zgodba je nekoliko zapletena, jaz pa včasih ne znam razložiti vsega lepo po vrsti….zato se vnaprej opravičujem, če kaj ne bo razumljivo napisano

imam dva otroka iz prve zveze, sedanji partner enga…na začetku je bilo lepo, vsi smo se med sabo super razumeli. partner je bil z mojimi otroci na čase celo bolj razumevajoč kot jaz….no, sedaj živimo že štiri leta skupaj in vedno znova se čudim, da se tale zgodba nikakor ne more rešiti in se vsake toliko časa ponavlja. Katera zgodba?

imam občutek, da partner mojih dveh ne mara…vedno znova teži, da premalo oziroma nič ne nardita po hiši, da mora on čistit za njima, da on pa že ne nardi tolko svinjarije, da bi moral vedno on čistit….jezen je, ko jima kaj večjega kupim…pol teži na način: očitno pa mamo mi preveč denarja in non stop baje hodim po trgovinah in ne vem kaj vse….punci na drugi strani me sprašujeta zakaj je on slabe volje, če je kaj narobe, če je spet jezen na njiju, če sta spet kaj nardili narobe….
ko pride katera iz šole, se sploh ne nasmeji….isto, ko pride on naknadno iz službe, komaj pozdravi….za razliko je takrat, ko ima svojga pri sebi bolj nežen (ton glasu), ni odrezav…seveda ga skrega, če vidi da je potrebno, ampak ton v katerem govori z njim, je nekaj čist druga….ok, vem, je njegov, ampak….
meni pravi, da me ima rad, jaz sem pa mnenja, da če bi res imel mene iskreno rad, bi imel to tudi moji hčeri…to ne pomeni, da jih mora ujčkati…če slučajno koga skrega, jih ne jemljem pod svoje okrilje….ampak njegovih mrkih pogledov si ne zaslužita 🙁

naj povem nekaj v bran puncama….ta starejša je bila dolgo praktično varuška, vsake počitnice, par let mlajši…je kuhala za vse, pospravljali sta vsak dan nekaj…v glavnem nikoli nista po cele dneve zabušavali…ampak po njegovem ta velika ne lika dovolj, ne briše tal po hiši, preveč v sobi čepi….
kljub vsemu ima super ocene, naredi, če se jo kaj prosi…res je le to, da se sami ne spomnita, da je treba kaj nardit (govorim o večjih zadevah – likanje, čiščenje kopalnice, ne o čisti posodi)
tudi ta mlajša sedaj, ko je ta starejša na počitnicah skuha, sicer bolj za sebe in to kar zna, ampak vseeno….in za določene zadeve poskrbi, dokler ne pridem domov…

imam občutek, da se zdaj ko ta starejše ni, spravlja na ta mlajšo…kot da išče nekega grešnega kozla, ker “mora” še on kaj kdaj popoldan nardit.

večkrat se sama lotim zadev, raje jih nardim, kot da ga spet poslušam….sama sem že znervirana in samo čakam, kdaj bo spet kaj narobe….včasih ga celo prosim, daj danes ju pusti in ne išči spet napak, ko prideš domov…. :(((

kar se pa tiče kupovanja velikih zadev …eh, žalostno…sobo sem kupila eni do sedaj, ta drugi pa planiram zdaj, kr je ena odplačana…imata tv, kolesa, ta starejša pa še pc…nikoli pa nisem njega prosila za denar!!! kupim sama!

to njegovo nesprejemanje se pa kaže tudi pri njegovih starših…mene ali mojih dveh še nikoli niso poklicali za roj. dan in rekli vse najboljše….daril ne rabim…vsaj en klic…
jaz idiot grem vedno tja, ko kdo praznuje, ker si pač partner to želi…
on seveda reče, da pač niso vajeni nekih roj.dnevov…ampak na njega in njegovega otroka pa ne pozabijo….tudi za božič je bilo zelo “lepo”, ko smo vsi sedeli pri mizi in pride tašča, pa reče njegovemu ta malemu, glej kaj je za tebe pustil božiček…moji dve pa prazen pogled….eh….
pač tega ne razumem, kr moji starši sprejemajo vse tri…ker imam tud sama dedka, ki ni moj biološki in je vseeno moj dedek……

dolgo pismo vem…ampak….sem se morala izpovedat…počasi ne zdržim več….

Lilika,

povsem upravičeno ste zaskrbljena in razočarana nad vedenjem partnerja do vas in vajinih hčera ter družine, vendar boste kot mati morala prevzeti odgovornost in otroka zaščititi, postaviti razmejitve glede vlog in odgovornosti ter bolj jasno dogovoriti pravila in pričakovanja v skupnem gospodinjstvu (iz opisa sicer ni razvidno – še posebej, če ste nosilka gospodinjstva). Motiv »iskanje grešnega kozla« je prastara težnja po razbremenitvi lastnih notranjih napetosti s projeciranjem navzven, s tem, da je krivična, ker je namesto pri sebi, vidi težave le v okolici oz. drugih, to pa običajno pri bolj ranljivih osebah ali skupinah (če gledamo širše), tj. pri tistih, ki še ne postavljajo meja za takšno vedenje. Kakorkoli, če grem po vrsti:

[list]
[*] kdor je nosilec gospodinjstva ali lastnik, ta odloča o tem, kako se bo v njem živelo in zanj skrbelo; v zvezi s tem druge upošteva ni pa tega dolžan, polnoletni član ima možnost izbire, da bodisi to sprejme, predlaga rešitve ali pa razmisli o tem, da gre na svoje (velja tudi za odrasle otroke, ne pa tudi za mladoletne, ki živi s staršem nosilcem); ta pravica pa ne posega in ne zadeva tudi družinskih odnosov (npr. če bi s hčerama živela v partnerjem gospodinjstvu, je vaš starševski odnos še vedno svetinja in nedotakljiv),

[*] očim ni oče oz. partnerstvo ni nujno starševstvo: tu so potrebne razmejitve – živite v skupnem gospodinjstvu, v katerem hčeri živita z mamo in očimom; vi ste mati, ki za varnost vaše biološke družine morate od partnerja zahtevati, da to spoštuje (če je možno in varno, pri tem po potrebi vključite tudi očeta vaših otrok);

[*] tako doma kot drugod morate poskrbeti najprej za varnost in razvoj otrok; partnerjeve pravice in obveznosti so v gospodinjstvu primerne vlogi, tj. preko vajinega partnerstva so povezane le z gospodinjskimi opravili, ki jih bo potrebno jasno urediti; njegovo očetovstvo je od vaše družino ločeno (to vam on kot oče najbrž da jasno vedeti); in le če hčerki in očim s tem soglašajo, seveda pod pogojem, da nimata dostopa do lastnega očeta (in obratno), se očima – vključuje v odločitve vzgojne narave; namreč, v kolikor je oče živ in dostopen, kot mati morate z njim skrbeti za vzgojna vprašanja ne glede na to, da sta kot partnerja ločena,

[*] partnerski odnos razmejujte od ostalih (ničesar, kar se glede vas ali partnerja osebno ter vajinega odnosa lahko pogovorita, ne odpirajta pred otroci, s tem bi jih neodgovorno vključevala v vajino osebno in partnersko dinamiko; tudi razmejitve v gospodinjstvu lahko najprej uredite z njim kot odraslim moškim in pri tem razčistite vse nejasnosti, zamere ter osebne odgovornosti),

[*] pod predpostavko, da glede skupnega življenja s partnerjem upoštevate občutke in stališča tudi vajinih hčera, se nato dogovorite za pravila in opravila v gospodinjstvu; v primeru kršitev dogovorov, razložiti in poskrbeti za sprejem posledic oz. odgovornosti,

[*] in končno, glede tega, da partner ne mara oz. ne spoštuje hčera, lastnega sina pa: zaupajte lastnim občutkom, spoštujte razmejitve pri vlogah in zaščitite hčeri v ločenem pogovoru z njim, to je materinska odgovornost; hčerama pa jasno omogočite in razložite njune pravice in odgovornosti; predajte partnerju njegovo odgovornost, kajti on mora poskrbeti za lastni nemir pri vsakodnevnem življenju tudi v skupnem gospodinjstvu (razen v primeru jasnih kršitev s strani ostalih članov), kajti namesto njega ne sme in niti ne bo nihče delal, kar lahko in mora spremeniti in urediti sam. Grešni kozel je vselej najprej v tistem, ki ga vidi v drugem, saj drugi ne morejo odgovarjati za naše lastno počutje (to je t.i. dinamika prenosa in poenačenja). Šele ko smo pripravljeni to priznati, odpremo vrata za nove možnosti in pričnemo delati bolj na sebi kot na drugih; tako zremo z bolj varnimi očmi na svet (odnosov). [/list]

Ko vzpostavite meje v teh odnosih, uredite pričakovanja ter v partnerstvu poskrbite tudi zase in svoje potrebe, nikar ne varčujte s pohvalami in spodbudami na račun (otrokovega, lastnega ali pa partnerjevega) poguma v odnosu. Le-te so gonilo samozavesti, zdrave samopodobe in vzajemnega spoštovanja.

Držim pesti za uspešne in varne pogovore,

profesionalno je že gospa razložila, neprofesionalno bi pa rekla, da je tip ena sebična razvajena nezrela tečnoba in ni čudno, da ga je ta prva pustila.
Kmečko reševanje takih problemov pa je sledeče, če se njegova žlahta ne spomni na vaše rojstne dni pač poveš kar direkt tašči, da ne boš prišla na njen rojstni dan, ker tudi ona ne praznuje vaših. Enako za otroka, če tvoji nič ne dobita od njihovih, tudi ti ne dajaj njegovemu otroku. Le tako se bo kaj naučil.
Mislim pa, da vam bi bilo bolje brez njega.

Raje se loči, ker drugače ne bo preden narediš hčerama škode.
srečno

Najprej hvala vsem za odgovore.
Hja moj problem je očitno v tem, da ne znam postaviti mej oz. določiti jasno kdo kaj lahko in kaj ne.
Pogovor je stekel. Če se bo to kaj spremenilo, ne vem….vem le, da tega ne bom dopuščala.
Nimam ga za slabega človeka, ne za lenuha in ne razvajenca. Mislim, da problem tiči v tem, da je bil doma delovna sila in sedaj misli, da bo tako pri nas. Če mu to omenim, seveda reče, da naj ne vpletam staršev….

Sem prva, za katero je sploh zapustil dom (pri 35-tih)….bil vzgojen tako, da se čuti dolžnega naredit doma vse, kr drugače oče “grdo gleda”, mama pa “joče” na njegovih ramenih, kr oče pač “grdo gleda” in se verbalno tud znese nad njo.
Niti jim ni povedal, da se seli z mano skupaj, kr bi naj to sami skapirali čez čas (hja, je bil šok, priznam), ko pa smo že bili pod isto streho, je kr dolgo hodil vsak drug dan domov delat, vedno je bilo nekaj. Se je zgodilo enkrat, da ga ni bilo dva dni tja, pa ga je mama klicala, češ kaj si pa misli da ne pride nič domov? Če slučajno ne ve, kolk dela je doma!
No, čez čas mi je bilo dovolj. Ne vem, če sem zato zmaj, sem pa želela, da se odloči za eno od družin! Ali bomo mi njegova primarna družina, ali pač gre nazaj domov.
Je ostal. Ostalo je pa v navadi, da vedno, kadar ima sina (vsak drugi vikend) pač mora s ta malim na obisk k babici, kr pač ta mali ma pravico k babici na obisk it. Hja, saj jo ma res…mene ne povabi zraven več, kr itak ve, da se mi ne da gledat tam, kako skačejo okol “ta pravega” vnuka. S tem poglavjem se bolj malo obremenjujem….menda :S
Nimam nič proti njegovim, želela sem si samo, da bi me sprejeli…sem pač ena z prtljago in jim je to pretežko…..

Na očeta otrok se ne morem zanest…. v to poglavje se raje ne bi spuščala ….

Trenutno se z hčerama pogovarja, kot bi si človek želel….vpraša kako sta, se šali z njima…. upam samo, da to ni samo ena faza dobrega počutja in da ne vdari čez čas ven tisti stari vzorec….

Mene je prešinila misel, da ga nemara tvoji hčerki spolno privlačita in se zato do njiju vede kot se. Mislim, da dosti velika verjetnost, da je tako in tako potem tudi veš, zakaj se tako vede.

Kaj pa pravita hčerki? Kako se oni počutita ob očimu?

Imata pa res smolo, očitno neodgovornega očeta in neuravnovešenega očima. Veliko se moraš z njima pogovarjati o medsebojnih odnosih med spoloma, o spoštovanju, mejah, ljubezni … ker sploh punce se mi zdi, zelo rade vzorce iz primarne družine vlečejo še v svojih partnerskih odnosih in niti ne opazijo, da je kaj narobe, dokler ni prepozno.
Meni se zdita čisto povprečni najstnici – in rabita svoje življenje, svojo intimnost, svoj mir. Zelo malo najstnikov poznam, ki se staršem ponujajo za pomoč, v glavnem jih je treba kar opozarjati na to – očitno so tvojega moža starši uspešno zdresirali v hlapca ali pa je že pozabil, kakšen je bil sam. Upam, da ti nisi.

Tvoj mož je od svojih staršev dobil neugodno popotnico, ki se je ni znal otresti kot odrasel človek. Njegov sin je na srečo vsaj deloma odmaknjen od slabih vzorcev pri starih starših in posledično pri očetu, kaj pa tvoji hčerki?

Hčerki bi moral vsaj spoštovati, kot odrasel človek pa pokazati vsaj znosno stopnjo doslednosti in si ne bi smel dajati duška, ko ima ravno svoje muhe. Tako kot moramo paziti vsi starši – oziroma pravzaprav ljudje na sploh. Skratka, če je lahko prijazen do svojega sina, je nedoraslo od njega, da ni prijazen tudi do tvojih hčerk. Ne vem … mogoče bi bilo vam vsem skupaj laže, če bi živeli narazen. Saj partnerstvo lahko funkcionira tudi tako. Samo razmišljam.

Tvoj partner nima pravice svoje jeze stresati na otroke, ne na svojega, ne na tvoje. Poleg tega me zanima, zakaj tvoji punci toliko delata ( čistita kopalnico, likata – opravljata gospodinjska opravila, ki jih ponavadi opravljamo mame, nikjer nisi napisala, da je to izjemoma. Kako imate porazdeljen delovni razpored? A njegov tudi mora kaj postoriti ali samo tvoji?) Tašča je pa ena koza, navsezadnej, kako more delati razlike med vami. Jaz bi jo na to definitivno opozorila in delala v skladu z njeno politiko, če se ne bi nič spremenila. Je brez srca, arogantna in sebična. Na Božič enim dat darila, enim pa ne, kakšno je to krščanstvo, še tujcem naj bi takrat odprli srce, ne samo svojcem.

Kako se počutita hčeri…hja, včasih sta jezni, zmedeni, se pa poskušam z vsemi pogovorit, kako bi lahko kdo kaj drugače …rekel, reagiral…imam včasih občutek, da sem neka ping pong žogica tu vmes…sem uspela, da jima reče hvala in tudi pohvali, če katera kaj naredi sama od sebe…(očitno njega ni nikoli nihče)
Sicer pa ga imata radi…mislim da zato, kr zna drugače bit 1000% bolj skrben in odgovoren kot pa njun biološki oče….

Da odgovorim na vprašanje glede dela doma…sama menim, da določeno vključevanje otrok v gospodinjska opravila niso problematična. So pa nekje meje…že majhnemu otroku dajemo naloge, da pospravi razmetane kocke…pozneje pa, da pospravi umazano posodo sam v pom. stroj, da pospravi svojo sobo…in tu se njune naloge zaključijo. Ostalo so dodatne naloge, ki so na sporedu tu in tam in sedaj med počitnicami malo več, kot sicer. To da čistita kopalnico pomeni, da ta mlajša počisti umivalnik in ogledalo (mogoče 1x do 2x mesečno), kar je pa daleč od tega, kako čistim kopalnico jaz..lika lahko samo ta starejša, vendar le svoje majice, hlače oblekice srajce (prav tako njene) likam sama! Ima pa en kup majic, ki jih pa po pravici jaz ne folgam več vseh…tukaj pač pomaga. Mogoče pobereta suho perilo…zložita kdaj pa kdaj kar se zložit da…spet svoje, ostalo pustita nama…pospravita posodo iz stroja…
Njegov se v taka dela ne vključuje, mislim, da je premajhen za to… sem pa začela vztrajat, da pospravi igrače za sabo…no, tukaj se vidi razlika – za svojim pospravi tudi sam…moji dve kliče nazaj, če katera kaj pozabi…pa sem začela sedaj jaz opozarjat ta malega, da naj pospravi za sabo. Moje mnenje je, da kljub temu, da ni toliko prisoten, za njega veljajo enaka hišna pravila.
Nekaj časa sem mislila, da imamo delo dobro razporejeno… saj pravim, da ni problem v tem, da bi partner sedel nekje križem rok…ampak v tem, da bi kdo drug moral več, kr je moral tud on kot otrok vedno…saj počisti kuhinjo, kuha, če je pred mano doma, tud zlika, ko jaz ne utegnem (bolj redko, ampak mi že to da sploh lika, pomeni veliko). Problem nastane ravno pri tem, ko je pred mano doma iz službe in potem misli, da bi pa to in ono že onidve lahko in ni bilo treba čakat, da bo on (kuhanje, pomest/pobrisat po tleh) …to mi ni všeč. Potem pa iz muhe naredi slona, se grdo drži, kot užaljen mali otrok…in to otroci čutijo!
No, povedala sem mu svoje. Pomagat ja, delat namesto naju ne! Preprosto sedaj, če samo poskusi bit siten in slabe volje, pobašem obe in grem na sprehod, s kolesi, na sladoled…Pa bodi doma, če si siten. Sicer obema rečem, da je utrujen od službe (njima namreč sam ne sitnari več – trenutno)…ko smo nazaj, ga že mine. Sem pa tud jasno povedala, da če nas ne more sprejet vsek skupaj, lahko gre. Kar ne pomeni, da si to želim…lahko se pa zgodi.
Enako velja za taščico. Nisem ji rekla besede, sem se pa odločila, da me tam pač nekaj časa ne vidijo več. Ne čutim te potrebe. Par dni nazaj smo bili tam, na roj. dnevu njene druge vnučke (svak in svakinja živita pri tašči) in ko se je bilo potrebno slikat, je klicala le njegovega sina, da naj pride (!), mi smo pa spet sedeli tam, kot nek kup **** :(.
Seveda doma nisem mogla bit tiho, pa mi je rekel, zakaj ju nisem jaz poslala tja, da se slikata zraven. Halo? Če sama ne premore toliko empatije, pa srečno! Ali bo imel resen pogovor z njo (kar dvomim) ali pa ne grem več tja (bo pač tole).
Žalostno je, ker sva razmišljala celo o povečanju družine..oba sva si želela to…jaz pa sedaj nisem prepričana več…kaj pa vem…
Težko je imet in obdržat sestavljeno družino – očitno 🙁