Pozdravljeni!

Na tem forumu večkrat pišejo in za pomoč prosijo ljudje, ki so žrtve takšnega ali drugačnega slabega odnosa ali neprimernega vedenja partnerja. Tu pa sem jaz krivec, a vas vseeno prosim za nasvete, kako naprej. Ker bi rada stvari popravila in končno naredila nekaj prav v in za svoje življenje.

S partnerjem sva skupaj že 21 let, a nisva poročena in tudi otrok nimava, čeprav sva oba že pri 40-ih. Na začetku sva bila oba polna upov za prihodnost in udobno in prijetno življenje je obema ustrezalo. Mislila sem, da bo moje življenje z njim lepo. Potem pa so prišli prvi neuspehi in jaz nisem prevzela vloge ženske, ki moškega podpre pri reševanju težav. Šlo nama je vse slabše, finančno in tudi v odnosu. Jaz sem si želela otroka, pa nikoli ni bil pravi čas za to. Vedno je bilo treba še kaj narediti, opremiti stanovanje, zagotoviti finančna sredstva, … V nekem trenutku sem mu to odlašanje začela zameriti, češ da moram samo jaz nekaj narediti, njemu pa ni treba kaj dosti. Kot vidim stvari zdaj, je bil to eden ključnih trenutkov, ko je v meni nastalo to veliko razočaranje, jeza, maščevalnost.

On ni takšne “obrtniške” vrste človek, ki rad ves čas dela, ki je zagnan. Potrebuje spodbudo, težko se spravi k delu, težko ostane zbran in stvari pogosto ne dokonča. Drugače pa veliko razmišlja, ima ideje, je zelo razgledan in vidi svet okoli sebe. Jaz sem popolno nasprotje. Rada delam, sama in to kar meni ustreza, ne prenesem, da mi kdo ukazuje, sveta okrog sebe ne opazujem, nisem za novosti. Predvsem pa preveč govorim neumnosti, kot pravi on.

Pred tremi leti sva se dogovorili, da bova združila svoje dobre lastnosti in si pomagala pri premagovanju slabih ter nekaj ustvarila. Ustanovila sva podjetje in začela delati, to kar si je on že od nekdaj želel. Jaz pa sem mu vse stvari za nazaj tako močno zamerila, da nisem hotela delati. Ničesar, kar mi je on rekel, ali pa zelo počasi, malo drugače in podobno. Ves čas sem zanikala, da sem jaz kriva, da delo ne gre. Namesto, da bi njega vzpodbujala, da bi več naredil, sem ga ovirala z raznimi neumnostmi in tudi sama nisem naredila tega, kar bi morala. Vse je propadlo, porabljenega je bilo veliko denarja, na vseh koncih sva zadolžena, zdaj morava svari celo prodajati. Tudi zdaj, ko se je pokazala še zadnja finančna možnost, nadaljujem s svojim vedenjem.

Pred enim letom sem ugotovila in mu tudi priznala, da sem takšna kot moja mama, ki je očeta zatirala pri stvareh, ki jih je rad počel. Od takrat pa se nisem nič spremenila, čeprav po vsakem prepiru, ki se zgodi dvakrat na mesec in traja po dva dneva, pri sebi sklenem, da bo zdaj drugače, da bom naredila to, kar od mene pričakuje. Pa se mi vedno zalomi. Ker je do mene verbalno agresiven in me zmerja, mi je to seveda prišlo do živega. Pravi, da moram biti tiho in delati, da stvari spravim v nekaj mesecih na nulo, šele potem bova pa lahko odnos začela graditi na novo. Pravi, da vse to delam nalašč, ker da ne morem biti tako neumna, da ne bi znala nehati, če sem enkrat že ugotovila, kaj delam. Sovraži me in mislim, da je povsem obupal nad mano. Opravičeno sicer, a boleče.

Jaz se s težavami ne znam spopadati. Ko postaneja prevelike, jih enostavno ne morem sprejeti, ker potem bi morala pa o sebi misliti tako zelo slabo, da bi najraje umrla. S tem mislim resno, saj vsake toliko časa resno razmišljam o samomoru, ker se mi zdi, da ni rešitve zame, da ne bom mogla nikoli tega popraviti, da sem vse tako zelo uničila, da nisem vredna, da bi me sploh kdo še imel rad. Ves čas sem ujeta med temi čustvi jeze, strahu, maščevalnosti, obupa in velike želje po tem, da bi me imel kdo rad. Ves čas mislim, da se bo nekaj zgodilo od zunaj, da me bo nekaj rešilo, na primer zadetek na loteriji in podobno. Vem, da povsem neracionalno, a o tem ves čas sanjarim.

Če stvari ne bom uredila, ga bom zapustila povsem uničenega, finančno in psihično, posledice stresa pa občuti tudi že na zdravju. Rada bi, da bi bilo vse tako, kot na začetku, a pot do tja tako dolga, težka in ne vem točno, kako naj se je lotim. Včasim mislim, da se tega sploh nočem lotiti, spet drugič mi daje moč misel, da ga imam še vedno rada. Kako naj najdem moč za pravo odločitev, kakšna naj bo in kako naj potem živim z njo?

Bodite iskreni, a prizanesljivi, saj sem povsem zblojena. Hvala vsem.

Spoštovana sirotajerica,

iz vašega opisa se vsekakor čuti, da se v stiski počutite nemočna, razočarana nad sabo, jezna in negotova, zlasti pa kriva za vse, kar se vama dogaja v partnerstvu (»Tu pa sem jaz krivec«) in zato bi se pri tem nekoliko pomudil. Glede samomorilnih misli ste v neobjavljenem sporočilu zapisala, da je s tem vse v redu in da ni nevarnosti. Je glede tega še vedno vse v redu?

Iz opisa izstopa vzorec krivde, preko katerega si ustvarjate dodatno psihično breme ter se psihično izčrpavate. Pri tem ste do sebe najbolj krivična prav vi sama, saj ste do sebe neprizanesljiva in nesočutna, zato ni čudno, da se počutite zmedeni in negotovi, saj vam primanjkuje moči, zaupanja vase in v lastne občutke in prepričanja. Poleg tega pa vam primanjkuje varnih razmejitev v partnerskem odnosu, saj brez upora in zdrave jeze, ki jo sicer uporabljamo za postavljanje meja (samospoštovanje!), nase prevzemate boleče projekcije tudi s strani partnerja (obtožbe, omalovaževanja, zanikanje, ignoriranje ter prelaganje odgovornosti). Za te meje ste odgovorna vi, ne partner in ne nihče drug. Enkrat boste morala reči NE! oz. DOVOLJ! V tem leži pomembna razlika med krivdo in odgovornostjo. V grobem, krivda se razvija v otroštvu, kjer starš/skrbnik otroku ne dovoli dihati, misliti, čutiti po svoje, tj. biti samosvoj, ampak se nanj pritiska z zahtevami, opozorili in agresivnimi reakcijami na takšno idr. “neprimerno” vedenje (neprimerno je v navednicah ravno za to, ker je pomembno, da primernost vzgojitelji usklajujemo otrokovemu razvoju in zmožnostim dojemanja ter ukrepanja ne pa sebi).

Kot zgleda ste v vajini partnerski dinamiki, v kateri ste po dolgih letih prelaganja odločitev ostala tudi brez materinstva, povsem opustila varen stik s seboj in lastnimi potrebami. Povsem nenaravno ravnamo, kadar živimo, kakor da se starševstvo prične šele z urejanjem financ oz. zaposlitve, dokončanjem študija ali opremljanjem stanovanja in kaj še vse. Obstaja veliko funkcionalnih družin, ki so se varno razvile kljub finančnem oz. materialnem pomanjkanju, še več je disfunkcionalnih, ki so že v startu imele vse. Starševstvo se zato prične s soočanjem s seboj ter odločitvijo za varno partnerstvo in družino, vse ostalo je fasada (pred odgovornostjo in odraslostjo).

Medtem, ko iščete krivdo pri sebi, zanemarjate področje odgovornosti, iz katerega ste izključila tako sebe kot partnerja. Najbrž ste nekje v preteklosti doživljala nespoštovanje, razvrednotenje in zanemarjanje vaših otroških potreb, nemoč in obtožbe, … da ste sčasoma povsem ponotranjila ta zavračujoč in samoobtožujoč odnos do sebe (v partnerstvu pa svojo energijo potratno razdajate in si celo dopuščate nespoštovanje). Tako ste se kot ženska spustila v partnerstvo, ki vam daje vedeti, da ste nepomembna, nesposobna in kjer preigravate stare vzorce z vsemi težkimi čutenji tako dolgo, da si s partnerjem še nista uspela ustvariti niti prostora zase kaj šele za otroka; in to je v obeh pustilo dodatno nezaceljeno rano. Kakorkoli že, to preigravanje je pričakovana dinamika, vendar jo lahko ustavite in preoblikujete, sama od sebe se ne bo.

»Jaz se s težavami ne znam spopadati« – je to spoznanje ali prepričanje? Da je potrebno uriti veščine za premagovanje življenjskih izzivov vemo vsi, toda če smo prepričani v svoj neuspeh, ga dobesedno kličemo v naše življenje in je tudi vsako urjenje veščin že vnaprej odveč. S tem lahko prenehate tako, da pričnete za spremembo verjeti vase in se tudi zanašati nase; vsak zdrav odrasel človek lahko zase poskrbi, zato se odločite, da boste prenehala z vlogo žrtve (niste več otrok brez izbire, lahko si sami ustvarjate priložnosti). Uspeh oz. neuspeh je posledica takšnih in drugačnih odločitev, ene so boljše, druge slabše, z napak se vendar učimo. In za SVOJ uspeh bo potrebno upoštevati SEBE, tj. kaj je torej za vas pomembno, smiselno in varno, kaj vas privlači in zanima, v čem ste dobra in kje so rezerve itn. Kot odrasli smo mi odgovorni za svoje počutje, mišljenje in čustvovanje, odločamo se mi, kako in kaj bo v našem vsakdanjem življenju; nad stvarmi, nad katerimi nimamo nadzora in moči, se ne pritožujmo, le sprejmimo jih; če se pri tem ne zanašamo nase, smo na milost in nemilost prepuščeni drugim in okoliščinam. Predstavljajte si ribiča na ladji, ki za krmilom zaspi, se ga opije ali pa ga je strah nevihte … nekaj bo moral ukreniti, sicer bo družina lačna.

Moč in orodje za to, da se spravimo v red imamo sami, zato ne iščimo rešitev v drugih ali v sistemu, pot do teh potencialov moramo poiskati mi – v to spada tudi to, da si poiščemo pomoč, ko ne znamo/zmoremo sami – zakaj pa bi moral posameznik vedeti vse o vsem? Če ugotavljamo napako na vozilu, gremo k avtomehaniku/avtoelektričarju, če nas boli zob, se naročimo k zobozdravniku, če imate okvaro z računalnikom, pokličete strokovnjaka za to. Osnove je fajn poznati in uporabljati, tudi življenje nas marsičesa nauči, toda za resne izzive in zastoje se obrnemo po pomoč. Skratka, poiščite si varen odnos in pogovor, v katerem se boste lahko našla, v katerem boste – če ne drugega – lahko podelila breme in solzo bolečine ne da bi vas sogovornik obsojal, obtoževal ali kako drugače zanemarjal. Le tako boste lahko prišla do osnovne varnosti in zaupanja, ki ju nujno potrebujemo za to, da gradimo in živimo uspešno življenje. Ne bo odveč, če poskusite raziskati pretekle izkušnje, ki so vas zaznamovale s krivdo in nemočjo, kajti to sta vaša glavna potratnež življenjske energije.

V odgovor na naslov teme: pričnite verjeti vase in prevzemite aktivno vlogo v lastnem, partnerju pa prepustite, da poskrbi za svoje življenje. Tako bosta skupaj zato, ker si želita ne samo biti drug z drugim, ampak v odnosu tudi osebnostno rasti.

Srečno,

Pozdravljeni!

Iskrena hvala za odgovor. Ko sem ga prebrala, sem se zjokala tako, kot že dolgo ne. Pa ne kot sirota Jerica, ampak kot ženska, ki ji je nekdo prisluhnil in ji namenil razumevajoče besede. Veliko breme je padlo z mojih ramen že takrat, ko sem napisala vprašanje, ob odgovoru pa sem čutila še dodatno razbremenitev. Hvala. O osebnih težavah v svojem življenju nisem spregovorila še z nikomer. Partner bi se sicer veliko pogovarjal in razčiščeval, jaz pa se nekako zapiram vase in v pogovorih ne sodelujem, ker se na koncu vedno konča z zmerljivkami, nerazumevanju in pogovor z njim je nekaj, česar me je zadnje čase strah. Ne morem mu dopovedati, da bi o partnerskih težavah lažje spregovorila z nekom tretjim, ker bi moje besede imele drugačne posledice, ker bi bil odziv druge osebe drugačen. V teh pogovorih s partnerjem ni varnega odnosa, o katerem ste pisali. Hvala tudi za skrb glede samomorilnih misli. Trenutno je res v redu.

Da se bom spravila v red in razčistila z občutki, ki so me zaznamovali z občutki krivde in nemoči, ter končno sprejela odgovorne odličitve, me čaka še veliko dela. Kot ste napisali, moram v sebi najti moč in tiste dobre stvari, ki jih znam in lahko delim z drugimi. Da naj razčistim s sabo, mi ves čas dopoveduje tudi partner. Potem pa naj utihnem in začnem delati,
ker bo samo tako on deležen zadoščenja, da sem se pokesala za vse, kar sem naredila. To, da naj utihnem, je pa tako težko. To je nekakšen ventil za napetosti, ki se naberejo v meni. Ko partner reče, da naj utihnem, da ga ne zanima, kaj imam za povedati, se počutim tako nemočno in v meni raste napetost. Takrat mislim samo še na to, kako bi nekaj pojasnila, saj
je prejšnje besede interpretiral po svoje in jih obrnil tako, da sem spet jaz kriva, v moji glavi pa je stvar povsem drugačna. Kako naj ravnam v takšnih primerih?

Glede občutka krivde in sprejemanja odgovornosti res nisem imela povsem jasno postavljene meje. Ko mi je partner včasih očital, da nočem prevzeti odgovornosti, sem mu odgovorila, da sem jo, saj sem rekla, da mi je žal. To, da se zavedam težav, da me bremenijo, da o njih razmišljam, se mi zdi kot nekaj, kar zmanjša mojo krivdo. Vse to mi pobira energijo za delo
in resnično spopadanje s težavami. To mi je govoril že partner, zdaj pa ste me na to opozorili tudi vi.

Glede dogodkov v preteklosti, ki so izoblikovali mojo osebnost, se spomnim predvsem nekaterih. Kako natančno so vplivali name, še ne vem, s tem bom imela še veliko dela, pri čemer bi mi vsekakor prišla prav strokovna pomoč. Moja mama je nevrotik, ves čas nezadovoljna, jezna, zaskrbljena oseba, ki se ukvarja z nepomembnimi stvarmi in si ustvarja probleme, zaradi katerih ima potem dodaten razlog za to, da je nezadovoljna, jezna in zaskrbljena. Že kot otrok se je veliko jezila. Oče ji ni prav veliko oporekal, prepiri pa so se običajno končali tako, da jo je bilo treba po kakšni uri prositi, če pride iz sobe. Jaz sem to sovražila in tega nisem hotela narediti, zato je šla ponjo običajno sestra. Ko sem imela tri, štiri ali pet let, je večkrat grozila s tem, da bo kar šla. Včasih se je že celo oblekla v plašč in potem sem jo vsa objokana prosila naj ostane. Morda od tu občutek nemoči in zavračanja. (Drugače je lepo skrbela za naju s sestro. Tu sem zdaj izpostavila le tiste slabe.) Celo otroštvo in tudi zdaj v odrasli dobi na splošno velja načelo, da se mami ne oporeka, ker je potem takoj
užaljena, prizadeta. Morda zaradi tega tudi jaz tako težko sprejmem kritiko in jo vedno občutim kot napad druge osebe. S tem se moram spopasti, vsaka pomoč in odgovor bi mi pri tem prišla še kako prav.

Hvala še enkrat za odgovor. Če ima kdo podobne težave ali kakšno spodbudno izkušnjo pri njihovem reševanju, naj se oglasi.

Lep pozdrav,
sirotajerica