Kako živeti z MOM
Pri postavljanju meja je zelo pomembno, da določimo tudi posledico…..če se to ne bo zgodilo, kaj bo posledica in potem pri njej dosledno vztrajamo. Kaj naj bi bilo to boš najbolj vedel sam, ker brez poznavanja situacije težko reči
– da ne boš ti nekaj naredil, kar je njej pomembno in si obljubil
– da se dogovorita že prej za določena pravila in potem tisti, ki se jih ne drži plačal penale npr 5 eu ( za vsak dan, ko naloga ni opravljena) Takšna pravila in posledice je dobro dati na papir, da potem ni prepira kaj dejansko sta se zmenila.
…itd
Čeprav pri postavljanju mej ni toliko, kako boš drugega pripravil, da bo nekaj naredil, ker drugih ne moremo spreminjat, če to sam noče, niti ni prav, da drugim vsiljujemo naše poglede in prepričanja, četudi smo prepričani, da so bolj “pravilni”.
Meje so namenjene nam, kaj bomo še dovolili, kaj nam je še ok, kaj nam paše in kaj ne, kaj je zdravo za nas in kaj ne, kaj bomo dopustili , da naš partner počne in kaj ne…..in kot sem že rekla, je treba preden jih uveljavljamo tudi določiti pri sebi, kaj bodo posledice.
Prepričana sem, da bi bil drug veter v hiši, če bi povedal, da ti je prišlo do roba in da je nekaj stvari, ki jih ne moreš več tolerirati in da se bosta ( pisno) dogovorila kako naprej ( pravila, posledice) drugače pa odhajaš. Kadar nekomu grozi izbuga nečesa pomembnega se hitro zbudi. Vprašanje je le, če si ti pripravljen, da boš morda moral uresničiti posledico, če še vedno ne bo spremembe.
PS: Tudi pri komunikaciji s takšno osebo pa tudi pri postavljanju pravil je zelo dobro upoštevati pravilo Jaz stavkov….to je, da vedno govorite iz sebe in tako ne ogrožate toliko partnerja s svojo resnico in naredite vsaj malo prostora za pogajanja.
Torej ne rečeš Ti si to naredil, rekel…. temveč Jaz se počutim tako in tako, če to narediš, rečeš……in tega ne želim, zmorem več.
GittaAna
Ja, se strinjam, meja je zame, kaj dovolim in kaj ne, ce pa druga stran necesa ne izpolnjuje, pa tu jaz ne vidim poti, da ga prislim v to. Ker je to ze spreminjanje.
moja pot kot jo vidim je, da bo stvar sla tako narazen, da ce zene ne prepricas vec v pogovor, dotik, intimo in take osnovne stvari odnosa, potem mislim, da bova pocasi oba ugotovila, da odnosa ni vec.
“jaz” stavki seveda, ampak kaj ko MOM to potem obrne v “ti si egoist, govoris samo o sebi, kaj pa jaz…”
mogoce bi lahko tu se kaj napisal kdo o SET tehniki, kako jo uporablja v praksi.
Recimo, in jaz in zena po neprespani noci zelo utruje, boli glava, skratka, si za nikamor, ampak otroke je za zrihtati zvecer. In ob njeni nicni potrpezljivost, dviganjem glasu na otroke, na mene, pac prevzamem jaz rihtanje in uspavanje.
Kako zdaj taki osebi povedati SET, da bo razumela, da sem tudi jaz utrujen, da to ni prav da se tako obnasa, da jo razumem, da je utrujea, da bi rad da tudi ona mene razume… kar normalnemu cloveku pac razlozis takole, ampak kako pa MOMu?
lp
Hm, z momovci je vedno težka…:-(
Eno bolj pomembnih stvari, ki sem se jih jaz naučila je, da je bolj ali manj vseeno kaj boš rekel, ker momster tako ali tako ne bo nikoli zadovoljen in bo vedno našel kako dlako v jajcu, zato sem se s tem nehala ukvarjat, temveč sem se osredotočila zgolj na to, kaj si želim doseči s pogovorom in mine zgolj prestopila, Težka, vem, zahteva en globok pogovor in podporo “bude” v teb…
O setu bom naredila temo, v teh dneh, ko se mi malo sprosti,, pa bomo skupaj vadili. Tudi meni bi kdaj prišla prav…
en tak na hiter predlog za set:
Suport
( ko mu daš vedet, da ga slišiš , mu validiraš občutke in mu vzameš vetra)
Zdi se mi ( vidim, občutek imam – nikoli pa “vem, da” ali “ti, si”) da si danes zelo utrujena, danes si morala imeti pa naporen dan.
Ephaty:
(ko daš vedeti, da ga razumeš)
A ne, kako težko je po tako napornem dnevu še zbrati toliko moči, da daš otroke spat in vse ostalo. Včasih je starševstvo lahko tako zelo naporno
Truth:
( ko ga postaviš na svoje mesto in ga soočiš s situacijo, postaviš zahteve..)
Ampak tudi jaz sem imel naporen dan in sem zelo utrujen. Kako misliš, da bi se lahko dogovorila, da bi se nekako oba izmenjala pri tem. Se mi zdi, da bi potem imela tudi oba več časa drug za drugega…ali kaj podobnega)
Pravila skupnega življenja , je treba vedno določati takrat, ko si v fazi premirja, ne takrat, ko je vojna. Takrat se ne da več nič več pogovoriti. Tako, da bi jaz počakala in jo nato dobila v mirni fazi in ji s po močjo set tehnike poskušala doseči prejšni dogovor o katerem v vročici dram ne bi več razpravaljala temveč bi ga samo zahtevala.
Tisto, kar sem odkrila sama in se mi zdi da pa še najbolje deluje pa je, da so momsterji izredno senzibilni na druge in da točno čutijo, kdaj misliš resno in kdaj ne, kdaj si šibek, kdaj močan. Kadar koli sem bila znotraj sebe trdno določena ( #$##””!!!!! jebela cesta zdej mam pa dost!!!!!) so to začutili četudi nisem nič posebej rekla navzven. Če sem bila bolj v teoretični fazi reševanja konfliktov skupaj z mojimi dvomi, zmedo..itd. so to takoj navohali me niso jemali resno ali pa šli v frontalen napad in to direkt v tisto šibko točko, ki so jo zavohali.
Ja, je en tak hud trening samodiscipline in obvladoavnja in osebnostne rasti tole življenje z momsterji…
GittaAna
Eeej, GittaAna, ti si pa res prava mojstrica v tem, kako dobro znaš predstaviti te zadeve.
Tole si SUPER opisala. Jaz to tehniko SET uporabljam s svojo MOM prijateljico in se še kar
obnese, ampak seveda, ona vseeno poskuša imeti nadzor in je trenutno prekinila stike z mano.
In točno tako je, kot pišeš: skoncentrirati se je treba na to, kaj hočeš ti doseči v določenem trenutku. Ker v njihovi glavi se vrtijo čisto eni iks filmi, ki jih je nemogoče dojeti.
Pa tudi glede te njihove neverjetne senzibilnosti je točno tako tudi pri tej moji prijateljici. Ni mi jasno, kako lahko tako točno zazna moje stanje – tudi če se ne vidiva (!!!).
Ja, in res je, kar praviš: to je hud trening samodiscipline in obvladovanja in osebnostne rasti.
Baje se nam pa to delo v življenju vendarle obrestuje – vsaj pri sebi vidim, da počasi postajam bolj to, kar sem res. Odkrivam pravo, resnično sebe. Zdaj vidim, da sem se že od malih nog ves čas ukvarjala z momsterji namesto sama s sabo in je to zdaj prava dogodivščina, ko končno odkrivam in spoznavam sebe 🙂
Srečno vsem, ki ste tudi na tej poti.
In hvala tebi, GittaAna, za tvoje spremljanje in pomoč.
Anuk
Zdravo,
tale SET tehnika sigurno deluje, ampak v praksi ne gre meni tako lahko, kot izgleda. Hitro lahko mom to dozivi kot kritiko.
Je pa zdaj problem pri meni, ker mi kot kaze vse skupaj udarja na spanje, in potem ce ni spanja, pa je tudi tezko delati, na sebi, na SET in to zdaj zna biti problem. In kar me je zgrozilo, ko sem zeni povedal, da pac ob 01am, ko se je otrok zbudil, da preprosto nisem vec mogel do jutra zaspati nazaj, in podobno ze prejsno noc, je bil njen odgovor preprost – ja, mogoce pa zdaj ko si starejsi, pa se nisem 40, rabis manj spanja. In najprej recem, a se ti hecas, ampak ne, ko sem preveril, je se enkrat cisto jasno potrdila, da tako misli. Pa kaksno osebo imam jaz za partnerja, si mislim. Je tu se kaj sanse sploh?
In res zdaj, ko sem manj aktiven v najinih pogovorih, ko ne sprasujem kako je, kaj dela, o cem razmislja, tudi ona mene nic o tem ne vprasa, vse se vrti okrog kaj je ta otrok, kaj je oni, ko sva sama, sva pa prerosto tiho, pri kosilu, v avtu… hecno… bi rekel, da cuti neko razliko, ampak sem 90%, da pa ce bi jo cez tri dni vprasal, kako se ji kaj zdijo zadnji dnevi, da bi rekla v redu.
in samo cakam, da vseeno enkrat prileti vprasanje, zakaj sem tak, bolj tih, a je kaj narobe, sigurno je kaj narobe, samo sem baraba pa nocem povedati. In seveda, ko bi povedal kaksen “jaz.. mene skrbi…” bi bil takoj egoist… ce bi jo kaj pobaral, bi bil takoj zaslisevalec. Ma res en tak dead end.
res obstaja samo se pot, “takole je, ali se kaj zacnes zavedati vsega tega in jez in odzivov ali pa recemo si nasvidenje?”
hvala vam da berete in daste kaksen pameten nasvet…
razmisljam da bi sel tudi do moje isebne zdravnice, in ji na kratko predstavil zadevo, ker ce bo tako, bom slej ko prej potreboval kaksen sanval, da bom lahko normalno funkcioniral…
lp
Hja, težka je z njimi res. Treba pazit, ker na koncu lahko sam končaš še bolj izbezumljen, kot tak momster in potem ti še reče – no vidiš, sej si ti v resnici problem :-))
Meni se zdi ( pri tem opozarjam, da nisem strokovnjakinja, zgolj poznavalalka momsterjev) da včasih spregledaš nekaj osnovnih in nujnih pravil v strategijah preživetja z momsterji ( al nomsterji)
1. Več se ukvarjaš z njo, kot sam s seboj.
Ona je kakršna je in se ne bo spremenila, edino orožje, ki ga imaš si ti sam, samo ti se lahko spremeniš tako, da spremeniš odzive nanjo, predvsem pa, da se nehaš ukvarjati toliko z njo in se ukvarjaš bolj sam s seboj. Torej ne zapravljaš časa z bemtenjem ( vsaj malo si ga le privošči) kako je lahko ona tako ??$$#%$#!!!……….temveč se bolj osredotoči nase, kako si boš organiziral življenje,da boš preživel. Ujameš jo v kakšnem koliko toliko mirnem momentu in ji rečeš ( na katko) da tako, kot je, ne zmoreš več in da se bosta ( pisno ) dogovorila, kako bosta od sedaj naprej delila nočna dežurstva. Pika.
2. Z njo razpravljaš.
Z njimi se da zgolj, če uporabljaš nekaj kratkih jasnih stavkov in se ne spuščaš v razpravljanje, razlaganje…itd, ker bodo vsako odvečno besedo zavrteli, obrnili naokoli, jo uporabili v svoj prid……najbolje deluje zgolj vojaški stil: Ne zmorem več, potrebujem tvojo pomoč, kdaj se lahko vsedeva ,da narediva razpored. Njeno ja ampak, bla bla bla bla ……vse to preslišiš in nadaljuješ s ponovnim Ne zmorem več potrebujem tvojo pomoč, kdaj se lahko vsedeva da narediva razpored. IN to ponavljaš kot papiga in se niti pod razno ne pustiš zvleči v kakršno koli razpravljanje, razlago, obralazgo itd. Sposobni so se ure in dneve prepirati o eni stvari, ki bi biila lahko opravljena v nekaj minutah.
Sevda vse skupaj bolje deluje, če k prejšnemu stavku dodaš še posledice ( ali se bova pogovorila o tem, kako bova lahko skupaj živela ali pa o ločitvi) ker običajno oni vztrajajo pri svojem dokler ne naletijo na mejo, ki je ne morejo premakniti in pogosto jih premakne zgolj to, da se iskreno zaskrbijo zaradi izgube nečesa, kar jim je drago ( ali pač česar ne želijo pogrešati) . Seveda se moraš pred tem zavedati ali si sposoben svoje konsekvence tudi uresničiti, drugače te ne jemljejo več resno tudi takrat ne, ko gre zares.
Četudi ne dodaš posledic in vseeno kot pokvarjena plošča vedno goniš eno in isto ( in se ne pustiš zvleči v karkoli drugega – tudi če te vpraša kaj bo danes za večerjo, ponvaljaš isti stavek) včasih popustijo zgolj zato , ker se te naveličajo poslušati ali pa ker jih začne skrbeti ali jim boš morda izmaknil primat tistega, ki je lahko utrgan in si lahko prvošči karkoli jim paše.
3. Njena dejanja , čustva, razmišljanje presojaš glede na sebe
Oni so drugačni. Tako pač je. In če delaš zaključke glede na sebe ( kaj bi ti v neki situaciji mislil, čutil, naredil) si na spolzkih tleh, ker je verjetno daleč od realnosti.
Še najbolje, kar bi lahko storil je, da si poiščeš enega dobrega psihoterapevta z izkušnjami z momsterji, ki bo vedel, kaj govoriš, ti pokazal na konkretnih primerih kako ravnat in ti pomagal zakrpati tvoje šibke točke, da se ne boš vedno znova spotaknil na istem mestu. Definitvno vredno , ker gre hitreje in bolj mehko, kot če bi se v megli mejnega sveta lovil in iskal sam. Vsekokor pa bolj zdravo in na dolgi rok učinkovito kot pomirjevala.
Če si za, ti lahko na zaseben mail povem za psihoterapevtko , ki je TOP!! , ki že dela s svojci momsterjev ( uspešno) in tudi njena cena je res zelo ugodna. Ko ( če) se odločiš, mi sporoči.
GittaAna
PS:
Pri SET tehniki je treba imeti v mislih, da je ne uporabljaš zato, da bo odnos drugačen in da bo oseba na drugi strani nenadoma spregledala ( ker ne bo) temveč, da prideš do nekih rezulatov v komunikaciji in da bo bila sposobna slušati vsaj deloma kaj ji govoriš in da boš lahko prišel do vsaj kakšnega dogovora.
Torej set ni zato, da bo od sedaj vajih odnos generalno drugačen, temveč , da boš dosegel dogovor, da boš lahko kakšno noč tudi mirno spal, ker bo končno prevzela vsaj del svojih starševskih dolžnosti.
Tudi ko dojameš to, se ti najprej zdi zamalo, da se sedaj takole po prstih ukvarjaš z njo in jo najprej zasipaš s pozornostjo in razumevanjem njenih Velikanskih dram, da te je potem kolikor toliko pomrijena sploh sposobna malo slišati in privoliti v kak dogovor. Vendar se moraš odločiti ali boš imel prav ali boš kaj dosegel. Oboje se pri momsterjih ne da.
Na začetku pogovora ne reci Meni je hudo ker sem že čisto nesprespan. Suport je namenjen temu ,da ti izraziš zaskrbljenost zanjo, da ima občutek, da je njena drama slišana, da je ona prva in edina potem tega ne dojame kot “tvoj egoizem” in potem je morda celo pripravljena slišati kak tvoj predlog ali celo predlagati svojega, kako bi skupaj to rešila.
Pri tem moraš biti sposoben preskočiti vse jezno brbotanje v sebi, zamere……itd, ker ne bo delovalo. Kot sem rekla, moraš se odločiti ali boš imel prav ali pa boš učinkovit…:-)
—
Pri SET tehniki je treba imeti v mislih, da je ne uporabljaš zato, da bo odnos drugačen in da bo oseba na drugi strani nenadoma spregledala ( ker ne bo) temveč, da prideš do nekih rezulatov v komunikaciji in da bo bila sposobna slušati vsaj deloma kaj ji govoriš in da boš lahko prišel do vsaj kakšnega dogovora.
Torej set ni zato, da bo od sedaj vajih odnos generalno drugačen, temveč , da boš dosegel dogovor, da boš lahko kakšno noč tudi mirno spal, ker bo končno prevzela vsaj del svojih starševskih dolžnosti.
Tudi ko dojameš to, se ti najprej zdi zamalo, da se sedaj takole po prstih ukvarjaš z njo in jo najprej zasipaš s pozornostjo in razumevanjem njenih Velikanskih dram, da te je potem kolikor toliko pomrijena sploh sposobna malo slišati in privoliti v kak dogovor. Vendar se moraš odločiti ali boš imel prav ali boš kaj dosegel. Oboje se pri momsterjih ne da.
—
to mi je res zanimivo in zal bo res tako, kot pises. ce je mom, se lahko zelo malo spremeni in sem napacno mislil, da bo SET tu kaj pomagal.
ampak je res noro, da ce sem jaz neprespan, pa niti ni nujno da je to njena krivda, pac razmisljam ko se zbudim sredi noci in potem ne morem zaspati nazaj, in to moje stanje bi rad sporocil zeni, da bomo vedeli vsi, kako je. meni je to logicno, ker ce bom jaz bolj nepotrpezljiv, bo ona vedela, zakaj sem tak. ce ji ne bi povedal o moji neprespanosti, ne bi bilo posteno z moje strani.
zdaj – moram pa uporabiti SET tehniko, ker ko ji izrecem temo o neprespanosti, se takoj pocuti krivo in napadeno, in zato MORAM NAJPREJ NJO NASLOVITI? s supportom in empatijo,( na kaj ze – da je tezko in naporno ce je ona neprespana kdaj….. da lahko sebe na koncu izrazim?? Mislim noro… a zal verjetno edina pot.
lp
Hojla ŠeVednoOptiist!
Set tehnika je namenjena tistim, ki so se odločili, da bodo ostali skupaj z momovcem ( ali kakšnih drugim bolj težavnim človekom) ali ga imajo v svoji bližini pa ne morejo stran. Če hočeš nekako doseči komunikacijo potem moraš pač najti način. Če govoriš s francozom ( ki ne zna slovensko) se moraš pač naučiti francosko, da te bo razumel , še posebej če si ti edini, ki ima željo, da bi bil razumljen 🙂
Gre za to ali hočeš, da tisti na drugi strani končno prizna, da dela kaj narobe ( ne bo se zgodilo), da upošteva tvoje težave, čustva ( malo verjetno, ker je preveč okupiran s svojimi), da bo sprejel svoj del odgovornosti ( še manj verjtno, ker je modus operandi, da prelaga odgovornost na druge…) ….itd…..ali pa se želiš kdaj tudi naspati.
Najprej odkrij kaj jo žuli. Npr vprašaj jo zakaj ne bi ona prevzemala nočne dolžnosti v večji meri in boš takoj dobil n število izgovorov in čustvenih stanj ( preutrujena sem, nima smisla, ker otrok ne rabi, saj lahko ti…) Potem začni s set tehniko.
Ja, vidim in razumem, da si res preutrujena,
Če je človek tako utrjen je res zelo težko vstajati sredi noči.
Tudi jaz imam ta problem, kako bi se lahko sedaj dogovorila, ker nekdo bo pač moral.
V bistvu imaš tudi prav, res je, da otrok ne rabi vedno da se ga ponočoi tolaži, ker kdaj si pa res malo zmisli, da bi prišli k njemu.
Kadar je takšna situacija imaš v bistvu prav, ni dobro,da mu preveč popuščamo.
Ampak kaj pa takrat, ko res potrebuje? Kako bi midva skupaj lahko odkrila kdaj je eno ali drugo in kako si bova to razdelila.
Torej s prvim delom odvzameš veter v jadra potrdiš, da opaziš in si zaskrbljen in ti je mar zaradi njenih stanj ( in omiliš njen strah pred zapušanjem in zavrnitvijo) ….z drugim delom potrdiš, da ima tudi ona pravico, da razmišlja, čuti po svoje ( vsaj deloma) in ko ji daš občutek, da si jo slišal, da jo razumeš in se pomiri, začneš s tretjim stavkom, kjer končno začnega iskati rešitve in jo ( malo bolj pomirjeno) lažje pripraviš, da sprejme kakšno odločitev ali svoj del odgovornosti,
KOt sem že napisala , ali boš dokazal, da imaš prav in da je treba tudi tvoje občutke in stanja upoštevat ali pa boš raje dobro spal kakšno noč več ( ali kaj drugega) . Človek se pri momovcih nauči pragmatizma, ker je to skoraj edino kar ti ostane, če ne želiš zgubljati energijo na stvareh, kjer ni upanja na uspeh.
GittaAna
“Če si za, ti lahko na zaseben mail povem za psihoterapevtko , ki je TOP!! , ki že dela s svojci momsterjev ( uspešno) in tudi njena cena je res zelo ugodna. Ko ( če) se odločiš, mi sporoči. “
Gitta Ana, že nekaj časa razmišljam o obisku terapevta, pa imam zadržke zaradi izkušenj z njimi. Prosila bi, da tudi meni posreduješ ime omenjene terapevtke na [email protected], ker nekako čutim, da bom sama težko kos nekaterim posledicam odnosa s staršema, imam pa dolžnost do sebe in do svojih otrok, da se otresem te nesnage, ki sta jo prenesla name. Hvala!
Vsem želim lep, miren dan!
Zivjo
ko berem se druge teme, se mi itak postavljajo se nova vprasanja, in ugotavljam, da stvar bo enkrat morala dozoreti do neke odlocitve, moje, ali bom tu ali ne. Tudi ce bom fizicno zmogel, spanje in moje zdravje, se sprasujem, ali je moj odgovor ja ali ne.
Vprasam se, ali bi jaz z zeno ta hip ostal, ce ne bi bilo otrok oz ce bi vedel, da bi ob mojem odhodu otroci ostali meni. Ko pomislim, si lahko zelo hitro odgovorim, da bi raje sel. A to je to, si recem?
Po drugi strani pa sem sele zdaj se zacel jasno izrazati, kaj zelim, kaj mi je minimum v odnosu, koliko pogovora, koliko intime, koliko drugih stvari: da zelim recimo enkrat na teden iti tect za 1 uro, da da imam en fiksen termin za dve uri enkrat na teden za sport in da ce se parkrat na mesec dobim s kaksnim prijateljem, tudi zvecer, je to moj minimum.
In seevda, obratno, da tudi jaz zelim njej omogociti to, ce si le zeli, da pa naj mi tega ne vzame, oz me ne krivi kaksen egoist sem, ce ona tega ne potrebuje. In sedaj bom cakal, pocakal, da vidim, kako in kaj bo. KOLIKO CASA? Ker jaz ji lepo povem, jaz lahko otroka porihtam, dam jesti, pospravim, skuham, jih dam spati, in takrat si ona brez problema vzame vecer off, in da vem, da je tudi ona to sposobna. Da imam jaz lahko vecer off.
Ker zelo pa me boli in strasi hkrati njena nepotrpezljivost in hitra jeza do otrok, ki si zasluzita boljso in bolj razumevajoco mamo. In tu je moja odgovornost, da ne bom pasiven, kot sem bil doslej. In tudi otroku ze lahko povem, 3 leta, da je mami malo utrujena, da pa ni prav da se tako razjezi nanjo in da bova midva se bolj v miru oblekla v pozamo, recimo.
seveda jaz potem kasiram od zene, kaksen sem, da kako ji spodbijam avtoriteto, in vse… ni lahko… ker menim, da ta avtoriteta ni zdrava za takega otroka.
bomo videli…
se vedno obstaja majhno upanje, da to le ni cisti MOM oz da so samo primesi, pa da so le bolhe, ki pa se bodo morale v nekem doglednem casu umiriti.
lp
Ja težka je, kadar so zraven otroci.
Kaj pa če bi začel s postavljanjem mej eno za drugo. Šel bom tečt enkrat na teden pika….in ko to nekako prebavi ( ne bo ravno lahko ,da pa se) nadaljuješ z drugo stvarjo. Mej se nikoli ne postavlja vseh naenkrat, ampak tale tvoj minimum je res en tak minimum da si res zelo nezahteven ( vsaj za nekoga, ki ni mom ali kaj temu slično podobnega)
Si poskusil tudi s tem, da bi vaju nekako skupaj spravil na terapijo?
Meni je ena taka meja kdaj je nekdo tako poškodovan, da že resno smrdi po osebnostni motnji ( ali čem podobnem) ko se ni pripravljen spremeniti niti zaradi otrok ( njihove morebitne ogroženosti, prikrajšanosti, prizadetosti…) Če na to sploh ne trzne potem ne vidim kakšne možne resnične spremembe, ker če niti zaradi otrok ni pripravljena kaj storiti, potem ni šans, da bo kaj zaradi kakšnih drugih razlogov.
GittaAna
Ja, saj imava skupnega terapevta, in tudi on vidi, da so zenini odzivi premocni, vcasih nepotrebni, in ji to govori, ampak zena vedno najde drug izgovor, ki je pameten in racionalen. In imava tudi ze kar nekaj let terapije za seboj, sicer nekje drugje, ampak takrat jaz se nic nisem vedel o MOM, tista psihiatrinja, ki je vse skupaj vodila, pa tudi ni nikoli nic omenila v to smer…. ne vem…. to mi da upanje, da mogoce so res samo bolhe…
glede mom trenutni terapevt meni, da ni dovolj znakov, oz ni v neki polni fazi or sth…
ker recimo, ko pride zena domov, ji odprem vrata in jo hocem objeti, ona pa se razburi in pravi kaksen sem, da se cevljev si ne more dati dol. ergo, razlog je tehten, njen odziv pa prehud…
in seveda potem na podlagi te jeze je lahko cel popoldan neke cudne volje, ker ima sedaj razlog…
lp
Saj nekateri ste dali momovske starše skozi … in kaj bi si takrat želeli zase? Da se oče/mati bori do konca, hodi na večletne terapije, postavlja meje, se uči ravnati z momovcem … najprej zase, potem pa enak postopek še za otroke? Enega človeka, torej sebe, je težko rešiti, kaj šele dva ali tri.
Meni se zdi cena previsoka. Tri uničena življenja so huda cena. Koliko let se že trudiš, da bi dobil normalno ženo? Mislim, a je dejansko tega vredna? A je brez tega moma dejansko takšna mati tereza in angelina jolie v eni osebi, da bi ti bilo kdaj žal, če ne bi naredil vsega in še več?
MdM
se strinjam, imas prav.
Pri meni je samo to, da se jaz tegale zavedam sele par mesecev, vse prej pa sem zivel v prepricanju, da ce si dva zelita dober odnos, se trudita, bo slo na bolje, scasoma. In seveda sem se bal konfliktov, zakon mi je bil oh in sploh, in ni mi pac bilo v razmisljanju, da je to tudi opcija.
sedaj v vedenju, da je mozno, da bo vedno tako, sem na premici odlocanja, najprej a to je to, dobiti nek odgovor, in pa potem, a bom to zivel ali ne. Kaj to pomeni za moj/nas zivljenje in kaj za otroke.
in zal, se res nagibam k temu, da bo/je? bolje, da smo posebej, da bo otrok videl mene zadovljnega, mogoce kdaj s kaksno novo partnerko, in na drugi strani bo mama, ki bo pac mama, kakrsna je.
ampak res, ne vem, ce bi lahko zivel, ce bi kar jutri rekel to je konec in gremo.
Ampak zdaj vem, da ni greh iti sam ven s prijatelji sem pa tja kdaj na mesec, imeti kaksen svoj hobi, iti laufat, in potem ne slisati kaksen sem egoist in kako zanemarjam otroke in podobne manipulacije. Tega se zdaj zavedam, in ni zlomka, da ce bom porabil se par mesecev in se potem odlocil, mislim, da ne bo posledic na meni in na otrocih. In zdaj sem ponosen, ker znam to ze jasno povedati in se ne pustiti potegniti v prepir.
ampak se mi je pa res obrnil svet, ko ugotovis, da na drugi strani je res nekdo cisto drugacen, drugace razmislja, druge stvari so mu pomemebne, avtomastko gleda na svoj lagodje, jaz pa neka dobricina in bi rad ustregel…
A ves, to je po svoje tudi edinstvena priloznost zame, da zrastem, ker lahko brez prblema pritegnem se enega MOMOvca potem… ce se zdaj uspem dovolj spoznati in spremeniti, sem na konju. Ali ostanem ali ne, je pomemebno, ampak kaj pa bom zdaj naredil iz sebe, je pa to.
Kolega je sel ven iz tocnio takega odnosa, tam je bil se nasilje nje nad njim… ampak zdaj vidi, da se jaz bistveno vec naucim, ker se zivim ta odnos…. skusam gledati in videti kaj pozitivnega…
verjamem pa tudi, da vsaka stvar, ki jo se skusam anrediti v plus smer, je ok, se zapise nekam, tudi ce sem vec popoldnevov sam z otroki, pac ne bom ta hip toliko sportal, gledal tv, ampak odnos z otroki bo pa toliko boljsi in se bomo kasneje imeli se bolje. Kakorkoli bom ze ziveli…
lp
ŠVO bi bilo morda vseeno dobro razmisliti, da bi se posvetoval še s kakšnim terapevtom ali psihiatrom. Moje izkušnje so, da je nekaj izjem, ki res vedo zakaj se gre, ostli pa pet čistih nimajo ( razen totalnih osnov) Tudi na faksu se bore malo učijo o tem ( razen da je in osnove). To, da veš nekaj osnov še zdaleč ni dovolj. Terapevt, ki se mu ne sanja zares, pa lahko naredi veliko več škode. Ne govorim, da bi moral najti enega, ki bi potrdil da je MOM, temveč nekoga, ki bi imel dovolj ( praktičnega) znanja, da bi to lahko izključil ali potrdil.
Moje izkušnje s knjižnim primerom MOM s pridodanim ščepcem narcisizma in obilico sociopatskih potez so npr:
– psihiater, ki mi je pred več kot 10 leti omenil mejno osebnostno motnjo ( naj mu višja sila povrne, brez tega ne bi bilo nič od mojega znanja, pa še totalno bi bila zapletna v ta mom odnos) Ni mi jasno od kod je to privlekel ( izgleda eden, ki se je sam od sebe izobraževal , kar pri nas ni ravno pogost primer), ker je malo več znanja prišlo do naših strokovnjakov šele pred nekaj leti, pa še to se mi zdi, bolj na pritisk javnosti, ker so jim pacienti ( mom svojci) vedeli več, kot pa oni sami….Ampak tale psihiater je bil res eden izmed zelo zelo zelo redkih, ki je ( zares ) vedel za kaj gre. Naj se mu vse dobro povrne :-)) Mene je rešil.
– drug psihiater, ki je za isto osebo (kasneje) rekel, da, citiram ” tele osebnoste motnje, veste, to je kar nekaj, to si si spet nekaj izmislili, to ni nič, pa četudi bi to bilo res, tako ali tako nimamo ne znanja , ne osebja, da bi se res s tem ukvarjali, dajmo mi raje tole diagnozo drugače napisat, da bomo lažje zdravil …(skoraj dobeseden citat od enega “uglednih” psihiatrov). Sem ga poslala nekam, mu rekla da ne sodelujem več , ker ni strokoven in da naj kar sam sebi pripiše posledice svoje nestrokovnosti in da bi se na svojo ( precej visoko psihiatrsko plačo) morda vseeno lahko v zadnjih letih malo pozanimal, kaj se v strokovnem svetu dogaja, odkar je on konač faks ( davno tega…).
Me je obtožil da sem grozna in sebična oseba, ki noče pomagati ubogi osebi, ki tako zelo trpi ( moj mega momster),,,,,,sem vedela, da moram počakat samo kak mesec ali dva da medeni tedni minejo ( ko kaj potrebujejo ali hočejo so lahko momovci tako zelo sladki…) in končalo se je tako, da me je nekaj mesecev kasneje, ko je bil na koncu z živci in vsem ostalim (je ta oseba dobila vetra, ko je dojela, da ga lahko okoli prsta ovija) sam spraševal, kaj menim, da bi bilo najbolje storiti. Je bil res čisto hin in v pat poziciji. Potem se je s skupnimi močmi dalo precej stvari narediti, da se je končalo dobro za vse vpletene, tudi za osebo z MOM.
– kup raznih psihoterapevtov, ki zdravljenje borderline oseb celo oglašujejo z različnimi psihoanalitičnimi in drugimi pristopi ( kar je že v sami osnovi kiks, ker je za njih najboljša vedenjska kognitivna terapija, teh pa pri nas skoraj ni , vse ostalo pa je bolj blažev žegen) . Je pač tako, da so zavohali sivo področje, kjer bi se dalo služit. Ko pa sem malo preverila njihovo znanje, pa sem videla, da jim pet čistih ni jasno zakaj gre. Sej tudi ti bodo padli v lastno jamo, ker se “strokovno” ukvarjajo z ljudmi , ki jim v resnici niso kos in sem prepričana, da bo kmalu konec oglaševanja ( drugod se jih zelo otepajo, ker veljajo za najoblj naporne ali celo nevarne paciente) ker bodo slej ko prej stopili na mino ( kao terapevti mislim) , vendar je žal za svoce lahko to zelo škodljivo, ker se skupne terapije ponavadi končajo katastrofalno za svojca. Takšen terapevt ponavadi poskuša svojca prepričati, naj potrpi, razume, naj bo on tisti, ki prevzame vse na pleča, doker…..vendar ta dokler nikoli ne pride, momsterji to še dodatno izkoristijo, svojci pa se počutijo dvojno izkoriščane in izdane.
– peščica psihoaterpevtov, ki jim je kaj jasno, težava je le, da k takšnim, ki so učinkoviti , momsterji nočejo več – ponavadi že po prvem obisku, ker dojamejo, da gre zares. So pa odlčini za svojce. Poleg tega pa tako ali tako velja, da je za partnerja, kjer ima eden mom bolje, če hodita na terapije vsak zase in zgolj vsake toliko časa skupaj, pa še takrat je bolje, da sta prisotna terapevta obeh.
Če momster z velikim navdušenjem hodi k terapevtu bi se jaz pošteno zasekirala in se pripravila na zelo verjetno totalno sranje podkrepljeno s “terapevtskimi ” nasveti,
hm, sem se malo razpisala, ampak tole stanje pri nas, kar se tiče kvazi pomči ( kar nekaj primerov sem že doživela in slišala) me vedno malce razburi 🙂
GittaAna
Gitta Ana, popolnoma razumem tvojo jezo glede omenjenega. Tudi jaz sem kar dolgo hodila na terapijo, pa ni bil nikoli niti omenjen kakšen MOM. Ves čas je terapevtka poudarjala, da lahko spremenim le sebe in svoje reakcije, kar je sicer res, ampak potem si ujet v pasti, ko razmišljaš o tem, kako naj še odreagiraš, da boš končno (u)slišan. In gojiš neko upanje, da enkrat, nekoč pa bo bolje, čeprav dejansko tu upanja v lepe odnose ni. To sem zares dojela in se s tem sprijaznila šele, ko sem sama prišla do ugotovitve o momu.