Janis,

res si prava, da se javljaš, kdo je komu ranil ego in kdo je defenziven, ker si ti začela s precej neprijaznim tonom in se vtaknila v popolnoma nebistvene stvari, ob tem pa popolnoma prezrla bistvo tega, kar sem povedala. Že od samega začetka te ni zanimala moja zgodba niti moji občutki, ampak si to uporabila samo kot odskočno desko, da se izpostaviš, sebe, svojo identiteto kot biseksualka. Ker vtikovanje v formuliranje biseksualnosti v moji zgodbi, je absolutno nebistveno in to je jasno vsem, razen tebi, ker pač potrebuješ neko gonilo, da se izpostavljaš. Ker je tvoja seksualnost očitno ratala nek ego trip, kar se precej rado zgodi.

Očitno se hudo identificiraš s tem in se moraš obregnit ob vsak pasji drekec v zvezi s tem, ker se s tem potrjuješ.

In tvoji komentarji glede mojega odnosa s tem človekom, so več kot otročji in totalno na prvo žogo.
Jasno, da mi je ranil ego, kaj pa drugega. Saj drugega ni za ranit! Vedno se rani samo ego, drugega nič. To so ja samorazvidne stvari in to ubesedovati je čista floskula.

Ker nimaš drugega reči, se pa zatečeš k drugorazrednim modrovanjem.

Jaz sem tu prosila za konstruktivne nasvete in ker sem rabila o tem malo razglabljat, ker tudi ego rabi malo časa, da se umiri in preboli, zato te res prosim, da greš svoje frustracije pucat kam drugam.

Sicer se pa s tabo več ne mislim menit.

lep dan!

klara,
mene ne moti biseksualnost in bi bila lahko z biseksualcem. Samo želela pač bi od njega to, kot od vsakega, neko predanost in odgovornost.

No, vse sem prebrala in nimam kaj dodati…. če se bo javil, ti odpisal ali kakorkoli…. pa le povej 🙂

Uhuhu, rimljanka.

Tebi pa konji hitro pobezljajo. In ne odnehaš kilometre in kilometre.

Zaradi ene virtualne osebe, ki ti prva napiše nekaj, kar ni po tvojem okusu 🙂

Ne, ne boš verjela, ni zmeraj vse samo prizadet ego. Lahko so prizadeta tudi čustva. Ljubezni recimo. Ampak egotripaši tega itak ne razumejo.

Mislim, da se fant pametno odločil, da bo ignoriral tvoj mail. Se pridružujem njegovemu zgledu.

Zakaj pa ti kar nekaj brez vzroka izzivaš in nasprotuješ? Sej pa ni napisala druga kot to, da se ji je tipček vsedel v srce in da ji ni vseeno…. pač se je izpovedala malo… Kaj bi ti rada sploh Janis??? Pametovala brez veze?

Čao, apple:)

Jaz tudi mislim, da sem prav ravnala – če pa kaj odpiše (kar sicer močno dvomim:)), bom pa ziher javila!:))

Se pa mnogo bolje počutim in že počasi stvar puščam za sabo…ja, je bil en tak sonček v mojem življenju in pač greva vsak svojo pot.

Hvala vsem, ki ste me poslušali!:))

LP

Še več takih sončkov bo, verjemi. Samo oči na peclje, pa bo.

Da ti tip tako zleze pod kožo v 3h tednih, s tem, da sta bila par dni skupaj, vmes se že močno skregala, pa že dolgo ne kontaktirata….

Vse to v 3h tednih, punca psihiraš, ko razmišljaš, da te je vlekel za nos in si izvisela. Po eni strani pišeše, da ničesar ne pričakujš, po drugi pa padeš kot zrela hruška. Toliko nasprotij si napisala, da ne vem, če nas ne vlečeš za nos.

Zakaj lažeš sama sebi? Zakaj ne priznaš, da si obupno želiš razmerja, da padaš na pozornost še tako neopaznega tipa (saj na začetku je to bil), da lažeš, da te ne moti, če je biseksualec, ker te, le sedaj si pripravljena pristati na vse in da poslovilno pismo v prijaznem tonu ni nič drugega, kot pasivna agresivnost. Mislim, da si navalila nanj, pa mu je ratalo malo halo. Sploh, če ti je povedal, da si želi biti nekaj časa sam.

Zakaj hudiča težit tipu, če ti ni nič obljubil, ampak se je par dni zabaval. Mar se ti nisi? Ali si hotela kaj več?

Čao, ena,
hvala za mnenje, a bilo je tako, kot sem opisala. Tvoj post je poln prenagljenih sklepanj.
Poznaš me premalo, da boš sodila, kakšna razmerja iščem in kaj si želim. Sklepat karkoli takega o komerkoli na podlagi enega posta na internetu, je neinteligentno.

Zdajle bom še zadnjič povedala kako in kaj, potem pa tole zadevo zaključujem in je ne mislim več pogrevat z nadaljnimi razglabljanji. Stvar je zaključena in mene srce več ne boli za njim:)) malo sem se izpovedala, malo predebatirala, malo posanjala in to je to. Na svetu je 3 miljarde moških, tole je bila ena iskrica, a se pač ni vnela in gremo dalje.

Kot prvo,ena, ni treba biti tako teatralična – si “obupno” želim razmerja. Ja, seveda želim si razmerja, tako kot vsak običajen človek, nič posebnega. Sem mlada ženska in jasno, da me lahko začne zanimat en mladenič. Kaj je tu kaj takega??
Ja, je bilo zgolj v treh tednih, a tri tedne smo bili skupaj po cele dneve. In bilo je precej intimno in tudi narava tečaja je bila taka, da smo se zelo zbližali, vsi, in z nekaterimi ljudmi ohranjam stike še zdaj po mailih. Sem delila z njimi veliko bolj intimne stvari kot s kakimi ljudmi tukaj, ki jih poznam leta. In že v samem štartu nas je tečaj zelo podobne ljudi pripeljal skupaj.

In sploh pri takih zadevah čas pač ne šteje. Nekoga lahko poznaš mesece, pa te ne gane, nekdo se te pa lahko dotakne bolj resno precej hitro. Kaj pa iz tega nastane, pa res rabi čas. A jaz o čemu resnemu nisem tu govorila, sem jasno rekla, da si ne obetam NIČ iz tega. Kljub temu pa je tipček mi zlezel pod kožo in ga je bilo treba nekako predelat.

In tip je bil daleč od neopazen, sicer sem pa vse precej podrobno opisala.
Kaj misliš, da ti mora nekdo TAKOJ, prvo sekundo v oči pasti, da je stvar resna? Misliš, da se ne more nekaj zgoditi kasneje, ko se ti človek začne približevati? Imaš v glavi iluzijo, da se moraš zaljubiti na prvi pogled?
Ja, tip me sprva ni zanimal kot moški, a se je toliko časa približeval, da me je pač začel zanimat. In kaj je tu tako grozno čudnega? Mislim, da v tem pa res ni nič posebnega ali neobičajnega. Koliko zgodb je, ko se je en precej vrtel okoli drugega, da ga/jo je osvojil. Pravzaprav so zgodbe, kjer sta si dva takoj všeč in si padeta v trenutku obojestransko v oči, prej izjema kot pravilo.

In ne sodi po sebi – če tebe moti, da je nekdo biseksualec, mene pač ne, vsaj v taki meri ne, da bi ga že a priori zavrnila kot potencialnega partnerja. Če pač tega ne moreš verjeti, je to odraz tebe, ne mene.

Navalila nanj pa vsekakor nisem, kvečjemu obratno. ja, zdaj je pa on bogi revček, ker sem ga jaz furija, okupirala. Dejstvo je, da je precej rinil vame, on je začel s to igro in to zelo intenzivno in jaz imam vso pravico čutit, kot čutim in mu to tudi povedat, ne glede na to, kaj si misli. Lahko reče, da ga ne zanima, prav. A to še ne pomeni, da jaz nimam pravice dati tega iz sebe, če to meni pomaga.

Vidim, da ste eni narobe razumeli moj post. Moje vprašanje ni bilo, kako nadaljevat to zadevo, ampak kako jo zaključit, v SEBI, ker me je prizadelo.
Sem jasno napisala, kaj je bilo moje vprašanje. kako bom JAZ to zaključila, ne kaj si bo on mislil in kaj bom s tem dosegla. Vprašanje je bilo o mojem notranjem prostoru, ne o njemu.

In mislim, da sem s tem pismom zelo v redu ravnala. On si je vzel svobodo, da je posegal v moj intimni prostor, me osvajal, a jaz pač nisem igračka, sem človek s čustvi in se ne obnašam tako, kot on hoče. To je pač njegova odgovornost: ko posega v nekega človeka – kar je on zagotovo počel – se lahko zgodi, da se človek odzove malo drugače, kot si morda on predstavlja.

Če se je on zabaval, prav. Samo jaz nisem objekt. Z objekti se lahko zabavaš, človek pa pač lahko razvije odnos, čustva, karkoli. In če si je on vzel pravico, da se zabava in s tem posega vame, si jaz jemljem pravico, da ob tem čutim, kar čutim, da se odzovem na svoj način in to potem zaključim, kot je zame prav.

Tole pismo njemu je odgovornost do mene same, ne do njega. Ta mail njemu ni taktika, kako ga osvojit, ampak je poslušanje mene same in način, kako iti dalje v sebi. Ta mail v bistvu sploh nima zveze z njim.

In kakšno vprašanje je to: “ali si hotela kaj več?” Se hecaš? Znaš brat?? Jasno, da sem hotela kaj več, mar bi se ubadala s tem še zdaj, če ne bi?? Sem jasno povedala, da sem razvila čustva do tega človeka.

Mislim, da je moja zgodba popolnoma običajna, vsakdanja, človeška zgodba, ki se lahko zgodi vsakemu. jaz ne vidim nobenih “nasprotij”, ravno obratno. Mislim, da so stvari precej enostavne in jasne.

In hvala za mnenje, sicer pa mi je zdaj itak vseeno, ker sem stvar zaključila. Napisala sem mu pismo in meni je mnogo mnogo lažje. In to je bil moj namen.

Se še spomnim nanj, a zadeva je že zelo bleda:)) Bo pač res ostal lep spomin. In to, da sem povedala, kako čutim je bil zagotovo zelo pomemben korak, ker imam v sebi občutek, da sem stvar pripeljala do konca, povedala, na njemu pa je, ali sprejme ali ne. On jo ima pravico puščat v zraku, jaz pa jo imam pravico na svoj način zaključit. Svoj del poti sem opravila, naredila vse, kar sem mislila, da je prav in sedaj grem lahko mirno naprej, brez “kaj pa če”. Vedno je treba stvari pripeljat čisto do konca, ker sicer visijo v tebi. To velja za vse. Ni važno, kakšen je rezultat, važno je, da si ti naredil vse korake. Potem je pot prehojena in jo lahko pustiš za sabo.

Mail lahko še vedno pobriše in pozabi nanj. ga ne silim s pištolo, da ga prebere. Nič hudega mu ne bo:))

In konec koncev: karkoli si on misli, jaz mislim, da je treba stvari skomunicirat. Kako boš pa sicer kaj zvedel, odprl oči, kaj razumel? Če vsi pričakujemo, da si bomo kar misli brali pa vsi vse v sebi tiščimo, potem se pa čudimo, da smo na milje narazen. Ne znamo povedat, kar nam leži na duši, a razumet bi nas morali pa vsi.
Jaz sem za to, da se stvari povejo. Odprto in iskreno, in da se posluša notranji občutek. In definitvno ne maram igric in trikov. Ne bom se delala, da mi ni mar, če mi je. Če mi je do človeka, to pokažem. Vse ostalo spada v vrtec.
Komunikacija je tisto, kar povezuje, jaz tako mislim in delujem in imam pogum, da odprem stvari, ko je treba. Če pa drugi ne, pa njihov problem. In tudi kako se odzovejo, je njihov problem.

Pa hvala vsem, ki ste predebatirali z mano, ker pomaga, ko stvari izraziš in daš ven iz sebe in sem tudi jaz s tem, ko sem tole malo podelila z vami, prišla do bolj jasnega občutka, kako ravnat.

Zdaj je pa zgodba res končana in nadaljni komentarji res niso več potrebni, ker, kot sem rekla, stvar je ad acta in je ne mislim več pogrevat, premlevat in o tem v neskončnost debatirat.

Gremo si raje kake druge tipčke ogledat, kot je pametno svetovala Clementine!:)

LP