Pozdravljeni! Rada bi vam zaupala svoj problem in vesela bom vsakršnega nasveta, kritike ali razmisleka z vaše strani.

S fantom sva skupaj malo več kot eno leto, skupaj živiva skoraj od začetka zveze, sva v zgodnjih 20-ih, oba uspešna pri študiju in z visokimi cilji za prihodnost. Pol leta preden sva se spoznala, mu je po kratki hudi bolezni umrla mami, oče je bil v istem obdobju globoko depresiven in je poskušal storiti samomor (sedaj se uspešno zdravi z antidepresivi). Poleg tega je imel fant že prej precej težav s samopodobo zaradi najstniškega norčevanja s strani vrstnikov, težav pri navezovanju stikov in nekaj kompliciranih paralelnih ljubezenskih razmerij. Njegove anksiozne motnje imajo tako najverjetneje dolgo zgodovino, ki jih je nenadna izguba osrednje osebe močno poslabšala. Prvič sem jih opazila po kakšnem mesecu, ko so se začeli njegovi agresivni izpadi, ki sem jih pripisala anksioznosti zaradi žalovanja. Vseh podrobnosti iz obdobja enega leta ne bi rada podrobneje opisovala, so pa vključevali njegove hude panične napade, fizično nasilje, dopisovanje z bivšimi dekleti, jok večkrat dnevno in nenehno obtoževanje, da mu nisem sposobna pomagati.

To najverjetneje drži – sama sem imela zelo preprosto in srečno življenje brez pretresov (razen ločitve staršev, ki pa zame ni bila travmatična izkušnja), sem zelo optimistična in ekstrovertirana oseba, ki lahko navezuje stike, je vajena pozornosti, brez težav dosega uspehe in nimam nikakršnih izkušenj s tovrstnimi težavami. Sprva sem verjela, da mu s svojo energijo in pozitivno naravo lahko pomagam, pa se je hitro izkazalo, da sem povsem nemočna. V začetnem optimizmu sem prekinila večino stikov s prijatelji, se odpovedala svojim hobijem in se mu povsem posvetila. Po nekaj mesecih sem bila pod velikim stresom, povezanim s svojim izobraževanjem. Najine težave so se stopnjevale in končalo se je tako, da sem bila približno tri mesece povsem depresivna, izgubila vse zanimanje za svoje projekte, nenehno mi je odzvanjalo v ušesih in imela sem žgočo bolečino v glavi, poleg tega pa sem se prvič soočila z nično samozavestjo glede svojega videza. Svoj projekt sem nekako uspela dokončati, sčasoma pa sem zopet zgradila svojo samozavest. Ponovno sem začela biti zelo aktivna in početi stvari, ki me veselijo.

Fantova anksioznost (potrjena s strani psihiatra) se je v istem obdobju zelo poslabšala in se po bakterijski okužbi ledvic začela kazati v obliki hipohondrije. Trenutno se najino življenje vrti okoli obiskov v bolnišnicah, nenehnega preverjanja vseh mogočih simptomov, hkrati pa je globoko depresiven. Sama se poskušam od vsega ograditi z nenehnimi dejavnostmi. Živiva torej povsem odtujeno, ker nima volje za nobeno aktivnost, seksava praktično več ne, za njegove težave pa več nimam veliko potrpljenja, zato je močno oporo našel v svoji družini. Šel je tudi k psihiatru, ki mu je predpisal antidepresive, vendar jih zaradi močnih stranskih učinkov ne jemlje. Prav tako ne jemlje tablet za napade anksioznosti, ker ga silijo na bruhanje. Epizoda, ki se mi je zelo vtisnila v spomin, je bil večer pred kratkim. Ko se je znočilo, je zopet doživel napad panike, potem je jokal približno pol ure in obupano klical “mama”. Napad nama je nekako uspelo premagati, svetovala sem mu, naj gre v posteljo, potem pa sem mu prebrala pravljico za lahko noč, ker zelo težko zaspi. Potem je res zaspal, jaz pa sem se zjokala. Vem, da mu lahko pomagam, vendar zgolj na materinski način, ob tem pa ga kot partnerja manj cenim. Postajam vse bolj razočarana in tudi jezna, ker ne moreva biti enakovredna partnerja. Sama imam močno fiksacijo na močno moško figuro (moj oče je neodločnež, ki nikoli ne prevzema odgovornosti in ne sprejema odločitev) in mislim, da me je fant pritegnil s svojo (navidezno) čustveno močjo ob izgubi matere. Moje razočaranje postaja tudi njemu vse bolj vidno in zelo sem jezna sama nase, da mu v trenutkih šibkosti to pokažem. Sam pravi, da je zanj primarna karakteristika partnerskega odnosa solidarnost.

Počasi se zavedam, da si ne predstavljam prihodnosti z njim, da je vse skupaj prenaporno, vendar ga nisem pripravljena zapustiti. Zakaj, ne vem natančno. Vem, da bi ga to zelo prizadelo, hkrati pa trpi, ker z moje strani ne dobiva podpore, ki jo pričakuje. Tudi sam mi je povedal, da bi mu bilo brez mene morda lažje, ker ne bi bil primoran gledati, da je nekomu v napoto. Jaz pa kar ne zberem poguma, da odidem, ker upam, da bo premagal svoje težave. Vem, da je drugače čudovita oseba, vendar trenutno nima možnosti, da to pokaže. Ali naj torej vztrajam? Sem egoistična? Si ga ne zaslužim, ker mu nisem sposobna stati ob strani v težkem obdobju? Kako naj mu pomagam, če so vsi moji poskusi v enem letu spodleteli? Kaj počnem narobe? Kaj naj storim?

Spoštovana dora

Povsem razumljivo je, da vam je hudo in trpita oba zaradi vsega tega, vendar danes ni čas za obup, lahko naredite še veliko, puško v koruzo lahko vržete tudi jutri. Seveda se je treba zavedati, da ima vse svoje meje, tudi odnehati je treba znati. Zato je morda v vajinem primeru potrebno nekoliko več spodbude za partnerja, ki ob depresivnem očetu, najbrž še vedno preživlja izgubo matere.

Priporočam vama obisk bližnjega zakonskega in družinskega terapevta, ob katerem lahko pričneta z predelavo stiske in izgube; da se čustveno umirita, razrešita krivde, da se postavi jasna struktura odnosa z vlogami in pravili in da ob predelavi zapletov iz lastne preteklosti pričneta graditi varne temelje odnosa za prihodnost. Za to se morata odločiti vidva, še tako dobri nasveti partnerstva ne bodo rešili. Rešita ga lahko vidva, z delom – odločitvijo in vztrajnostjo v t.i. ranljivi odgovornosti. To pomeni, da vsak zase (ne za drugega) svobodno prevzameta skrb za lastno počutje, mišljenje in vedenje ter enako iskreno, pristno in odgovorno skrbita za vajin odnos vse dokler sta skupaj.

Četudi partnerjevo funkcionalnost moti tesnoba, paničnost, spremljajoča hipohondrija in drugi simptomi z depresivnim družinskim ozadjem (ki se ob izgubi mame le še kopičijo), to še ne pomeni, da je njegove odgovornosti konec in da življenjske moči ni več. S fantom sta namreč komaj dobro leto skupaj in prestajata izzive, ki so jima težko kos že izkušenejši odrasli, zato se ni čuditi, da je raven vaše energije že čisto pri koncu. Oba sta odrasla, vi lahko poiščete dovolj moči, da si postavite mejo in se ne razdajate po nepotrebnem, ker učinka ni, partner pa se mora nehati smiliti samemu sebi, kajti nihče ne bo delal namesto njega; kdor dela ali živi s tako stisko, ne trdi, da je to lahko in preprosto prestajati, ohranjati moč, zdravo samopodobo in zaupanje vase. Ampak v tem ni sam, iz takšnih in večjih stisk so se ljudje razvili v osebnosti, ki so ravno s temi dragocenimi izkušnjami zmogle učiti druge kako predelovati osebno krizo in so postali dragoceni za vzgojo ne le lastnega, temveč življenja celotne skupnosti.

Zato če iščete spremembo, jo najdete pri sebi, partnerju pa boste pomagala tako, da boste skrbela zase in mu stala ob strani s sočutjem, hkrati pa mu predala odgovornost zanj – vse dokler čutite, da je pripravljen delati na sebi, sicer odnos zgubi smisel. Imate veliko srce, ne obtožujte se, ničesar niste zakrivila, prav tako tudi partner ne, le bremena preteklosti je treba nasloviti, ovrednotiti in jih pustiti za sabo ter prevzeti odgovornost zase v svoje roke. Sta sredi soočanja z izgubo partnerjeve mame, ki je v njem ponovno odprla stare rane. O žalovanju si v knjigah in na spletu lahko veliko preberete, vedeti je treba, da ga spremljajo značilne faze z različno intenzivnostjo, trajanjem in smerjo, to so: šok in zanikanje izgube > jeza/strah in krivda ob izgubi > iskanje smisla, nemoč in depresivnost > sprejem in predelava izgube.

Pisatelj Dale Carnegie je govoril, Uspeh se razvije iz neuspeha, nemoč in napaka sta pri tem dva najmočnejša sopotnika. Želim vama modrih odločitev in zaupanja vase,