Aena a,
če si mogoče prebrala “mojo” temo, veš, da tudi jaz bijem notranje boje.

Moj bivši partner ve, da ima mom. A to meni osebno popolnoma nič ne koristi, ker je to zavedanje samo še eno dodatno orodje za manipulacijo. Zdaj se sklicuje na to, da naj si pač predstavljam, kot bi bil brez nog ali roke ali na invalidskem vozičku … Skratka, da je to hiba, za katero ni sam kriv, vpliva pa na njegovo življenje in ravnanje.
Okej, samo potem se jaz pač odločim, da z invalidnim partnerjem ne bom. Mogoče je sebično, grdo, nesramno, neuvidevno od mene, ampak ta njegova hiba je preprosto prehuda zame. Mogoče obstaja ženska, ki bi se s tem uspešneje soočala kot jaz, definitivno pa se jaz ne morem in nočem. Odkar sva narazen, sicer pritiska name in me skuša spet pridobiti, jaz bijem notranje bitke s svojo vestjo, ostanki ljubezni do njega, lepimi spomini, hkrati se pa vedno znova opomnim, kako je bilo. Ko nikoli nisem vedela, kaj bo danes “na sporedu”, kaj ga bo zmotilo pri meni, kaj sem naredila “narobe”, da mi bo očital … Potem njegove obsesije, bolezni, težave … vedno nekaj novega. In sem morala sodelovati v tem, da sem se včasih počutila kot norica.
Z leti simptomi moma, vsaj kar se izbruhov tiče, tako ali tako deloma popuščajo sami od sebe. Če se človek zraven še zaveda simptoma in ima vsaj željo po obvladovanju, poišče ustreznejše ventile za svoje navale besa in se ne znaša več tako brutalno nad drugimi. Tako je pri mojem partnerju, raje kaj razbije, kot da bi zavpil name. Kar pa ne pomeni, da se nikoli ne razjezi za totalno brezvezne stvari. Verjetno se da zvezo narediti znosno, vendar ne brez totalnega sodelovanja partnerja in brez tega, da se on zaveda, kaj se z njim dogaja. Ampak meni je cena vseeno prevelika. Nimava skupnih otrok, nisva bila tako dolgo skupaj, da bi se mi “splačalo” gladiti, ne želim si tako silno partnerstva, da bi mi bila vsaka cena sprejemljiva. Čisto v redu mi gre tudi sami. Poleg tega se mi zdi za moje otroke bolje, da ne spoznajo takšnega vzorca partnerstva. Glede na to, da sem ločena, imajo že tako ali tako bolj slabo popotnico, in potem za nameček neko psihopatsko simbiozo – raje ne.

Ne vem, če ti moje razmišljanje kaj pomaga.

Še vedno optimist.

Imam kolega, katerega zgodba je zelo podobna (le da njegova žena ni debela). On tudi ne sme iti spat, dokler ona ne dovoli. Reče mu, da če ima ona še delo in mora biti pokonci, bo pa tudi on. Njegovi prijatelji in sorodniki sploh ne pridejo več na obisk, jaz sem edina, ki nekako shajam z njo. Ne vem sicer, po kakšnem ključu, ker je vse ostale načrtno in uspešno pregnala, sploh ženske kolegice, le mene mu je “pustila”, če lahko tako rečem. Mogoče je to del njene manipulacije, da mu lahko reče, da saj mu dovoli imeti kolegice … ali pa zato, da kolega do konca ne obupa in odide.

Otroci zelo trpijo. Moja hči je enkrat vprašala, zakaj je tako grda z njimi, da se ji smilijo. Takrat je bila stara okoli deset let, pa je opazila, da nekaj ni v redu. Najstarejši je najbolj nastradal, je tih, miren fant, prijazen … mlajša dva se pa že zdaj obnašata tako kot ona in se bojim, da bosta šla po njeni poti. Stalno imata en tak namrgoden, grd, neprijazen pogled … ne pozdravljata, ne odgovarjata na vprašanja, z mano se ubadata le, če imata kakšne koristi od tega (dobita sladoled, igra in podobno).

Zakaj se kolega ne loči? Ker ve, da mu ne bo dovolila stikov z otroki, da se bo odselila čim bolj daleč proč in naredila vse, da mu odtuji otroke. Pravi, da bo zdržal, dokler ne bodo otroci odrasli, potem je pa konec. Jaz mu tukaj ne dajem prav, ampak tako se je odločil.
Tudi v tem primeru nikakor ne gre za to, da bi bila ona preobremenjena, ker ni. Ko pride kolega iz službe, včasih niti v stanovanje ne vstopi, pa gre že z otroki na teren. Kuha on, otroke vozi na treninge, če so bolni, ponoči dežura on (zgodilo se je, da ona sploh ni vedela, da je otrok ponoči bruhal in imel vročino, in ga je zjutraj normalno odpeljala v šolo – on namreč vstaja prej in je že šel v službo, zbuditi je pa seveda ni smel, na telefon se mu zjutraj ni oglasila iz bogvekaterega razloga že). Srečam njegovo mamo, da gre k njim (stanujemo razmeroma blizu), češ, da je otrok zbolel in ga gre pazit, ko je prišla tja, pa ni bilo nikogar doma.
Stalno govori v ednini: na primer, kako bom otrokom kupila zimsko obutev? Nimam časa za pospravljat, jaz imam premajhno plačo, da bi … Kot da nima moža oziroma kot da on ničesar ne prispeva (zasluži trikrat več od nje in po njegovi zaslugi jim ničesar ne manjka).
Dokler nisem slišala za MOM, sem mislila, da je pač enostavno zoprna do konca, zdaj pa vidim, da je psihopatska osebnost. Mislim, da tukaj ni nobene rešitve razen večnega umikanja in sklanjanja glave. Kako bo to nate vplivalo dolgoročno? Se kdaj vprašaš?

KOnčno je opozorila na nekaj, na kar dostikrat pozabimo, tudi pri samem sebi, kadar se nam zdi, da mo zataknjeni in ne vemo kaj bi. Če ne veš kam bi rad prišel, potem ne boš tam nikoli dospel in če ne veš, kaj si v resnici želiš, tega ne boš nikoli dobil. Če ne veš česa te je strah, ne boš razumel zakaj počneš stvari, ki jih počneš..itd. In prva stvar, ki jo je treba narediti v neki zapleteni medosebni situaiji je, da se toliko čustveno oddaljiš od nje, da si sposoben videti dejstva , odnos takšen kot v resncii je in ne takšne, kot si ga želiš, predividevaš, upaš…da je.

Moja izkušnja z Veliko ljubeznijo ( narcist s kančkom Moma) je bila,da niti pod razno nisem videla in dojela principa najinega delovanja. Vsi naokoli so mi govorili, da morda pa najin odnos ni to, kar mislim da je ( oni tega ne razumejo sem si mislila), da v odnos dajem jaz veliko on pa bore malo ( tako pomembne stvari počne, da so moje res trivialne)…itd, da nisem slišala čisto nič. Samo čutila sem , da nekaj ni v redu, slutila sem, da nekaj ni tako kot bi moralo biti, vendar sem vsakič, ko je prišel in me zapletel v svoje drame to utišala in raje poslušala svoja hrepenenja, projekcije, želje, uipanja, kot pa da bi si pogledala zgolj dejstva ( od tistega, kar sem mislila, da se dogaja, bi, če bi napisala seznam dejstev, koliko je on zares prisoten v dvojini bi ostalo bore malo). IN še tisto, kar mi je bilo jasno, da ni tako kot bi moralo biti, sem našla tisoče izgovorov, zakaj je tako kot je.

Streznilo me je, ko sem bila že čisto brez energije ,popolnoma izčrpana ( moje precej naporno življenje + nenehno podpiranje njega in zadovoljevanje njegovih potreb v imenu nekih višjih ciljev) da sem zbolela in sem bila več kot mesec dni bolna. Takrat se je kar naenkrat začel oddaljevati, sicer je bil minimalno prisoten ( kolikor je bilo nujno treba, da ni bilo očitno, da mi ni v nikakršno podporo in da je lahko rekel, da mi pomaga) in čedalje bolj začel tudi na glas razmišljat, da morda to ni to, da se je morda zmotil, da ga morda pri njegovih velikih nalogah oviram, da…..in na koncu celo sprovociral prepir, da sva se lahko razšla.

Najprej sem bila v šoku, potem sem rekla dovolj in končno potegnila ročne zavore in se odločila, da dokler ne poštimam sama s seboj, s svojo preteklostjo, s svojimi dramami se sploh nočem spuščat v kakršen koli odnos. Ker bom drugače vedno pritegnila idiote, pa četudi so navzven “spoštovani” in “ugledni”. Ko sem prišla k seb in bila spet polna energije se je seveda prilatil nazaj, z repom med nogami, da je bil idiot, da je naredil narobe, stokal in jamral je, pomagal pri vsem, samo če sem zavzdihnila, da bi kaj potrebovala….IN po nekaj mesecih sem se otoplila in se odločila, da mu dam vsaj možnost, da se normalno pogovorim z njim, pa da vidim…morda se je pa le spremenil, morda je pa le dojel, morda…..in že po pol ure pogovora slišala take nebuloze, da sem videla, da ni v ničemer drugače ( npr. res sem se tako grdo obnašal, ni bilo prav, ampak v bistvu si problem ti, ker imaš zaradi težke preteklosti v sebi negativno podobo o moških in jaz sem ti samo odigral tvoja negativna pričakovanja…..??!!!) Seveda sem zgodbo takoj zaključila.

Vendar je trajalo še leto al dve, da sem ga povsem počistila iz sistema in to zgolj zato, ker sem ves čas res intenzivno delala na sebi ( ne zakaj je on tako kot je, temveč zakaj sem se sploh zapletla s takšnim bebcem) IN iz dneva v dan je bilo manj “elekrike” med nama in danes ko ga vidim se križam, kako mi ni bilo jasno že od prvega dneva ( čeprav je res, da mu še vedno uspe prepričati večino drugih ljudi – je zelo karizmatičen). Če ne bi delala na sebi, tega ne bi nikoli zmogla in bila ponovno v začaranem krogu kot prej – ko sem bila polna energije sem bila “boginja”, ko sem bila razsuta sem bila “ovira”.

Kar hočem povedati pa je, da se mi zdi, da je rešitev vedno v nas in da bolj ko se bomo ukvarjali sami s seboj ( tako kot predlaga Končno) prej nam bo jasno kaj si res želimo in kaj ne in prej bomo vedeli ali nam je ostali ali ne.

Če je tisti na drugi strani, kolikor toliko normalen in tudi sam pripravljen ( iskreno in dejansko) delati na sebi se nam verjetno obeta izjemen odnos, če ni, pa skoraj ni šans, da bi ( ozdravljeni) še vedno ostali z nekom, ki nam dejansko škoduje.

GittaAna

Pozdravljen ŠeVednoOptimist!
Lepo, da si se oglasil in se nam pridružil in užitek je bilo brati, kako sistematično, pametno in obenem sočutno si se lotil situacije. Mislim, da delaš največ in najbolje, kar lahko in zdi se mi, da ti bo uspelo na tak način najti in izvleči najbolje v dani situaciji. Bi ti pa odogovorila na tvoja vprašanja.

Jeza je nujna ( brez nje ni energije za spremembe) res pa je tudi, da z jezo takšnega človeka zgolj polniš, sama sem npr ugotovila, da je moji mami ( momster) povsem vseeno kako se odzovem, samo da se in še posebej ji je pasala jeza, ker je tako dobila največ energije od mene in še opravičilo sem ji dala, da je lahko še naprej igrala pred drugimi in pred seboj Večno žrtev.

Seveda je super, da najdeš kaj, da se spucaš : npr meni je pomagalo da sem v en zvezek pisala vse, kar se je dogajalo v meni in to brez cenzure ( le paziti moraš, da nima dostopa npr, v internetnem oblaku dropbox ali kaj podbonega, kamor ona nima dostopa). Tam sem si totalno ampak res totalno dala duška in že tukaj sem se spucala in obenem tudi bolj jasno videla, kaj ona v resncii počne in kje so moje šibke točke. Pomagalo mi je tudi, da sem s kom, ki je razumel situacijo in je vedel, da si dajem samo duška, lahko na tak načni tudi govorila in se spihala tudi tako).

Še najbolj pa mi je pomagalo delo na sebi do te mere, da njenih besed, dejanj in vsega ostalega več nisem jemala osebno, da sem jo sedaj sposobna videti kot bolnico, ki počne, kar počne, ker je bolna, vendar ji obenem ne pustim, da bi mi škodovala, prečkala moje meje ( ki so zelo jasne in trdne) . ne popuščam njenim dramam. Ampak do tam je dolga pot in še vedno mi kdaj lahko stopi na živec, le da sem življenje uredila tako, da skoraj nima možnosti ( skoraj nič stikov, kar pa v tvojem primeru ni možno).

Prav tako pa ne čistim več za njo in puščam, da se sama sooča s posledicami svojih dejanj in presenetljvo je, koliko neumnosti je odpadlo sedaj, ko ve, da z manipulacijo ne bo dosegla tisto, kar hoče. Seveda tudi tu ni šlo zlahka in je poizkusila res čisto vse, da bi dosegla svoje, tudi to, da me je nekoč klicala, da dela samomor ( ko sem jo dokočno postavila meje, kdaj, koliko, kako bova sploh še imeli kontakt – ker je hotela, da popustim in da počnem vse stvari točno tako, kot jih hoče ona).

Sem ji mirno povedala, da je to njeno življenje in njena odločitev in da ji jaz ne moremo pomagati, ker nisem strokovnjak, ona pa potrebuje strokovno pomoč in mirno poklicala reševalce, ki so jo odpeljali v bolnco. Še danes trdi, da je delala samomor, čeprav so izvidi v bolnici pokazali, da v resnici ni zaužila tablet. Vendar je po tem dogodku nehala s takšnimi grožnjami in tudi popustila z najhujšimi manipulacijam, ker je uporabila vse, kar se jih je lahko spomnila, pa niso delovale. Od takrat naprej se lahko malo bolj normalno pogoarjava.

Če gre za partnerja in so vpleteni otroci je veliko težje, ker tudi oni postanejo njihovo orožje in glede na mojo izkušnjo tudi tu ni zavor, ko se jim začne dogajati. Ko so v svojih dramah so pomembni zgolj ONi tudi če za sabo puščajo trupla. Vendar se tudi v taki situaciji da, le da z malo drugačnimi prijemi. Ena boljših knjig, ki opisuje kako delovati in komunicirati z nekom, ki ima borderline je knjga I hate you , don’t leve me, kjer opisuje kar nekaj tehnik komuniciranja, s kateremi se lahko izogneš prehudim dramam. Če znaš vsaj osnovno angleščino priporočam nakup tukaj, ker ne računajo drage poštnine kot na Amazonu:

http://www.bookdepository.com/search?searchTerm=i+hate+you+don%27t+leave+me&search=Find+book

Eno od zelo dobrih tehnik, ki jih v knjigi opisujejo , kot način komunkacije s težavnimi osebami, s katerimi lahko preprečimo drame ali pa lažje dosežemo kompromis ali kak dogovor je tehnika, ki jo imenujejo SET (support, ephaty, truth). Tudi to najdeš kje na internetu.

Jaz ne poznam primera, da bi bilo kaj drugače, če bi tej osebi povedali, da ima MOM. Kvečjemu so se stvari poslabšale, saj so to doživele kot totalen napad nase ali pa so diagnozo uporabili, kot izgovor, da so še naprej počeli, kar so pač počeli.

Ena od najbolj pogostih in najnevarnejših napak, ki jo lahko naredimo pri osebah z osebnostnimi motnjam ( ali podobnim karakterjem) je, da presojamo njihova dejanja, čustva, misli na podlagi tega, kako bi se mi počutili , mislili ali kaj bi mi naredili v podobni situaciji. Oni so drugačni in drugače čustvujejo, razmišljajo in na njih delujejo druge stvari, kot na ostale. Poleg tega je ena od značilnosti MOM da bodo storili vse, da bi zavrnili krivdo in odgovornost za svoja dejanja – oni niso nikoli krivi, kriv je vst okoli njih, zato ne vidijo razloga, da bi se spremenili, spremeniti se mora svet okoli njih.

Po mojih izkušnjah nimajo dovolj empatije, da bi se zares zavedali, kaj počnejo drugim ( ker so, kot si prav ugotovil na čustvenem nivoju kot otroci maximalno najstniki) in nihove drame so prevelike in se preveč utapljajo v njih, da bi bilo prostora še za druge. Po mojih izkušnjah ( kot otrok mejne mame in narcističnega očeta, sem seveda kasneje pritegnila tudi podobne partnerje) s takšnim človekom ne moraš imeti normalnega odnosa kot z odraslim človekom, temveč imaš še enega “otroka” za katerega moraš skrbeti. Ali je to ok ali ne zate, pa moraš odkriti sam.

Tudi tu je na tebi, da presodiš. V vsakem primeru boš nekaj dobil in nekaj izgubil in v obeh primerih otrokom ne bo lahko. Sama bi poizkusila vse, kar je možno, da sitacija postane kolikor toliko ok, vendar bi v primeru, da bi videla, da tudi če poskusim vse, kar bi morda lahko izboljšalo še vedno ni zdravo ne za otroke, ne zame bi odšla. Otrokom pa lahko v obeh primerih daš vzgled, kako se soočati s težkimi situacijami in če bodo dobili še ljubezen in potrditev bodo imeli kasneje morda celo boljšo “doto” kot tisti, ki odraščajo v družinah, kjer jih vatkajo in imajo potem kasneje, ko se soočijo z realnim svetom velike težave, ker se ne znajo soočati z bolj krutimi platmi življenja.

Se mi zdi, da v življenju ni toliko važno kaj imaš, kot pa kaj s tem narediš. Takšne so vsaj moje izkušnje.

Drži se in ostani z nami.
GittaAna

Pri ločitvah lahko momovci postanejo zelo pasji, vendar poznam mnogo povsem različnih zgodb. Nekaterim je uspelo kljub temu kolikor toliko urediti situacijo, drugje je res šlo zelo na nož.

Kolikor opazujem, so se dobro izvlekli ( kolikor se pač da) tisti, ki so se res poučili ,kako je s tem, ki so poiskali pomoč in se tako zelo ojačali z znanjem in odpravljanjem svojih šibkih točk – z delom na sebi, da so lahko ostajali modri , preudarni in dovolj trdni v svojih odločitvah , tudi takrat, ko se zadeve zaostrile.

Momovci so res kot majhni otroci, če jim ne postavimo meje ( ker nas je strah njihovih čustvenih izbruhov, morebitnih posledic, ker se nočemo soočiti z realnostjo…) in si lahko prvoščijo čisto vse, se bodo obnašali tako kot takšni otroci – terorizirali bodo okolico ne glede na posledice.

Če tak otrok sreča enakovrednega nasprotnika ( trdnost, volja, doslednost , poštimanost pri sebi in obenem dovolj empaije in sočutja) ki ne popušča in jim na podoben način kot malim razvajenim otrokom postavi omejitve , potem se da nekako shajati tudi s takšnim partnerjem ( ali nekdanjim partnerjem, če so odločiš, da greš ) tudi če imaš z njim otroke in se mu ne moreš izogniti. Čeprav to nikoli ni in ne bo partnerski odnos, ki si se ga verjetno zamislil ko si šel vanj.

Je pa to vojaški dril ( samega sebe in partnerja), mnogo učenja, mnogo energije, mnogo vzponov in padcev, vendar če so vpleteni otroci pač nimaš izbire – ali boš ždel v kotu in preložiš svoje delo na otroke ali pa se postrojiš , stisneš zobe in vztrajaš dokler ne najdeš načina, da lahko vsi skupaj nekako shajate.

GittaAna

Pozdravljeni,

me veseli, da si se oglasila tudi Gitta Ana, veliko sem ze prebral na tem forumu, in upam, da se ne bom kaj ponavljal.

Saj kdor je dozivel neko osebo, ki je ali vsaj podobna MOM, potem vsi vemo o cem govorimo.

mogoce spregovorim se nekaj o sebi, namrec v teh clankih, ki jih berem, tudi tale, ki je tu preveden v slovenscino, namrec vsi, ki smo z MOM, ali vsaj slutimo, imamo ene vzorce v sebi, ki so si podobni, in ko to spoznam, jih lahko spremenim, in potem bo zivljenje lepse.

To, da v zivljenju iscem stalno neko potrditev, neko pripadnost, neko pohvalo, in da so moji mozgani nastelani k resevanju problemov, in da se kot kaze, moram vedno kazati kot princ na konju, ki bo reseval princesko. In na zacetku me je to zelo izpolnjevalo, in sem mislil, da je to to. Ampak kaj, ko je ta princeska pocasi zacela dajati nasvete, kasneje ukaze, kako naj se obnasam in kako naj jo resim. tega pe ne vidis vec v pravljicah in takrat, to mora biti kar kmalu po poroki, sem zacel slutiti, da nekaj ne stima.

Zdaj situacija je kompleksna, ker je skupno stanovanje, ker so otroci, in vse, ampak kot kaze, ko bom enkrat sel cez te materialne stvari in verjel, da bo otrokom bolje tudi ce se locim, bo vse lazje.

Ker ugotavljam, da moram iti cez vse scenarije, jih precutiti in prejokati, in potem se jih sploh ne obojim vec, in potem se veliko bolj svobodno odlocam v zivljenju, reagiram, razmisljam in vse.

FOG – ja, zelo dobra kratica za strah, dolznost in krivdo. In kako jaz padam na to, jao meni. Itak pravijo, da smo slovenci nastimani na krivdo, ampak jaz pa se toliko bolj.

Kako je zmatrana, kako sem grd, kako sem egoist, kako ona vse mora sama, kako da tega ne vidim, kako da onega ne vidim… skratka, takole ko pises, je vse jasno, ampak v efektu te odpelje. Ampak ok, to je predstopnica uspeha.

Potem ko vidim vse mozne slabe scenarije, me tudi strah ni vec, odpade tudi kaj vse sem dolzan naresti, ampak OTROCI malo spremenijo zadevo. Ce se njej ne da vec ponoci otroka pomiriti, in se samo se dere nanj, potem meni ne preostane drugega kot da prevzamem. In ce se ona sredi popoldneva v nedeljo usede pred Tv, potem mi ne preostane, kot da se jaz ukvarjam z otroki. Ali pac?

Gitta – knjigo si bom prebral, jo imam ze doma, problem je samo najti cas za vse to, poleg sluzbe, spanje, otrok, pospravljanja… hvala.

Je pa res tu se eno, no, dve :-), kljucni vprasanji:

– ce je na drugi strani 3 letnik, in jaz imam potrebe, ta prave, po partnerstvu, po empatiji, da lahko komu povem za svoje veselje, za svjo zalost, za nacrte, za strahove, za vse… potem pac z njim to ne bo mozno. Ce ne gre skozi, da njo vprasam za nasvet, ker bo vedno obrnila, da bo njej lazje, potem so odlocitve itak na moji strani. PA SAJ TO NIKOLI NE BO ODNOS. Ergo – bom imel v zivljenju se eno osebo, ki mi bo zapolnila to praznino??? Bog ne daj, da zacnem iskati to pri svojih otrocih, ker to ne bo prav.

– Vedno sem res verjel, da dva partnerja, ki sta ok, si delata dobro, in ce bom jaz se trudil, in delal nekje preko sebe, bo ta drugi to videl in uposteval, ali razumel, ko mu bom to verbalno povedal. Tu, to odpade. Ergo, kaj to sploh je???
A veste kaj hocem reci?

In se nekaj pomembnega. Postavljanje mej deluje, ko se nekdo dere nate, ko te zali, ko te omejuje, in jaz si to lahko vzamem. Naredim pac svojo odlocitev.
Ampak kaj ce se noce pogovarjati, ce noce biti intimen s teboj, ce noce pospravljati doma, ce noce.. karkoli… tukaj jaz tega ne morem iztrgati iz njega, tega preprosto ni. Groza ne?

In se zadnje vprasanje – res, ali bo MOMovec, ko mu bos razkril, kaj se ti plete po glavi, to odkritje vzel kot “to pa lahko jaz delam na sebi in se kontroliram, ” ali pa bo to samo se eno njegovo orodje “lej, sem bolan, prilagajaj se mi se bolj”. tako da sem res v dvomih, koliko in kdaj razkriti.

Se vedno optimist… pravim si, po korakih… in res je prav, da ni za hiteti, ceprav me vcasih prime.

hvala ker berete in bom vesel konkretnih nasvetov.

SVO

Pozdravljen SVO!

Včasih gneča v mojem življenju in potem komaj dohajam vse skupaj in poskušam nadoknadit. Kolikšna je delovna temperatura pa se lahko prešteje po številu zatipkanih in slovničnih napak…:)

Moram reči, da je užitek brati tvoja razmišljanja in način, kako si se vsega lotil – tako po moško sistematično- Sama se tega učim že leta, pa mi šele zadnja leta uspeva, da me ne bi vrtelo malo tam, pa malo tukaj, pa rešitev nečesa na levi, pa zakaj ne bi rešili še kaj na desni, glej glej, kaj pa tisto za ovinkom….odvisno pač, kaj me je trenutno najbolj čustveno obremenjevalo…se mi zdi, da precej ženski princip reševanja težav. Da ne omenim še, da sem precej multipraktična, da lahko počnem več naenkrat kar je lahko včasih sijajno ali pa recept za še večjo zmedo…:-)

Nekaj časa sem mislila tudi sama, da je z nami slovenci še huje, kara se tiče tele MEGLE…amak ko sem se za nekaj let pridružila mednarodni interentni skupini za odrasle otroke mom ali narcistične starše ( odlična skupina, zelo pripročam in imajo tudi skupine za partnerje MOM) sem začudena ugotovila, da se momovci tako zelo isto obnašaja na vseh koncih sveta, da so bili celo dialogi in situacije skoraj identične in da tudi povsem povprečnega človeka ( kaj šele takšnega s težavno preteklostjo) pripravijo do tega, da se jim povsem zameglijo možgani ni srce. Oni so drugačni in drugače delujejo in medtem, ko moramo mi zraven razmišljati, se otepati s svojo meglo, se spopadati z empatijo in vsem podobnim da nekako preživimo v njihovem svetu , je to pri njih nagosnko, zato so pogosto korak pred nami in nam še po letih treninga lahko spodnesejo ( četudi za hip) naša tla.

( Mimogrede, tu je stran za te skupine, toplo priporočam, jaz sem se res veliko naučila od sotrpinov, za partnerstvo pa imajo tri različne – staying – transition – divorcing. Ob pomanjkanju časa je to še najhitrejša rešitev, da prideš do hitrih informacij v konkretnih situacih, saj so gori tako tisti, ki so se s tem šele začeli spopadati kot tudi veterani https://www.bpdcentral.com/support-groups/ )

Pozitivna plat odnosa s tako osebo ( ki pa jo žal začenjaš zares videti in čutiti šele ko si že blizu rešitev) je, da je to neprestani trening osebne rasti in ko se izvlečeš iz najhujšega si zelo osebnostno in čustveno fit in lahko res uživaš v življenju in ljudeh okoli tebe. Žel pa je do tam dolga, naporna in potna pot…

Z nekom, ki ima mom ali je narcis ali kaj temu podobnega ali pa ima takšne zančajske poteze ne moreš, vsaj po mojih izkušnjah, nikoli ustvariti odnosa, kakršnega si želiš in kakršnega si želim tudi sama ( vzajemnosti, spoštovanja, podpore, ljubezni,, skupne rasti..) Z njimi običajno nastane nekakšen neodnos, si z nekom v resnici pa odnosa sploh nimaš. Ja tretja oseba zamika ( ker smo čuteča bitja, ki si želimo bližine) vendar je tu še več težav. Sama sem sicer tiste sorte, da dokler ne poštimam starega odnosa se ne spuščam v novega ( pa ne zgolj zaradi etike ali morale, temveč ker je to najhitrešja in najbolj učinkovita pot četudi lahko traja nekaj let, zato pa je temljita, dokončna, brez nepotrebnih odmikov in zastojev). Če se vmes zapleteš še s kom potem si še bolj razcepljen, lahko pride tudi do hudih dram ( če te mom odkrije je to, kar je bilo prej raj v primerjavi s tistim, kar sledi) pa tudi ni pošteno do tretje osebe, ker potem ima ona neodnos s teboj – sicer ima toplino, bližino..itd v resnici pa te nima, ker ne more biti zares s teboj. Amapk ljudje smo si različni, pa tudi situacije so različne, tako da mora vsak sam odkriti, kaj je zanj zares bolje.

V mednarodni internetni skupini pogosto uporabljajo kratice, da je lažje in hitreje. Za mamo, ki ima osebnostno motnjo imajo na primer kratico nada ( špansko nič, čeprav ne vem če je to osnova) kar pomeni, mamo, ki v resnici ni mama ( not a mother) Vzrok ni samo v tem , da se pisanje skrajša ( moja mejna mama) temveč ker imajo mnogi totalen odpor, da bi svoji mami rekli mama ( tudi jaz) glede na vse, kar so dovživeli.

Ne vem, če je tudi pri partnerskih skupinah tako ( sama jim nisem prav dosti sledila, ker so potem, ko sem razrešila za nada in fada mejni in narcisi kar odbijajo od mene ( v nasprotju s preteklostjo). Kot sem že prej napisala, bi sama rekla temu neodnos. Sama sem bila v nekaj njih in še vedno se mi kar naježi koža če se spomnim na to, ko pa bo preteklo še nekaj vode in bom lahko tudi na to povsem z distance gledala, pa bom verjetno lahko tudi kaj bolj pametnega odgovrila 🙂

Res je, grozno je. Vendar tako kot ona ali on nima pravice, da določa tvoje življenje in posega v tvoje meje ali te spremninja po svoji volji, tako tudi ti nimaš pravice, da posegaš vanjo in jo spreminjaš po svoji volji. Vse kar lahko storiš je, da vprašaš, prosiš, poskušiš in ko vidiš kakšno je (resnično) stanje razumisliš, akj boš s tem storil ( kar se tebe tiče) in to tudi storil.

Moje izkjušnje bom strnila kar v en stavek – jaz ne bi nikoli in nikdar govorila o razkritjih, temveč bi zgolj poskušala najti načine, da bi diplomatsko in na praktičnih stvarejh poskjušala doseči napredek pri sebi in na drugi strani. Ne poznam drugačnega primera, kjer se ne bo končalo ali z bolan sem – prilagajaj se mi še bolj ali pa s totalnim napadom.

povsem razumem, tudi sama sem nepoboljšiva optimistka, ne glede na situacijo vedno brcam toliko časa, da pridem spet na sočno stran

užitek brati in upam, da smo kaj v pomoč
GittaAna

SVO

Še tole sem pozabila. Kar se tiče otrok sem sama mnenja, da so na prvem mestu in da je treba najprej za njih poskrbet, šele potem se začneš ukvarjati s svojimi lastnimi dramami. Če si jih spravil na svet si odgovoren zanje in tu zame ni več razmisleka.

Sama bi storila vse, da bi jim olajašla življenje v tem peklu, bi pa obenem poskrbela, da ne bi mom partner še tega izkoristil. Kar je zelo težko. Vstala bi in jih pomirila sama, se ukvarjala z njimi zato pa bi nehala pomirjat in se ukvarjat s partnerjem. Naštudirala bi jasne meje ( kaj, kdaj, kako se bom ukvarjala z njim in kakšne bodo posledice, če bo te meje kršil) in nato bi strikno , brez debate in kolikor bi se dala posvetila mojo energijo otrokom in dala jasno vedeti kdaj , kako , kje in pod kakšnimi pogoji sem se tudi sama pripravljena ukvarjat tudi s partnerjem in pri tem vstrajala.

Težko je opisati primer, če ne vem kakšna je situacija. npr. določila bi vsa opravila, ki mojrao biti opravljena kar se tiče odnosa in kaj je dovoljeno in kaj ne v obnašanju do otorka. Najprej bi o tem razmislila in postavila pravila pri sebi, potem bi pozvala še partnerja, da to stori še on in da skupaj določita pravila igre, ki bodo od sedaj naprej veljala. Za lljudi z osebnostnimi motnjami ( ali takšnim značajem) velja da imajo težave z identiteto in se načeloma bolje počutijo v strukturiranem okolju z jasnimi pravili ( ki pa jih morajo v družini tudi soustvarjati s partnerjem in pogajanjem). Tako se z njimi celo da preživeti.

Naprej se bodo upirali, če pa boš na dogovorjenem vztrajal in se ne pustil odvleči stran z njenimi dramami bo verjetno godrnjaje privolila. ( in ves čas preverjala, če meje in pravila še držijo) Včasih se mi zdi vzpostavljanje komunikacije in nekakšnega odnosa z mom parnerjem bolj podobno dresuri ali vzgoji trmastega nekajletnega oroka, kot kaj drugega, vendar se je izkazalo, da preprosta, jasna in dosledna pravila, trdnost tistega, ki jih zahteva, neragiranje na drame ..itd še kar dobro deluje in ko se umirijo ( najprej je ponavadi huje, da je potem bolje) postanejo kar znosni. Res pa je, da to ni dvojina in otroci, temveč otroci in še en otrok.

Toliko na kratko, je že pozno.
GittaAna

Ja,

tudi jaz zdaj vidim da je grozno, ampak ko me terapevt vprasa, kako je, lahko zdaj recem, da je bolje. Pri meni. Vse skupaj je pa tako kot je, slabo.

Veseli me, da ne vstopam vec v prepire, da se ne zapletam, da se ne vrtim okoli istih vprasanj in zagovarjanj, prekinem zaljiv pogovor, etc… sem precej bolj miren, pozre mi oooogromno energije za to, a cutim, da tudi zena nekaj zaznava. da je nekj drugace, da ne dobi od mene tega kar je prej.

Pa mi pravi terapevt, da bo mogoce to pot, da zena spozna, da se ji ni treba tako jeziti, kricati, iskati dramo. Pa si mislim, mogoce. ampak a res? saj njej je fino – ona kuha, pere, lika, takrat je nedostopna, gleda tv, imam jaz otroke, in se ima fino. ni se ji treba pogovarjati z mano, ni treba intime, ni se treba z otroki ukvarjati. ji je fino. zakaj bi zelela kaj spremeniti?

in ce odnos ni mozen, ta prav pristen, s to triletnico, potem sem zdaj le v tranziciji do odgovora, a li jaz to hocem ali ne. Zadeva je zelo preprosta, v bistvu:-)

in se kar strinjam, da je bolje, da ji sploh ne omejam mom pa teh zadev, ker zna biti potem se hujsi odziv.

jezo bi bilo fino sprostiti v kaksni aferi, itak, :-), ampak ni to moj stil. najprej to zakljucimo ali kakorkoli, potem pa naprej.

se beremo

Ja. Točno tako. Ko se zaveš, kaj hočeš ali še bolje, ko se zaveš česa nočeš, je zadeva v bistvu res zelo preprosta. Odpade en kup bremen, ki jih nosiš hote ali nehote. V bistvu se z njimi nehaš ukvarjat, ker ti več ne predstavljajo nobene pomembnosti zate. Mislim, da si na zelo zelo dobri poti ki ji rečemo “delo na sebi”. Rezultat tega pa je, da osebnostno zrasteš -se spremeniš in kot tak ne ustrezaš več okolici. In, če se le-ta ne spreminja- raste s teboj se nato velikokrat umakne sama (po večih poskusih, da bi te potegnila nazaj pod svoje okrilje) ali pa se odmakneš ti. Z okolico nisi več na “isti valovni dolžni”. Zato pa pravijo, da “isti tiči skup letajo” ali pa “povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si”.
In šele potem v življenje pridejo novi ljudje s katerimi se družiš in s katerimi si na novi “isti valovni dolžini”.
Bravo.

čestitam ti, tudi jaz sem ravno sedaj na tem stanju. Srečno naprej!!

??? Tukaj mi je pa kar malo alarm začel delat. Evo nisem strokovnjak, da bo jasno, amapk sem pa že srečala kar nekaj terapevtov, ki jim pet čistih ni jasno, kako delujejo osebe, ki imajo mejno osebnostno motnjo ali podobno osebnost. Oni SO drugačni in delujo precej drugače, kot “običajni” ljudje. Sklepat na podlagi teh “običajnih” kaj se dogaja v nekomu z MOM ( ali kej podobnega) in kaj bo delovalo in kaj ne je meni recept za katastrofo. Tisto, kar lahko izjemno dobro deluje v terapiji pri drugih pri momovcih ne gre ali pa je še huje. Svojca pa nerazumevanje dinamike osebnostnih motenj strokovnjaka lahko pahne v še večje sranje.

Sama sem imela srečo, da sem pri mojem momsterju imela tako izjemno dobre ( ki so me opozorili, da nekja ni v redu) in večino ostalih, ki ni imela pojma ( so se ukvarjali z momsterjem , ne z menoj, jaz sem imela stike z njimi zgolj v sklopu njene terapije) Ena večjih cvetk od takega “strokovnjaka” je bila, če ne bi jaz kot dobra hčerka vsaj malo ustregla njenim izsiljevanjem in manipulacijam, da bi bila potem ona bolj mirna. Halo??? To je tako, kot če bi rekel, da naj dam alkoholiko vsake toliko časa malo alkohola, da bo bolj miren.

Sem napisala dolgo ( in zelo strokovno) pritožbo njemu in predstojniku ( to ni bila edina cvetka, vmes je bilo tudi npr, da so te osebnostne motnje neki čist izmišljenje, pa tudi če so jih nima smisla upoštevat pri zdravljenju drugih težav, ker tako ali tako nimamo strokovonjakov za to…itd). Pa ni nič pomagalo. Zato sem rekla, da ne sodelujem več, ker je to daleč od storkovnosti in naj kar sam prevzame odgovornost za zdravljenje, izbojšanje in morebitne posledice. POvsem ga je ovila okoli prsta.

Če pa sem iskrena, sem tako ali tako vedela, da ne bo dolgo trajalo, da mu bo zrasla čez glavo, glede na to, da ga je totalno ovila okoli prsta. Ni bilo doglo, ko me je sam začel spraševati kaj naj pravzparav naredi, ker ne “zdrži več.” Toliko o naših strokovnjakih.

Ne trdim, da tvoj terapevt ni dober, morda si zgolj narobe razlagam, kaj je hotel povedati. Morda je za tebe in druge, ki nimajo osebnostnih motenj odličen in izjemen terapevt. Vendar brez znanja o mom ( več kot zgolj tistega bazičnega poznavanja, ki jo ima večina, ki je popolnoma premalo) pa ni prav dobro,. Težave je le v tem, da je pri nas še vedno zelo zelo malo strokovnjakov, ki imajo vsaj minimalno znanja o dinamiki odnosov z mom.

Drugače pa res kapo dol, kako se stvari lotevaš.

GittaAna

Life is a bitch and then you die.

🙂

si vcasih recem, ampak kar te ne ubije te okrepi. salo na stran, ceprav sala in smeh sta dober pokazatelj da je oseba se ok, namrec ce se ne mores vec nasmejati, potem je stvar resna.

skratka, delam, brcam. razmisljam.

in evo, vprasanje – ki ga se nisem zasledil tule. CE MOM oseba vse dozivlja kot crnobelo, rad me imas, nimas me rad, dokazi, etc… kako potem oni sploh dozivljajo momente, ko si do njih dober, prijazen, ali temu sploh verjamejo? ali da napisem drugace – ali delam jaz na nek nacin takemu cloveku lazno upanje, ker se do njega obnasam dobro in ljubece, seveda kljub njenim izpadom in nekonsistencam?

ker ce jaz recem, “draga, mislim, da ce ne bo slo na bolje, se bom locil, ker tako ne morem, ne zmorem vec ziveti”. ona si misli . ha, kaksen pesimist si, je jezna, seveda. Ker pa jo imam jaz rad, se do nje kljub temu obnasam se naprej ljubece, se z njo pogovarjam ceprav se recimo ona ne – in ZDAJ – verjetno si potem ta oseba misli in dozivlja, da je pa spet vse ok. Res hecno, ampak iz tega sklepam, da bi taka oseba se najbolj dojela, da je nekaj narobe, ce bi se jaz do nje postal nedostopen, nekomunikativen, in vse, stvar bi se podrla in potem lahko na novo zgradila.

Seveda, ob tem bi imela oseba z MOM idealno priliko in razloge, da se dokazuje da je zrtev in kaksen sem jaz do nje, ampak ce bi stvar dal nekako na papir – “glej, zdaj se bom zacel tako obnasati, sicer se nocem, ker te imam rd, ampak mislim, da bos tako videla, da je nekaj narobe”.Kaj menite, bi to kam peljalo? TO JE SEVEDA TEORIJA.

Za GittaAna – kar se tice terapevta mojega, ne vem, delava zdaj sele kratek cas in se strinjam z njim, da moram biti jaz ob vsem tem miren, to njej pokazati in da me ne podrejo izpadi, zapiranje njene komunikacije in da se naprej ostanem spostljiv do nje. Saj ce ne bo uvida, spremembe z njene strani, je se vedno moja odlocitev, ce to hocem ali ne.

Tudi se sprasujem, so MOM ki so mom in so lahko visoko, nizko funkcionalni in sem preprican da so tudi osebe, ki niso MOM in imajo samo dolocene znake te motnje. pa saj to niti ni vazno da je 100% mom ali ne, dejstvo je, da katerikoli motnja je, je treba jo izpostavljati in delati na njej.

In me prav zanima – tu na forumu imam obcutek da je res vecina ce ne vsi, ki so se trudili, padli, sli, se vrnili, poizkusili, in sli, ker se ne da z MOM.

Ker sem se vedno optimist, si mislim, da clovek z mom ali potezami mom je se vedno oseba, res ni samo motnja, in ce ima ob sebi stabilnega cloveka, oz osebo, ki to postane zaradi mom osebe, potem so sigurno primeri, ko se je stvar dala peljati naprej. Nikakor to ni enak odnos, ce ne bi bilo mom, je pa drugace.

Sam vidim res mojo vecjo umirjenost, ko postavim mejo, ko odidem, ko se kljub povisanemu glasu nje se naprej lahko pogovarjam spostljivo in mirno in bi rekel, da ji s tem res zaprem dotok goriva za njeno se vecjo jezo.

bomo videli, berem knjigo I hate you dont leave me. In ker sem prebral ze kar nekaj knjig na temo vzgoje otrok in prvih le zivljenja, mi je zelo jasno, da so ti ljudje bili prikrajsani kot otroci, da so jih pustili jokati in izjokati ponoci, da niso razvili ene prave samostojnosti in svoje trdnosti, da so ok, da stars bo prisel, da kot otrok ni razvil ideje, da je tudi sivina in ne samo crnobelo.

Im me res kar mrazi, ko vidim, kako delajo starsi s svojimi otroki “ne nisi zejen saj si prej pil, ne nisi utrujen ker … skratka, nisem zagovornik permisivne vzgoje, tudi jaz recem NE in to veckrat… ampak puscanje otrok ponoci da se zjokajo en teden potem pa zacnejo normalno spati naprej, to pac ni v mojem slovarju.

In se spomnim, ko sem pred leti hodil solo na neke terapije, skupinske, ko je nek fantt rekel, da ne ve kaj odgovoriti 5 letniku, ki mu krici in noce nic narediti in da je cisto zgubljen, in sem se videl dosti podobnega temu odraslemu. In mislim, da lahko recem, da sem uspel v teh letih resiti to mojo tezavo, da sem se bal konflikta in da imam dobro sanso, da mi nekaj uspe tule.

Je pa to definitivno drug svet, se moram nauciti novih vzorcev ravnanja, in ce bo stvar sla, se bodo tudi ljudje okoli zene morali nauciti in razumeti, da bomo lahko funkcionirali.

skratka, vec ko o tem razmisljam, bolj filozofsko tole postaja. S primesmi dobre prakticne osnove 🙂

se beremo

Oj. Še ena s partnerjem, ki ima mom. Ne znam drugače citirati, pa bom kar takole:

– in evo, vprasanje – ki ga se nisem zasledil tule. CE MOM oseba vse dozivlja kot crnobelo, rad me imas, nimas me rad, dokazi, etc… kako potem oni sploh dozivljajo momente, ko si do njih dober, prijazen, ali temu sploh verjamejo?

Da, verjamejo. Vendar je potem tvoja jeza, slaba volja zanje konec sveta, postaneš njihov največji sovražnik.

– Res hecno, ampak iz tega sklepam, da bi taka oseba se najbolj dojela, da je nekaj narobe, ce bi se jaz do nje postal nedostopen, nekomunikativen, in vse, stvar bi se podrla in potem lahko na novo zgradila.

Ne, narobe, popolnoma. Njihov svet je sprevržen, kar ti na svoji koži občutiš vsak dan, le ne verjameš še popolnoma. Tvojo nekomunikativnost bi si žena razlagala, kot da je s tabo nekaj hudo narobe, da si postal njen sovražnik. Z njo je pa vse v najlepšem redu.

Moj bivši partner se je zavedal svoje motnje in se naučil obvladati vsaj izpade nasilja, da jih je usmeril na predmete in ne ljudi, medtem ko je v teh čustvenih valovanjih bil kot hudo prizadet debil. Če nisi z mano, si proti meni. Ti povem primer: po razmeroma nedolžnem prepiru, kjer bi se hud kolerik z normalno delujočimi možgani šel kvečjemu ohladit na jogging, v telovadnico, zakričal ali magari v skrajnem primeru šel na pivo, je moj bivši partner zamenjal ključavnico, da nisem mogla domov, in se mi nekaj dni ni oglasil na telefon. Ko se je sam pri sebi umiril, je bil sposoben popolnoma pametno in racionalno govoriti o tem incidentu, mi razložiti, kaj se je v tistem momentu dogajalo v njegovi glavi, in mi zagotoviti, da me ima rad.

-Ker sem se vedno optimist, si mislim, da clovek z mom ali potezami mom je se vedno oseba, res ni samo motnja, in ce ima ob sebi stabilnega cloveka, oz osebo, ki to postane zaradi mom osebe, potem so sigurno primeri, ko se je stvar dala peljati naprej. Nikakor to ni enak odnos, ce ne bi bilo mom, je pa drugace.

Drži, če boš delal točno tako, kot ustreza njej, in popolnoma nič drugače. Velja za banalnosti, kot so nogavice, pa vse do nakupa hiše in magari poleta v vesolje. In bog ne daj, da se boš kdaj postavil za otroke, če se bo njeno mnenje razhajalo z njihovim, ko bodo večji. Zdaj so še majhni in delajo, kot se zdi staršem najboljše. Predstavljaj si, kako bo v puberteti. Otrok se bo želel vpisati na šolo A, ona bo za šolo B. Ti se boš kot dober oče zavzel za otroka. Sledi razpad sistema pri njej.

Praviš, da te zmrazi, kako nekateri delajo z otroki. Nadeni si debelo kožo, največja veselica te šele čaka.

Na tvojem mestu ne bi reševala zakona, ampak otroke. Koliko ljudi se loči, pa kaj. Velika večina jih preživi. Ti boš s tem vsaj rešil par nedolžnih duš.

Mogoče še tole glede šale in smeha kot dokaza, da si okej: si prepričan?

Povej mi – oziroma ne, povej sebi, zakaj si še s to žensko? Česa se tako bojiš? Si finančno odvisen od nje? Te skrbi odziv okolice? Si težko dobil žensko sploh, nimaš občudovalk? Te zavira krščanska vzgoja, da se je treba žrtvovati in potrpeti?

Nekaj mora biti, ker ljubezen ni dovolj v takih primerih. Jaz sem čustveno še vedno zavezana zdaj že bivšemu partnerju, ampak z njim ne bom več, pa če sem do smrti sama. Ljubezen je premalo za zakon.

Eno od osnovnih lekcij, ki se jih naučiš pri osebah z mom je, da to, kar ali kako doživlja drugi v resnici ni nikoli odvisno od tebe in to velja za vse ljudi. Vsak ima svoj sistem, svoja prepričanaja, vidnja, čutenja, razmišljanja, ki obarvajo realnost, zato druge vedno “prevajamo” v svoj sistem, ne glede na to, kaj drugi v resnici naredi. Če sta si najina sistema kompatibilna je komunikaja lažja, če ne, je tu problem.

Moje izkušnje z mom so takšne- svet doživljajo kot črno bel – si na pediestalu ali pa na tleh. To kje boš v nekem trenutku pa ni toliko odvisno od tega, kaj storiš, kot od tega kakšnega razpoložemnja so trenutno, kaj se v njih dogaja….itd.

Lahko prideš domov in si prijazen in potrpežljiv in si najbolj idealne človek na tem svetu, edini, ki razume…itd. ali pa prideš domov čisto enak, pa jim greš totalno na živce, ker si želijo prepir, da bi sprostili napetost ali pa imajo drame z zapuščanjem in se začne zaslišanje kaj je resnični vzrok tvoje prijaznost.

Zato tudi ni rešitev, da se ukvarjaš z njimi in da poskušaš početi stvari, ki naj bi jih spravile v določeno razpoloženje niti, da jih poskušaš spreminjati ( to ni niti prav, ker ima vsak pravico, da je kakrkšen je , niti ni možno, razen v primeru, da si tisti drugi tudi zares želi sprememb) temveč si edino orodje za sprembe kar ti sam.

Torej prideš domov prijazen in dobre volje ( ker se tako počutiš) se ne pustiš zmesti sladkim besedam, kadar si na prestolu ( edini, super, ljubezen mojega življenja) ker veš , da ni realnost, da te trenutno pač tako doživljajo in kadar si zli, grdi ( kako si lahko tak, kaj imaš za bregom, vpitje…) se ne pustiš zmesti in tega ne jemlješ smrtno resno , niti se ne poskušaš kaj dosti opravičevat, razlagat, kvejemu rečeš, da ne dovoliš, da se nekdo na tak način pogovarja s teboj ( vpitje, obtoževanje, kuhanje mule) in da se boš pogovarjal šele potem, ko se bo dalo to na lep način. To je le en primer, situacije so različne in mnogoplastne ampak sistem je isti – torej nikoli ne moreš zares vplivati na to, kaj bo drugi o tebi mislil ( vsaj ne na dolgi rok). Če je nekdo razkačen, bo že našel kaj da zaneti prepir, če je evforičen, bo že našel kaj, da te bo videl kot super človeka, četudi pri njim stojiš čisto razcapan.

Čimbolj nevtralen ti uspe biti in čim bolj imaš nadzor nad lastnimi čustvi lažja in bolj pregledna je situacija.

Takšne so pač moje izkušnje.

GittaAna

zdravo,

se veliko dogaja, in kar ni casa za odpisati.

Madame de mom, moram reci da v tvojem tonu cutim kar nekaj stvari in bi rekel, da si jezna na bivsega partnerja se vedno zelo, in potem tudi na ljudi, ki delajo iste napake kot si jih delala ti, in si potem verjetno jezna tudi se nase. Tako dozivljam tvoje pisanje, verjamem pa, da pises dobronamerno.

zakaj sem se z zeno? razlogov je se vedno nekaj, sigurno niso tu finance, ne stanovanje, ne vera, ceprav tudi slednja pri meni igra veliko vlogo. ampak mislim, da sem cez te stvari ze sel. Bolj razlog zakaj sem se tu, je da se moram prepricati kje sem jaz, kaj sem jaz, kaj si zelim, kaj hocem, kje je moja meja, kaj pa je cesar nisem pripravljen tolerirati. In sigurno po mesecu dveh uvida se nisem v poziciji, da bi lahko sprejel odlocitev, ker ne bi bil miren.

res pa je, da takih extremov, kot jih opisujes ti, (se) ni, in tudi najina skupna terapevtka pravi, da mom ta hip ni nujno da je, da so doloceni znaki, ki pa so lahko tudi “bolhe”, kot nekdo tu govori 🙂 in skozi vsa leta najinih skupnih terapij terapevt ni nikoli posumil na mom, tako da zaenkrat se nisem vrgel puske v koruzo.

je pa super, da jez ne jemljem vec osebno, da prekinjam pogovore, da ne vstopam v njih, da ko vztrajam pri doloceni zahtevi, jo tudi dosezem, ne vedno, ampak sprememba je. In lahko potrdim, da tudi zena cuti eno spremembo, jaz sem drugacen, bolj sproscen, in da vidimo, kam to pripelje.

GittaAna je lepo napisala, da lahko spremenis le sebe, to delam, in bomo videli, kako bo zena reagirala na vse to, ker v odnosu je seveda vedno treba delati, in ce bova ugotovila, da pa odnosa vec ni, oz bom jaz tako videl, potem sploh ne bo vec tezka odlocitev, ki bo samoumevna, verjetno z obeh strani.

Dobil sem malo domace naloge danes od mojega terapevta, knjigo Otrok in samozavest, ki bi znala biti dobra podlaga za kak pogovor, ker ko berem “I hate you dont leave me”, MOM osebe imajo manjko samozavesti in so zato hitro ogrozeni in napadajo, tako grob povzetek. Oz. se prej pocutijo napadene, ko slisijo eno drugacno mnenje od svojega. Bomo videli, kaj lahko se tu naredi. Absolutno je na zeni, da naredi kaksen korak, bomo videli.

Je pa prav zanimivo, kako se stvari nalagajo v mojo glavo, v nekem trenutku mislis, da ti je vse jasno, pa spet kako jutro ko ne spis, vidis vse crno, pa se kasneje spet vse bolje zlozi, ni lahka tale osebnostna rast. Moras pa jo sam narediti, ker ce ti nekdo vse razlozi, ni isto.

se beremo

Pametno. Moram rečt, da se mi ne zdi modro niti kar tako bezljati ven iz odnosa, četudi odkriješ, da je nekaj čisto drugega, kot si mislil da je, kot tudi ni pametno vztrajati njem in čakati, da se bo dogodil čudež.

Če ne veš kaj hočeš, tega ne boš nikoli dobil in dokler najprej ne razčistiš sam s seboj, da res veš kaj hočeš in kaj ne, kaj ti je prav in kaj ne, kakšna so tvoja resnična čustva v takšnem odnosu…itd. ni modro hiteti z odločitvami ( še posebej če so tukaj otroci) .Moje izkušnje so take, da bolj intenzivno ( in zares, ne zgolj na površju) delaš na sebi, hitreje se stvari premikajo in pogosto kar same postavljajo na svoje mesto tako v glavi, srcu kot v materialnem svetu.

Sama bi iz takšnega odnosa odšla takoj, samo v primeru, da bi odkrila da je ogrožujoče, nevarno ali zelo škodljivo za otroka in zame. Takrat se ne bi da dolgo in široko ukvarajla sama s seboj ampak bi TAKOJ spokala in bi potem na varnem prav tako delala na sebi, da generalno spremenim sistem.

GittaAna

SeVednoOptimist, tudi jaz mislim, da si se zadeve lotil zelo pametno.
Bila sem v podobni situaciji in ja, pri naju so bile bolhe, prevzete v otroštvu. Sva veliko delala, da sva se jih rešila, se je kresalo, je bilo tudi že zelo hudo, ampak sva vztrajala, nisva bežala pred odgovornostjo, ki jo imava tako en do drugega kot do otrok, in zdaj lahko rečem, da imava čudovit odnos. Tako da, imaš zagotovo še upanje; puško še vedno lahko vržeš v koruzo, če boš videl, da ne gre, ampak najprej je bolje narediti vse, kar je v človekovi moči, tako da si – kot si sam rekel – potem pomirjen s svojimi odločitvami.
Srečno pot – obema.

Zdravo,

hvala vsem za spodbudne besede, res upam in si zelim, da gre odnos na boljse.

Seveda se mi vednmo postavljajo nova in nova vprasanja, ki se dotikajo postavljanja mej, kar je ta hip najbolj na tapeti.

Res ne vem, ali je postavljanje meja to, da ne vstopas v te prepire in dokazovanja, ko pa vcasih preprosto moras nekaj zahtevati od parnerja. ko ti nekaj obljubi, ko ga spomnis, ljubece, ko mu poves da ti to veliko pomeni, ce pa zdaj res lahko to naredi, nekajkrat, pa on preprosto se zjezi nate in najde nek razlog zakaj necesa se ni naredil. Pa sva spet v prepiru.

Torej preprosto mu moras dovoliti, da se ne spremeni v tem, in to je to? Konkretno – recimo da je dogovor da ona pospravlja stranisce. Jaz pa znj drugih stvari pri hisi in nekako ze najkdem cas, da to pospravim. ona pa tega ne stori, npr en (1) mesec. Kaj storiti v takem primeru? kaj bi vi storili?

ko gre za otroke, seveda da jaz prevzamem…

lp