Pišem vam z namenom, da pridobim še vaše mnenje o situaciji, v kateri sem se znašel.

Z ženo sva skupaj več kot 10 let, imava dva otroka in sva finančno dobro situirana. Med nama so bili v preteklosti tudi prepiri, a zadnjih nekaj let je bilo lepih.

Pred kratkim sem ugotovil, da ima žena skrivni e-mail naslov, o katerem nisem nič vedel. Nato sem ugotovil, da uporablja ta e-mail naslov samo za dopisovanje z določenim moškim, e-mail naslov pa je bil ustvarjen pred dvema letoma in pol, ustvaril ji ga je ta moški, očitno za dopisovanje z njim. Ugotovil sem tudi identiteto tega moškega, je nekaj let starejši od žene, poročen, žena ga pozna sicer že od začetka najine zveze, a nisem si niti mislil, da ima z njim kakršnekoli kontakte.

Ta ugotovitev je zame pomenila seveda ogromen šok, še večjega pa sem doživel ob reakciji žene, ko sem jo seznanil z mojo ugotovitvijo. Pričakoval sem namreč, da mi bo stvari sama pojasnila.

Vprašal sem jo, ali pozna tega moškega, ali ima z njim stike, ali si z njim dopisuje. Vse je kategorično in arogantno zanikala, celo prisegla je, da nič ni res. Ko sem ji povedal, da imam dokaze za njeno dopisovanje z njim, je bila še naprej arogantna, a zanikati ni več mogla, je pa skušala zvaliti krivdo na mene v smislu “naj se vprašam, zakaj je to počela”.

Odselil sem se za nekaj časa, ker je bil šok prevelik. Kljub temu sem jo naslednje dni še večkrat spraševal glede vsega, saj sem želel izvedeti vso resnico. Priznala je (a ne sama od sebe, pač pa šele potem, ko sem ji predočil dokaze), da so bili tudi SMS-i in občasni telefonski pogovori, da pa se nista nikoli srečala, in da zadnje leto in pol med njima ni bilo stikov, bili pa so prej, kakšno leto, in pa zadnjih nekaj tednov.

Nekaj dni kasneje sem ji rekel, da bom pregledal SMS-e izpred dveh let in je postala vsa živčna in mi želela to preprečiti. Rekel sem ji, da če res ni bilo nič med njima, potem se nima kaj bati glede SMS-ov. Priznala mi je, da sta se nekajkrat tudi dobila, sredi dneva, na nekem parkirišču, po službi. Da so bila to kratka srečanja, ker se pač vozita v službo na isti relaciji, in da se ni zgodilo nič več, da se je ni dotaknil.

Nekaj dni kasneje mi je priznala, da jo je enkrat skušal prijeti za roko, a je ona roko umaknila, in da več od tega pa res ni bilo in naj ji vsaj to verjamem.

Sedaj zopet živimo skupaj.

A bolečina ob spoznanju, da mi je lagala, da je pred mano skrivala ta e-mail naslov, da je brisala SMS-e, mi gledala v obraz in se mi lagala, se dobivala na skrivaj z drugim moškim, je neznosna.

Ona pravi, da sta bila samo prijatelja, da z njene strani ni bilo nobene simpatije (z njegove očitno je bila, sicer je ne bi poskušal prijeti za roko), da pa ji je ugajalo njegovo “pihanje na dušo” in njegovi komplimenti. A če ni bilo nič, čemu skrivanje?

Imam jo rad, verjetno ona tudi mene, toda dvom v njene besede, dvom v to, da mi je še kaj zamolčala, ostaja. Kako ji naj sploh še karkoli verjamem? Pravi, da ji je žal, da je bila to njena največja napaka v življenju, da želi, da ostanemo skupaj. A dejstvo je, da ni sama priznala, pač pa sem moral priznanje od nje izsiliti, in da očitno tudi ni imela namena sama od sebe prekiniti stikov s tem moškim.
Prav tako imam občutek, da ji še vedno ni jasno, kako me je s svojim varanjem prizadela, da je povsem porušila zaupanje, ki je bilo vsaj z moje strani popolno, da je razbila celo družino. O podrobnostih afere se noče pogovarjati (pravi, da se vrtiva v krogu in da mi je že vse povedala in da ne vidi smisla v tem, da še pogrevava preteklost, da se ne spomni vseh podrobnosti itd.), občutek imam, da samo čaka, da vihar mine in upa, da se bo zadeva uredila sama od sebe.

Ko začnem vrtati v njo, ko ji povem svoje občutke (prizadetost, žalost, jezo, občutek izdaje, …), pa postane razdražljiva in pravi, da itak nima smisla, da sploh še kaj poskušava, ker tega očitno ne bom mogel preboleti. Občutek imam, kot da se sam bolj trudim, da bi šel preko te prevare, kot pa ona, ki je vse skupaj zakuhala.

Kaj mislite vi o vsem skupaj?

Spoštovani,

jasno je, da vam je izjemno težko, da vas ruši občutek nemoči ob tem, da se trudite razčistiti situacijo, medtem ko žena »čaka«, da se bo zadeva uredila sama od sebe.

Natančno ste opisali sedanji problem, o vajinem več kot desetletje dolgem skupnem življenju pa ste zapisali le, da so bili v preteklosti tudi prepiri, a zadnjih nekaj let je bilo lepih. Kakor koli že ste se takrat počutili, sedanje boleče odkritje (oziroma mučno odkrivanje) je vse skupaj postavilo na glavo in verjetno si vse lepe trenutke ogledujete skozi njegovo prizmo. Koliko sumničenj in dvomov, koliko sestavljanja koščkov mozaika za nazaj, za sliko pa, ki se vam kaže, niste nič več prepričani, ali je resnična ali iluzorna. Največ dvomov in strahov morda poraja vprašanje, ali vam je žena res povedala vse. Morate se počutiti kot zasliševalec, kot »policaj«, ki sicer na videz vodi igro, v sebi pa skriva globok občutek negotovosti in nemoči.

Vaše sklepno vprašanje je, kaj mislim(o) o vsem skupaj, a vsak odgovor je zgolj ugibanje, tega pa imate že sami dovolj. Bolj smiselno je razmišljati, kako se potegniti iz tega. Zakon je zadeva dveh (namreč zrel, produktiven zakon – sicer je žal prav hitro in pogosto zadeva treh ali več ljudi, pa naj bodo stvarni ali virtualni). Če vama je do njega, se morata zanj potruditi oba, tako kot se morata oba potruditi za vsak konstruktiven dialog, za spolnost, za starševstvo. Ženi je vajinih pogovorov dovolj, torej se s ponavljanjem istega nima smisla truditi. Če pa boste odnehali, ne bosta prišla nikamor (razen prej ali slej v globoko krizo). Čas je dozorel za spremembo paradigme. Na vašem mestu bi odšla k zakonskemu terapevtu, če se le da, v dvoje, ker bosta v varnem prostoru lahko spregovorila o stvareh na način, kakor doslej nista mogla. Morda vas bo žena presenetila – in vi njo. Vlogi, ki ju igrata v tem trenutku – zasliševalca in zasliševanega – še dodatno krhajo vajino omajano zaupanje in morda celo ponavljajo vzorec, ki ga je treba prerasti.

Prvi korak ste naredili, želim vam trdnosti v prihodnje,

Občutki med ljudmi, ki so si blizu, da nekaj ni v redu, ti občutki nikoli ne varajo. Dobil si potrditev, materialne dokaze, da ti ni zvesta. Odkril si le mali delček tega, kar se je dogajalo. Varanje je kot ledena gora, 1/10 je vidna, 9/10 je je očem skrito. Tistih 9/10 ti ne boš nikoli izvedel od nje. Da bi izvedel sam, bi moral biti profesionalec na področju uporabe posebnih metod in sredstev. Ampak, ali je to smiselno, če že veš, da te vara?

To, da ni bilo nobenega stika med njima, je rekla zato, ker to vsi varajoči rečejo. Najprej tajijo vse. Ko jim dokažeš nekaj, en delček in to neizpodbitno, jim ne preostane drugega, kot priznati. Dokazal si kontakt med njima, za dokaz, da sta se mečkala, bi se moral bolj potruditi, ampak, po mojem mnenju, nima smisla. To ni zastonj, zahteva znanje, denar in čas. Če te ravno veseli, se lahko s tem malo poigraš. Če pa boš ostal z njo, si obsojen, da jo spremljaš vse življenje. Ni rečeno, da bi naslednjega, koga drugega, ki ga bi našla za tabo, tudi varala, a tebe je in ni vzroka, da te ne bi ponovno. Ti nisi zanjo nekdo, ki bi ga ljubila in mu bila brezmejno vdana in zvesta in nikoli to ne boš.

Menim, da imaš dovolj dokazov, da veš, da te vara. Menim tudi, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Ne bodo pomagale terapije. Varanje pomeni odsotnost vsakršne ljubezni. Prava in resnična ljubezen je edina varovalka proti nezvestobi. Ljubezen je odločitev za nekoga in ta odločitev vključuje zvestobo. Človeka, ki ga ljubimo, imamo radi, ne varamo. Varamo tistega, ki ga nimamo več radi, ki ga več ne ljubimo. Bodo terapije vžgale ljubezen? Edino ta je varovalka proti nezvestobi. Ne, ne bodo, ker je ne morejo obuditi od mrtvih.

Edina rešitev v takih primerih je ločitev, če odštejemo životarjenje skupaj. Varajoči je zapravil svojo priložnost in porušeno zaupanje se vrne zelo, zelo težko nazaj. Četudi se vrne zaupanje, se ljubezen ne bo vrnila nikoli več. Druga možnost je životarjenje skupaj. Tako živi mnogo parov, ne živi, životari skupaj. Zveza dveh, kjer je ljubezen umrla in je sledilo varanje, je kot dragocena vaza, ki se je razbila. Lahko jo sestaviš skupaj, jo zlepiš, da, stala bo še lahko skupaj, a vode ne bo več držala in lepa tista prvotna dragocenost, to pa ne bo nikoli več. Taka je brez vrednosti.

Marinec, se podpišem pod tvojimi ugotovitvami, res odlična interpretacija!

Med tem sem sam ugotovil pravo resnico. Seveda je bila prava ljubezenska afera. Na koncu je priznala tudi sama, ko sem ji predočil nove dokaze.

Zdaj hodi k terapevtu, pa obžaluje, da je šlo tako daleč, se joče, poskuša popravit stvari, trdi, da me ima še vedno rada…

A je povsem uničila vse skupaj. Tudi otroka trpita, strah ju je, da bomo šli narazen, vzdušje doma je moreče.

Se sploh še da karkoli popravit? Ima sploh smisel poskušat?

Poskusiti ni greh. Ni pa uspeh odvisen od tebe, ampak od nje. Ti ji boš samo dal še eno priložnost. Kot tale tukaj svoji, sicer ob manjši zadevi, kot je prevara, pa vseeno, potegni analogijo svojemu primeru…

misonkka
Re: klofuta

30.11.12 19:15
Navedeno
Obratno
Pred 10. leti se mi je zgodil obraten primer, z ženo sva se nekaj prepirala in mi je v glavo vrgla kozarec, ni bilo hudega, le ustnica mi je rahlo krvavela. Prijel sem jo za roko in ji le rekel, da naj tega ne stori nikoli več. Jaz nisem nikdar niti pomislil, da bi kakorkoli “fizično” komuniciral z njo, kaj šele, da bi kaj takega storil.
Sem pa takrat resno razmišljal o ločitvi in če ne bi imela takrat 5-letne hčere, bi se verjetno ločil. Nekaj dni nisva govorila, nekaj mesecev je bil najin odnos na robu,…… Prosila me je odpuščanja, kesala se je, obljubljala, da nikoli več ne bo storila kaj takega in tudi res ni.
Kljub veliki dilemi, negotovosti in nezaupanju, sem ji dal še eno priložnost in ni mi žal za to. Oprostil sem ji, čeprav tega ne bom nikoli pozabil in tega se ona dobro zaveda.
Če danes pogledam nazaj, sem storil prav. Hči je vesela in samozavestna najstnica, ob sebi ima starša, ki jima lahko zaupa, vedno ve, da ima zagotovljen topel in varen dom ter starša, ki vse storita za družino.

To pišem zato, ker mislim, da vsakemu človeku na neki točki popustijo živci in da stori takšno usodno napako. Če takoj sam to uvidi, se opraviči, se takoj toliko poniža, da to prizna, obljubi, da tega ne bo nikoli več storil IN TO TUDI RES NIKOLI VEČ NE STORI, mislim, da si zasluži še eno

priložnost

Krasna reakcija.

Ločiš se lahko še vedno lahko, če… .Povej ji, da se bo to zgodilo, če se spozabi samo še enkrat. Naj začuti, da misliš to zares. Če se bo spozabila, izvedi takrat, kar ji boš obljubil sedaj.

Dragi prevaran….

težko je reči, kaj je prav da narediš, ker o tem boš moral odločati sam. Mi tukaj ti lahko rečemo da ostani, vendar če že zdaj veš, da boš le dvomil vanjo, verjetno nima smisla, ker če ni zaupanja….sam veš. Če ti rečemo da pojdi,se moraš zavedati da vseeno ni tako enostavno, ker ločitev potegne za sabo milijon stvari in če je vsaj eno majhno upanje – ostani.

Praviš, da jo imaš rad in da ima ona tebe. Potem vztrajaj-ta. Res se splača, ampak ne da so razlog otroci, ker moraš vedeti, da bodo ti zrastli in enkrat šli…in takrat bosta ostala sama. In če se bosta v tem času izgubila…ne bosta imela več ničesar in bosta čez leta tujca, ki se več ne poznata.

In zakaj ti vse to pišem? Ker sem se sama ločila, in verjemi mi, imela sem milijon razlogov zraven varanja, da nisem več vztrajala in da nisem ostala. Najpomembnejša odločitev, da greva narazen je bila povezana s tem, da ga nisem imela več rada, za mene je čez noč postal popoln tujec. Brez čustev do njega sva ostala s sinom sama. Ampak potem se je kalvarija šele začela ; dete ki je moralo na silo k očetu čeprav ni želelo, pa sodišča, socialne službe ki ne razumejo stiske otroka, nerazumevanje in prava zloba z njegove strani….niti se nočem več spominjat tega časa. Bilo je težko, ampak sem preživela – ker nisem nič več čutila za njega. Nazadnje sem do njega čutila le še sovraštvo. Žalostno, da lahko človeka danes ljubiš, jutri pa sovražiš. Ampak žal, v meni je ubil vso ljubezen.

In potem, po nekaj letih spoznam človeka. Popolnega, izkazoval mi je vso ljubezen ki jo je premogel, bil pozoren, imel rad mojega otroka, mi ugodil v vsem, nudil vse in še več…začela sva živeti skupaj in jaz sem bila presrečna.Imela sem vse – in hkrati nič. Želela sem se počutiti spet živo, poželjivo, nisem iskala moškega za seks, tega nikoli ne bi bila sposobna, le…še sama ne vem kaj. In so se začela dopisovanja preko mejla, sms-i, pogovori po mobitelu, in potem občutek slabe vesti doma, ko sem bila z možem in mislila na njega, čakala na nov dan da znova pridem v službo (ta drugi je bil namreč moja poslovna stranka), in to se je nadaljevalo in nadaljevalo, vendar nikoli ni prišlo dlje kot od pogovorov, kdaj kakšna kavica in to je to. Vse dokler ni moj mož slučajno na mojem službenem mejlu, katerega sem pač enkrat slučajno odprla doma, našel pod osnutki nek stari do polovice napisan mejl, namenjen drugemu…in takrat, takrat sem videla kaj sem sploh naredila, naredila s tem da sem le želela biti poželjiva v očeh drugega…zelo sem prizadela svojega moža, globoko, vem. Ker mi še večrat to omeni, in vidim kako ga boli. Vendar midva sva to premagala. Z veliko ljubezni in pogovorov. In časa, namenjenega le nama – vzameva si čas le za naju, pa čeprav imava otroke. Greva v savno, greva na smučanje,na izlete za čez vikend, hodiva plesat…čeprav bi morda kdo rekel, da sva sebična. Vendar sva srečna. Lahko rečem, da bolj kot večina, ki jih poznam.

In kaj naj ti rečem za konec? Bila tam, dala vse to skozi. Če jo imaš rad – ostani. Vidva se potrudita da bosta zgladila vsa nesoglasja, pogovarjajta se, pojdita sama stran od vsega poznanega in se pogovorita. Iskreno. In verjemi ji, če reče da z njim nič ni imela. Jaz ji verjamem. Ker tudi jaz se drugega niti dotaknila nisem. Le na tebi pa je, da ji znova zaupaš. Ker če ji ne boš mogel, boš vsak dan dvomil in uničeval sebe, njo in zraven še otroka…

In da se morda vprašaš zakaj je do tega (čustvenega varanja) sploh prišlo? Sta imela čas zase? Ali sta živela le za otroke, in se ukvarjala le z njimi in nič s sabo?
Sploh še veš kaj je njena najljubša nadaljevanka ali knjiga? Dvomim….

Morda pa vama manjka le čas da se pogovarjata. Vsak dan pol urice ob skupni večerji, tudi ni tako veliko, a ne???

Ne obupaj. Vse bo dobro.

Srečno!