kaj je narobe z njo
@Janez. A misliš, da bi lahko ob vsem branju navedenga ne poznal osnovne abecede? Trpljenje je tisto, kar propagira cerkev, čisto premalo pa poudarja, da je B** ljubezen. A kdaj opazuješ ljudi, ki hodijo k sveti maši? So to večinoma ljudje, ki so veseli, ker gredo v hišo očetovo? Ali vidiš v glavnem preresne in zoprne obraze, veselja pa nikjer. Jaz vidim to drugo. Cerkev propagira skoraj samo … trpljenje. Tako vidim jaz in nisem edini.
Skozi trpljenje rastemo. Res je. In tu nimam težav z razumevanjem. Problem nastane, ker veliko veliko ljudi trpi, pa ni zadaj nobene rasti. Ker je trpljenje prehudo, ker je križ prevelik, da bi se lahko iz tega več raslo. Tu je težava. Ko ostane samo trpljenje, rasti pa ni. Kojc in Tolle lepo opisujeta, da se trpljenju da izogniti, oziroma se z njim soočiti na način, ki nam sploh da uvid, da je možno. Cerkev tega ne uči na način, ki bi bil človeku razumljiv in blizu. Tudi zato vse težave sodobne cerkve. Sodoben človek hoče obrazlago, ni mu dovolj slepo verovanje. Farbanje jac ni dovolj več, če karikiram.
Kar se pa zopet še enega tvojega opisa tiče, razumem vse tvoje pisanje, ampak vidim nek drug problem. Vedno si samo drugi nekaj krivi za tvoje današnje stanje. Nikjer ne pišeš o sebi, kako te vidi tvoj sin, tvoja žena, kaj oni povedo o tebi. Vseskozi samo opravičuješ svoja dejanja in situacije. Vso tvoje pisanje je zaman. Nič ti mi ne moremo povedati. Braniš se.
praviMate23. zapisal sem, da ne krivim nikogar za vse, kar me je doletelo, morda bi moral samega sebe, pa še sebe ne krivim, da se je tako pač zgodilo, ker je bilo tako usojeno. Nisi tega razbral?
Napisal sem, da se zavedam, da sem voz zapeljal v to smer sam, ostali udeleženci so bolj sedeli na njem in se peljali in ga niso niti porivali niti zavirali in da sem tako izbral, se tako odločil, tudi tu sem napisal, na kakšen način se je to zgodilo, zakaj sem ravnal tako, kot sem in ne bi še enkrat o isti stvari pisal. Napisal sem, da prevzemam krivdo in povedal sem, da bom svoj dolg plačal. Je še kaj nejasno?
@Janez, ni bil moj cilj, da se boš branil tako, da boš dvignil roke od vsega, češ, saj ni nihče kriv, je kot je ipd. Življenja še ni konec, ti ljudje, ki so na vozu samo sedeli, kot praviš, so še vedno na njem, tem tvojem življenjskem vozu. Ne moreš in verjetno tudi nočeš jih izbrisat. Predvsem po sebi boš moral še kopati.
Sem se pa zamislil, ko si opisoval, kako se je zgodilo, da si bil prisiljen prevzeti domačijo. Moram ti povedati, da bi moja žena tudi podobno reagirala. Rekla bi: “tako se nismo dogovorili”. Sprejel si takrat zelo pomembno odločitev mimo svoje partnerke. Postavil si nekaj pomembnega pred njo. Domačija je bila pomembnejša od nje in vajinega prvotnega dogovora. Kakorkoli, veselo in uspešno raziskovanje ti želim. lp
Tako je, nekatere stvari so pomembnejše od novih štirih sten dogovorjene hiške in če pogledaš drugače, domača hiška pač ni nova, njeni temelji so iz leta 1804, stoji 500 metrov stran od prcele, kjer naj bi stala tista nova in dogovorjena, a je udobna, trdna, poleti hladna, pozimi topla, velika za dve družini, delno že obnovljena, v nji je mansarda, v kateri je bil rojen sin, je rojstna hiša sina in mene, če se izrazim na nek drug način, v nji živi delček vseh prednikov, ki so šli tu pred mano, mi veliko pomeni in zato ne razumem nje, ki si je želela novih dogovorjenih sten brez vsebine. Material zanje stoji že 15 let pod ceradami in čaka, ne brez vzroka. Enako je z domačijo, s par hektarji slabih travnikov, kamnitih pašnikov in njivic in gozdov, na katerih so garali in se preživljali moji predniki; v njih čutim del njih. Tega ne razume vsakdo, morda bo kdo to razumel. Zato sem sprejel odločitev in kupil. Če tega ne bi storil, bi šlo tudi vse moje delo in denar vložen v mansardo v tuje roke, nisem bil pravno zaščiten. To je sedaj pretekost.
Vprašal si, kaj bi ona rekla o meni. Povedal sem že, da je nikakr nisem uspel ne po letih, ne drugače ujeti, bila je vedno pred mano po letih in v vsem. Zato sem bil zanjo nezrel,neodgovoren, neresen, zakompleksan smrkavec, nesiguren vase, nisem bil tak, kot sem bil na začetku ali je mislila da sem in je povedala, to je; miren, tih, zadržan, boječ nežen fant, ki ji je pisal pesmi (ja, napisal sem ji pet do šest pesmi in sem v globinah še vedno kot vosek mehak in tak, ki lahko napiše pesem, kadar zares ljubi), pač pa je ugotovila in to tudi povedala, da sem divji, prvinski, robat, nič kaj nežen, odločen, ki gre čez vse za svojim ciljem, ki si ga zamisli, ne glede na vse okli sebe, ki ne upošteva nikogar, če se tako odloči, ki ne upošteva in ne vidi nje, ki je bila ob meni osamljena od prvega dne do zadnjega dne, ki ni izpolnil obljub, ki jih je dal, ki je v bistvu nek veseljak in poka vice, ki so ji zoprni, ki se prej ni pritaknil drugega, kot soka, sedaj pa vleče meh, se reži kot pečen maček in spjie celo kozarček ali dva cvička, če pa tri, pa bruha, ker ne prenaša alkohola, kot ga ni nihče v rodovini, ki je naiven, nespameneten, preveč zaupljiv in ga lahko vsak nategne in okoli prinese (govorim to, kar je ona povedal o meni v zadnjih dneh in včasih po drobcih tudi v preteklosti), s katerim je mislila, da bo doživela nekakšno tiho in mirno, takorekoč platonsko ljubezen in visoko starost, ki bo lepo sedel z njo na trasi, tiho pil kavo, ji seštihal vmes kakšno gredico in oplel rože, pa se je pokazalo, da je nenansiten v seksu, da ne tu pozna nobenih zavor, zadržkov, omejitev in predsodkov, da pozna neke perverzije, kot je ona rada rekla, perverznosti, kot so pasji položaj v seksu, ljubi Bog, pa položaj od zadaj v žlički, ogabno, ki bi rad lizal njeno muco, ki je za lulat in to se ne počne, normalni moški tega ne počno, razen pokvarjenci to počno, ki bi rad z njo počel še druge perverznosti, ki so lastne samo živalim, ne pa dostojne človeka, ki je krona stvarstva, kateremu je glavni namen v spolnosti rojstvo otroka in nji zadošča eden in edini položaj, ki je spodoben, to je misionarski, z nogama minimalno narazen, nakar mi je vse knjige in priročnike na to temo in na temo spolnih deviacij poskrila in jih nisem več našel, ugotavljala je, da imam od dela hrapave dlani, ki jo praskajo, ko jo pobožajo, da ji hočem grizljati bradavičke samo zato, da njo žgečka in kljub temu, da mi je stokrat povedala. da tega sploh ne mara in ne prenese, da se sploh ne znam, niti se nikoli nisem znal pravilno poljubljati, ker poljublja se s popolnoma suhimi ustnicami, tako na suho, cmok, ne pa tako, da se pušča slino, nikar, da se oblizuje tisto z jezikom ali tlači jezik drugemu v usta, bljak, ker potem dobi izpuščaj, ki je ni niti enkrat zadovoljil v treh minutah, ki so bile na razpolago leto po poroki do 30 krat na leto, ob tem, da iz zapiskov iz tega istega koledarja sledi, pobarvano z rumeno barvo, da je bila utrmljena v enem kosu skupaj povprečno po 14 dni do tri tedne iz neznanih vzrokov, kar je prvo leto po poroki zneslo pet mesecev in tri tedne, dve leti po poroki je bilo na razpolago 20 krat po tri minute na leto, utrmljenosti se ni več beležilo, ker je bilo to itak okoli tretjino do pol leta na leto konstantno in tri leta po poroki 10 krat na leto, pozneje zaradi limitiranja dogodkov proti nič se evidence ni več vodilo in to se je dogajalo izključno v času dopustov, praznikov ali počitnic, pa še to, recimo tretje leto po poroki v času počitnic na morju enkrat v 14 dneh tipično tri minute, nakar sem bil dobesedno vržen iz sedla in sicer od pol enih ponoči do tri minute čez eno ponoči, ker takrat so bili edino idealni pogoji, ko je sin spal in so bile zvezde v pravem položaju, čeprav je med tem v popolni temi gledala na svetleče kazalce ure, imela spalko zapeto do vratu, roki prekrižani na prsih in je mrko govorila, po treh minutah, da zavlačujem in da bi normalnemu moškemu že zdavnaj prišlo, jaz pa nalašč zavlačujem, da jo boli, da naj neham stokat in podobne napotke, sama je bila seveda čisto tiho in ni nikoli stokala, logično, ker je govorila medtem, da sem perverzen, da ne upoštevam njenih želja in če nji seks ne paše, ker ji pač ne paše, ji pač ne paše in ker ljudje da smo različni, mora nek zrel zakonski mož upoštevati in se prilagoditi svoji ženi v vsem, tudi v tem, in je večkrat rekla, da se gonim kot konj, da nisem kot drugi ljudje, da nisem normalen in da ne ve, kje sem sem teh pervezij o položajih, nekakšnem oralnem seksu in podobne perverzije naučil, da na začetku si ni niti mislila, da sem lahko takšen, da bi se šel neke terapije, kot da je z njo kaj narobe, narobe je lahko le z mano, ker vse to sploh ni normalno, in naj se grem kar sam zdraviti, itak se je hotela ločiti od mene še ko je bil sin v osnovni šoli, pa je rekla, da bo še malo počakakala in je čakala celo srednjo šolo in sedaj se ji zdi dovolj velik, da bo to prenesel in v podkrepitev me je pred desetimi leti, ko je prišla do te ideje o ločitvi in sem bil jaz še zvest mož, ki živi življenje svetega Jožefa, ob izjavi, da se resnično gonim kot konj, brcnila s kolenom v jajčka, s komolcem v zobe, se uprla z obema nogama v mene in me sunila iz postelje dol, da sem se pobral s tal, vzel povštr in odejo, ji povedal, da me je brcnila predaleč od sebe in da ne bom prišel nikoli več nazaj in več blizu in se ji prilagodil natanko tako, da bom preživel, kar sem tudi storil in šel spat v sosednjo sobo in od tedaj sem živel poleg nje v svojem svetu, kar zahteva posebno poglavje in je imela pred mano popoln mir, ki ji je ustrezal, položnice so bile plačane, invseticije izpeljane, kurilno olje natankano, pokvarjene stvari popravljene, prevozi zagarantirani, fasenga doli v špajzu vedno na razpolago in imela je popolni in absolutni mir pred mano, izginili so njeni glavoboli, migrene, astme in napadi kašlja, ni bila več alergična na moj telesni vonj in nisem ji več smrdel, četudi sveže stuširan ni bila več alergična na mojo spermo, kot je izjavila med astmatičnim napadom, minili so jo napadi utrujenosti zvečer, preobremenitve v službi so bile spet znosne in naenkrat se je počutila odlično in to je trajalo nadaljnjih deset čudovitih let, dokler ji nisem dokupil šest let službe, jo spravil v penzijo, nakar je imela veliko časa in jo je pričelo zanimati, na kakšen način sem uspel prilagoditi nji in preživeti za tiisto steno deset let…
Kaj pravi sin? Dejal je dobesedno tole; fotr, tudi jaz sem imel par punc in kakšno sem šel pogledet samo enkrat, kakšno večkrat, ampak, ko je pokazala pravo barvo, me ni videla nikoli več. Gledal sem deset let, kako živiš čisto posebej, delaš, pereš, pospravljaš, peglaš in to. Verjetno nisi znal ali mogel narediti drugače. Sedaj poravnaj račune z materjo in zaključi zadevo. Tudi jaz sem enkrat divjal po cesti, ker se mi je mudilo, s štirikolescem. Mislil sem, da peljem varno in cesta je bila prazna. Videli so me policaji in me začeli loviti, ker so menili, da sem peljal prehitro. Jaz še vedno mislim, da sem peljal varno, čeprav malo hitrje, ker se mi je mudilo. Do sedaj, minilo je pol leta, me niso ujeli. Tebe pa so. Zato plačaj, kar si zamočil. Če se da, reši domačijo in plačaj iz česar veš in znaš. Če mi ne bi bilo do domačije in to v čisto veselje, ne bi sedajle v marazu krmil živali in to delam iz čistega veselja zraven faksa že tri leta in mi ni težko, to sem se naućil od tebe. Zato poravnaj račune in živi dalje.
Bolana, bolana, umobolana, bolana, bolana, resnično čisto do kraja bolana.
Človek, Janez_K, kakšno kalvarijo od življenja si pa ti preživel, resnično, to je pa nekaj totalno abnormalnega.
Naredi uslugo sebi in sinu (mimogrede, sam vidiš, da je sin opazil tvoje trpljenje in da ceni tvojo držo, tvoje delo in tvoje odločitve) loči se TAKOJ, poženi babo v klošter, kamor spada, in živi življenje naprej.
Nisi še prestar, lahko si boš še našel družico za stara leta. Lahko pograbiš kar katerokoli, slabše od te ne boš fasal.
Okej, malo sem bil preoster, ampak ti rečem, res ni težko najti ženske, ki je manj umobolana od te tvoje žene, versko blazne frigidne snobovske avše, ki ji je bilo vse življenje vse prinešeno k riti, pa je samo vihala nos.
Ona je tebi rekla, da nisi normalen, pa si hotel samo seks v žlički? Ona tebi, da nisi normalen, pa si hotel ti njej dati oralni seks? A si sploh kdaj v življenju dobil fafiča? Hej, Janez_K, venomer ponavljaš besedno zvezo “četrt stoletja”, sam veš, da je bilo dovolj, zdaj si kaj, v poznih petdesetih, okoli šestdeset? Res, morda sem malo oster v tem odgovoru, ampak ne morem drugega reči kot DOVOLJ SI TRPEL, ČLOVEK, POŽENI BABO, NAGONI JO V KLOŠTER, KAMOR SODI!
Nobenega razloga ni za to, da trpiš še naprej. Niti en dan več ne trpi. Takoj jo poženi.
Aja, pa še tole: prej si olajšaj dušo, ker vidimo, da te vse skupaj zelo teži. Jasno in glasno ji povej, po možnosti pred sorodniki in prijatelji, da je ona bolana, da ti je odmerila 3 minute za seks in zraven gledala na uro, da te je zbrcala s sebe, ko so tri minute potekle, kar lepo ji povej, da je ona bolana, ti pa si normalen zdrav moški in da si boš sedaj našel normalno žensko.
Janez_K, ne zameri mi ostrine, že nekaj časa sledim tvoji zgodbi, ampak tole zadnje nadaljevanje me je pa pogrelo. Vse življenje garaš in se ubijaš zanjo, ona ti pa zdaj zameri, ker je nisi peljal k frizerju, ker si gradil dom za vajino družino! Da ti odmeri tri minute za seks in še to samo 60 krat v prvih treh letih, potem pa konec za vse življenje. Da se ti drzne reči l, da ji smrdiš?
Marš, ksantipa frigidna odvratna, njeno vzvišenost si prenašal 25 let, poženi jo čim prej, takoj sedaj jo zbrcaj iz bajte, tako kot je ona tebe s postelje.
Veš kaj bo najslajše maščevanje? Ob ločitvi ji daj tisto parcelo in sto jurjev za gradnjo, pa da jo vidimo, kako si bo zgradila bajto. Da jo vidimo, kako bo ona naredila to, kar je tebi vse življenje očitala, da nisi. Prav rad bi bral zgodbo o tem, kako je ona gradila bajto. Madona, še leta si ji dokupil, res ne morem verjeti, da obstaja kdo, ki je taka dobričina. Pregovor dobrota je sirota ni še nikoli tako naglas kričal, kot v tvojem primeru.
Ven z njo, zadihaj, potem pa živi življenje naprej. Če bo še kakšna ženska, naj bo, če je ne bo, ti bo vseeno bolje kot pod ženinim vzvišenim snobovskim nosom.
Pamet v roke in pogumno naprej v prihodnost. Srečno!
Aja, to, da sta bila zmenjena, da bosta gradila novo bajto, pa si raje kupil bajto svojih staršev, ni čisto noben izgovor za nič. Dobila je svojo lastno bajto, kot sta bila dogovorjena, samo da ni bila ista, ampak druga.
Daj stotim ženskam pogodbo, da se oženi s tipom, ki bo ali zgradil novo bajto ali pa odkupil bajto avojih staršev, vseh 100 bo takoj podpisalo.
Pa tvoj oče je moral plačevati, da je jedel sobotno in nedeljsko kosilo, ki ga je ona skuhala. Obrača se mi želodec ob vsem tem.
Če hoče novo bajto, naj si jo zgradi, sam praviš, da je material pripravljen, parcela pripravljena, naj zida, da jo vidimo, kako bo zgradila
Slabo mi je, res mi je slabo, ko tole berem.
Janez, če je to res, kar pišeš in nas nima tukaj vse malo za norce, potem res ne vem, zakaj za hudiča si 10 let živel v sosednji sobi! Upam (čeprav sem proti varanju, ker to počno v glavnem nezrele in sebične osebe, ki ne spoštujejo svojega partnerja, še manj pa svoj zdrav ponos in odnos do samega sebe), da si vmes vsaj pridobil kakšno naklonjeno prijateljico, da boš lahko od kje startal dalje lepšemu življenju naproti.
Še vedno ti pa povem, da je izbral takrat ego – um, (situacija z nerojenim sinom) in vseskozi te je v odnosu držal ta ego, trma …… Ne reci temu ljubezen, ker ne veš, kaj je ljubezen. Če bi to vedel, ne bi minilo 25 let.
Poucna zgodba za vsakega, ki je je vreden. Naj si jo kar preberejo pozensceni natolcevalci iz sosednjega foruma, ki vedno znova se bolj vneto od zensk samih zagovarjajo prilagajanje partnerki. Bolj, ko se ji je Janez prilagajal, vec ko ji je dajal, bolj prevzetna in domisljava je njegova gospa postajala. Klasika…
In kar je morda se najbolj zalostno, da napisano zgodba niti ni tako ekstremna kot se mnogim zdi. Podobnih zgodb je se pa se, le da so le redki pripravljeni spregovoriti in se jih bolj redko slisi. In zakaj gredo v take ekstreme? Zato ker se zgodbe odvijajo postopoma. Razlika iz vceraj na danes je minimalna. In tako vsak dan znova. Sila redko se ekstremizem pokaze na enkrat.
Mimogrede, “vrhunski” snubci z zacetka zgodbe so gospodicno najbrz opazili zaradi njene lepote, ipd, ampak taki imajo vec kot dovolj drugih priloznosti, da bi se z leseno Marijo v kaj vec spustili. In so jo po hitrem postopku odpikali…
Pozenscenim natolcevalcem iz sosednje teme bi se seveda zdeli nezreli, ne pripravljeni na kompromise, ampak to je ze druga zgodba.
Vse, kar sem zapisal, je res do zadnje črke. Zgodbe še ni konec. So še zanima poglavja. Na primer muzika…
Ko je bil sin star 18 let, si je zaželel harmoniko, tako z gumbi. Bil sem vesel, da je v njem vsaj nekaj mojih genov. Ko sem bil še čisto majhen in sem bil vsako leto mesece pri starih starših na samotni kmetiji, je tam igral stric na frajtonarco vsak večer, da nisem jokal zaradi domotožja in da sem zaspal. Takrat sem se dosmrtno zaljubil v tiste gumbke in božajoči zven harmonike. Vso rodovi prej so igrali na ta instrument, izgleda, da je to v genih. Tudi moj oče je igral z okornimi, od dela zvitimi prsti. Ko sem bil star pet let, mi je ta stric kupil tako majhno celuloidno in sem vlekel tisti mali rdeči meh, dokler nisem šel v glasbeno šolo… Bil sem vesel, da je nekaj teh genov tudi v sinu. Vozila sva se čez vso Slovenijo, do vseh priznanih izdelovalcev in po dolgih mukah preizkušanja kakšnih 50 novih mehov raznih izdelovalcev, sva našla pod ponkom enega izdelovalca 30 let staro, studijsko harmoniko,ki je bila nekdaj last najboljšega muzikanta na ta instrument pri nas, Miheliča. Ponujal je mojster svoje nove instrumente, ampak v tej stari rdeči škatli izpod ponka je bilo nekaj magičnega. Kot nova je bila, lepa, rdeča, kot nasmeh do ušes je bila. Dolga zgodba, kako je vrhunska zadeva zašla pod tisti ponk, a ko sem nanjo zaigral par tonov, me je pobožalo po ušesih, zažgečkalo pri srcu kot takrat, ko sem imel tri, štiri leta in sem poslušal strica, kako igra in dobil sem kurjo polt, nakar sem takoj rekel, da jo vzameva in šele potem vprašal za ceno. Instrumet začutiš in ta je bila boljša od vseh novih skupaj. Plačal sem, kolikor je rekel. Sinu se je zdela predobra za učenje, pa sem kupil še eno zanj, ki je enako glašena, da bi ga učil. Ko sva prinesla vsak svoj meh domov, je prišla žena po stopnicah dol. Bil sem navdušen, kaj da sem kupil, pa je samo rekla, da zapravljam denar za neke stare kište, ki jih nihče noče. Vzel sem meh iz kovčka, zaigral, pa ni slišala mehkega, polnega zven. Le rekla je, da se mi je na stara leta malo utrgalo, da sem šel kupit dve harmoniki.
In sem ga začel učiti, ima 4 leta osnovne glasbene šole, a že takrat ni bil vztrajen in je odnehal. Ga učim nekaj časa, pa vpraša, fotr, koliko časa bom moral vaditi, da bom zaigral približno kot ti. Hmmm, kakih par tisočkrat jo boš moral brezhibno zaigrati, to bo, če vadiš po eno do dve ure dnevno, čez dve do tri leta, saj bo šlo. Je dejal, fotr, kar ti sam igraj, jaz grem ozvočevat h tistemu pa tistemu prek študentskega, pa bom isto pri muziki, tole je prehudo zame. In je bilo konec njegove glasbene kariere, tokrat drugič. No, pa sem poprijel po 25 letih za meh sam. Igral sem, ko sem bil star pol manj kot sin sedaj, naredil osnovno glasbeno in ko sem že tekoče igral, sem si 15 let star zlomil desno roko v zapestju, po dvakrat vsako od obeh kosti v zapestju, na igrišču v plankih tako hudo, da sem imel od tedaj trdo desno zapestje. Kako mi je bilo, hudo tedaj, za umret. Najraje bi takrat umrl. Oče, ki mi je kupil prvo harmoniko za svojo prvo plačo, je bil tudi hudo žalosten, a mi je kupil še eno, tako na gumbe, namesto kromatične, je dejal, mogoče boš na to lažje igral, sedaj, ko ne dosežeš tipk. Nisem mogel dobiti roke, dlani do klaviature. Naredil sem si neko pripravo in z vajo vztrajno dobesedno obrabil sklep v komolcu in v ramenu, dobesedno zglodal sem ga z vajami, da sem se lahko dotaknil gumbkov. Bolelo me je in sem jokal, a sem napenjal tiste vzmeti in glodal, glodal oba sklepa. Ko sem se po dveh letih spet dotaknil tipk tako, da sem nekako izpahnil ramenski sklep, sem bil vesel, lahko sem zaigral. V parih mesecih sem se naučil vsega, a me je bolela roka, ko sem igral in teden dni sem treniral, dva tedna sem jo pa pestoval v naročju, ker je bolela. Tako sem v par letih z vajami, med študijem za sprostitev, z vztrajnostjo in znanjem iz glasbene šole kar spodobno vlekel meh, le dolgo nisem mogel igrati in treslaji, to ni šlo najbolje. Bil sem in sem še na pol invalid, še pisal sem takrat težko. A za mojo dušo in z prijatelje je bilo dovolj dobro in radi so poslušali. V muziko sem se naučil vnesti svojo dušo, zaigrati s srcem, da je instrumnt pel, vriskal ali jokal. Sanjal sem od nekdaj, kako bom imel ozvočenje in igral tako, da bo šla ljudem kar kurja polt pokonci. Pa so se načrti nekam izgubili, ko sem se oženil. Zmanjkalo je denarja za mansardo in prodal sem harmoniko Elikanu in kupil dilce za obit strop mansarde. Potem so tekla leta in ni bilo denarja, da bi jo spet kupil in igral, čeprav sem si to vedno želel. Rekel sem si, itak sem na pol invalid, kaj bi se silil. Sinu sem omogočil učenje, a je po štirih letih odnehal. Brez muje se še čevelj ne obuje, ta pregovor mu ne gre najbolje v glavo. Vse, kar se da na hitro, to še vzme, za kar pa je potrebno vztrajnosti, to pa zanj ni kul.
No, ko si je sin premislil in rekel, fotr, ti kar sam igraj, sem v tem videl, kot bi me porinil nekam, kjer so počivale moje globoko potlačene sanje. Kupil sem na hitro luštno ozvočenje, ki zveni tako, kot mora, vgradil v harmoniko midi sistem, da je bila odzivnost tipk in zvena hipna in brezhibna in treniral, treniral. Potem se je pa začelo. Ženska ne prenaša muzike, nikoli je ni. Že v avtu, ko se je peljala poleg, sem moral zmanjšati radio na minimum, žvižgati in peti nisem smel, ker jo hrup moti in boli glava in ko sem zmanjšal, je bilo še vedno preglasno zanjo, dokler ga nisem skoraj ugasnil. Tako je bilo vedno, ko se je peljala poleg. In sedaj je ta stari hudir kupil harmoniko in vleče meh in dela hrup v hiši! Kaj bodo rekli sosedje, da se ti je zmešalo, tukaj, v tej hiši ne boš igral, kar v skedenj pojdi. In sem prenesel ozvočenje in harmonike v skedenj in tam vadil. Ko je bil mraz, sem se enkrat tako prehladil, da sem bil 14 dni bolan. A sem vztrajal in sedaj po treh letih, ko je hiša prazna in je diktator odšel, sem privlekel zadevo nazaj v hišo h krušni peči. Zadnjič je bil tu nečak od Miheliča in zaigral sem mu Kjer lastovke gnezdijo in ko je pesem izzvenela, je zavihal rokave in pokazal srž, vse kocine so mu stale pokonci po podlahteh in je rekel, da zveni tako lepo, kot bi igral njegov stric. Poslušal je dve uri sedeč ob peči, pil pivo in bil navdušen in nasmejan. Ko mi je crknil zadnjič hladilnik, je bil tu serviser, ki je bil včasih kitarist pri Elikanu. Pri pri parih pesmih je človek jokal, ne lažem. Tekle so mu solze po licih. Povedal sem mu, da je šlo moji ženi to igranje na živce in da sem prej treniral dve leti v skednju. Rekel je, da je njegova tudi bila taka, da mu ni pustila na špile in vaje, a ji je lepo povedal, da je sestavljen iz 90% muzike, preostalo so pa drugi elementi in če mu prepove igrati, je, kot bi mu prepovedala dihati. Tako čutim tudi jaz, sem dejal. Rekel je, kaj sem počel do sedaj, kje sem bil petindvajset let in zakaj držim to v tej hiši, zakaj ne grem ven igrat, med ljudi. Rekel sem, da igram za svojo dušo in zato, da mi ne bo dolgčas na stara leta, še če bom slep, bom lahko nekaj počel, kar me veseli, pa je dejal, to je prelepo za samo tule poslušat, s tem moraš iti med ljudi. In bil je tu mizar, ki mi je naredil kišto za notri zložit komponente ozvočenja in sem mu zaigral od Slaka Čebelice, ker je človek čebelar. Ne bi verjeli, a enako, kot nečak od muzikanta, je tudi on rekel, da ga kar srh spreletava, tako lepo zazveni to, kar spravim ven iz tega starega meha. Včeraj je bil tu pravnik, ki me bo zastopal pri ločitvi in sem mu zaigral, v njegovi družini so vi glasbeniki. Skakal in plesal je od navdušenja in poslušal z ušesi na zvočnikih.
Rad bi povedal tole; iskal sem srečo povsod, pa je ni bilo nikjer. Potem sem jo našel v sebi. Ko sem jo našel v sebi, tudi ponovno odkril to neznansko veselje do muzike, to ni bilo všeč moji bivši ženi, takega me ni poznala, zanjo je glasba hrup, ki je tudi, če je čisto potiho, še vedno preglasen. Vsi ti ljudje, ki so me poslušali, pa so dobili solze v oči, bili nasmejani in srečni in dobili kurjo polt ob poslušanju zaradi tistega, kar prelijem iz sebe v zven glasbe. Ni ta glasba v mehu, ta, kar zveni, je v meni. Smo ven spustim iz sebe in to je to. 25 let se je nabiralo tam notri. Ker imam še vedno nekoliko trdo zapestje, z leti se je za spoznanje razmigalo, sem se nučil dati v zven toliko svoje duše, kot jo le zmorem in to ljudje čutijo. Ko sem bil včasih sam, sem jokal in igral in igral tako, da je meh jokal z mano. Ko sem bil vesel, sem igral tako, da je meh pel in vriskal. To je bilo od nekdaj v meni in to sem jaz. Samo odprl sem tisto, kar sem dušil 25 let v sebi in sedaj lije ven, kot pesem zvonov. Rad bi povedal na tem primeru, na glasbi, velja pa za vsa druga področja, o katerih sem tule pisal, da sem našel sebe in v sebi srečo in da ne bom odslej živel več tako, kot je drugim prav in kot drugi hočejo, ampak tako, kot čutim v sebi, živel bom odslej iz sebe. Poslušal bom nasvet in spustil zven iz sebe med ljudi. Sedaj sem končno svoboden in sem srečen, da se je vse to zgodilo natanko tako, kot se je.
Žal tudi tu nisem imel sreče. V meni je videla samo moj denar;
http://med.over.net/forum5/read.php?140,8364292
Bilo pa je zelo poučno.
pravi Matej23, še enkrat, tokrat zadnjič. Izbralo je srce in ne ego. Če povem z drugimi besedami; dal sem svoja leta in svoje življenje na razpolago temu, da bi nek človek, sin, ki se je rodil pozneje, živel. Verjel sem v to, da bo vse dobro in prav in kar se mene tiče, je tudi bilo tako. Da sem od tega del življenja preživel posebej, je spadalo zraven vsega, kar je prišlo. Praviš, da je to storil ego. Te prve poteze, izbire, zagotovo ni. Ni imela veze z egom in trmo. Nadaljevanje pa je povezano s sprejemanjem vsega, kar se je dogajalo pozneje.
Povem obrazložitev spet na primeru; ko sem bil še v otroških letih, sem bral o M. Kolbeju, verjetno zgodbo poznaš tudi ti; nekdo je dal na razpolago svoje življenje, da je nekdo drug lahko živel dalje. Zgodba se je dogajala v koncentracijskem taborišču. Je človekov ego sposoben žrtvovati in izničiti sam sebe v zameno, zato da nekdo drug lahko živi dalje ali je to v popolnem nasprotju z naravo ega in lahko tako dejanje stori samo “ljubezen”, ki je skrita v vsakem človeku? Odgovori si kar sam.
Zato, kljub vsemu vem, kaj je ljubezen.
Seveda je sposoben izničiti sebe. Ravno žrtvovanje je tipična značilnost ega, saj se živali ne žrtvujejo.
Gre se za neke vrste samomor, ki je tipičen za človeka.[/quote]
Nikjer tukaj ni bilo govora o egoističnem samomoru; omenjena je ljubezen do drugih in zaradi nje žrtev sebe za druge.
Ravno zato so živali samo živali, ker niso sposobne naslednjega; najbolj nesebičnega in najbolj plemenitega dejanja, ki ga lahko človek naredi; žrtvovanje sebe za druge, v duhu ljubezni do drugih. O tem govori zgoraj navedeni splošno poznani primer, s katerim sem želel nekaj nazorno povedati.
Ljubezen do drugih in posledično žrtvovanje za druge sta na popolnoma nasprotnem bregu od ljubezni do sebe, egoizma, sebičnosti in posledično lahko tudi egoističnega samomora.
Seveda je sposoben izničiti sebe. Ravno žrtvovanje je tipična značilnost ega, saj se živali ne žrtvujejo.
Gre se za neke vrste samomor, ki je tipičen za človeka.[/quote]
Nikjer tukaj ni bilo govora o egoističnem samomoru; omenjena je ljubezen do drugih in zaradi nje žrtev sebe za druge.
Ravno zato so živali samo živali, ker niso sposobne naslednjega; najbolj nesebičnega in najbolj plemenitega dejanja, ki ga lahko človek naredi; žrtvovanje sebe za druge, v duhu ljubezni do drugih. O tem govori zgoraj navedeni splošno poznani primer, s katerim sem želel nekaj nazorno povedati.
Ljubezen do drugih in posledično žrtvovanje za druge sta na popolnoma nasprotnem bregu od ljubezni do sebe, egoizma, sebičnosti in posledično lahko tudi egoističnega samomora.[/quote]
Sebičnost oziroma nesebičnost je relativen pojem, saj je odvisen od tega s kom smo v odnosu in kako naše dejanje druga oseba dojema.
Pa ne glede na to, za vsako, še tako humano dejanje, obstaja razlog v našem egu oziroma v prepričanjih, ki gradijo naš ego (jaz).
Zgleda, da ni le tvoja ženska tista, ki je bila in je pod močnim vplivom religije in njenih prepričanj, ampak tudi sam. Če ne, ne bi verjel ,da je žrtovanje in s tem igranje žrtve, nekaj dobrega ali celo način izkazovanja ljubezni.
Če boš se poglobil vase ( v svoj ego), boš spoznal ,da v sebi nosiš močna prepričanja, ki ti govorijo ,da je žrtovanje nekaj dobrega in s tem način kako nekomu dokažeš, da ga imaš rad.
Vse te težave glede intimnosti, ki jih omenjaš, so tipične za močno religiozne ljudi, za katere je dovoljen le ozek spekter dejanj. Vse drugo, kar ni v skladu z njihovimi porepričanji, pa je greh in vredno obsojanja.
Ker človek s tem dela proti sebi in proti svojim resničnim potrebam postane žrtev svojega ega. In žrtvovanje je zato edini način izkazovanja pozornosti in ljubezni.
…Ker človek s tem dela proti sebi in proti svojim resničnim potrebam postane žrtev svojega ega.…
Naj človek potemtakem dela iz sebe in za sebe in izključno v skladu s svojimi resničnimi potrebami, torej povsem egoistično? V zadnji tretjini svojega življenja sem tako delal, v skladu s svojimi resničnimi potrebami. Torej, povsem egoistično. Razmere ne opravičujejo tega; ali pa? Zato še enkrat vprašanje;
Bi bilo zaradi vsega povedanega bolj prav, če bi zdržal za tisto steno še nadaljnjih deset, morda dvajset let v skladu z rekom; Tudi to bo minilo? Ker, vedno vse mine.
Človek vedno deluje iz sebe in za sebe.
Pa čeprav boš nekomu podaril svoj organ in s tem umrl, boš to naredil iz sebe in za sebe. Ker boš verjel, da si s tem soril nekaj dobrega za sebe, saj si zadostil svojim prepričanjem. Mogoče se odkupil za neke grehe ali občutke krivde ali pa enostavno zadovoljil svojo nezavedno sliko, da si žrtev.
Čeprav takšno dejanje zgleda kot nekaj velikodušnega in odsev ljubezni, je še vedno pogojeno z našim egom in izhaja iz našega ega. Le doživljamo ga nesebično, ker se poistovetimo s tistim, ki je prejel darilo in to nas napolni z lepimi občutki. Zato pravimo, da je dejanje nesebično, pa čeprav je še vedno iz nas in iz našega ega.