Pozdravljeni,
znašla sem se v precej neprijetni situaciji in nisem prepričana, kako naj v njej reagiram.
Kmalu bo eno leto in pol, odkar sva se s partnerjem preselila na svoje, zdi pa se mi, da njegova mati tega ne more sprejeti.
Še vedno ga kliče popolnoma vsaki dan, če se ne oglasi na telefon ga kliče tudi večkrat in če ga še vedo ne dobi, ga išče po socialnih omrežjih in mu pač piše. Vsakič, ko se ji ne javi kasneje zahteva pojasnilo zakaj se je to zgodilo. Nekajkrat je celo poklicala mene in zahtevala, da ji ga dam na telefon, ker se ji ni oglasil, ko je klicala njega. Kliče ga zaradi tega, da mu pove povzetek vsakega njenega dne in ne zaradi tega, ker ga dejansko potrebuje.
Pogosto ga tudi čustveno izsiljuje, mu razlaga, kako ga pogreša, kako ne zmore sama narediti nekaterih zadev doma, ker samo on zna to narediti dobro in se trudi, da bi mu vzbudila občutek krivice, ker jo je pustil. Ob neki priliki je tako izjavila, da je neskrben, ker več ne skrbi za stvari doma in razložila, da bi moral z eno nogo ostati še pri njej.
Konstantno javlja, zakaj je potrebno priti k njej in kaj je potrebno narediti, ne vpraša pa, če sploh ima čas ali če želi to narediti. Tako kar organizira delo in nakoplje obveznosti, brez, da se prej posvetuje.
Naj povem, da meni nikoli ni rekla žal besede in da med nama ni konfliktov, vse kar sem opisala, dela takrat ko je z mojim partnerjem sama oz preko telefonskih pogovorov.
V vsej situaciji sem zmedena. V začetku mi je bilo hudo, ker sem mislila, da se je pač znašla v stiski in je pred njo težko obdobje, ko bo morala sprejeti spremembo – no, to se ni zgodilo. Najhuje mi je zaradi partnerja, ker vem, da s tem vrši pritisk naj in mu ni lahko. Normalno je, da ima rad svojo mamo, vendar zdaj z mano ustvarja družino in želi biti z mano. Zelo je jezen na mamo in trenutno je v fazi ko se je vedno bolj izogiba, ona pa vedno bolj rine. Ko ga vprašam kaj na to temo, mi pove, da se ne želi pogovarjati o tem, ker je že ima dovolj, jaz pa ne rinem.
Torej, kako naj reagiram? Težko se že zadržujem, da se ne bi vmešala, sej me boli, ko gledam, kako izsiljuje mojega partnerja in se mi to ne zdi pošteno. Vem, da tak odnos enostavno ni normalen.

Spoštovana,

vesela sem, da se zavedata problematike čustvenega izsiljevanja matere vašega partnerja in da se jo trudita uspešno reševati. Pravilno ste že ugotovili, da se vaša tašča ne more sprijazniti s sinovim odhodom od doma, vendar če bo sin neomajen pri svojih odločitvah (do katerih ima pravico), bo morala mati sčasoma njegov odhod sprejeti in se navaditi živeti drugače. Morda je tašča osamljena, morda je preveč problemov, ki jo pestijo in s katerimi se ne želi (in ne zna) soočiti, zato se nevede vtika v sinovo življenje in pričakuje, da ji bo vselej na razpolago. Kakorkoli že, vaš partner ima pravico do svojega življenja in uresničevanja svojih ciljev in želja – tudi skupaj z vami. Razumljivo je, da mu gre materino postopanje že precej na živce in da se mu izogiba, saj na daleč spominja že na obsedeno izsiljevanje, zasledovanje in prikrito manipulacijo. Prav bi bilo, da mati spoštuje sinovo zasebno življenje in ga v vseh ozirih podpira. Tega, kot kaže, še ne zmore.

Predvsem se mi zdi pomembno, da ste na tej vajini poti partnerju v oporo ter da verjamete vanj, da mu bo uspelo. Izkažete mu lahko razumevanje, torej da mu verjamete, da mu je težko, da ga razumete, kako se počuti in da ste mu pripravljeni prisluhniti, kadar bo želel. Dajte mu tudi potrditev, da je prav, da ravna tako, kot čuti in misli, da je prav in naj ne obupa. Izogibanje nekomu je čustveno zelo obremenilno, zato naj materi vsakič jasno pove, da razume, da je npr. osamljena, vendar naj ga ne kliče nenehno. Če vaš partner ne želi (in tako čuti), se mu ni treba javiti na telefon – to bi bila njegova iskrena reakcija, sicer jezo samo potlači. Lahko tudi zamenja telefonsko številko, e-naslov. Njegova mati beži pred nekimi globljimi stiskami in si jih s tem, da se pretirano vpleta v sinovo življenje, “uspešno” odriva na stran. Za to pa obstajajo različne strokovne pomoči in samopomočne skupine, kamor bi se lahko partnerjeva mati vključila in našla sogovornike, ki bi jo poslušali oz. kjer bi celo vstopila v proces razreševanja lastnih težav. Pri takšnih odnosih, kot jih vzdržuje vaša tašča do sina, je nujno večkrat zelo odločno nastopiti in zagovarjati svoja prepričanja ter biti zelo vztrajen, saj nedvomno vzbujajo veliko krivde vašemu partnerju, češ da je mater zapustil (čeprav jo ni), češ da je ne ceni, se ji ne posveča dovolj…in je zato toliko bolj pomembna vaša vera v partnerja ter njegovi občutki, katerim naj sledi vsakič, ko bo v dvomih. S svojimi stališči ji bo sin v resnici pokazal, da je njeno vedenje do njega obremenjujoče in napačno in samo tako bo morda nekoč doumela, da nekaj počne narobe, da se mora zaustaviti in nekaj spremeniti. Tega sedaj njegova mati ne čuti, ker je njena stiska večja. Prav je, da se je vaš partner pogumno odselil od doma in da želi zaživeti bolj svobodno življenje, ki ga je do sedaj utesnjevalo. Njegova mati je odrasla ženska in naj sama prevzame odgovornost za svojo zagrenjenost, nemir in stiske – tako, da sina ne bo obremenjevala. Čeprav so občutki na tej poti večkrat neprijetni kot prijetni, ne obupajta in kljub vsemu živita, kot si želita.

Pa srečno obema!