kako ste se začeli drogirati?
Drogeraši kažete prste na alkoholike, ostali kažete na drogeraše. Vsem je jasno, da mamilo trenutno polepša seks itd… Poskusila sem travo in še nekaj, ne vem. Nisem se počutila dobro. Vse mi je bilo smešno in vsi smo se imeli radi, a to je samo fasada. V sebi se iskreno nisem počutila prijetno. Mene je groza , ko nimam telesa pod kontrolo. Realnost mi je bolj všeč, zato me ne mika nobena oblika mamil, ne alkohola.
Moj prijatelj je bil velik ljubitelj trave. Vendar je kot nakajen bil strašno dolgočasen, počasen in totalno nezanimiv. Če bi bila sama nakajena, bi ga mogoče razumela, s tretjega vidika pa so nadrogirani ljudje prav smešni za videt. Ne razumem, kako jih ni sram v družbi. Ta prijatelj več ne kadi.
NASVET:
Nadrogiraj se, nastavi kamero in se snemaj. Posnetek si oglej čisto trezen, če zmoreš. Verjetno se boš zgražal nad sabo, odvisno od tvoje zrelosti.
Začelo se je takole.V 9 razredu sem bil žalosten zaradi konca osnovne šole,bil sem sam,brez prijateljev..V bistvu sem jim bil prijatelj le,ko smo pisali teste.Sem odličnjak,imam kar uspešno pot za sabo,a to e tudi prekletstvo.Star sem 14 let.
Najprej sem se začel rezati,postal sem depresiven,nesramen in občutil sem veliko bolečino v sebi.Nato sem se začel drogirati.Bilo je proti koncu šolskega leta,ko sem začuti željo,da se tega rešim.Začel sem ker sem le tako bil osvobojen trpljenja.Najprej sem se v žilo,potem pa še snifal…
Ker mi to ni bilo dovolj sem začel še kaditi.Ne spomnim se,da nisem bil vesel.Imel sem nove prijatelje in potem so tudi ti odšli.Začel sem še piti.Saj vem da lahko dobim aids,cirozo jeter,raka na pljučih,jetrih…samo to me drži na tem svetu.Pomislil sem tudi na samomor,sovražim psihloge in tiste angelske obraze,ki ti hočejo pomagati,vendar so tu le zaradi radovednosti.Enkrat sem bil zadet tudi v šoli,tam je bil polcist,ki je preiskoval,ko so enmu neki ukradl.Začel me je čudno gledat,nato pa odšel.
Čeprav vem kakšen raj so te omame,vem,da lahko umrem.
Sai komu pa je mar zame?Ali ni vseeno,če potem umreš?Kdo te bo pogrešal,če nimaš prijateljev?
Samomor bi takoj naredil,če bi videl psihiatre in njihove zabite misli.
V to te pripelje žalost,razočaranje in vse ….
Ne rabim pomoči in prosm da mi ne bo kdo težil..
Ker si se že izpovedal, ti bom vseeno kaj povedal in namignil. Rabiš pomoč in lahko ti jo ponudimo, seveda če jo sprejmeš. In ne, nisi osamljen, samo ne veš kako bi živel.
Lahko ti pomagamo.
primož
Pa še moja zgodba, če koga zanima 🙂
Nekje s 16 leti sem se prvič srečal z nelegalnimi subtancami in sicer s travo, ki sem jo kadil 1 leto. S travo sem potem zaključil in do danes nisem naredil niti dima (star sem 26 let). Čez kako leto sem probal LSD (nori občutki, nori časi…)
Potem sem nekako s 17 leti začel hoditi na techno partye, kjer je večina pod uplivom ecstasya in speeda… probal sem obe drogi in bilo mi je noro dobro (še bolši časi:)) !
Xtc sem redno uporabljal 5 let in nato začel vleči kokain, ki sem ga vlekel le kratek čas, ker mi je občutek čisto zanič! Škoda denarja 😉
Nato je prišel čas experimenitranja z gobicami in spet odbiti časi.
Lahko bi rekel, da sem z drogo nekaj časa zelo obeseden, čeprav sem vmes žural tudi clean, ampak nekako sem moral probati vse, RAZEN HEROINA, ki se mi gnusi!!
Danes mineva okoli 5 let odkar sem zadnjič vzel kakršno koli drogo, ker po njej nimam nikakršne želje. Naj povem še, da mi je poleg drogiranja, ki ga nakateri tako obsojajo v življenju uspelo.. imamo uspešno podjetje s 5 zaposlenimi in ženo s katero načrtujeva naraščaj :):) Tokrat bom zadet, le od naravne sreče… jupiiii 🙂
Če malo pomislim, za nazaj mi ni bilo škoda, ne časa, ne denarja…
PS: Za vse tiste, ki se igrate z drogo pa le droben nasvet:
SPOŠTUJ DROGO, KER DROGA TEBE NE BO!
Pozdravljeni, zelo zanjimiva izmenjava mnenj. še posebaj sem vesela in hvaležna začetnim osebnim izpovedim. Iz prve je nekako razvidno, da so vzroki za nastanek zasvojenosti lahko tudi v družini in njenih odnosih ter vedenjskuh vzorcih in navadah. Alkoholizem je le ena od oblik zasvojenosti, ki se pogosto kaže v celih rodbinah – v različnih manifestacijah. Vendar to ni pravilo. Za razvoj zasvojenosti se navadno splete cela vrsta dogodkov: od dostopnosti droge same, vpliva okolja in družbenih vrednot, do družine in ne nazadnje lastnih osebnostnih značilnosti uživalca (notranja praznina – dolgčas, pomanjkanje samozavesti, zaupanja v druge…). Zanjimiv se mi je zdel Milanov post, ki govori o starševstvu in zdravih odnosih, ki lahko preprečijo razvoj zasvojenosti pri otroku. Se strinjam. In iz nekako osebnega “priznanja”, da tudi starši lahko prispevajo za razvoj zasvojenosti smo preskočili na čisto drugo temo. Je to izmikanje? Kaj vi “delate”, da spodbujate svoje bližnje, da posežejo po drogah in potencialno razvijejo zasvojenost? Obljubljate dober Sex?
Začelo se je s cigareti v 7. razredu OŠ. Vsi doma so takrat kadili, tudi starejša sestra, kadili so ljudje okoli mene, ki sem jih nekako spoštovala. Kadil je tudi Kurt Cobain, jaz pa sem bila v tistem času velika oboževalka Nirvane. Pa sem poskusila. Nobene slabosti, nobenega kašlja, samo prijetna omotica.
Nato je prišel alkohol. Kozarček, dva, pa spet prijetna omotica. Nato je prišla obupna pijanost, z njo celo praznenje želodca, ampak nič zato – saj je poleg vina obstajala še kakšna druga vrsta alkohola. Bila sem v 1. letniku SŠ. V razredu sem imela samo par sošolk in sošolcev, ki sem jih nekako opazila, priznavala. In vsi so kadili travo. Seveda sem jo poskusila tudi sama. Katastrofa! Paranoje, občutek manjvrednosti, nič kaj obetajoča izkušnja, torej.
Vedno sem bila bolj živahna od starejše sestre, vedno sem šla bolj v ekstreme, ko me je bolelo, me je RES bolelo, ko sem bila srečna, sem to vedno izdatno pokazala, ko sem trpela, pa sem se povlekla vase, kot da bi mi ponos prepovedoval oz. onemogočal, da se zares odprem in odkrito pokažem, da sem v stiski.
Temu je verjetno precej botrovalo dejstvo, da je bil oče alkoholik, mama pa se je v ključnih trenutkih (začetek in višek pubertete) bolj ukvarjala z njim kot z mano. Sestra je bila takrat že polnoletna, imela je fanta, študirala je v LJ, in se je tako lahko umikala iz neprijetnih situacij, ki jih ni bilo malo…
S prijateljico iz OŠ sva se razšli – zaradi različnih interesov in obiskovanja drugih šol sva se odtujili, in tako sem na nek način ostala sama.
Z vrstniki se nisem razumela, saj sem bila zanje prezrela (ali pa oni premalo zreli zame, ne vem), starejši me niso jemali resno. Jaz pa sem imela neznosno potrebo po tem, da z nekom govorim, razglabljam, sprašujem, poslušam. Ne glede na to, da sem se težko ZARES odprla, sem bila zelo, zelo družabna. Glasna. Živahna. In – kot so vedno govorili drugi – izjemno inteligentna, ampak lena.
Na koncu 1. letnika sem našla sogovornika, ki me je sprejemal. Popolnoma. Bil je starejši od mene in bil je narkoman. Z njim sem preživljala dneve, namesto, da bi hodila v šolo, sem bila z njim. In on sam me je prisilil v to, da sem prisegla, da heroina NIKOLI ne bom poskusila. In ga v tistem obdobju resnično nisem.
Ker sem si nabrala preveč neopravičenih ur, so me izključili iz šole. Takrat sta se moja starša ločila, in kar naenkrat mama ni imela več nobene kontrole nad mano, saj je oče avtoriteto vedno vzdrževal s kričanjem in pretepanjem.
Ko je stanje za mamo postalo neznosno, se je odločila, da me pošlje v stanovanjsko skupino v LJ. Eden izmed ključnih razlogov je bil, da je sestra izvedela, s kom se družim, in to povedala mami. Na tak način me je mama želela rešiti iz rizičnega okolja.
Ampak … v stanovanjski skupini so bile tri narkomanke – vzgojitelji so bili najbrž slepi, ali pa so si zatiskali oči, saj naj bi nihče ne vedel za to.
Mislim, da sem se s heroinom zadela že kak 2. teden bivanja v stanovanjski skupini. In bila navdušena nad tem, da me osamljenost, pomanjkanje pozornosti od staršev in splošna najstniška izgubljenost niso več prizadevale. In trajalo je ure in ure… vmes, ko nisem imela denarja, sem jedla različna pomirjevala, ki sem jih ukradla mami, krasti denarja ali žicati nisem mogla. Niti hotela.
Z nastanitvijo v stan. skupino je prišla tudi nova šola. In novi sošolci, ki me niso sprejeli (kot tudi jaz njih ne). Moji najboljši prijatelji takrat so bili cigareti, walkman in heroin. Po pol leta sem bila izključena še iz te šole in iz stan. skupine so me (ker je pogoj za bivanje tam ravno obiskovanje šole) premestili v vzgojno-izobraževalni zavod, saj je mama postavila pogoj: zavod ali cesta.
V zavodu sem se še dobro leto zadevala s heroinom, nato pa pobudo vzgojiteljev tam začela obiskovati skupino za samopomoč, ki jo je vodil dr. Andrej Kastelic. Le-ta mi je predlagal tudi individualno terapijo pri dr. Mojci Hvala, ki sem jo obiskovala le krajši čas, saj sem občutila, da mi je “prišla preblizu”.
Moram poudariti tudi to, da sem bila vedno precej racionalno bitje, zato sem med zadevanjem delala premišljene pavze, tako da lastnih izkušenj z abstinenčno krizo nimam. Ko sem sama pri sebi prišla do zaključka, da želim živeti, ne pa životariti, sem zadevanje povsem odrezala. Kako leto nisem pila alkohola, kadila trave, le enkrat sem načrtno pojedla večjo količino Tramalov. Heroina od leta 2000 nisem niti pogledala. Vse do danes.
Cigarete kadim še danes, občasno se napijem (niti ne vsak vikend, kaj šele dva dni zapored, pa čeprav recimo ne trpim za mačkom), nekajkrat na teden skadim kak joint (vmes lahko pride obdobje meseca ali dveh, ko mi tudi trava enostavno ne paše, je ne potrebujem). Želje po heroinu ne občutim, jo pa razumem.
Se opravičujem, če sem bila predolga. 🙂
Kaj popusti zapore in previdnost? BOLEČINA. Problemi ki jih ima nekdo sam seboj. Ko te nekdo prizadane in ne moreš odpustiti, ko dolgo boli in ne preneha. Ko ne vidiš vrednosti življenja in samega sebe. Čisto malo 8 droge- opijat v tem primeru)- in si popravljen( ANGLEŠKO fix-ED)- vse je spet ok- vidiš tudi lepe stvari- baaam- iluzija- leta pozneje ….si v hudi stiski zaradi fizične in psihične zasvojenosti in treba je začeti znova….od začetka- pri koraku 1.
Kar je bolje kot životariti je, se truditi doseči srečo in zadovoljstvo v malih stvareh- kar če in le če narkomanu enkrat uspe- lahko dobi.
vse je in nič ni črno belo … Je pa res da na koncu rabiš barve in da je pot strma in trnava, a vodi navzgor- proti soncu… uPAM DA MI USPE!
M
Sem iz dobre družine, ljubeče, srednji sloj, čustveno smo zelo sprejemljivi. oče in mama sta dobro sprejela vsakega mojega prijatelja in mi prepuščala odločitve priemrne odraščanju. Zame sta skrbela in to skrb tudi dobro pokazala, vendar ne z nerazumnimi omejitvami. sem drugi otrok, tako da je večino poti zame utrla že sestra.
prišla sem na srednjo šolo in dejansko je bila dostopnost droge in pozitivno pripovedovanje o občutkih tisto, kar me je napeljalo, da sem poskusila. Najprej travo. S strahom, seveda. Spomnim se kolegice, ki je govorila, da ni nič. Da je vse skupaj preportencirano, da pretiravajo, da nimajo pojma, saj niso poskusili. Kamlu za tem sem začela kaditi, kmalu zatem sem poskusila neke tablete, kupila haš, iskala koko… Vse je bilo tako zabavno. In bila sem “in”. Nekega poletja, pa smo poskusili semena kristavca. In takrat se je moj pohod eksperimentiranja nekako končal. Kolega mi je obljubljal neverjetne občutke, da bom videla ljudi, ki sploh niso tam, se spomnim. Jedla sem tista semena in jedla. Malo pretiraval, saj sem bila tako bolj odštekana. Takega pekla, kot sem ga doživela takrat, ne želim nobenemu. Takrat se je moje eksperimentiranje končalo. Še danes pomislim, da sem bila takrat pripravljena poskusiti vse. res vse. Z daturo pa sem izkusila nekaj, kar je bil res pekel. In takrat so šli vsi spat. Niso vzeli toliko, kot sem vzela jaz. Bila sem sama celo noč in skoraj odkorakala v morje. Spomnim se kolegice, ki je rekla, da me že ne bo pazila, da naj si kar kaj naredim, kaj pa sem toliko vzela…. kljub napelejvanju iste družbe, da naj poskusim tudi LSD in ostalo, se nisem več dala motit.
Ojej, kristavec. Dobro da si živa ostala. Sma ga sicer nisem probavala, ampak sem na lastne oči videla grozo tistih, ki so. spomnim se kolega, ki se mu je tako sfuzlal, da so ga našli še zjutraj v peskovniku slečenega, s spuščenimi hlačami, kako je hlipal, da ga grozno scat, pa ne more. Imel je tudi posledice na psihi in telesu, strašno je shujšal in verjetno si je poškodoval jetra.Danes ga občasno srečam, a je v redu, z drogami se ne ukvarja več. Očitno, da je njega ta strašna izkušnja tudi streznila. Vesela sem, da tebe tudi !!!
Da še jaz pristavim skodelico :). Drogirat sem se začel pri 14 letih iz radovednosti, ker mi je blo fanj se smejat in se imet dobro. Potem je šlo tako naprej. Pri 18 sem začel z trdimi drogami in probal skoraj vse človeku znane droge ¨cca 25 različnih substanc. Nikoli nisem bil od nobene stvari odvisen razen od alkohola psihično in od cigaret. Obojega sem se z mukami odvadil. Priznam ni blo vedno vse uredu, včasih sem imel tudi kakšne probleme. Še vedno se ga vsaj 1x na mesec odbijem z kakšno random substanco. Vsakodnevno tudi treniram tako da sem v odlični kondiciji. Delam in čakam na zagovor diplome. To je zame vredu način živlenja, žalosti me edino, da me starši kot takega ne sprejemajo 🙁 . Oni ne razumejo, da se ga tudi sami drogirajo, ko spijejo kozarec do 2 na dan. Ugotovil sem tudi, da so pjančki največji kritiki in nasprotniki uporabnikom ostalim drog — ironično 🙂
Dr. Nut iz V.B. je ugotovil, da sodi spreminjanje zavesti med nekaj človekovih osnovnih potreb, in je v piramidi takoj za seksom. (slikice na žalost nisem našel). Obstaja pa mnogo načinov za spreminjanje zavesti, droge so le eden od njih. Btw po V.B. že imajo kampanije ki se glasijo: TUDI PRIJAZNI LJUDJE UPORABLJAJO DROGE.
V življenju ni uspešna pot le tista z končano šolo in z dobro službo, avtom itd. Uspešna pot je takšna, ki bo všeč vašemu otroku. Vse drugo vodi v nesrečnost in trpljenje. Je pa dobr vsaj do konc srednje, otroka mal bol na vajetih imet kr v puberteti glava ne dela kej preveč 😀 . Razne prepovedi grožnje niso pri meni dosegle nič. Dosegle so le to, da se nisem mogel pogovarjati s starši o mojih problemih. Predvsem bi rekel da ne lagat otrokom pa tudi ne ovinkarti, ker potem se vam to vse vrne 2x nazaj. Pomembno je to, da vam lahko zaupa karkoli. Na vas je pa da odragirate pametno in premišljeno (ne pa histerično 🙂 ).
Statistično gledano je več nevarnosti, da otroka avto povozi, kot da umre od droge. V vseh letih sem ugotovil, da je velika večina drog izredno varnih. Čeprav so včasih nečiste ljudje jemljejo tudi doze ki so več kot 10X večje od normalne pa so še vedno živi. Če bi vzel 10x več aspirina bi imel veliko možnosti da umreš. Tako da ne paničarit, ampak se oboroži z znanjem iz knjig!!!
Verjetno ni nekega univerzalnega pravila ampak vsak se trudi po svoje, da otroci nebi zapadli v mamila. Sam bom pa to še spoznal 🙂
mene je kniga čist potegnla not. mi dala pozitivno mnenje in moja zgodba se je skor isro zapletla kt puncii noter edin več od kemije nisem šla nikol. prii 13leetih alkohol, pri 14ih letih kajenje trave redno. spoznala fanta ki je biu na kemiji in odprl se mi je nov svet. padla sem v to družbo in začela z usemi stvarmi. nato sem vedla weč o drogi kot usi mji vrstniki s katerimi sem se družila. moja prva lajna je bila na rave partyu in pottem se je use začel. droge niso ble več noben bauu bauu ampak neki kar je najbolš in druge ljudi sploh nisem razumela več katerim to ni blo kul.
katja, lepo in pametno si napisala.sama sem prebrala tone takih knjig in namesto,da bi me odvrnile, me je se bolj zanimalo, naj povem, da sem obcasno kaj uzela. sedaj imam tezave od metadona(vcasih se uzamem tudi heroin, kokain, travo, nujno pa tablete, dormicum, vsak dan, sanval, lexaurin pa ko mi jih da zdravnik. brez njih sem adijo, z nosu mi non.stop tece, da pop…….zraven, dokler ne pojem cueznega dormicuna alu flormidal, njegovo kopijo iz bosne.bila sem ze na 3 mesecnem zdevljenju, prvic sem usla po 14 dneh, se cez 2 meseca vrnila in spet nisem mogla premagati zeljo po dormicumu, bolela me je celjust, bruhala sem.pa sem si poklicala tja dva ne bom rekla dilerja, pav, imata to in sem spet padla. ce imas ti ali kdor koli zame kak nasvet bom vsakega vesela. ker sem taksna:veliko dam na izgled, pa namesto da kupim vec cunjic, skornjev, torb, dam zelo veliko denarja za te tablete.
lp smimika
Spoštovana SMIMIKA.
Rada bi vam povedala čudežni recept za hitro in prijazno zdravljenje, ampak takšen recept ne obstaja. Vsaka sprememba, ki zahteva napor, vztrajnost in doslednost je težka in po svoje boleča. Droge in tudi tablete slabšajo ali uničijo finančni položaj posameznika. Mislim, da je njihov vpliv enako ali še bolj porazen za telo, psiho in medčloveške odnose. Če vam je je na zdravljenju spodletelo en krat ali dva krat, ne pomeni da bo tudi naslednjič. Seveda, za uspešno zdravljenje je pomembno, da ste motivirani in odločni, da boste nekaj naredili za sebe. Lahko bi za začetek poiskali podporo in dodatne smernice v eni izmed svetovalnic/ programov, ki se ukvarjajo z urejanjem zasvojenosti.
Odgovarjala,
Selina