Pozdravljen SeVednoOptimist,

berem tvoje prispevke, iz zapisanega pa je moje mnenje sledeče;
– tale zveza ni zdrava zveza. Po zapisanem sodeč je bolna že zelo zelo dolgo.
– če bi bile samo “bolhe” bi z nekajletnim obiskom terapij, ki sta jih dala skozi, šlo sigurno že na bolje, kajti bolh se je mogoče znebiti, če uporabimo sredstva namenjena proti bolham in počistimo prostor, kjer so se zaredile. Definitivno pa za to, da se jih znebimo ne potrebujemo leta in leta.
– po mojem mnenju si začel zelo dobro, vendar si se zdaj nehote “zataknil” pri razmišljanju in analiziranju in iskanju nekega razloga, ki je roko na srce bolj upanje
– Knjiga Ne stopajte več po prstih, je sicer zelo dobra knjiga, ki človeku razjasni kaj je to MOM in mu res da nek AHA moment, je pa po mojem osebnem mnenju za svojce lahko tudi včasih malo manj primerna, saj se večina svojcev oprime tiste edine rešilne bilke oziroma upanja v smislu: “zdaj pa vem kako moram delovati, da mu /ji bom pomagal, ker je to bolezen (mimogrede, to ni bolezen, takšna je pač osebnost) in potem bo šlo na bolje. Saj bom zdržal, trudil se bom. Saj ni sam/sama kriva, da je tako. Še dobro, da zdaj vem, da ji/mu lahko pomagam. Potem bo pa vse Ok in mi bo hvaležna/hvaležen in bo videl/videla kako sem jaz dober/dobra z njim. Z mojo pomočjo bova skupaj šla čez to in potem bomo skupaj srečno živeli do konca svojih dni….!” (Omenjena knjiga je bila prva moja prebrana knjiga na to temo in točno tako, se je takrat dogajalo meni. Nasvetov v knjigi sem se oklenila kot, da bi bili zlati in sem zavestno “tekla še en krog” potem pa kmalu ugotovila, da drvim v še večjo odvisnost od njega, kot sem bila prej, ko sploh nisem vedela zakaj se gre in sem hodila po prstih nezavedno, zdaj pa hodim zavestno. Napisala sem že nekje, da je tale krog trajal le mesec dni. Potem sem spokala in se počasi začela pobirati. Hvala “tistemu tam gor” 🙂 )
– zato mislim tudi, da vseskozi posvečaš pozornost le njej (kakšne volje je in bo, kaj bo naredila, kako bo reagirala, kaj bo rekla…)
– v bistvu se ukvarjaš le še z njo ter temu primerno prilagajaš svoje besede, ton glasu, kretnje, dejanja…
– kaj pa otroci? Ja, otroci so pa tisti, ki vse to gledajo in občutijo. Njim po mojem mnenju daješ mešane signale in takšne mešane signale bodo osvojili za nadaljnje življenje v odnosih. Predvidevam, da njim želiš le najbolje, ampak ti mešani signali niso nič dobrega.

Vem, da je težko, celo zelooo težko je ampak s tem, ko po eni strani razmišljaš, kaj pomeni zdrav odnos oziroma bi ga ti želel imeti, ob tem pa se ne glede na to, kako se trudiš z njo delati v “rokavicah” vrtiš v začaranem krogu, izhoda na bolje po mojem ni na vidiku.

V zdravih zvezah to, da greš tečt ali pa vsake toliko časa s prijateljem na pijačo sploh ni problem in ni stvar “hoje po prstih” ter neskončnih debat o tem ali greš lahko ali ne, niti te partner zaradi tega ne kaznuje s slabo voljo ali “tiho mašo”.

Veliko smo že govorili o mejah. GittaAna je velikokrat odlično zapisala: Meje so zato, da zavarujemo sebe, svoje vrednote in svoje samospoštovanje in ne nazadnje svojo osebnost. Meje ne postavljamo njim. Ampak sami sebi.
Če jo postavimo njim, jo bo tako in tako poskušal prekršiti. Če pa mejo postavimo sebi je pa le od nas odvisno ali mu bomo pustili, da jo prekrši (in spet pokopali svoje vrednote in izničili svojo osebnost) ali bomo odločni sami pri sebi.

Pa še nekaj, spoznavanje sebe in spreminjanje sebe je prekleto težko oziroma skoraj neizvedljivo, ko obenem tuhtaš kako se prilagajati in hoditi po prstih ter kako bi postavil meje nekomu drugemu. V tem primeru gre spet za spoznavanje in spreminjanje njega. Če je namen še tako dober pa rezultatov, ki si jih želiš žal ni in ni.

Se opravičujem, ker se vmešavam, ampak tule pa mislim, da moram stopiti “ŠeVednoOptimistu” v bran.

Napisala si, da “večina svojcev oprime tiste edine rešilne bilke oziroma upanja v smislu: “zdaj pa vem kako moram delovati, da mu /ji bom pomagal” in “v bistvu se ukvarjaš le še z njo ter temu primerno prilagajaš svoje besede, ton glasu, kretnje, dejanja…”.

Ne vem, jaz v njegovih prispevkih nisem tega zaznala – da bi želel “pomagati” njej in da se ukvarja “le z njo”. Zaznala pa sem, da se prvič v življenju ukvarja s seboj in skuša pomagati sebi. Kaj je njemu sprejemljivo, kje so njegove meje, kako enakomerneje porazdeliti obveznosti in užitke v zvezi. In to se mi zdi dobro. Lahko pa tudi, da nisem najbolj natančno brala. Ampak iz prebranega sem dobila tak vtis. In mislim, da je nekje zelo dobro napisal, da ima zdaj idealno priliko razpucat pri sebi, ker če samo gre, potem je velika verjetnost, da bo nabasal na novega moma in krog se bo ponovil.

Mislim, da si mora za take odločitve, kot jih predlagaš, človek vzeti čas, ŠeVednoOptimist pa piše, da se situacije zaveda šele nekaj mesecev. Tako da… kaj pa vem. Tudi jaz na njegovem mestu nikakor ne bi hotela. Preden “pekel” oz. “hudiča” zapustiš, je zelo dobro ornk spoznat, zakaj si se znašel v tem. Ker enega pekla se lahko hitro rešiš, pa ker nisi pri sebi spucal, nabašeš na drugega – in kaj ti to pomaga? Prav nič. Pa ne pravim, da ne bi smel oditi, če mu tako paše, tudi takoj. Ampak kolikor ga berem, ni impulziven človek, tudi sama nisem in se zlahka identificiram s tem – z ne do konca premišljenimi odločitvami na horuk pa si taki ljudje naredimo več škode kot koristi. Ko pa enkrat premislimo do konca, res do konca, ni sile, ki bi nas lahko ustavila.

Tako da mislim, da je treba upoštevati individualne okoliščine vsakogar od nas. Ni enakega recepta za vse, ker smo različni. Tisto, kar je delovalo pri tebi, ne bi nujno tudi pri meni, njemu ali komu tretjemu.
Samo mnenje, brez zamere.

Še tole moram komentirati. Po lastnih izkušnjah to nikakor ne drži, namreč da bi z nekajletnim obiskom terapij šlo na bolje. Če terapija ni prilagojena vedenju o MOM in drugih motnjah, lahko nanjo hodiš ali hodita do smrti, pa ne bo nič bolje. “Sredstva proti bolham” namreč na njuni terapiji nista dobila, če prav razumem. Ampak pač običajno partnersko terapijo. Ki pa ni vedno primerna. Čim pa se pojavi znanje o MOM in drugih motnjah, se zadeva začne zelo hitro spreminjati – pa niti ni nujno, da v okviru terapije in sploh ni nujno, da pri obeh, lahko samo pri enem. Važno je pridobiti znanje o motnjah, terapija sama, če ni prav usmerjena, lahko celo škodi in ne koristi. ŠeVednoOptimist pa navaja, da je znanje o MOM začel pridobivati šele pred nekaj meseci. Tako da je v procesu učenja in najslabše je takrat nekaj na silo početi, zato ker je nekdo rekel, da je tako dobro. Se bo že sam odločil, ko se bo in kakor se bo.

Vas razumem vse, res, in hvala za super replike.

In ne, ne razmisljam vec toliko o njej, se, vendar manj, vec razmisljam o sebi in o mejah. In zakaj tako dolgo nisem videl stvari, jih dopuscal, bil tiho… groza bi bila, da bi bil moj naslednji partner, ce bo, spet mom. Nocem vec tega.

In ja, o MOM res vem sele par mesecev in cisto mozno, da so bile terapije mimo.

In ja, GittaAna, katerega terapevta mi predlagas, ki bi mi svetoval glede tega, z mojim trenutnim se strinjava, da bi bilo to smiselno. Mi das ime, kontakt?

Mislim, da moram ta hip nekako zeno “brcniti” v rit oz jo dati pred steno, ce me razumete, ker to, da ji recem, da je najin odnos v tem hipu najslabsi kot je kdajkoli bil, tega ne slisi.

torej upam, da bi mi ta terapevt znal pokazati tako pot.

Potem pa bo samo se zenina odlocitev in njeni koraki… ce bodo…

lp

res vas je lepo brati… in ko cloveka enkrat ni vec strah, se mi res odpre svet…

Tukaj je tema kjer smo pamtovali na to temo terapevtov. Ni nujno , da zagrabiš prvega, je dobro, da se najprej z njim pogovoriš kaj je in kaj bi rad, da ti pove, kaj ti lahko on nudi , pa še všeč si morata biti, če ni zaupanja potem ne gre. Najbolj poznam Leonido Zalokar K Leonidi je šlo kar nekaj ljudi, ki jih poznam ki imajo svojce z MOM in je zelo učinkovita in dobra. KO iščeš terapevte z znanjem MOM pa zelo pazi, ker se nekateri oglašujejo kot strokovnjaki, pa gre zgolj za biznis. Priporočam ti, da greš najprej k terapevtu sam ( na sploh je bolje, da v primeru če je eden od partnerjem MOM greta vsak zase, ker morata delati na pvosem različnih stvareh)

http://med.over.net/forum5/read.php?465,8606969,8615292#msg-8615292

GittaAna

tole bom skopiral v tole temo, ker se mi zdi, da naj bo vse skupaj pri “kako ziveti z mom”

——

končno
Re: če stojiš v blatu….

02.04.14 01:33
Navedeno
SeVednoOptimist

ampak res (se) ne vidim recepta, kako to pretehtati.

lp

Zate ne vem, zase pa vsekakor, da na tvojem mestu zaenkrat sploh ničesar ne bi tehtala. Znotraj zveze bi se osredotočila nase in na svoje potrebe ter želje in na to, da jih končno že enkrat začnem izražati. Brez strahu pred tem, kaj bo partner ob tem rekel, mislil, čutil. Govorimo seveda o povsem legitimnih željah, kot jih ti navajaš, 1-2 krat tedenska rekreacija in 1x na mesec na pijačo s kolegi ter to, kako bo z bedenjem ponoči, ne o vsakodnevnem bluzenju in izogibanju odgovornosti. Ko bi to počela redno vsak dan vsaj eno leto, če ne več (kar tudi sem, govorim glede na izkušnje), bi šele ocenjevala in tehtala. S samo nekajmesečnim poznavanjem motnje in s samo par poskusi postavljanja meja pa pred otroki nikakor ne bi imela čiste vesti, da nisem vsega poskusila. Poskusila predvsem v zvezi s seboj, ne v zvezi z momom. Ker se dobro poznam, vem tudi, da bi počakala celo do starosti, ko otroci lahko sami odločijo, kje bi živeli. V tem času ne bi “čakala” pasivno, ampak aktivno. To pomeni ogromno “dela na sebi” – ampak pravega, ne bežanja prek kakšne “duhovnosti”, kjer je “delo na sebi” bolj izgovor kot kaj drugega. To pomeni postavljanje meja, izražanje sebe, iskanje lastnih virov zadovoljstva, tudi financ, močnega socialnega kroga, na prvem mestu pa zaščita otrok. Vsak dan bi se vprašala, zakaj dovolim tako nizkotno ravnanje s seboj, in vsak dan bi cm po cm dvigovala te meje. Ker čez noč ne gre nič in na silo tudi ne. V to situacijo nismo prispeli čez noč in tudi ven se tako ne more – vsaj na kolikor toliko zdrav način ne.

Ko odpreš foruma Enostarševske družine in Ločitve, namreč v živo lahko bereš, kaj se dogaja. Zdaj misliš, da veš, kakšne stike bi imel, ampak če je žena res mom, lahko skoraj garantiram, da si niti ne predstavljaš, na kakšne vse načine lahko ženska moškemu zagreni ločeno starševstvo, če se tako odloči. In prav MOM se radi odločajo tako – ne v prid otrok, ampak kontra bivšemu. Pa še sistem ženskam to precej dobro tudi omogoča. Poleg tega odsotnost neMOM starša, ki je recimo kolikor toliko ok, pomeni, kot je rekla že GittaAna, da lahko dobi MOM čudovito priliko za znašanje nad otroki, saj ni prav nobenih prič.

Je pa res tudi nekaj drugega. In sicer to, kar za Čisto vino pravi GittaAna: odsotnost MOM starša pa, po drugi strani, lahko pomeni, da ga otrok začne idealizirati in potem se neMOM starš znajde v situaciji, ko se otrok obrne proti njemu, neMOMu, češ da mu je odrekel drugega starša, MOM. Sploh ne tako redka situacija. Ampak če to apliciraš na svoje stanje, ki je obrnjeno – kjer bi bil “odsoten” ti kot neMOM – ti je to lahko morda, če se odločiš oditi, celo v prid. Če boš ostal, se bo treba boriti za vsak cm svojega osebnega prostora, vsak dan. In otroci te potem vidijo v glavnem v borbi, manj v mirnem življenju. Če skrbništvo uspe tako, da imaš z otroki zelo redne in pogoste stike, če imaš celo skupno skrbništvo, potem lahko bolje občutijo razliko med tem, kako je živeti pri MOM in kako pri neMOM. Tu je problem tale “če”. Če ne uspe, pa lahko gospa MOM očrni neMOM očeta tako, da se otroci tudi obrnejo proti njemu. Sploh ker znajo MOM med otroki zelo dobro delati razlike in tudi otroke spreti med seboj, tako da en verjame enemu, drug pa drugemu staršu. Zato je zelo fino, če neMOM že znotraj zveze okrepi sebe do te mere, da se ne bojuje več, ampak je sposoben mirnega ravnanja tudi znotraj take zveze. Od tega, se mi zdi, otroci še največ odnesejo. Tudi, če se kasneje neMOM loči, mu ta okrepitev pomaga pri starševanju, saj starša sta še vedno oba in se je vseeno treba dogovarjati okoli otrok. Kar zna biti z mom skoraj enako zapleteno kot skupno življenje, če ne mogoče celo bolj.

In še je teh zornih kotov ter posledic. Ki jih težko predvidiš. Vseeno pa je dobro vedeti, kam vse lahko ta barka zapelje, da imaš čimveč različnih scenarijev na zalogi. Zato je nujno, da si človek vzame čas in ne hiti. To je, če ni ogroženo življenje ali zdravje otrok ali njega. Saj če vidiš, da ne gre in ne gre, je odločitev tako ali tako popolnoma jasna. Za to odločitev je treba še najmanj premisleka, mislim, za samo odločitev, ne potem za izvedbo, ta je kar zahtevna. Ostale opcije pa zahtevajo več vsakodnevne vaje in ogromno moči ter potrpljenja.

Glede tehtanja je tudi tako, da pravzaprav v bližnji prihodnosti nikakor ne boš zvedel, ali si se prav odločil ali ne – potem, ko bo vse že daleč za teboj, se bo pokazalo. Ko ti bodo otroci povedali 🙂 Žal (ali na srečo) je takšno pač življenje, tudi ko ne gre za MOM.

Srečno, vsem v tvoji družini.

—————–

02.04.14 01:38
ŠeVednoOptimist, pozdravljen!
Spremljam te in hkrati razmišljam kaj bi jaz naredila na tvojem mestu. Zadeve niso tako preproste kot bi se na videz zdelo. Eno je teorija, drugo je kaj ti kasneje pokaže in prinese življenje. Zato hiti počasi, bi jaz rekla… Za seboj imam veliko let trdega dela na sebi. Pred razvezo in po razvezi sem našla za tiste čase vrhunsko pomoč terapevta, ki je imel za sabo veliko vzpodbudnih referenc. Nič ni slepomišil in mi je že takoj na začetku povedal, da z mojim tedanjim MOM partnerjem ne bo nikoli boljše. Tudi njemu je na začetku povedal, da če se ne bo močno potrudil in korenito spremenil, bo izgubil družino. Par let sem vstrajala v zelo zahtevnem programu in upala.. Pa je šlo vse v franže… Kljub temu, da sem terapevtu verjela, me je bivši z MOM preslepomišil do te meje, da sem za nekaj časa umaknila tožbo za razvezo. S tem ti želim povedati, da gre vse po nekih zakonitostih… Ničesar ne moremo prehitevati, ker pač vsak raste in zori s svojo hitrostjo. To pa ne pomeni, da si zato slabič, neizobražen ali kaj podobnega. Vsak od nas običajno nosi svojo bisago iz primarne družine, ki je bila pač disfunkcionalna. Te naše premajhne opremljenosti za življenje pa se žal ne da kar tako “preskočiti”. Jaz sem pač rabila še par let, da sem dozorela do te mere, da sem se lahko brezpogojno razvezala.

Zavedala sem se hudih posledic, ki jih je življenje z MOM pustilo na meni in otroku, zato sem po razvezi kar nekaj let z otrokom vstrajala pri zdravljenju. Kljub vsem prizadevanjem, so posledice pri hčeri ostale. Težave so se pokazale šele, ko je odrasla in se poročila… Če so otroci majhni, smo jim dolžni kar se da stati ob strani. Kljub temu, da glede otrok včasih mislimo vse najboljše in damo vse od sebe, pa ni vedno nujno, da bomo v svojih prizadevanjih tudi uspeli. Življenje je včasih zelo nepredvidljivo. Edino s seboj lahko največ naredimo in s svojim zgledom morda pritegnemo tudi otroke…

Nič drugega ti ne preostane kot to, da se čimbolj izobražuješ in po možnosti za pomoč najdeš res dobrega terapevta. Ker se problema zavedaš, si že na poti k rešitvi. Meni je veliko pomagalo predvsem to, da sem naslonila na strokovno pomoč in začela sebe poslušati in se spraševati kaj bi rada. Poškodb, ki jih običajno nosimo iz primarne družine in potem še iz partnerstva z MOM, se ne da kar tako razrešiti. Hitrih rešitev ni. Kdor misli, da so, se žal zelo moti. Zato si vzemi čas zase, prisluhni si in pojdi naprej s svojo hitrostjo. Odgovori in rešitve so vedno v nas. Pusti si čas, da jih boš sam našel. In zagotovo jih boš našel takšne, ki bodo zate prave. Glede partnerja je pomembno, da ga ne prevzgajamo in da ne poskušamo na rafiniran način pri njem izposlovati naša pričakovanja. Šele, ko sem bivšemu popolnoma dopustila, da je to kar je in da se vede tako kot on misli, da je prav, sem začela pospešeno zoreti. Rešitev je prišla sama od sebe. Največ napak naredimo s tem, ko se v mislih ukvarjamo s partnerjem in ne s sabo. Dokler sem to počela, sem stopicala na mestu. Zelo pomembno pa je tudi, da verjamemo le dejanjem in ne besedam. Edino dejanja štejejo.

Nasloni se tudi na prijatelje, ki so včasih najboljši terapevti in nič ne stanejo Tudi ta forum ti lahko veliko pomaga in ti prinese kakšno “bližnjico”. Zato ostani z nami še naprej. Pa SREČNO” Lp Odmev

———–

končno
Re: če stojiš v blatu….

02.04.14 01:53
Huh, Odmev, kako sva skoraj hkrati napisali zelo podobno 🙂
Hiti počasi in s svojim tempom, ja.

in tale odstavek:
“Nič drugega ti ne preostane kot to, da se čimbolj izobražuješ in po možnosti za pomoč najdeš res dobrega terapevta. Ker se problema zavedaš, si že na poti k rešitvi. Meni je veliko pomagalo predvsem to, da sem naslonila na strokovno pomoč in začela sebe poslušati in se spraševati kaj bi rada. Poškodb, ki jih običajno nosimo iz primarne družine in potem še iz partnerstva z MOM, se ne da kar tako razrešiti. Hitrih rešitev ni. Kdor misli, da so, se žal zelo moti. Zato si vzemi čas zase, prisluhni si in pojdi naprej s svojo hitrostjo. Odgovori in rešitve so vedno v nas. Pusti si čas, da jih boš sam našel. In zagotovo jih boš našel takšne, ki bodo zate prave. Glede partnerja je pomembno, da ga ne prevzgajamo in da ne poskušamo na rafiniran način pri njem izposlovati naša pričakovanja. Šele, ko sem bivšemu popolnoma dopustila, da je to kar je in da se vede tako kot on misli, da je prav, sem začela pospešeno zoreti. Rešitev je prišla sama od sebe. Največ napak naredimo s tem, ko se v mislih ukvarjamo s partnerjem in ne s sabo. Dokler sem to počela, sem stopicala na mestu. Zelo pomembno pa je tudi, da verjamemo le dejanjem in ne besedam. Edino dejanja štejejo.”

Na kratko, jasno in jedrnato je povedana večina pomembnih stvari v zvezi z MOM. Hvala za tvoje izkušnje, Odmev, sem jih tudi jaz zelo vesela.

————

Moram priznati, da mi prebrano potrjuje moje notranje obcutke, da vsekakor trenutno ni na mestu, da odidem, ker res premalo vem in premalo sem naredil z moje strani. Ne bi bil miren pred seboj in ne pred otroki.

Pred pol leta si nisem upal zeni povedati, da razmisljam, da je locitev lahko pred vrati, danes ji to mirno lahko povem, z namenom, da ve, kako se pocutim, kaj so moji trenutni minimumi, strahovi in brez cesa si odnosa ne znam predstavljati. In sem zmozen jo lepo poslusati, njeno kritiko, glas, tihe dneve in naprej gledati in delovati, kako bom prezivel dan z otroki in kako bom njej se vedno rekel dobro jutrro. Ceprav recimo ona ne govori.

Kaj je je bolje – oditi ali ostati, ali otrok dobi dve polovici, kjer bo ena bolj zdrava in bo upam ,da to vkomponiral vase – ali ostati in mu pustiti, da gleda neko sprevrzeno dinamiko? Hm. Ideja o nebojevanju in nespreminjanju MOMa je vabljiva in mogoce tudi prava, ampak na prvo zogo si recem res trnova pot. S tem pri mojih slabih 40 letih grem na eno pot, ki je ne 100% drugacna, kar sem si zamislil, ampak 1000% drugacna. Kako bi bilo lazje to poglavje zapreti in iti na drugo pot, tudi to je mamljivo, verjetno m razumete, tisti ki ste se v taki zvezi borili za vsak cm, za vsakih 11minut, ko si prisel kasneje domov, ko si nekaj prevec vprasal, ko si ravno takrat zacel pospravljati posodo, ko si ji ravno takrat objel in si egoist, baraba, je ne spostujes… etc…

ampak – ja, ce, ko, uspem, da bom ob teh stvareh miren, ampak res miren, znotraj, in preprosto se v dveh stavkih izrazil, da jaz pa grem tect, in grem, in pridem nazaj ok, in sem ok, cetudi bo tiha masa, ali pa preprosto ne bo kosila, ne bo vecerje, sam bom zrihtal otroke za spat, jih uspaval in potem bil v tihem veceru…. potem bo to nek drug nivo….

In bom vedel, da pac nimam partnerja ob sebi, kot sem si ga zelel, kot ga potrebujem, in ce bom ob vsem tem se spal in normalno funkcioniral – hm, koliko enih cejev je ze tu, potem recimo da je to varianta zase in otroke.

Sploh ne razmisljam, kaj bi locitev prinesla, kako se CSDji obracajo, kako zenskam verjamejo, kako bi me MOM omejila, kako bi lahko bilo se bolj zapleteno kot zdaj… ne smem, ker potem ne bi mogel svobodno razmisljati, kako ta hip narediti. Je pa na nek nacin “locitev” v vsakem primeru, zdaj samo ali si v isti hisi ali ne.

A veste, ko si lahko enkrat reces, pojma nimam, pa v bistvu takrat ze nekaj ves? No, to.

In kot sem ze enkrat napisal, ja, na sebi lahko naredim ogromno in se spremenim, in to je moja priloznost zdajle.

Sicer pa – dobiti enega dobrega terapevta za MOM da se bolj jasno ugotovi, ali to je MOM ali kaj, potem pa, ce to je, sprejeti, da se ta oseba in njeno ravnanje in razmisljanje ne bo nikoli kaj veliko spremenilo, in potem bodo spet moje odlocitve prisle.

Tole berem trenutno ce bi kdo tudi rad prebral…

http://gettinbetter.com/needlove.html

Res hvala za vase komentarje, ki mi odpirajo obzorja in mi dajo novih stvari za razmisljati.
Zaenkrat se ostajam 🙂 in sem se vedno optimist.

SVO!
Le na hitro, ker trenutno nimam časa. Priložen sestavek je zelo dober in vreden, da bi ga prevedli tudi za vse ostale. Vsi, ki se tu pogovarjamo, smo se na nek način spopadali z “rešiteljskim in negovalnim sindromom” in se ob tem zato srečevali s problematičnimi ljudmi…” Zdrava izbira zahteva pristno samospoštovanje”, je navedeno v sestavku in s čemer se močno strinjam. Življenje je “daj – dam”…, kajti če preveč jemljemo, smo na škodi in tudi če preveč dajemo, smo lahko na škodi… Kako najti v sebi pravo mero zdravega egoizma? Če tega ne najdemo in upoštevamo, zato lahko celo usodno zbolimo… Priti do tega spoznanja je žal zelo dolga, včasih celo zeloooo naporna pot, ker nas primarna družina tega ni naučila in ni uspela tega predati… Kruta resnica je tudi, da vsi bližnji, s katerimi se v življenju srečujemo in imamo z njimi probleme, nam ponujajo priložnost za rast in razvoj… Zelo lahko je to napisati, težje pa je ob vsem tem “s….” rasti… Kako vse poškodbe s katerimi smo se nezavedno srečali in jih ponotranjili pri sebi “popraviti”, je drugo, zelo zahtevno vprašanje… Vendar gre, le močno se je potrebno zavzeti in potruditi… Kdor išče, običajno tudi najde…. Naša rast se žal tudi nikoli ne ustavi… Lep dan vsem. Lp Odmev

Lepo napisano in se strinjam. Če res misliš, da lahko narediš tako, da si ne boš nikoli očital ne glede nje, ne glede otrok, se mi ne zdi škoda tega časa.
Drži se.

Hoj,

bi mi kdo lahko svetoval kaksno ctivo na temo zdravega egoizma? Mislim, da mi tega manjka…

oz. tega manjka verjetno vsem, ki smo neki helperji…

lp

Tale je kar dobra:

Josef Kirschner, Umetnost egoizma

O zdravem egoizmu ni kakšne posebne knjige, razen knjige Kirschnerja “Umetnost egoizma”. Opisi zdravega egoizma, so opisani po odlomkih tudi v drugi literaturi, odvisno koliko se v njih sami najdemo…

Mogoče te bo zanimala knjiga: Joan Borysenko,ph.d. “Čudežna preobrazba”. Meni so zelo pomagale knjige dr. M. Scott Peck “Ljubezen in duhovna rast I, II in II. in pa Rene Egly “Načelo LOLA”. Zanimiv vpogled nam lahko da tudi znanje o Transakcijski analizi ali knjige Thomasa A Harrisa “Jaz sem v redu, ti si v redu” in dr. , ki pa po mojem mnenju, razen vedenja in razumevanja kaj se nam v odnosnem dogaja, nam ne nudijo dovolj konkretnih rešitev.

Pri spreminjanju nezavednih vzorcev, ki smo sej jih nehote navzeli v otroštvu, lahko pomaga tudi samopomočna skupina za svojce oseb z MOM, ki deluje v Ljubljani. Gre se za zdravljenje ljudi, z ljudmi in ne stane veliko… O njej je napisano nekaj tudi na forumu. Lp

Kar nekaj literature se je nabralo, in bo potreben cas, da grem malo cez vse tole…trenutno se pri “I hate you dont leave me”… in pa na polici Scott….

sicer pa se najbolj mi odmevajo besede da “ko preprosto pustis, da tista druga oseba zivi kot zivi”, se stvari zacnejo spreminjati.

To je sicer kontradiktorno zame, ker nekaterih stvari pac ne morem pustiti, recimo kricanje nad otroki, ampak v veliko drugih stvareh in pogledih pa se ze lahko tako sprostim in samo opazujem in delam na “mindfullnessu”, da je stvar ze boljsa. Pa se mi zdi, da zena se kar isce spopade in konflikte, in ko ji recem prav, pa naredi tako, jaz te ne bom spreminjal, bi se kar dvakrat zacela z istim pogovorom, da bi videla, ce se bom kaj razjezil.

Nerazumljivo.

Ampak sem pa prav ponosen nase, da sem uspel postaviti zdaj nekaj mej glede spanja, sluzbe, da tudi ona se kdaj pobere otroke, da grem kdaj tect… seveda je cena visoka, vzbujanja krivde in stalna neka sprasevanja, ampak zaenkrat smo takole.

cakam se na srecanje z MOM terapevtko, da vidim kaj ona meni…

toliko….

lp SVO

Bravo SVO! Kapo dol kako se hendlaš.
Sej pustiti drugi osebi, da zivi, kot zivi ne pomeni, da ji dopustiš da zlorablja tebe ali otroke. To ni nekakšna bianko menica, da dela s teboj, kar ji pade na pamet. Ravno v tem je bilstvo meja, da sicer drugi osebi pustiš, da je kakršna je, da pa prav tako zahtevaš zase, kar meniš, da je prav, zdravo, pametno in dopustno zate in tako, kot drugi osebi priznaš pravico, da je kakršna je – tudi sebi priznaš pravico, da čutiš, misliš, počneš to kar ti misliš, da je zate prav ( vkljčuno da rečeš ne kadar je treba)

Kar se pa njenega drezanja tiče – oni dramo preprosto potrebujejo, drugače so prisiljeni, da se soočijo sami s seboj, temu pa so izogibajo kot hudič križa in bodo storili vse in za vsako ceno, da do tega ne bo prišlo. Zato je razumljivo, da sedaj dreza. Poleg tega si s tem spremenil pravila igre in je to po dolgem času dojela tudi ona in čeprav ji še ni jasno, kaj točno se dogaja, samo čuti, da je nekaj drugače in išče nove način ( zavestno ali podzavestno) da bi te pripravila do tega, da plešeš tako kot ona igra.

Drži se in čimprej se posvetuj že z mom terapevtko. Ona bo še najbolje vedela, kaj naredit.

GittaAna

Pozdravljeni

Po dolgem casu pisem. Zadeve pri meni nihajo plus in minus.
Nekaj sem delal na sebi in prisev do zakljuckov.
Sem disfunkcionalna osebnost. Zgodnja smrt enega izmed starsev je v meni pustila sled da se na vse pretege trudim na nek nacin iskati potrditev, pohvalo in pozornost. To vodi trudin dostopnost da se me vodi in maniplira.
Življenje pri meni trenutno poteka tako da bi rekel da sem na dnu. Nimam vec volje se pobirati, nimam volje brati nasvete, lahko bi rekli neke vrste depresija. To vodi v neaktivni partnerski odnos, posledica nepozornost na pogovor, zaljenje, bes, ponizvanje. Prisli smo ze tako dalec da je ponizevanje prisotno pred njenimi starsi, najinimi prijatelji … Dovoljeno je vse. Vse bolj sem prazna lupina katera me spiralno vodi v se večje travme. Po 7 letih borbe ne vidim in tudi ne iscem vec resitve. Otroci na prvem mestu- vsi otroci ki imate enega izmed mom starsev ne zamerite nemomovcu ker najprej moramo sebe v red spraviti da bi lahko pomagali vam.
Postavis mejo . Primer spostovanje. V primeru da me ponižuješ vstanem in grem stran. Otrokom in prisotnim po odhodu govori kako neodgovoren sem da jo puščam samo z otroci in da sem neodgovoren. Otroke ne dovoli da vzamem sabo ker sem nesposoben in itak ni čas da bi kam sli z mano. Vse polno ocitkov kaj sem. Nebi nasteval, zaljenje mojih starsev. Vse za doseganje njenih ciljev my way or high way. Predusem pa sem opazil da res vse podrejamo njej. V primeru nase nepokoršcine se vzdigne tornado ki tepta vse pred sabo, tudi stvari se mečejo čez okno. V zadnjem času ko sem poskušal postavljati meje in odkrito spregovoril da je opcija ločitev je začela odtujevati tudi otroke. Čez noc se ne dere na njih, je prijazna,razumevajoča mama,skratka vse kar bi si kot oče svojih otrok želel od svoje partnerice. Žal pa je to le maska ki pade ko ima slabe dni. To je življenje z intelegentnim mom ki vse prireja da se vrti okoli njega. Pa ne želim reči da ima kdo majn intelegentnega partnerja. Samo v življenju si nisem mislil dase bom moral boriti proti čem takim sem pač naiven

Ko si na dnu, nižje ne gre. Potem se samo izboljšuje. Včasih je treba sprejeti odločitev in to tudi speljati. Jaz sem se od mojega MOM -a uspela po dolgih letih ločiti. Pa mi ni enostavno, ampak prišla sem na dno in tako nisem več želela živeti naprej. Dovoj sem imela žaljenja, poniževanja, manipuliranja, laži, čustvenaga izsiljevanja itd. Včasih se m se počutila, kot da gledam grozljivjo, ampak ni bil film, to se je dogajalo za štirimi stenami. Samo tisti, ki smo živeli s takimi partnerji, vemo kako je težko zadovoljiti njihove želje, nikoli ni nič dobro, nič prav, seveda za njih to ne velja, saj so idealni in najboljši, vsi drugi smo krivi za vse, kar njemu ne gre.

Počasi se pobiram, prav tako otroka, ki nočeta stikov z njim.

On pa v rednih intervalih še vedno poskuša s svojimi forami, ampak mu ne uspe. Potem pa izbruh jeze z njegove strani. Res se ga bojimo še vedno.

Kričač, pozdravljen!

Razumem te, ker res nisi v zavidljivi situaciji. Tudi od nasvetov, ki ti jih mi damo, ni vedno nujno, da najdeš pot k rešitvi…

“Sem disfunkcionalna osebnost”, praviš, kar jaz razumem, da že v naprej razlagaš in imaš s tem opravičilo, da v življenju ostajaš poraženec… Razumljivo je, da zato nimaš volje brati nasvetov in si v nekakšni depresiji… Najhuje pri vsem je, ko nevede ostajamo in se zadržujemo v vlogi žrtve. Če to vlogo sprejmemo, nam nihče ne more pomagati, še najmanj pa mi sami sebi. “V dreku je najbolj toplo”, me je nekoč prebudila prijateljica, ki je zelo plastično opisala moje tedanje stanje, podobno tvojemu…

Z zapisanim: “Zadeve pri meni nihajo plus in minus”, razodevaš, da si s tem plus in minus sprijaznjen. Očitno ni še dovolj hudo in ti to stanje na nek način ustreza.

Ko se z nečem ne strinjamo in nas “tišči za vrat”, nas življenje enostavno kliče, da moramo nekaj spremeniti pri sebi… To pomeni nekaj konkretnega narediti ali pa še naprej pristajati, da smo disfunkcionalna osebnost (beri: poraženec!)…

Poskušala sem se vživeti v tebe in se vprašala kako bi jaz ravnala, če bi bila na tvojem mestu. Po vsem tem kar se ti dogaja in kar pišeš, bi se jaz odločila, da mi je dovolj dram. O tem partnerici ne bi nič pravila. Najpomembnejša je naša notranja odločitev: “DOVOLJ je dram”, razumeš! Za dramo sta vedno potrebna dva in eden mora iz drame izstopiti. Izstopila bi jaz. S partnerjem bi se pogovarjala samo še o res nujnih in le površinskih stvareh. Vse žalitve in ponižanja bi mirno prepustila. “Naj naklada, naj počenja kar hoče”, bi si rekla. “To je njegov problem, ne moj!” “Čimveč hudega naj stori, da bom jaz lažje našla svojo pot!”.

Na vprašanje česa se bojiš in kaj so ovire, da v dani situaciji vstrajaš, pa si moraš sam odgovoriti. Lp Odmev

Pozdravljen Kričač!
Živeljnje ima vedno svoje viške in nižine, vzpone in padce, pa če imaš momovca ob sebi ali ne. je pa z momsterjem vse še bolj intenzivno.
Ne obtožuj se, ker ne narediš več kot bi rad, škoda energije. Raje jo usmeri v majhne korake,ki jih lahko narediš in na njih vztrajaj. Eden boljših nasvetov, ki sem ga kdaj slišala od psihiatrinje neki osebi, ki je bila v tako hudi depresiji, da nekaj mesecev ni mogla vstati niti iz kavča, kaj šele da bi se ukvarjala s čimerkoli je bil, da če ne more niti smeti ven nest, iti v trgovino, se urediti…..pa naj gre vsak dan vsaj trikrat okoli mize, da to pa vseeno lahko naredi. In ta oseba je to res naredila , neglede na to kako bizarno se je slišalo. Po tednu dveh strikne hoje okoli mize 3 krat na dan se je nekaj premaknilo in nekega dne je šla lahko že do smetjaka, da je lahko odvrgla smeti, potem drugega dne po pošto..itd, dokler se ni počasi postavila na noge.

Kar hočem reči je, da si je v trenutkih , ko si na dnu treba določiti cilje, ki jih še zmoreš ( pa četudi so bizarno majhni) in na njih vztrajati. Včasih padamo v depresije ali temačana razpoloženja tudi zato, ker si zadamo (trenutno) prevelike cilje in nas teža vsega, kar bi morali, pa ne moremo začne potiskati navzdol. Če vsak dan narediš nekaj malega ( kolikor pač lahko) in se potem striktno za to še pohvališ ( da preusmeriš energijo tudi v plus) ni vrag, da se čez nekaj časa stvari ne začnejo obračati na bolje. V kar usmerjaš svojo energijo jača, tisto, kar ne slabi. Zato poskušaj usmerjati svojo energijo v to kar lahko in ne v to česar ne zmoreš.

Kar se pa meja tiče – to ne gre tako, da dobiš navodila v roke , jih začneš izvajati in potem je vse drugače. Gre za dolg proces najprej zgolj učenja postavljanja meja in nato še dolg proces utrjevanja teh meja in vmes veliko osebne rasti ( pa tudi vzponov in padcev). To je tako kot z učenjem tujega jezika- najprej ti ni nič jasno, potem za silo lomiš osnovo in pri tem delaš včasih tudi neumne napake, če pa vztrajaš in vadiš s časoma govoriš tako tekoče, da niti ne veš, kdaj govoriš svoj in kdaj tuj jezik.

Otroci – nobenemu otroku ne moreš omogočiti idealnega starševstva, ker to ni možno, Kar lahko narediš je, da jim daš največ kar lahko, jih poskušaš zaščititi kolikora lahko in še največ jim boš dal s svojo trdnostjo , da ves čas vedo da si v bližini in da lahko pridejo do tebe, da jim daš vedeti, da niso oni krivi za situacije in da ni nič hudega če se zaradi nerazuumevanja in manipulacij včasih obrnejo proti tebi, da stojiš za seboj in svojimi odločitvami in da jim daš trdnos oporo in zgled kako se boriš v negativni situaciji in da se ne vdaš četudi, je kdaj težko in ti ne uspe.

Ne glede na manipulacije enega od staršev se bodo slej ko prej začeli spaševati ( četudi jim bo začasno oprala možgane) in če boš takrat še vedno v bližni boste lahko ponovno vzpostavili boljši odnos , s svojimi izkušnjami pa jim boš lahko tudi pomagal.

GittaAna

Odmev

Ja imaš prav, res sem navajen takega življenja, vendar tudi partnerica opaža da se spreminjam odtujujem. Mori me ker nisem to jaz. Prelevujem se v nekega zagrenjenega starca, ki samo čaka da ga pobere oz kdaj moram dvigniti ščit pred napadi.
Družinsko življenje je postalo boječe. Pa ne me razumeti da se jo fizično bojim ampak bojim se oz so mi nezaželjeni izpadi in dvigovanje prahu. Bojim se vikendov- to pomeni da bomo skupaj in sledi 1-2 napada na dan. Odločamo se o dopustu. Vsak normalen človek bi se veselil dopustov, jaz ne, preveč doživeto, preveč travmične izkušnje in v dopustu vidim nemir, teženje, kreg. Ja vrjamem da se zdravi ljudje kregajo, ni idealov samo vsak dan omenjanje moje nesposobnosti, nesposobnost moje familje, kretenizem mojih možganov.
Projeciran sem že tako da sem ob otrocih živčen ker so samo otroci in delajo po svoje in ne tako kot bi morali po pravilih moje žene. Zato težim jaz da le ne bo ona ven padla in začela noreti. Čeprav v zadnjem mesecu je ona tista razumevajoča in se trudi z nežnostjo do njih bolj kakor v 6 letih do sedaj kar mi je čudno.
Ja pobiram Mom fore, nestrpnost, živčnost.

Odmev . Glede dreka. Ja samo trenutno sem na površini dreka in vsake toliko zadiham. Izbiram pa med odločitvam ki me peljejo globje v drek ker vrjamem da me čaka pekel ne glede kaj izberem

Včeraj fight iz nje so letele strupene besede ki ti ranijo dušo in mislim da si jih kot partner ne zaslužim in če s svojim sovražnikom ne govoriš tako s partnerjem pa pa po mojem nekaj ni vredu. Spal sem v drugi sobi ločeno.
Zjutraj vstopi in meni nič tebi nič se uleže zraven in začne objemati in pospremi z besedami ah ti moj sitko ritko.
Ko ji povem v teh primerih kaj me mori, odgovori ja jaz tudi hočem svoje, pa veš da imam jaz prav ne ti
Če jo odrivam in ne dovolim dostopa sem egoist in mrtvohladna prasica
Vedno dobim pod nos da se ona trudi jaz pa tega ne vračam. Ona pa že od samega začetka poudarja da želi mojo pozornost 100% in v to sodi tudi vsakodnevno objemanje.
Razložite kako naj objamem in sem čustven do osebe pri kateri v trenutku rata pekel in te potepta kot muho, čez pet minut pa pride do tebe se hoče objemat oz pričakuje objem ker si jo na tak ali drugačen način prizadel in sem jaz kriv da je tako odreagirala ker pač ona tako odreagira.

Ja paše da se spišeš daš ven iz sebe samo tudi moški imamo neke ideale kako bi naša družina funkcionirala in izgledala, ko pa to začne drastično odstopati pa to ni več zabava

hvala vsem
Ona pa svoje početje opravičuje kot prevzgoja svojega moža

Kričač, te čisto razumem, s temi objemanji pa me itak vrže iz tira ko slišim za to……tudi jaz sem bolj sveža iz tega dr*ka pobegnila….če želiš lahko kakšno rečeva na to temo na meil:[email protected] Drži se-pazi nase!

Kričač, Enako, Ponosna mamica, pozdravljeni!

“Kričač” razumem te, da ne vidiš nobenega izhoda in se zato zadovoljiš le z drobtinicami… in pri tem upaš, da se bo kaj spremenilo. Tudi sama sem dolgo brezplodno živela v iluzijah in čakala, da se bo kaj spremenilo in ob tem močno trpela… Iz izkušenj lahko povem, da se ne bo nič samo od sebe spremenilo…

Močno se strinjam z “Enako”, ko piše: “Ko si na dnu, nižje ne gre. Potem se samo izboljšuje. Včasih je treba sprejeti odločitev in to tudi speljati.”…

Kje iskati pot rešitve?

Ko smo na dnu, se je včasih dobro zavedati, da si sami enostavno ne bomo zmogli pomagati. Ne gre, pa če se še bolj trudimo in slepimo, da bo šlo. Vzorci našega vedenja, ki smo se jih navzeli v primarni družini, so za nas lahko tako pogubni in usodni, da enostavno ne znamo, ne zmoremo in ne vidimo kako bi si sami pomagali. Tukaj ne zaleže noben, še tako dober “recept” , noben nasvet ali knjiga, ker je naš pogled na svet in na medsebojne odnose, lahko tako zelo okvarjen in popačen, da ga sami nismo v stanju popraviti. Enostavno, ne znamo in ne zmoremo se več zaščiti ali si pomagati…

Spoznanje: “NE MOREM VEČ”, je za prizadetega lahko v tem primeru edino odrešujoče spoznanje. To je tudi temeljno spoznanje 12 – stopenjskega programa, po katerem delujejo razne samopomočne skupine, ki delujejo tudi po Sloveniji. Predlagam, da se o tem bolj podrobno seznanite v dostopni literaturi. Eno prvih zanimivih knjig, ki je izšla v Slovenščini (1985) je napisal Lucien-Aime Duval “Otrok, ki se je igral z luno”.

V samopomočnih skupinah gre za zdravljenje ljudi, z ljudmi in so za prizadetega lahko velika vzpodbuda na poti rešitve. Gre se za pomoč pri spreminjanju za nas pogubnih vzorcev. Seveda, če se prizadeti za to spreminjanje resno odloči . Tudi v Ljubljani deluje skupina za pomoč svojcem oseb z MOM in jo toplo priporočam vsem, ki trenutno ne vidijo izhoda in posebno še tistim, ki se s svojim problemom že dalj časa neuspešno ukvarjajo.

Življenje v disfunkcionalni družini in življenje z MOM v nas in na otrocih pušča hude posledice. Bolj, ko v tem vstrajamo, bolj se pogrezamo…

Kot nazoren primer naj samo navedem: Kričač sprašuje: “Razložite kako naj objamem in sem čustven do osebe pri kateri v trenutku rata pekel in te potepta kot muho, čez pet minut pa pride do tebe se hoče objemat oz pričakuje objem ker si jo na tak ali drugačen način prizadel in sem jaz kriv da je tako odreagirala ker pač ona tako odreagira.” Tudi “Ponosna mamica” piše, da “me s temi objemanji pa me itak vrže iz tira ko slišim za to… “.

Oba prikazana primera nakazujeta na rafinirano čustveno zlorabo partnerja, ki se je oseba z MOM običajno ne zaveda, ampak z njo pač manipulira, dokler mu partner to dopušča. Problem je v tem, ker se prizadeti partner v primarni družini ni naučil kaj je zanj še dobro in kaj je zanj še dopustno in primerno. Čeprav ve, da nekaj ni v redu, ne ve kaj je narobe in se ne zna zaščititi. Zaradi psihičnega nasilja, ki ga izvaja MOM, postaja partner čedalje bolj zmeden in prizadet. Notranje meje dopustnega so pri njem močno zabrisane… In bolj ko v tem vstraja, bolj se mu meje še dopustnega brišejo…

Halooooo! Kako si boš sam pomagal, če si dnevno izpostavljen nezdravim odnosom? Kako si boš pomagal, če te ob tem dajejo občutki krivde in ne veš kaj je še dobro in kaj ni več dobro zate? Najhuje pri vsem je, da vse to spremljajo tudi otroci. Mislim, da je tu edina rešitev v tem, da si poiščemo ustrezno strokovno pomoč.

Ne vem, če sem dovolj nazorno napisala. Ko nas življenje pahne na dno, nas nič ne vpraša ali bomo zmogli ali ne bomo zmogli…. Takrat smo postavljeni pred alternativo: ali se bomo povzpeli v življenje ali bomo v trpljenju še naprej životarili. In skupaj z otroci propadali… Rešitve so. Niso pa lahke in enostavne. Vendar zanje se splača zelo potruditi. Med drugim je to tudi edini način, da si lahko pridobimo samospoštovanje… SREČNO! Lp Odmev