Napisala sem,da sploh to velja pri moških(pomankanje materine ljubezni in odsoten oče),lahko pa da je pri vaši hčerki bil problem odsoten oče.To veste vi kako imate z njim..lahko napišete ali pa ne..pri deklicah je sploh velik vzor in alfa omega OČE. Pri dečkih pa mama. Ali res mislite,da motnje izvirajo iz neba? iz niča?..Vse več ali manj izvira iz otroštva..do 3-4leta… Vseeno mi je ali se bo vsul plaz kritik name..zagotovo pa motnje ne pridejo iz NIČA. LP

Z očetom res nisva več skupaj,Sva pa bila do njenega 14.leta.Nekega normalnega odnosa med njima od takrat ni bilo,tudi med nama se je od časa njenih izpadov precej skrhal.Otroka imaš rad,neizmerno ves čas,vendar vso to dogajanje,besede,vedenje,vpliva name,na mojo dušo,tukaj ne moreš stopiti mimo in se delati kot da se ne dogaja.
Se je pa vse skupaj začelo nekje pri 16.,ko je bila nesrečno zaljubljena.Takrat je zelo žalovala,pogovarjala se o tem z menoj ni nič,popolnoma me je izločila iz tega,se zaprla vase in dolgo žalovala.Potem se je začela slaba družba,alkohol,…
In res je,ko je prisoten alkohol,je grozno.Ne gre “zgolj” za opitost,iz človeka vre eno posebno neracionalno čustveno stanje,ni kontrole kaj se govori in dela.Ni empatije…. V njej pa v tistih trenutkih čutim in vidim,da je ena sama velika praznina :-(.
Sama sem o vseh teh stvareh že ogromno prebrala,tudi šla k določenim osebam,ampak to je kot nek začaran krog,samo vprašanje je,kako dolgo boš vzdržal,pa četudi si starš. Istočasno pa trpiš,ko vidiš svojega otroka,kako je ne glede na to,da nazven kaže drugače,v sebi nemočen,nesamozavesten,kar občutijo še kako njegovi najbližji v času teh izpadov in tudi sicer je tako,da ne veš kako bi se vedel,da bi bilo prav.Pogosto je na robu zmogljivosti,počasi že misliš da si se ega vsega navadil,ampak na to se ne moreš navaditi,ker te uničuje in uničuje tvojega otroka in ostale,ki jih ima rad,čeravno tega včasih ne pokaže (kot da ni čustev,da bi čutil,kakšne posledice ima njegovo vedenje za bližnje). Drugim se predstavlja drugače,kot da bi se skrivala za masko,zdaj pa ne vem,ali ona to dela zavedno ali ne. Na trenutke imam občutek,da vidi da nekaj ni vredu,da s svojim vedenjem odganja ljudi,ki jo imajo najraje.In takrat zapade v neko depresijo,ki jo občasno blaži s svojo družbo in pijačo,kar je še huje.
Upam,da sama uvidi,da je potrebno ubrati drugačno pot,ker je sicer čudovita punca!

Z očetom res nisva več skupaj,Sva pa bila do njenega 14.leta.Nekega normalnega odnosa med njima od takrat ni bilo,tudi med nama se je od časa njenih izpadov precej skrhal.Otroka imaš rad,neizmerno ves čas,vendar vso to dogajanje,besede,vedenje,vpliva name,na mojo dušo,tukaj ne moreš stopiti mimo in se delati kot da se ne dogaja.
Se je pa vse skupaj začelo nekje pri 16.,ko je bila nesrečno zaljubljena.Takrat je zelo žalovala,pogovarjala se o tem z menoj ni nič,popolnoma me je izločila iz tega,se zaprla vase in dolgo žalovala.Potem se je začela slaba družba,alkohol,…
In res je,ko je prisoten alkohol,je grozno.Ne gre “zgolj” za opitost,iz človeka vre eno posebno neracionalno čustveno stanje,ni kontrole kaj se govori in dela.Ni empatije…. V njej pa v tistih trenutkih čutim in vidim,da je ena sama velika praznina :-(.
Sama sem o vseh teh stvareh že ogromno prebrala,tudi šla k določenim osebam,ampak to je kot nek začaran krog,samo vprašanje je,kako dolgo boš vzdržal,pa četudi si starš. Istočasno pa trpiš,ko vidiš svojega otroka,kako je ne glede na to,da nazven kaže drugače,v sebi nemočen,nesamozavesten,kar občutijo še kako njegovi najbližji v času teh izpadov in tudi sicer je tako,da ne veš kako bi se vedel,da bi bilo prav.Pogosto je na robu zmogljivosti,počasi že misliš da si se ega vsega navadil,ampak na to se ne moreš navaditi,ker te uničuje in uničuje tvojega otroka in ostale,ki jih ima rad,čeravno tega včasih ne pokaže (kot da ni čustev,da bi čutil,kakšne posledice ima njegovo vedenje za bližnje). Drugim se predstavlja drugače,kot da bi se skrivala za masko,zdaj pa ne vem,ali ona to dela zavedno ali ne. Na trenutke imam občutek,da vidi da nekaj ni vredu,da s svojim vedenjem odganja ljudi,ki jo imajo najraje.In takrat zapade v neko depresijo,ki jo občasno blaži s svojo družbo in pijačo,kar je še huje.
Upam,da sama uvidi,da je potrebno ubrati drugačno pot,ker je sicer čudovita punca![/quote]

Ko prebiram tvoj post in razmišljanje: ali se svojega početja zavedajo, ali pač ne, sem se spomnila teh stavkov ex-momsterja: Rad bi bil drugačen, ampak ne vem, kako naj to naredim. V meni je neka huda bolečina, pa ne vem zakaj in ne vem, kako naj se je rešim …
No, še danes ne vem, ali je bil samo še en poskus zbujanja usmiljenja ali slabe vesti pri meni. Ali je v tistem trenutku, ko se mu je spet popolnoma sesul svet, res tako čutil. Tudi, če je resno mislil, mu nisem verjel, zaradi mnogi predhodnih laži in manipulacij.
Naredil vsekakor ni nič. Našel si je novo žrtev, igral največjega frajerja, počel nore in nevarne stvari, pijan vozil, dokler ni resno zbolel.
Ja, zapadejo v neko čudno letargično stanje, ko vidiš, da je fizično prisoten, njegova psiha pa tava nekje daleč stran. In enormne količine alkohola, da se čudiš, kam ga sploh zliva.
Imaš prav. S svojim obnašanjem odženejo iz svoje bližine vse ljudi. Komu pa se da poslušat in gledat norosti, pijančevanja in jezne izpade. Nedvomno je momster-land tudi za njih grozljiv.

“In razmerje s takšnim človekom lahko razume le tisti, ki ga doživi.”.., je napisal nekdo nekje.
To drži. Celo svojci, to je matere, sestre, prijatelji momovcev ne vedo, kako je znotraj parnerskega odenosa…

Kar pa mene neizmerno žalosti, je besedna zveza s TAKIM ČLOVEKOM. Nekdo, ki ima mom, si tega prvič ni sam izbral. In drugič, mom je nekaj, kar človek ima, ne pa to, kar on je. Tako nas učijo tako knjige kakor terapevi. Tako da stigma “tak človek” ni na mestu.
Potem pa pogledamo še “družinsko anamnezo” in vidimo vse pizdarije, ki jih je doživel “momovec”, pa njegovi starši tudi, vse življenjske svinjarije, ki so jih prestajali še preden so ga imeli in tudi dalje, so ga že imeli… Meni se na tej točki lomi srce.
Potlej pridem na vrsto še jaz, s svojo “družinsko anamnezo”…. zakaj sem se sploh povezala z njim in vztrajala…..

Počasi postaja mera polna. Ljudje smo čudne živali, neznansko zapleteni v svoje kulture in odnose in občutljivi občutljivi občutljivi. Stigma “tak človek” ni na mestu.
Je pa res, da je težavno živeti z osebo, ki ima mom. Drži. In tudi oseba, ki ima mom, težko živi sama s seboj. Čudna čudna motnja naše kulture, ki je nosilec “izuma materinstva”. (računam s tem, da veste, o čem pišem, sem pa pripravljena o tem fenomenu še kaj napisati, če koga zanima…)

Hvala za vse vzpodbudne besede tukaj pišočih! A ta hip potrebujem najprej znova vzverjeti v življenje in v ljudi. To mi povzroča velike težave. Menim namreč, da smo lujdje škodljivci tako naravi, ki bi brez nas čudovito in popolnoma brezčutno živela dalje in celo preživela, kakor škodimo tudi sami sebi, s svojimi zapletenimi kulturnimi in moralnimi vzorci, odnosi itd.
Kako, kje, v čem naj najdem entuziazem, ki ga moram dati svojemu otroku, da bo gledal z vero v svet, v ludi in v bodočnost…. tega trenutno ne vem in ne vem in ne vem.

Sem kar oštevilčila zadeve, da bo bolj jasno.
1. Ljudje ne rabijo biti v nekem odnosu, da bi videli, da je nekaj narobe. Jaz ne rabim biti v intimnem odnosu s sodelavkinim možem, da bi vedela, da ni ok, da si ženska moških kolegov ne upa niti pozdraviti, kadar je zraven mož.

2. Nehaj s patetiko (kako te žalosti besedna zveza ‘tak človek’ in kako neizmerno sočustvuješ z momsterji). Poznam ljudi, ki so imeli res težke in krute izkušnje, pa si zato še ne jemljejo pravice izvajati kakršnokoli nasilje nad drugimi.
Njihove izkušnje so njihov problem, tvoje pa tvoj. Dolžna si poskrbeti zase in za otroka. Sebe sicer lahko žrtvuješ na oltarju prave ljubezni do momsterja, ki ga edino ti razumeš v tem grdem, grdem svetu (ampak potem ne jamraj!), nimaš pa pravice žrtvovati otroka.

3. Tole si pametno napisala. Razreši svojo anamnezo. Ponavadi gre za sindrom rešitelja.

4. Tega ne poznam. Nam lahko kaj več napišeš?

5. Nehaj bluziti. Izgubljaš se v oblakih, da se ti ni treba ukvarjati z realo. Zdaj ni čas za razmišljanje o filozofskih problemih, ampak za reševanje sebe in otroka in preprečevanje hujših travm pri otroku.
Predvsem pa nehaj s traparijami o entuziazmu, ki ga moraš dati svojemu otroku. Svojemu otroku moraš dati dober zgled in stabilnost. Tega pa se ne doseže z entuziazmom, ampak s trdim delom, iskrenostjo in s tem, da vsak dan znova vztrajno hodiš naprej.

Nehaj!-eva !

Ravno o tem pišem/razmišljam te dni, točno o tem, kako smo ljudje ene bedne patetične revščine.
Nehaj! menda vse ve in vse opazi. No, če bi si prečitala kakšno knjigigo o mom-ovcih, bi pa menda vsaj tam spoznala/verjela, da se momovci razodevajo včasih le v love story-u. Da niso nujno nasilni. Koliko so samopoškodovalni. Na kakšne načine vse delujejo……In vse ostale nianse. Itd itd
Nehaj! pravi, da sočustvujem. Nehaj! pravi, da se žrtvujem na oltarju, Nehaj! pravi, da imam sindrom rešiteljice. Ja bravo. Šolsko. In kot da vsega tega ne vem. in kot da znotraj tega pojava zopet ni nians….. le pohoditi je treba ljudi, kajneda Nehaj! Jih osnačiti s “tak človek”.
Pa naj ti vrnem: Zaradi takih patetično vsevednih žensk zna biti svet resnično patetično nagravžen.

Ker… točno to sem počela: poskrbela sem zase in za otroka.
Ali ni očitno i.e. eksplicitno napisano???????
Hey, in človek si je vzel življenje.
Aha, tu pa sočustvujem. Žalujem za življenjem. Močno močno. Za življenjem, ki ni zmoglo/znalo preživeti. In še točno za tem človekom, neponovljivim. In še za svojim bližnijim in ljubljenim!?!
A je čudno???
(Prav zato sem želela govoriti z ljudmi, ki imajo enako izkušnjo…)

In še vedno sem prepričana, da mu je bilo kruto odmerjeno. To nima nobene zveze s patetičnim sočustvovanjem, pač pa preprosto z – resnico!?!?! In ja, če tebi, spoštovana Nehaj!, odrasla oseba pove, kako jo je oče, ki se je malo zatem obesil, zabrisal v šipo… kaj ji rečeš? Sploh pa, ali ti kaj čutiš ob tem?? Premoreš vsaj osnovno piteteto?

Z otrokom pa… pregledujeva risbice, kaj smo doživeli lepega, kaj grdega, kateri je bil najlepši in kateri najgrši dan lani pa kako je bilo vmes itd itd… Kaj je imel rad, česa pa ne bo pogrešal… Počasi. Greva naprej v življenje.

Razmišljanje, predelovanje, ogledovanje z vseh strani, vrednotenje itd itd… zna biti kar trdo delo, verjemi, Nehaj! .

Filozofija pa nikdar ne škodi.
Distanca koristi človeku in človeštvu, še več, premisleka o temeljnih premisah mu strašno in stalno primanjkuje…

Ker se filozofija tesno veže na antropologijo, oziroma antropologija izhaja iz filozofije (kot ljubezni do misli, mišljenja, zanja, spoznanja, modrosti), je hecno, da bi rada Nehaj! še kaj izvedela, hkrati pa praviš, naj ne… filozofiram 🙂
Pa se bom kljub vsemu (kljub tebi in zate… hecno, ne? ) potrudila v naslednjem postu.

Ornk si me razjezila!
🙂
Verjetno me spominjaš na mojo mamo. ( 🙂 :-)) :-)) 😀 )

Kaj, konkretno, te je tako orek razjezilo? Zakaj te Nehaj! verjetno spominja na tvojo mamo? Morda sta ti obe pristavili ogledalo, v katerem se nočeš videti. Morda še vedno živiš v neki iluziji … kaj bi lahko bilo, pa ni bilo.
Morda zdaj idealiziraš vajin odnos z momovce. Morda se čutiš krivo, da je storil, kar pač je. Morda se obtožuješ, da si ti kriva, ker si “zabrisala mobi v shrambo”. Saj si sama napisala, da sta z otrokom zbolela in ga je to “razjezilo”. Lepo te prosim, kdo normalen se razjezi, če zbolimo? Ljubeč partner ti bo skuhal čaj, te peljal h zdravniku, ti nudil pomoč (tebi in otroku). Ne pa da se razjezi! A ti napišem zakaj se je razjezil? Zato, ker si bila sama nemočna in se mu nisi mogla posvečat, ko bi njemu ugajalo. Samo zato.
Potem si nekje napisala, da si prav čakala na njegovo smrt in jo tudi dočakala (popravi me, če sem tvoj post narobe razumela).
Da niso nasilni!? Ne, niso dokler jim samo kimaš in se jim podrejaš. Ko si drzneš reči NE! pokažejo svoj pravi obraz. Sposobni so vsakršnega nasilja; od psihičnega do najbolj grobega fizičnega. Ne govori, da so oni tisti liki iz najboljših love-story. Napisala si, da se ti “lomi srce” … glej, ravno take osebe so idealne žrtve momovcev.
Pustimo filozofijo in antropologijo znanstvenikom, mi živimo v bolj realnem in krutem svetu. Odžaluj (v nekem razumnem času) svojega momovca, hodi h terapevtu (če ga potrebuješ in ti pomaga), ukvarjaj se s seboj in otrokom (ne obremenjuj ga z lepimi in manj lepimi slikcami), poišči si dejavnosti, ki te bodo osrečile, pojdi med ljudi … na kratko: ne ukvarjaj se več z njim, ampak s seboj! Živi za vsak dan posebej.
Seveda je to samo moje mnenje. Lahko ga upoštevaš, lahko pa se še naprej smiliš sama sebi.

Zanimivo, kakšna zatožna klop je zdajle tole.
In imam občutek, da se moram zagovarjati.
No, pa se ‘pejmo’.
Morda celo kaj prinese, celo kaj dobrega.
Predstavljala sem si, da je tukaj oziroma v skupini za samopomoč neko mesto, kjer lahko
odložim svoje trenutno breme, svoje otročarije in čustvene brozge. In da posledično lahko
izven tega mesta funkcioniram prav zato, ker sem brozgo odložila tukaj…

Moja mama na kratko: kliče me vsak dan, tudi več krat, z namenom da mi pove kako stvari
stojijo, pa ne bi smele in kako stvari ne stojijo, pa bi morale. Moje ‘stvai’ seveda.Kontrola od
nekdaj, primež ne popušča, meja je bila že določena in vzpostavljena, bolj ali manj uspešno,
ker se ji je od meje cufalo in je nabijala utrip srca nad 120, potrebno je bilo klicati zdravnika
itd itd.. Pozna kdo med vami to svinjarijo?) Zdaj pa, ko sem jaz v malo kritičnem obdobju, je
kraljica znova nastopila v svoji vsevednosti.

Točno, obtožujem se. Vse sem napisala. (???!!)
Občutek krivde bližnjih je baje vedno prisoten, kadar si nekdo vzame življenje.
Občutim krivdo, ker sem se sploh pojavila v njegovem življenju, čeprav razumsko kristalno
jasno vem… da ne bom predolga. Krivdo občutim tudi zaradi odvrženega telefona in zato
spregledanega sms-a, aha, čisto res, čeprav tudi tu vem, kako pravilno razumeti… Nimam
najmanjšega pojma, kako dolgo namerava ta občutek vztrajati in zakaj… Je pa vztrajno tukaj.
Morda se obtožujem, da nisem bog, ki bi zmogel rešiti človeka. Kdo ve.
(sem rekla, da bi rada govorila z ljudmi podobne izkušnje….. včasih je zgolj deliti z enakimi
mnogo več kakor prejemati dobronamerne nasvete… poznate to?)

Iluzija o tem, kaj bi lahko bilo, pa ni bilo, definitivno obstaja. Zdravljenje naj bi dalo od sebe
neke rezultate.
In ničesar novega mi nisi napisala, vem, da se je razjezil, ker se mu nisem mogla posvečati. Ja
zakaj pa misliš, da sem zabrisala telefon v shrambo in ga še prej ‘dala na tiho’?

O čakanju na smrt pa: vedno se je vedel skrajno, v zadnjem mesecu še posebej. Iskal jo je. Ni
mu ustrega, pa je nasilje nad seboj storil sam….

V ilustracijo nasilnega vedenja bom izbrala njegovo izražanje ljubosumja. Kadar sem nekoga
pohvalila, je pohvaljeni zanj v hipu postal najbolj zaničevanja vredno bitje…

Kaj so najboljše love story?? Zanimiv fenomen, kajneda, filmsko, knjižno, forumsko in
revijalno na debelo podložen..
Sama sem ta izraz uporabila za ljubezenski odnos med moškim in žensko, ki si prideta dokaj
blizu in se imata pogosto (celo) (zelo) lepo.

Zanimivo je, da se ne počutim žrtev momovca. Končno sem ga vendar sama izbrala, verjetno
zaradi svoje ‘družinske anamneze’ 🙂 (dober dan, občutek krivde)
Še manj se počutim idealno žrtev, ker če bi bila idealna, bi šel najin vlak naprej, ko in ker pa
sem vlekla meje, je šel v prepad… (spet dober dan, občutek krivde)
Lomi se mi srce, ja. A ni vsak dan enako…
Njegov odhod, način, ki ga je izbral, ki je rezultat vseh let njegovega življenja, je tragičen.
Nihče si ne zasluži okrutnega otroštva, ne glede na to, če kasneje zna ‘shendlat’ z njim, ali pa
ne zna.

Še preblisk o moji mami:
Ljudi deli na zrele in nezrele, pri deljenju uporablja merila, ki so baje jasna, ker ona ve, ker je
to del njenega poklica. Gladko spregleda najin, to je mati-hči čudaški vrtiljak, pa tudi ‘svojo
anamnezo’.
Moja mama me je prisilila, da sem z žlico jedla lastno bruhanje. Moja mama mi ni verjela, da
me boli komolec, šele peti dan so zdravniki ugotovili (smeli ugotoviti) počeno kost, Itd ipd
A se smilim sama sebi? Mislim, da se ne, ampak vem pa, da to ni prav!! Ni prav tako ravnati z
otrokom, to se ne sme in sploh ni prav čutenja in čustev nekoga postavljati nenehno pod
vprašaj, jih imeti pod kontrolo, jih priličiti svojim… itd itd itd.
Jasno. Vem. Predelala. zmogla. Še sem tu.
Zato lepo prosim zbrane gospe naj mi ne natrosijo spet svojih vsevednosti.

Zato ne maram vsevednih žensk. Zato. ker se tudi za hip ne ustavijo in se ne vprašajo: imam
prav?

Moj otrok sam prinaša risbice in fotografije. Ponoči včasih prileze k meni v posteljo, lahko
joka ali pa tudi ne, je samo tesnoben ali pa nič od tega. Tega prej pri tej starosti ni več počel.
Zdaj pa rabi… In dokler bo imel vprašanja in potebo po tolažbi in potrebo po jezi in potrebo po
prisotnosti kar tako, bom z njim govorila, ga objela, da bo zaspal, ali malo počvekala in ga
pospremila nazaj v njegovo posteljo. Ko se bo inteznivnost doživljanja iztrošila, bo sam
odnehal. Ne bom zidala jezov, ker se voda za jezom rada usmradi v greznico.
Potlej zjutraj svež odleti v nov dan.

Življenje samo je realno in kruto. Filozofija in antropologija nudita vpogled v življenje in
zrcalo življenju. Amaterčenje je škodljivo. Znanost, spoznanja, trud dokopati se do modrosti,
to dela človeka človeškega, človečnega. Tukaj neizprosno vztrajam.

Kaj je razumna doba žalovanja? Koliko, kako močno, do kdaj? Obstaja merilo? Obstajajo
dovoljeni in nedovoljeni načini? Torej, vsevedke? Kaj se sme in kaj se ne sme?

Kje ste, bližnji momovskih samomorilcev? Saj nas ne more biti tako malo, glede na anamnezo
našega naroda.

Najprej je bila totalna praznina in otopelost. Nato je bila huda jeza nanj. Nato je nastopila jeza
na njegovo preteklo življenje, na njegove starše in vse, ki so imeli karkoli opraviti z njim.
Vključno z menoj. Trenutno se mi smili smili kot nebogljen otroček. In uspem ga celo
izpuščati, mu dopustiti, da gre na ono stran. Bravo jaz! Vidim ga v hrbet, odhaja po grebenu
griča. Včeraj sem bila prvič po pogrebu na pokopališču. Je čisto brez veze.
Nimam pojma, kaj bo prinesel naslednji teden.

Od kod vam zamisli, da se smilim sama sebi? Sončen-dan, če ne upoštevam tvojega nasveta, je
možno le, da se smilim sama sebi?? Le ti dve možnosti mi daješ? In smiljenje same sebi
prilepiš kot žaljivo stigmo? Kaj pa vse nianse vmes? Ali celo katero tretjo, četrto možnost? Si
pomislilila, da je ukvarjanje z njim lahko poslediščno tudi ukvarjanje z menoj/seboj ,
ugotavljanje, zakaj sem si izbrala takega partnerja itd.. To pomaga tako odžalovati, kot tudi iti
naprej.
Predelujem pač, kakor vem in znam. Ne delam se močne. Marsikaj se dela samo, moja prva
jutranja misel je naprimer še vedno pri njem. Ni mi prav, da je tako, a tako je.
Pa da ne grem med ljudi???

Nočem ostati v tej brozgi. Na kratko je to bistvo..

@še-tu,

obžalujem, da si moj odgovor in mnenje razumela, kot “zatožno klop”. Vprašala si in napisala sem ti svoje mnenje, na podlagi lastnih izkušenj, tako z mejno materjo in mejnim partnerjem. Nihče ni vseved. Vsak od nas, se je znašel na tem forumu z razlogom.

Glej, še nečesa sem se naučila ravno v skupini za samopomoč (ta forum to ni) v Ljubljani. Če postaviš vprašanje in pričakuješ dobronameren in realen odgovor, ga moraš znati tudi prenesti. Sajenje rožic in trepljanje po rami, nam ni vedno v pomoč.

Toliko z moje strani. Zaključujem z “debatnim krožkom” in ti želim vse dobro.

Še tu, pozdravljena!

Popolnoma te razumem, ti iščeš pomoč, po tebi pa padajo sodbe… “Nadmudrivanje”, bom temu rekla. Pisanje kdo ima bolj prav in kdo je najbolj “verodostojen”… Verjetno je moderatorka odstotna in prezasedena, da se dopušča pisanje takih sodb… Zelo mi je žal, da se to dogaja na tem forumu. Sodbe, ki so čisto subjektivne in največ povedo o “sodnikih” samih, ti zagotovo ne bodo nič pomagale. Kvečjemu te lahko samo še malo nižje potisnejo…

Če te prav razumem prosiš za pomoč ljudi, ki imajo podobne izkušnje s samomorom, ki ga je storil bližnji in kako so si pomagali, kar jih je doletelo… Zato te popolnoma razumem, da ti le izkušnja, kako si je nekdo pomagal iz podobne zagate, ti lahko pomaga. Nobena sodba, obsojanje in teoretiziranje ti ne more pomagati…

Kljub temu, da sama nimam tovrstnih izkušenj, ti bom poskušala nakazati stvari kako jih jaz vidim in kako bi jaz ravnala na tvojem mestu. Vse jemlji le kot moje mnenje in kot moje izkušnje, o katerih me je poučilo življenje…

Najprej glede žalovanja: Vsak človek ima pravico in tudi ti imaš pravico do žalovanja in to ne glede za kom zaluješ. Tako čutiš in pika. V to nima pravice nihče posegati… Tudi v primeru, če bi žalovala za svojimi iluzijami… Ti tako doživljaš in ga ni recepta, da bi drugače doživljala kot doživljaš. In pravico imaš tako doživljati… Tudi žalovanje nas dela ljudi… Zato si vzemi čas, kolikor ga pač potrebuješ zato…

Dejstvo je, da si se znašla v zelo nezavidljivi situaciji, iz katere si želiš pomagati. Zelo spodbudno je to, da si želiš pomagati, saj bi lahko ubrala kakšno bistveno bolj udobno, a neučinkovito pot (kot na primer: pomirila, alkohol, mamila. druge odvisnost, brezplodno teoretiziranje… ipd). Zato na svoji poti vstrajaj naprej, kajti kdor išče, ta najde… Zagotovo ni lahkih rešitev, so pa rešitve… Ta forum je zelo pomagal meni in kar nekaj drugih svojcev oseb z MOM, NOM, si je pomagalo tudi s pomočjo tega foruma… Zato bi ti predlagala, da si pogledaš tudi druge poste tega foruma iz preteklosti, ki ti utegnejo nakazati rešitve…

Če sem te prav razumela, obiskuješ tudi terapevta. Upam in želim, da je tako, ker mislim, da sama ne boš vsega zmogla. Predlagala bi ti, da si preskrbiš res najboljšega terapevta, ki se dejansko spozna na problem MOM, NOM in drugih podobnih odklonov. Ker če ne boš našla zares zato usposobljene osebe, te utegne to stati leta brezplodnega iskanja… Pobrskaj po forumju, kjer je moderatorka parkrat navedla imena ustreznih terapevtov. Že vsi prej napisani “dobronamerni napotki”, ti lahko povedo, kako se lahko zadeva lahko po nepotrebnem zakomplicira… In potem se ti dogaja, da se moraš braniti, namesto, da bi se opirala na pomoč, ki naj ti bi bila nakazana…

Po mojih izkušnjah, boš morala najprej (in to čim prej!) razrešiti problem z materjo. Če je samo del res kar pišeš, je tvoja mati zelo problematična in zate zelo strupena oseba. Sama sem imela podoben problem z materjo, kar sem na žalost zelo pozno ugotovila. Življenje me je prisililo, da sem z njo morala prekiniti vse stike. Njeni stalni telefonski klici, njen brezploden nadzor in stalno “nabijanje krivde” me je pehal v obup in v bolezen… Dejstvo je, da vsi, ki smo priklicali v svoja življenja osebe z MOM, izhajamo iz disfunkcionalnih družin… Besedilo našega življenja se je pisalo v prvih letih našega življenja in enako se je pisalo besedilo življenja našim otrokom… Nahajaš se pred eno težjih nalog, iz katere naj bi se oba z otrokom rešila s čim manj “praskami”…

Izkušnje so me poučile, da se ne da napredovati, če ne prekinemo (ali vsaj začasno prekinemo!) odnosa z osebami, ki so nas v bistvu nezavedno pahnile v škodljive odnose. Zato nas ne morejo rešiti in nam pomagati osebe iz primarne družine, saj so nas ravno te potiskale v za nas zelo škodljive vzorce… Naše notranje meje so bile v celoti okvarjene. Potrebno jih je ponovno poiskati, kar pa včasih ni lahka naloga.

Spoznala sem, da je bil velik problem v moji nezdravi krivdi, ki je upravljala celo moje življenje in me vseskozi pehala v nesrečo… Enak, zelo resen problem nezdrave krivde, zaznavam pri tebi in v tvoji vpetosti v odnos z materjo. Šele, ko sem se močno odmaknila od matere, se dokončno ogradila od njenih manipulacij in ji resno postavila meje, so se pri meni začele korenite spremembe… Žal, ne da se drugače… Moj notranji kompas je bil močno okvarjen. Iskanje mojih notranjih meja, ki so bile zaradi škodljivih odnosov močno okvarjene, je bila ena najtežjih nalog. Vedela sem, da je nekaj narobe, nisem pa vedela kako naprej in kaj je narobe. To pa ti lahko nakaže le dober terapevt, ustrezna skupina svojcev MOM, z zdravim jedrom, pomoč s pomočjo foruma, branje primerne literature, gibanje, zdravo življenje…

Za enkrat le toliko. Ostani še naprej z nami. Upam, da se bo oglasil še kdo, ki ti bo nakazal še kakšno drugo smer rešitve. Vse dobro ti želim. Lp Odmev

Si se pa res razjezila. Upam, da te je tale jeza zbudila in vzpodbudila k akciji in držim pesti, da ti bo uspelo. imaš otroka, poskrbi zanj.
Jaz nisem tvoja mama. Svoj odnos z njo boš že sama uredila ko oz. če boš hotela. Z mano ni treba ničesar urejati, ker ti nič nočem. Napišem svoje mnenje in če boš hotela, lahko ponovno prebereš, kar sem ti napisala že zgoraj.
In veš, skozi podobno izkušnjo je šel marsikdo od nas. Osebno sem neizmerno hvaležna človeku, ki takrat ni solzavo sočustvoval z mano, ampak mi je povedal, kar mi gre in mi s tem dal obilo snovi za razmislek. Sem bila pa takrat tudi jaz jezna, to pa 🙂

Še tu, žalostno vse skupaj. Pošiljam ti objem in tolažbo.
Sedaj, a tvoja mati je stara?
Upam da ne živite blizu, da ne bo k tebi hodila, ampak to kar je počenjala in počne ni prav, greni ti življenje, zato a je možno, da se ji ne oglašuješ več?
Želim ti veliko miru, sedaj potrebuješ mir in psih. počitek, ne pa da te nekdo gloda, če ti ni v oporo, spodbudo, naj se raje umakne.
Zdrži v tem krutem svetu in v odnosih, ki niso ravno lepi.
Ohrani notranji mir in voljo do življenja.

Hvala vsem tukaj! Še posebej Odmevanje, ki je objektivna in čuteča oseba…

Ne iščem sajenja rožic, trepljanja po rami, solzavega sočustvovanja.
Imam drage prijatelje, ki mi stojijo ob strani, celo z obešenjaškim humorjem, hvala jim, hvala nam, da smo še zdravi.
Obiskujem terapijo, specializirano za svojce oseb, ki so storile samomor. Poznajo mom, nispo pa izključni specialci za mom in nom.
Sama poznam mom, prečitala vse knjige, pokojni bil soočen, na nekem zdravljenju…

Dobro mi dene, da je mir, da me ne kliče več, me ne pričakuje in od mene ne pričakuje.. Ker ga pač Ni. (Še en občutek krivde.)
Občutek je podoben tistemu, ko gre otrok recimo za en teden na taborjenje in imate končno mir in čas in vam je fajn, hkrati pa imete malo slabo vest, ker vam je fajn.
Pogrešam ga, pogrešam, da je živ, da je to čudo na svetu, ne pogrešam toliko, da je z menoj. Ampak da je tukaj nekje na svetu to telo, ta glas, trčena glava, da teži in razgraja ter se veseli in vse to…
Nenavadno je imeti rad mrtvega človeka.
Ta teden je prinesel vrnitev veselih spominov, glasbe, in momovske izkušnje bledijo…

In zunaj je čudovit sonček.

P. s.
Za osmi marec nekaj odlične literature na temo žensk/ mater in njihove vloge v razvoju mom in narcisizma:

SVETNIČIN MOŽ (Luisa Accati, Svetničin mož, očetovska vloga, materinska vloga in italijanska politika; ČKZ = Časopiz za kririko znanosti, članek…)

SERIJSKI MORILEC Normalen psihopat patološke matere
Karmen Šterk
Založba: Študentska založba, 2007
Zbirka: Koda
………Poglavje ROKA, KI ZIBLJE ZIBKO , str. 104 do 179….odlično!!……

ETNOLOGIJA SPALNICE
Pascal Dibie
Založba: cf*, 1999

LJUBEZEN IN ZAHOD
Denis de Rougemont
Založba: cf*, 1999

SEKS OB ZORI
Predzgodovinski izvori moderne spolnosti
Christopher Ryan, Cacilda Jetha
Založba: Modrijan, 2013

Pozdravljena trikratrijedevet!

Ne morem si niti predstavljat, kaj vse doživljaš v večnem strahu, to mora biti zate pekel in prepričana sem, da storiš vse, kar je v tvoji moči, vendar je tako, da na to, kaj bo storila hčerka ne moreš povsem vplivati.

Res je, veliko ljudi napačno razume oziroma pretirava pomen ljubečega bližnjega. Če ima nekdo hude težave je sicer lahko bližnji v suport ( vendar ne zgolj tako, da ga boža, ujčka, mu dovoli vse, mu ne postavi meja…) vendar je končna odločitev, še posebej, če gre za kakšno motnjo, v rokah tistega, ki nato stori ali pa ne stori samomor. Nihče drug ni odgovoren za to ( razen, če bi ga načrtno manipuliral v samomor). Še posebej je zapleteno, če je oseba, ki ima motnjo prepričana, da jo morajo drugi potolažiti, pomiriti, ji zagotoviti, da ima kar želi, da ne bi bila “žalostna” in potem bližnji vse to počne v paniki, da ne bo prišlo do hudega. Če ji ustrežemo, s tem samo poslabšujemo situacijo. Takšni osebi lahko nudiš suport zgolj tako, da jo vodiš k temu, da sama prevazame odgovornst za svoje življenje, da ji pokažeš tudi pozitivne stvari, njene moči……vendar na koncu bo še vedno tako odočitev, kot odgovornost na strani te osebe , ne na bližnjem.

Drži se!!
GittaAna

Najprej sožalje avtorici,želim ji,da ji čimprej uspe preboleti in iti naprej.

Z zgoraj boldanim se pa NIKAKOR ne morem strinjati – ne more nekdo posploševati.
Imam hči,bijem bitko že nekaj let,to me ubija.Stara je krepko čez 20. Ima neko motnjo,ne morem reči zagotovo,da to,čeravno znaki so podobni.Nudila sem ji ljubezen in ji še,čeravno me s svojim vedenjem velikokrat popolnoma pobije na tla.Nekaj časa traja,da se rahabilitiram,malo je miru,potem pa spet bum. Za mojega otroka ne glede na to,kakšno motnjo točno ima,NE VELJA,DA NI IMEL DOVOLJ MOJE LJUBEZNI![/quote]

Tole je tipičen primer nekoga, ki ne razume prav ničesar o osebnostnih motnjah ( in še kakšnih drugih duševnih težavah) . Ja, Sanjica težave se lahko pojavijo prav iz ničesar, ker je pri njih tako, da so lahko tudi povsem gensko pogojene, lahko pa do njih pride tudi zaradi okolja.

Da vzrok osebnostnih motenj zgolj v travmatičnem otroštvu so znanstveniki ovrgli že pred nekaj desetletji. IN da, oče in mama sta pomembna, vendar nista absolutna, bolj pomembna je izkušnja staršev – gre za zdravo ali patološko okolje. Te vaše teorije je absolutnem pomenu tradicionalnih vlog staršev pa so tudi že zdavnaj v starinranici odloženih kvazi idej.

Zato bi bilo dobro, da bi, še preden solite pamet drugim , naštudirali vsaj nekaj osnov iz zadnjih desetetij in ne bi svojih menj oblikovali na podlagi kvazi psihologije. Še bolj absurdno pa je, da sedaj s svojim neznanjem drugim solite pamet.

GittaAna

“…Rad bi bil drugačen, ampak ne vem, kako naj to naredim. V meni je neka huda bolečina, pa ne vem zakaj in ne vem, kako naj se je rešim …”

To je precej tipčen izgovor momsterja, ko je pritisnjen ob zid ali ko želi zbuditi sočutje , ne da bi bil pripravljen za to karkoli narediti.

Zagotvo je njim težje, kot drugim, ki imajo bolj stabilno osebnost, vendar imajo dovolj možnosti za spremembo. Odgovor na zgornje trditve je zgolj….razumem, da ti je težko, vendar jaz nisem strokovnjak, da bi ti lahko pomagal tako, kot želiš. Če si zares želiš spremembe na bolje poišči terapevta in nekaj naredi.

Če tega ne naredi oziroma ne naredi karkoli konkretnega, kar vodi v morebitne spremembe, je vsak naslednji razgovor na to temo brezsmiselen.

GittaAna

Z očetom res nisva več skupaj,Sva pa bila do njenega 14.leta.Nekega normalnega odnosa med njima od takrat ni bilo,tudi med nama se je od časa njenih izpadov precej skrhal.Otroka imaš rad,neizmerno ves čas,vendar vso to dogajanje,besede,vedenje,vpliva name,na mojo dušo,tukaj ne moreš stopiti mimo in se delati kot da se ne dogaja.
Se je pa vse skupaj začelo nekje pri 16.,ko je bila nesrečno zaljubljena.Takrat je zelo žalovala,pogovarjala se o tem z menoj ni nič,popolnoma me je izločila iz tega,se zaprla vase in dolgo žalovala.Potem se je začela slaba družba,alkohol,…
In res je,ko je prisoten alkohol,je grozno.Ne gre “zgolj” za opitost,iz človeka vre eno posebno neracionalno čustveno stanje,ni kontrole kaj se govori in dela.Ni empatije…. V njej pa v tistih trenutkih čutim in vidim,da je ena sama velika praznina :-(.
Sama sem o vseh teh stvareh že ogromno prebrala,tudi šla k določenim osebam,ampak to je kot nek začaran krog,samo vprašanje je,kako dolgo boš vzdržal,pa četudi si starš. Istočasno pa trpiš,ko vidiš svojega otroka,kako je ne glede na to,da nazven kaže drugače,v sebi nemočen,nesamozavesten,kar občutijo še kako njegovi najbližji v času teh izpadov in tudi sicer je tako,da ne veš kako bi se vedel,da bi bilo prav.Pogosto je na robu zmogljivosti,počasi že misliš da si se ega vsega navadil,ampak na to se ne moreš navaditi,ker te uničuje in uničuje tvojega otroka in ostale,ki jih ima rad,čeravno tega včasih ne pokaže (kot da ni čustev,da bi čutil,kakšne posledice ima njegovo vedenje za bližnje). Drugim se predstavlja drugače,kot da bi se skrivala za masko,zdaj pa ne vem,ali ona to dela zavedno ali ne. Na trenutke imam občutek,da vidi da nekaj ni vredu,da s svojim vedenjem odganja ljudi,ki jo imajo najraje.In takrat zapade v neko depresijo,ki jo občasno blaži s svojo družbo in pijačo,kar je še huje.
Upam,da sama uvidi,da je potrebno ubrati drugačno pot,ker je sicer čudovita punca![/quote]

Ko prebiram tvoj post in razmišljanje: ali se svojega početja zavedajo, ali pač ne, sem se spomnila teh stavkov ex-momsterja: Rad bi bil drugačen, ampak ne vem, kako naj to naredim. V meni je neka huda bolečina, pa ne vem zakaj in ne vem, kako naj se je rešim …
No, še danes ne vem, ali je bil samo še en poskus zbujanja usmiljenja ali slabe vesti pri meni. Ali je v tistem trenutku, ko se mu je spet popolnoma sesul svet, res tako čutil. Tudi, če je resno mislil, mu nisem verjel, zaradi mnogi predhodnih laži in manipulacij.
Naredil vsekakor ni nič. Našel si je novo žrtev, igral največjega frajerja, počel nore in nevarne stvari, pijan vozil, dokler ni resno zbolel.
Ja, zapadejo v neko čudno letargično stanje, ko vidiš, da je fizično prisoten, njegova psiha pa tava nekje daleč stran. In enormne količine alkohola, da se čudiš, kam ga sploh zliva.
Imaš prav. S svojim obnašanjem odženejo iz svoje bližine vse ljudi. Komu pa se da poslušat in gledat norosti, pijančevanja in jezne izpade. Nedvomno je momster-land tudi za njih grozljiv.[/quote]

Še tu, težava pri tem forumu je včasih v tem, ker so ljudje v različnih fazah razumevanja, okrevanja, zanikanja, obžalovanja…..in potem pride do kratkega stika.

Če ti nekdo umre, ne glede na odnos, ki si ga imel z njim in še posebej, če ti je bil blizu je povsem normalno, da čutiš žalost, obžalovanje, da se spominjaš dobrega in slabega. Če ima takšen človek še osebnost značilno za osebnostne motnje je stvar še toliko bolj zapletena. IN če imaš na glavi še kakšnega v bližini, ki je prav tako “težek” namesto, da bi ti bil v podporo pa je že skoraj neznosno.

Nič ni narobe s tvojim razmišljanjem, tvojimi iskanji in vsem ostalim, To je del procesa, tudi žalovanja in super je, da se s tem ukvarjaš in to predeluješ.

Nič ni narobe niti s tistimi, ki so ti , sicer precej brez globjega razmisleka v kateri fazi si trenutno, povedali kako oni vidijo stvar. Ko se enkrat izvlečeš iz takšnih odnosov pogosto pozabiš, kako težko je bilo in kako dolgo je trajalo in koliko zmede je bilo vmes in se zna zgoditi, da si malce nestrpen oziroma preveč direkten do tistih, ki so še vedno v godlji. Tudi sama se kdaj znajdem, da bi komu modrovala kako ni prav, da razmišlja, čustvuje , tako kot čustvuje, potem pa se spomnim sebe in se ustavim. V bistvu ta pretirana želja, da bi nekoga “razsvetliti” bolj izvira iz naših izkušenj, oziroma nestrpnosti do sebe, ker se prepoznamo, kako dolgo smo sami rabili in sedaj želimo nekomu drugemu precej na silo sicer, pomagati, da bi ćez te procese šel hitreje. Vendar to ne gre in bolj pomagamo s strpnotjo kot direktnostjo. Res pa je tudi, da lahko pomagamo zgolj tako, da povemo kako stvari stojijo po našem mnenju ( vendar z občutkom in upoštevanjem sogovornika) kot pa da tolažimo kar tako.

Hvala Odmev, da si vskočila, res je bila huda gneča in nisem zmogla vsega.

GittaAna

GrittaAna,HVALA!

GittaAna
Kaj za vas pomeni okolje?? Glejte vem,da na bit človeka vpliva marsikaj(okolje,vzgoja,geni)…Če pa govorima o mejni osebnostni motnji,pa je vzrok zagotovo nepravilno razrešen ojdipov kompleks.(Brez ljubezni “dobre matere” se evforija človeka z borderline motnjo spremeni v obup, njegova podoba o sebi kot dobri osebi pa se spremeni v predstavo, da je slab. Namesto hvale in poveličevanja pričakuje kritiko in napade “slabe matere” in občuti sram. )..itd.. Ljudem svetujete terapevte…ja kaj torej terapevti nam govorijo narobe ali kaj? Prav tako ste odrihali na mojem postu,kjer sem napisala da je moj terapevt Roman Vodeb..pa ste se začeli “delat norca iz mene”, češ da je nekompetenten, komedijant, šarlatan..Glejte vsak gre k svojemu. Isto nam vsem ne odgovarja čokolada naprimer. Meni je čisto vse povedal od kod mojemu bivšemu motnje in tudi od kod meni, da sem 11 let trpela v zvezi..poleg tega psihoterapevti računajo 50/h…ona pa 50 e za skoraj dve uri. To kaj pa on počne v svojem prostem času pa mene ne briga..Marsikdo ga ne mara, marsikdo pa je navdušen nad njim. Spoštujem,da svetujete ljudem itd..ampak, če se s kom ne strinjate pa takoj na BLOCK… To pa pove marsikaj o vas. Lp

Vidva z Vodebom kar skupaj pašeta. Nezmožna sprejeti kritiko, edina na svetu pametna, vsi ostali (tudi če nas je večina) smo pa čudni.