Kako živeti z MOM
Če si prijazna in če se ti da, bi me kaj več zanimalo o tem kar pišeš. Zelo bi mi bilo v pomoč. Hvala!
Predvsem brez ljubezni matere in bordeline motnjo, njegova podoba.
Če pa govorima o mejni osebnostni motnji,pa je vzrok zagotovo nepravilno razrešen ojdipov kompleks.(Brez ljubezni “dobre matere” se evforija človeka z borderline motnjo spremeni v obup, njegova podoba o sebi kot dobri osebi pa se spremeni v predstavo, da je slab.
Seveda ti odgovorim. Če se pogovarjava o MOM motnji ali pa NOm motnji..in če to motnjo ima npr moški…Je razlog nepravilno razrešen ojdipov kompleks(to si lahko prebereš na spletu kaj pomeni)…na kratko pa je zgodba takšna,da takšen moški ali je imel pretirano ljubezen s strani mame(mamini sinčki),ali pa kot pri mom in narcisih..da ni imel zdrave mamine ljubezni in predvsem odsotnega očeta(odsoten oče ali fizično ali pa psihično in fizično)…In,če boš malo pomislila..ko si naletela na takšnega moškega(če si)..samo vprašaj se kakšen odnos je imel s svojo materjo in očetom..pa ti bo vse jasno. Kar pa se tiče žensk je pa tak,da deklici je kot otroku alfa in omega oče..če ima pravega ,močnega ,ljubečega očeta za vzgled..potem bo tudi kasneje v življenju izbirala prave moške..Meni je psihoterapevt povedal takole..ampak ne vzami čisto dobesedno..(otroka deklico oče nesme nikoli vdarit- mama jo lahko(če se zgodi)..ne podpiram nasilja,da nebo pomote..Fantka pa lahko vdari oz kaznuje samo oče..če se zgodi,mama pa mu more zmeraj pokazat ljubečnost,podporo)..Takšen moški in takšna deklica potem pravilno razrešita ojdipov kompleks,in sta moralna razsodna.. To je toliko od mene laika..Ampak sigurno bodo nekateri pljuvali…kakorkoli..Lep pozdrav.
Recimo,če deklico pretepa oče v otroštvu..ali pa da pretepa mamo in ona to gleda..bo zagotovo kasneje v življenju izbirala takšne moške..zato,ker bo podzavestno mislila,da je tako prav..Če sin nima ljubezni od matere v otroštvu,bo kasneje slab do svojih partnerk(potem pa imaš knjige z naslovi : moški ki sovražijo ženske..itd)..Glej jaz nisem psihoterapevt..sicer delam z ljudmi že več kot 10 let, bila sem v zvezi z moškim ki je imela mom in nom..Sama imam tudi probleme..se trudim jih sanirat..V družini imamo moža in ženo oba sta priznana psihoterapevta..Marsikaj sem prebrala,videla,slišala.. Ena stvar je pa resnična in to je…da če v zvezi vztrajaš desetletja z človekom ,ki ima MOM, NOM…itd..potem je tudi stabo(ne mislim tebe osebno) nekaj narobe (imaš nizko samopodobo,vzorce iz otroštva…in še in še..)Ko začneš delat na sebi, se začneš znova imeti rad..potem ponavadi odideš..Ali pa ,če že prideš do takšnega roba..da te reši samo še prepad. Pravijo , da imejmo takšna razmerja kakršna si želimo in ne takšna kakršna si ne želimo…Ampak ponavadi je ravno obratno. Napisala sem v prejšnih postih…da okolje so vedno ljudje kateri nas obdajajo in ne stene..Človek lahko odrašča v revščini, pa če ima moralno razsodna starša bo z njim v odraslosti vse vredu. Ali pa primer,ki ga poznam jaz…Bogati, vplivni starši..kao zdravo okolje , ampak matera tiran oče pa odsoten…rezultat sin z NOM…. Upam,da sem ti kot laik lahko kaj pomagala. LP
Toliko o tem,da motnje ne prihajajo iz otroštva(oče,mama)… To je napisal skrbnik foruma med over net..
Prilepim post :
Povsem pričakovano je odnos med njim in vašim očetom problematičen, saj še svojega ni uspel spoznati, da ne govorimo o njegovi otroški bolečini, ki izvira iz občutka zavrženosti in pogrešanja očeta (notranja duševna govorica, »Očitno je z mano nekaj hudo narobe, ker me je oče moral zapustiti«). In morda mu ta odnos z vašim očetom prebuja veliko te ogroženosti iz otroštva. Ob vsem tem notranjem boju s seboj in preteklostjo pa se počuti izčrpanega in nesrečnega, zato se umika. Ker nima notranjega modela za soočanje in uravnavanje vsega tega, kar nosi po krivici. Kakorkoli že, partner kljub zlorabi odgovarja za svoje vedenje in ravnanje, čeprav je stara in otroška bolečina tista, ki ga znova in znova nevede sili v ne-varne odzive in odnose. Skratka, če bi si želel stopiti v stik z očetom, mora pri sebi preveriti, kako se v zvezi s tem počuti, če je za to pripravljen in ali je to tudi sicer varno storiti. Treba je preveriti možnosti.
Kar bi vama priporočil je, da se o vsem tem poskusita varno pogovarjati, ko si za to RES vzameta čas (zaupno in neobtožujoče) in počasi gradita pri delu na sebi in iskanju svojega lastnega izraza. Tudi vi si poskusite odgovoriti kaj je tisto, kar vas tako močno vleče v ta odnos? Kaj je tisto, kar vi prinašate v odnos, da se vedno znova spustita v bolečino? In kaj je tisto, kar vaju lahko iz nje povleče? Itn. V kolikor se to sčasoma izkaže za prevelik izziv, se lahko vedno obrneta na terapevtsko pomoč.
Srečno!
– –
Edin Duraković,
skrbnik foruma
Sanjica, tole je pa eden bolj bizarnih opisov vzrokov mejne osebnostne motnje, ki nima prav nič s stroko ( razen morda kakšnih posebnežev s precej ubrisanimi teorijami). Ker je skoraj povsem idenetično izražanju Vodeba, ki ( ponavljam) nima nobene strokovne izobrazbe v tej smeri ( ni psihoterapevt, psiholog, ne doktor znanosti, kot se tudi nekje predstavlja), bi bilo morda dobro, da si ogledate še ostalo ( ampak zares) strokovno literaturo.
Mi je pa zaimivo, da je način vašega pisanja skoraj identičen njegovim pisarijam in celo njegovemu odzivu na kakšrno koli kritiko in za karakterje, podobne njegovim, se mi zdi, je precej značilno, da se skrivajo za vzdevki in delajo reklamo zase ali pa v to nakurijo druge. Šee posebej sedaj, ko ga nihče, tudi dosedanji “zavezniki” ne jemljo več resno in mu verjetno že zmanjkuje posla. Ampak to so zgolj domneve in o njemu ne bom več zgubljala besed in časa.
Ta forum je namenjen bližnjim , ki morajo živeti v borderlandu in ne promociji terapevtov . Če že koga omenimo , ker ima kdo dobre izkušnje, potem bodo tu zgolj tisti, ki imajo vsaj potrebno izobrazbo. Če menite, da je Vodeb tako izjemen , potem ga propagirajte drugje.
Zato debato o Vodebu zaključjem. Lahko pa nadaljujete z vsem ostalim, kar se tiče življenja z nekom, ki ima osebnostno motnjo.
GittaAna
Nikoli ga nisem propagirala…samo v enem postu sem ga omenila in ste me “napadli”…čeprav kot sem rekla vsak gre k svojemu… Vedno pa bom napisala svoje mnenje…jaz njega ne vsiljujem nikomur… če pa vi mislite, da je mejna osebnostna motnja genski vzrok se pa zelo motite..! In zanima me kakšno izobrazbo pa imate vi,če toliko veste?…
Nekdokive…, točno tako je. Jaz trenutno živim z MOM. Imava dva majhna otroka. Veza me zelo izčrpava, toplo hladno, izbruhi jeze za malenkosti, nezanesljivost pri kakršnihkoli dogovorih, izogibanje odgovornosti, nobene bližine, nobene komunikacije oz. prepir, v kolikor se mnenje ne ujema z njegovim, popačen pogled na svet, izkrivljanje resnice, nelogično sklepanje, občasno grožnja s samomorom ipd… prava norišnica. Jaz sem zavzela strategijo umika in ignoriranja, da se lahko posvetim otrokoma in jima nudim kolikor toliko mirno okolje. Ugotovila sem, da sem lahko približno “srečna” samo, če ga izključim iz svojega življenja, torej da se obnašam, kot da ga ni. Takoj ko se začnem ukvarjati z njim in z najino zvezo, postanem zelo nervozna, začnejo pa se mi tudi zdravstvene težave (refluks, nespečnost, modrice po telesu in druge “čudne” zadeve), ta nervoza se potem prenaša na otroke in je vse narobe. Ne jaz in ne otroci si tega ne zaslužimo. Vendar jaz prevzemam odgovornost za to, saj si niso otroci izbirali očeta, temveč sem jim ga jaz, žal takrat nisem vedela za to motnjo. Moj MOM se je sicer odločil za psihoterapijo, saj je to bil pogoj, da sva še ostala skupaj, terapija sedaj traja 6 mesecev, vendar s terapevtom še nista prišla do pravih tem, ker na to še izgleda ni pripravljen. Odločila sem se sicer, da še malo počakam, da vidim, ali bo terapija imela kakšne učinke, ne vem pa, koliko časa bom še zdržala, ker po nekaj letih takega odnosa že skoraj hrepenim po tem, da si najdem drugega “normalnega”partnerja.
Pozdravljena Tanja1111
Tudi jaz sem tako živela – dobesedno sem držala družino skupaj, predvsem v času, ko so bili otroci majhni. Povrh vsega se pa še uklanjala njegovim kapricam in bila smetnjak za njegove čustvene in druge izbruhe (kot se je nekoč izrazil nekdo na tem forumu). Žal imam še vedno vsakodnevni kontakt – kljub temu da sem ga kot partnerja zapustila, živimo v isti hiši skupaj zaradi otrok (ki sta sedaj stara 14 in 13 let). Vendar me taka situacija ubija, saj navzven še vedno kažemo videz lepe družine (tako bivši partner kot moji starši se močno trudijo za to). Zato počasi zbiram pogum, da naredim še tisti dokončni korak in se odselim. Naj povem še to – jaz sem si našla normalnega partnerja, s katerim zaradi moje situacije in določenih drugih ovir ne moreva še zaživeti skupaj. In lahko rečem, da je pravo olajšanje – po letih življenja z MOM/NOM partnerjem je to tako, kot bi bila na doživljenjskem dopustu. Je pa res, da je moja zveza z drugim moškim sedaj po besedah bivšega partnerja glavni razlog za “razpad” družine – ja, megljenje se je pri nas tudi zelo dobro prijelo 😉
Lep pozdrav, Bertolina
Bertolina, popolnoma te razumem, v kakšni situaciji si. Žrtvovala si svojo srečo za otroke, tako kot to delam jaz. Tudi mene to zadržuje, ker otroci ga imajo zelo radi in on njih, rada bi jim nudila varno družinsko okolje, zadržuje me pa seveda tudi upanje, da bo psihoterapija pomagala. Čeprav nisem sigurna, če bom takrat, ko bo mogoče terapija začela učinkovati, sploh še kaj druga čutila do njega, razen jezo in če nama bom sploh lahko še dala priložnost ob vseh zamerah, ki so se nabrale. Sprašujem se tudi, ali je pametno to, kar delam, da trpim zaradi otrok, vendar če ne bi, bi se pa počutila egoistično 🙂 In dokler obstaja vsaj upanje s to terapijo, do takrat mislim, da moram počakati, da si bom v primeru, če ne bo učinkovalo, res lahko brez slabe vesti rekla, da sem poskusila čisto vse. Slaba vest bi me sicer precej obremenjevala. Drugače pa se že dalj časa počutim, kot da sem samska in si v bistvu želim ob sebi drugega človeka, neko bližino, ki je že dolgo nimam, tako da res ne vem, kam bo vse skupaj privedlo. Ljudje smo družabna bitja in potrebujemo bližino drugega človeka. Ti si takšnega človeka sedaj spoznala, s katerim ti je lepo, on ti sedaj lahko nudi oporo, če/ko se boš odločila oditi. Ni pa ta korak lahek. Vsekakor boš deležna kritik, obsojanja, žaljenja, mogoče tudi maščevanja, ti momsterji znajo tudi izkoristiti otroke za obračunavanje s partnerji, prijatelji bodo verjeli njemu in imeli slabo mnenje o tebi ipd., ker znajo biti zelo prepričljivi in igrati vlogo žrtve. Moj je definitivno takšen, zato bom v primeru ločitve potrebovala ogromno moči. Vendar če te potem čaka lepše življenje, je vredno. Mogoče bi pomagalo, če bi poiskala kakšnega psihoterapevta, da te vodi čez postopek, ker bo verjetno precej stresno in boleče. Meni je to zelo pomagalo, že več kot leto dni obiskujem psihoterapevtko, ki mi je za marsikaj odprla oči in mi pomagala bolje spoznati sebe, da sem sploh ohranila živce tako, kot sem, pomagala mi je pravilno oceniti situacijo in me vodila skozi težka obdobja. Brez nje bi mi bilo veliko težje.
Saj ni kaj za filozofirati, pač poizkusil sem veliko, skušal najti tisto pot ki bi omogočala, da bi bil zraven otrok in živel znosen “odnos”. Ni šlo, a tista 2-3 leta preverjanja si štejem kot naložbo…
Odšel sem, šel v slabši socialni položaj, stike sem želel vec, a vseeno smatramo da sem z otroki več kot nek povprečen oče, recimo.
Postal sem bolj hvaležen za stvari ki jih imam in za sproščene in igrive trenutke z otrokoma kjer ni drame, kjer je tako kot bi moralo biti.
Berem knjige, ravno zdaj Co-parenting with toxic ex…ni da ni, čeprav si včasih mislim da zdaj pa že vse vem in da ne ne more več vrzti na foro, pa ji to spet rata. Ampak ok, naslednjic bo boljše, bo manj ali nič čustvenega odziva, bo kratkoy jedrnato…siv kamen pa to. To res najbolj deluje.
Zanimivo je prebrati kake poste za nazaj da vidim in obnavljam korake…ne vem, včasih se mi zdi da bi bilo smiselno napisati eno knjigo, najprej zame, potem pa se če bi komu pomagala…
Na FB spremljam dve skupini, kjer je po tisoče ljudi, ki so doživeli take zgodbe, imajo posledice, se zdravijo, in veliko jih potem pristane v srečnih novih odnosih, toksičnih pa se že na daleč ognejo. A te zgodbe so res krute, odnosi, ali nekaj mesečni ali po nekaj desetletij, žal puščajo poškodbe…na tebi in otrocih…
Moji senzorji so bolj občutljivi, bolj sem pozoren zakaj me nekaj/nekdo privlači in kaj je zadaj…pač, vse skupaj me je precej spremenilo…
Tako da, recepta ni. Bodi ti ti, zaupaj svojim primarnim občutkom, brez slabe vesti poskrbi za sebe, fizično, mentalno, denarno…naj ti otrok ne bo izgovor za vztrajanje v eni mineštri..kvaris sebe in senzorje otroka…pomislil, koliko poletij imaš še pred sabo da gre na morje na počitnice? 30? In jih želiš živeti na nek čuden vedno drama način?
Na koncu ni rešitev, je pa druga pot, ki ne ustreza čisto tvoji predstavi, a z voljo in vedebjem Kam hočeš, se potem nekam pride. nekam, kjer je vseeno boljše kot je bilo prej.
Lp SVO
Tudi jaz se komaj pobiram po vezi z monom res je da nisva imela otrok .. vseeno mi je hudo ampak sem vedela da morem iti stran in svojo pot na pot samospoznavanja brez podpore bilokoga. Tudi dosti jočem čeprav je minilo že pol leta oziroma kaki mesec več… Ko imam napad joka se ponavadi zjocem in tudi objamem samo sebe… Se mi zdi da toliko notranjega otroka zlomljenega od staršev joče z mano… Zaslužim si svoj mir .. doma mi sicer sponašajo tudi vsako malenkost… Verjetno se vse zgodi z nekim namenom, psihična stiska nas lahko nauči notranje moči. Je pa res da je težko.
Res je težko ko zbolis za depresijo in panicnimi napadi pomoje te lahko ljudje naredijo ali zlomijo .. mene so moji starši in tud moj bivši partner zlomili.. ko sem tako na milost prepuščena življenju ali smrti poigravam se tudi s samomorilnimi mislimi sem spoznala da je nad mano res nekdo ki me pazi. Doživela sem ogromno čustvenih ponižanj manipulacij občutkov nesposobnosti preklinjala življenje in na koncu spoznala tudi težko in slabo življenje je potrebno odživeti ne glede na vse težave ki se pojavijo.
