorodniku pa tam dr*** v glavo.

Potem pač poizkusiš z drugo taktiko, dokler ne začne delovati. Samo ljudje smo sposobni n-krat početi ena in iste stvari v želji, da bo vseeno prišlo do drugačnega rezultata, kot že v n poizkusih prej. Ena in ena je dva – pa da se postaviš na glavo. Živali že po nekaj poskusih vidijo, da stvar ne deluje in uberejo drugo taktiko :-).
GittaAna

GittaAna

Vem druga taktika lahko se mi reče ˝jokica˝ to da delam na sebi je proces. Vendar glavni proces ki sem ga pri sebi opazil je da odpreš oči. Zdaj al ti odpre oči terapevt, bližnji, prijatelj- upam da imamo še kaj pravih prijateljev v tem svetu. Ker mreženje MOM osebe je neverjetno spretno.
Pri sebi opažam je največji problem bremena in razmišlanja kaj je prov. To da je vse prov kar meni paše mislim da ni prava pot saj bi postal Narcisoiden. In kdaj ima momovc še prekleto prav o nas.
JA sem tehnični tip in iščem recepte ki bi delovali žal nisem tip človeka ki bi delal po občutkih ker sem že dostikrat opazil da te lastni občutki lahko zapeljejo v slepo ulico in potem tičiš in cepetaš na mestu.
Je pa dandanes problem ker se za vsako izkoriščanje enega partnerja drugega tlači v MOM motnjo ker je to najlažja definicija take osebe. Ljudje postajamo vse bolj egoistični in ko ti nekdo ponudi prst vsak vzame roko pa naj bo cena še tako velika.

hvala za vse

Kričač, pozdravljen!

Napisal si:
“Pri sebi opažam je največji problem bremena in razmišlanja kaj je prov. To da je vse prov kar meni paše mislim da ni prava pot saj bi postal Narcisoiden. In kdaj ima momovc še prekleto prav o nas.
JA sem tehnični tip in iščem recepte ki bi delovali žal nisem tip človeka ki bi delal po občutkih ker sem že dostikrat opazil da te lastni občutki lahko zapeljejo v slepo ulico in potem tičiš in cepetaš na mestu.
Je pa dandanes problem ker se za vsako izkoriščanje enega partnerja drugega tlači v MOM motnjo ker je to najlažja definicija take osebe. Ljudje postajamo vse bolj egoistični in ko ti nekdo ponudi prst vsak vzame roko pa naj bo cena še tako velika.”

Pri vsem tem kar si napisal tudi prej, ničesar več ne razumem in ne vem kaj bi sploh rad… Zanesljivo vem le eno, da se po receptih ne da živeti… O vsem preostalem kar pišeš, pa jaz vidim predvsem racionaliziranje in to z namenom (morda celo nezavedno!), da ja ne bi nič naredil… Drugi nam lahko pokažejo pot, odločitev pa je vedno naša. Na forumu je napisanih veliko zelo dobrih izkušenj, ki se te žal niso v ničemer dotaknile.

Ko imamo probleme, nas življenje enostavno pokliče, da se moramo začeti odločati o sebi… Ali bomo ta izziv sprejeli ali ne, pa je vedno in izključno naša odločitev in to tudi v primeru, če smo tehnični ali kakršni koli tipi že… Če tega ne zmoremo, bomo pač obtičali na mestu… Lp Odmev

Kričač pozdravljen,
moje mnenje glede tega pa je, da je dandanes bolj problem ta, da se še vedno premalo govori o MOM.
Menim, da ne gre zato, da je to najlažja definicija take osebe temveč je to realnost. Izkoriščanje enega partnerja do drugega (na načine o katerih na tem forumu govorimo) se je skozi leta in leta povezovalo s “trpljenjem v ljubezni” oziroma s tem, da ljubezen ni potica ter to tako vkoreninilo v glavah ljudi, da so pripravljeni trpeti vse za voljo “ljubezni”. Žal le navidezne. Zato pa se iz takšnih disfunkcionalnih družin naprej razvijajo nove in nove osebe s takšnimi lastnostmi pa tudi tiste, ki takšne lastnosti drugega prenašajo (rešitelji) in zato se takšen “virus” nezadržno širi. Ljudje, ki trpijo pa so za voljo “rešiti” zakon in odnose tiho ter o tem ne govorijo na glas. Osebe z MOM pa to nezadržno izkoriščajo in širijo svoje mreže. Kdo bi jim zameril. Pač poskušajo na načine, ki so se jih naučili (v mladosti) in več kot očitno delujejo saj jih pridni in tihi partnerji s svojim trpljenjem pri tem nagrajujejo.

In ravno zaradi tega in ker ljudje niso seznanjeni z obnašanjem in delovanjem osebe z MOM ter njenim katastrofalnim vplivom in posledicah na duševno in fizično zdravje druge osebe, takšne odnose še naprej tolerirajo in opravičujejo za voljo “rešiti” svoje egoistične potrebe po tej isti osebi – oziroma zadovoljiti svoje potrebe glede odvisnosti od te iste osebe.
Še lažja definicija osebe z MOM motnjo je psihopat. Kar pa je že malo bolj “strašljivo”. Prepričana sem, da obstajajo le redki, ki bi zamahnili z roko in rekli, “pa kaj, pač živim s psihopatom”. Mislim, da bi se še tako vestnemu in marljivemu “rešitelju/rešiteljici” naježila koža ob takšnem spoznanju,
ko bi se vprašal, “kaj je z mano narobe, da želim živeti s psihopatom?”

In ja, res je, da ljudje postajamo vse bolj egoistični. Vendar dokler smo egoistični do te mere, da SAMI SEBI ne dovolimo, da nas drugi “tepta” ter hkrati ne škodujemo drugemu lahko temu rečemo le zdrav egoizem in zdrava mera samospoštovanja.
To, da pa nekdo od nas vzame celo roko, ko mu ponudimo prst v pomoč, pa žal za to jemanje odgovornost nosita oba. Tako tisti, ki je roko vzel (je poskušal, če gre gre) še bolj pa tisti, ki je roko dal (in mu tako dovolil, da mu jo je vzel). To pomeni, da mu je dovolil, da vzame del njega. Zelo dobra prispodoba – čisto enako je tudi s samospoštovanjem.

Vredu
Samo ko te izkorišča nekdo drugi je lažje reči stop oz postaviti mejo. Težko mi je začeti razmišljati kontra kot sem sedaj. Ali ni prav družina tisto na katerem bi partnerja gradila 100% in delala izboljšave in se trudila da bi bilo vsaj doma lepo če je že svet krut. Ne vem tako so me doma učili, ja zamerim domače da so velik pomen dajali na familjo in otroke kar sam prenašam naprej in se trudim s 120% in kaj sedaj ugotvljam da mi nekdo ruši družino in me vleče na dno to je kot da bi bil v morju po brodolomu in jaz znam plavati ona pa ne. Jaz ji govorim brcaj z nogami pa bova skupaj nekako prišla do obale, ona pa se obeša name in me vleče pod vodo in mi govori ne gre, mislim da me lahko krč zagrabi, bojim se da me bo morski pes ugriznil se pravi izgovori zakaj ne brez tehtne podlage.
Sej meje sem nekako bolj ali majn postavil in sem dosleden samo odpira nove fronte, pustila bi službo in živela z eno plačo – pa lahko povem da imam podpovprečno plačo – šla bi na potovanje ker v življenju ni veliko potovala ….. Sanjari pritiska izsiljuje. Ko rečem da me skrbi za družino kako bomo finančno preživeli dobim pod nos da sem materialist in da vse čez denar gledam. Vozim 14 let star avto, nosim navadne T-shirt majice ki jih kupiš za 2-3 eur, skratka ja varčujem da podarim družini izlet do morja, hribi čez vikend oz enodnevni izleti samo kot vsi veste plače niso šle gor že od 2008 – stroški pa in to ni več hec kar se dogaja.

Žal še se nisem sprijaznil z celotno situacijo v življenju. Pač je težko z odraslim 5 letnikom.

Za grajenje družine sta potrebna OBA. Če eden vleče v svojo smer bo šla gradnja bolj težko. Tudi, če ti daješ 120% pomeni, da jo podpiraš pri tem, da ona v to gradnjo daje le 80%. Zakaj bi se trudila dajati več, če ji ni treba.
Dobro si opisal primer brodoloma. Me pa zanima, kdo pri tem brodolomu rešuje otroke, če se ti trudiš rešiti njo ona te pa vleče na dno. Sama ne bo poskušala splavati, ker ve, da jo boš tako in tako ti vlekel navzgor.
Praviš, da odpira nove fronte. Ja seveda jih. Ker jih lahko. Ker te tako čustveno izsiljuje in te skuša narediti še bolj odvisnega od nje. Ker ve, da jo boš podpiral in preživljal in se pri tem še bolj podajal v vlogo rešitelja družine, če bi pustila službo, ker si želi potovati. Haloo? Skrajno neodgovorno in skrajno nedoraslo.

Pa naj pusti službo, naj potuje. Ti se pa odseli z otroci. Če se prav spomnim, si pred časom bil v dilemi, da bi v primeru da gresta narazen otroci tako in tako bili dodeljeni mami in te je to skrbelo, kar popolnoma razumem.
V tem primeru pa bo problem rešen. Ti boš imel prihodke ona ne in boš imel več prednosti pri dodelitvi otrok. Poleg tega pa, če želi potovati naj pa potuje, mogoče bi ji šlo lažje brez otrok. Lej ne vem, tole moje pisanje je res čista skrajnost. Ampak še vedno se postavlja vprašanje, kaj si ti osebno pripravljen narediti, da se težave začnejo reševati.

Z otroci sem v glavnem jaz. Zvečer pa se ve koliko se mi da čas za prijatelje porabit saj sem sesut. Glede odpovedi vrjamem da ji delo ki ga opravlja ne diši. Druge službe si ne išče češ saj se ve da jih ni. In je zelo na stališču da jo je nemogoče dobiti. Samo v bistvu se bojim da je nekaj drugega v ozadju. To da ne funkcionirava tako kot sem se ji uklanjal ji je sedaj jasno. Če izgubi službo sem jo kot partner po naši zakonodaji dolžen tudi preživljati tudi po ločivi, to mi je v besu pred cca pol leta tudi v obraz povedala in bojim se da je to samo priprava terena za še eno izsiljevanje

No, tako premočrten tisti člen o vzdrževanju bivšega partnerja tudi ni. Kot prvo, se v takih primerih vendarle ugotavlja krivda za razpad zakona, kot drugo, imajo prednost pri vzdrževanju seveda otroci in ti sam, kot tretje, se ugotavlja, ali je službo izgubila po svoji krivdi. Če da odpoved …

Iz tega se zelo dobro vidi, kako zelo si ji podrejen in kako zelo se jo bojiš. Ne znaš se postaviti zase.

Moram vprašati: zakaj si pravzaprav z njo? Pusti vrednote, ki so ti jih vcepili starši (in ne prelagaj krivde na njih). Zakaj si s to žensko?

Jaz sem verjetno procent tako naporna, kot sta ženski, o katerih je največ govora v tej temi, pa me je partner zapustil. Tudi nekaj mojih kolegic, ki so ločene, so fajn punce, pa so zvisele. Nakar imajo zmajevke zveste, pokorne, požrtvovalne može, ki so pripravljeni leta in leta trpeti, požirati, hoditi na terapije, trpeti, hoditi po prstih. Zakaj? Kaj imajo te ženske, kar “me” nimamo? No, ali kar nimajo čisto navadne, povprečne ženske?

Kaj je prav in kaj ne je začetek postavljanja meja. Vsak ima svoj prau. Najprej moraš ugotoviti, kaj je tvoj prau. Kaj ti je ok in kaj ne, kaj ti paše in kaj ne, kaj je zdravo zate in kaj ne, kaj še lahko dopuščaš in kaj ti je preveč.. kaj je absoultno nedpustno in moraš takoj narediti konec, brez kakega pametovanje…..itd.

V knjigi, ki ti bi jo priporočala Ne stopajte več po prstih – kako ponovno zažitvti, če ime tvoj bližnji MOM je en dober stavek. Če hočeš imeti dobre sosede, potem potrebuješ dobre ograje ( ali nekaj takega, dobesedno se ne spomnim). Vsak ima pravico živeti svoj prav, dokler ne škoduje drugemu.

To je tudi proces v katrem spoznavaš samega sebe, ker brez tega tudi ne moreš vedeti, kje zares so tvoje ograje, kdo želiš, da jih prestopi in koga boš povabil v hišo. In s kom boš zgolj prijazen ( in poskušat ne škodvoat nikomur) vendar se boš z njimi raje pogovarjal zunaj, ne v toplini svojega doma. Tako nekako vsaj jaz razumem to :-))

GittaAna

Ljudje smo zelo razlićne sorte in pridemo do rešitev na različne načine. Eni to lažje naredijo tako, da najprej razumejo, druge to samo zmede, ker so vajeni drugače rševati probleme. Nič ni narobe v tem, da poskušaš vse prej razumeti, preden storiš ,kaj, kar morda ne bo dobro zate in tvojo držino in nič ni narbe zaupati svojim občutkom, ki ti govorijo, da nekaj ni v redu in kaj storiti. Sem zdi pa najbolje, da zaupaš obojemu.

GittaAna