Oprosti ampak že tega je veliko, kaj češ več… :/[/quote]Lahko še ti poveš kaj več ali ti je vzelo sapo….?[/quote]Vzelo sapo? Kaj pa vem, preveč drobiš stvari in se zapletaš v podrobnosti ne vidiš pa širše slike.

Mislim, da je tudi njo to motilo in na tak način ni mogla ustvarit neke globje povezanosti s tabo kar jo je oddaljilo od tebe, ti se se pa še bolj trudil….. zaman.
Ne rabiš se metat za nekom, da bi ta bil s tabo, ne rabiš delat to in ono “samo zanj”, ker je to zadušljivo.
Dovolj je da si vesel, srečen…, da je nekdo s tabo in če prihaja z druge strani isto je to to, vse ostalo je neka trgovina, kjer na dolgi rok nekdo več ne more plačevat ponujenega.

Lahko še ti poveš kaj več ali ti je vzelo sapo….?[/quote]Vzelo sapo? Kaj pa vem, preveč drobiš stvari in se zapletaš v podrobnosti ne vidiš pa širše slike.

Mislim, da je tudi njo to motilo in na tak način ni mogla ustvarit neke globje povezanosti s tabo kar jo je oddaljilo od tebe, ti se se pa še bolj trudil….. zaman.
Ne rabiš se metat za nekom, da bi ta bil s tabo, ne rabiš delat to in ono “samo zanj”, ker je to zadušljivo.
Dovolj je da si vesel, srečen…, da je nekdo s tabo in če prihaja z druge strani isto je to to, vse ostalo je neka trgovina, kjer na dolgi rok nekdo več ne more plačevat ponujenega.[/quote]

Dober odgovor. Prišel sem namreč pred časom do enakega spoznanja; da sem si ljubezen in naklonjenost vedno kupoval, tudi od nje. To vem in poznam vzrok, star je skoraj toliko, kot jaz, kaj je to, je nekje zapisano v zgodbi.

Brez detajlov vsega tega ni mogoče pojasniti, skrivnost je tudi v detajlih, primerih, vse skupaj pa je tista širša slika, dolga četrt stoletja… Tudi ta mi je jasna in prepoznavna že dolgo časa. Pot do tega spoznanja je bila zame zelo dolga.

Res je v detajlih, le da si jih ti spregledal vse po vrsti in si mislil, da jo boš lahko “kupil”.
Zdi se mi, da še vedno tako misliš, zato tudi tvoja “obtožba”, da ona ni bila prava. 😉

Lahko še ti poveš kaj več ali ti je vzelo sapo….?[/quote]Vzelo sapo? Kaj pa vem, preveč drobiš stvari in se zapletaš v podrobnosti ne vidiš pa širše slike.

Mislim, da je tudi njo to motilo in na tak način ni mogla ustvarit neke globje povezanosti s tabo kar jo je oddaljilo od tebe, ti se se pa še bolj trudil….. zaman.
Ne rabiš se metat za nekom, da bi ta bil s tabo, ne rabiš delat to in ono “samo zanj”, ker je to zadušljivo.
Dovolj je da si vesel, srečen…, da je nekdo s tabo in če prihaja z druge strani isto je to to, vse ostalo je neka trgovina, kjer na dolgi rok nekdo več ne more plačevat ponujenega.[/quote]

Problem je bil v podčrtanem; metal sem se za žensko, ki ji niti moja koža nikoli ni dišala, ki jo je motil moj telesni vonj, čeprav sem komu morda kdaj tudi zadišal lepše od sveže pečenega kruha, čeprav se od nekdaj dvakrat dnevno tuširam, se vsak dan vse sveže preoblečem, ki je imela zaradi mene v začetku več let celo alergične astmatične napade, posebej, ko se je bližal čas za zakonske dolžnosti (njen izraz, ne moj), ki se ni nikoli marala poljubljati z mano, ker je dobila izpuščaj na ustnicah, ni me niti prenašala, nikar, da bi me imela rada, ker vse, kar je prihajalo od mene k njej, vse je izgininilo vanjo kot v črno luknjo, nazaj pa ni prišla do mene ne svetloba, ne razumevanje, ne topline in ne žar ljubezen, pravzaprav čisto nič.

Povedati bi moral še nekaj o posebnem področju, ki je morda bistveno, posebej, ker to ni nikoli zaživelo in zažarelo kot je naravno med dvema, ki se imata rada in je bilo to in pa diametralni pogledi na to področje tudi eden od vzrokov za začetka razhajanja – o spolnem področju, pa danes žal ni časa. Je pa logično, ker je spolnost le odsev celotnega odnosa med dvema in če v odnosu nekaj ali nič ni v redu, tudi to področje ne žari, kot bi moralo. In ni zažarelo in naju grelo nikoli, ločeni spalnici zadnjo tretjino zakona sta ji povsem ustrezali in tista tanka stena med njima lahko simbolično predstavlja neprehodno in neprebojno steno med nama. Njen očitek po 25 letih, da ji v četrt stoletja niti enkrat ni prišlo, pove veliko, ne pa vsega. Predvsem pa ne pove nič o njenem in mojem odnosu do spolnosti. Na tem področju ona mene nikoli ni spoznala, ker tega ni želela, niti mi ni dovolila, da sem to, kar sem, niti ni dovolila pogovora na temo, niti kaj več od tega, recimo kakšno terapijo in pomoč. Jaz nisem mogel ugotoviti, zakaj tak odpor do vsega tega, četudi sem bral vse na to temo, kar mi je prišlo pod roko. Edini vzrok, ki mi je padal na pamet je bil, ni me imela nič rada. Jaz sem bil ogenj, ona je bila ledena kocka, vendar ni bilo načina, da jo stalim in segrejem, da se odpre, ne glede na vse poskuse na tisoč in en način, da bi jo vsaj malo natalil, če že ne stopil in segrel. Toliko za uvod, med prazniki povem še nekaj na to temo in slika bo popolna in jasna.

Res je v detajlih, le da si jih ti spregledal vse po vrsti in si mislil, da jo boš lahko “kupil”.
Zdi se mi, da še vedno tako misliš, zato tudi tvoja “obtožba”, da ona ni bila prava. ;)[/quote]

Saj ni nobene obtožbe. Je le ugotovitev dejstva. Verjetno tudi ne misliš reči po vsem tem, da je bila prava.

Res je v detajlih, le da si jih ti spregledal vse po vrsti in si mislil, da jo boš lahko “kupil”.
Zdi se mi, da še vedno tako misliš, zato tudi tvoja “obtožba”, da ona ni bila prava. ;)[/quote]

Iz česa misliš, da sem sestavil sliko po delčkih? Iz detajlov, ki sem jih spregledal ali tistih, ki sem jih zbiral skupaj dolgo časa in o njih premišljeval, ker so mi govorili o celotni sliki? Lahko, da sem marsikaj spregledal, vendar je bilo dovolj teh, ki jih nisem spregledal.

Ne mislim več tako, ker se ne pogovarjamo več o “kupiti”, ampak le še o “izplačati”.

Res je v detajlih, le da si jih ti spregledal vse po vrsti in si mislil, da jo boš lahko “kupil”.
Zdi se mi, da še vedno tako misliš, zato tudi tvoja “obtožba”, da ona ni bila prava. ;)[/quote]

Knjiga Pet jezikov ljubezni govori o tem, kako ljudje različno izražamo ljubezen: na kakšne načine jo dajemo in ali jo znamo prepoznavati, ko nam jo izkazujejo drugi. Morda zato, ker smo tako naučeni, morda zato, ker nam različno veliko pomenijo drobne pozornosti (kdaj jih vidimo kot samoumevne).

Ko si rečemo, da nekdo ni pravi za nas, ne pomeni nujno, da s tem nanj zvračamo ‘krivdo’ za razmere, v katerih živiva danes. Včasih ta misel predstavlja bolj sprijaznenje z dejstvi, ki so taka, kot so in morebiti celo predstavljajo zanikanje lastnih ‘sanj’.

Malo sem preletel tole in tako na prvi pogled bi dejal, da je vse potekalo zelo na materialnem nivoju. Tako pri njej, kot pri tebi. To opisovanje kuhinje in laminata to lepo izpostavi. Ter vožnja otroka s kolesom po tem podu. Kdo je bolj pomemben. Laminat ali otrok? Ti izhajaš še iz tiste generacije, ko je vsaka materialna dobrina bila težko dosegljiva in te je življenje tako izoblikovalo, da si verjetno večkrat pred človeka postavil materijo – dobrino.

Ženska je bila težko dosegljiva in najverjetneje si nanjo gledal kot na trdnjavo, ki jo je treba osvojiti.

Verjetno si v svojem življenju zelo metodičen, natančen, pikolovski, se v družbi ne sprostiš, rad imaš intelektualen pogovor ipd, vse preveč analiziraš in premalo ali ne živiš ljubezen. Ljubezen je treba živeti, treba se je sprostiti in spustiti iz kontrole. Verjetno vidva tega nista znala, ti v njej tega nisi znal prebuditi. In ona v tebi ravno tako ne.

Škoda, vendar nazaj gledati je nesmiselno, uživaj vsak dan, spusti se iz vajeti, začni ljubiti sebe in življenje okoli sebe. Postani “norčav”, smej se temu svetu in sebi, kakršnega so te skreirali okolica ter tvoji “programi” v glavi, ki so ubrali svojo pot na osnovi “vhodnih” podatkov (nalašč sem uporabil to izrazoslovje).

Išči naprej, nisi še prišel do odgovora. Odgovor se ne skriva tam, kjer ga iščeš, je nekje drugje. Upam da to najdeš še v tem življenju. lp

Samo še tole okoli Kojca in Tolleja. Brati ta dva avtorja je češnjev izbor, ker oba osvetljujeta isto stvar, vendar iz različnih smeri, tako da je bralcu potem marsikaj bolj in lažje razumljivo.

Pa kljub vsemu marsikdo vseeno “kiksne” (no ja, saj vsi kiksnemo, vendar je razlika v velikosti tega kiksa). Treba je analizirati, pa kljub vsemu brati s srcem. Brati s srcem pa ne pomeni hraniti svoj ego ali brati tisto, kar mislimo da nam koristi, ampak se držati visokih moralnih standardov. Ne more iz slabega semena nastati nekaj res lepega.

Preberi še enkrat Kojca in Tolleja.

Vsa semena so v svojem najglobjem bistvu – neskončno dobra.

Prebral Kojca in Tolleja, večkrat, Kojca že nekaj let po večkrat na leto, vsakič drugače 😉

Razmišljanje o parketu, ki ga je s svojim biciklom “uničil” majhen otrok je hudo materialističen, ………………nima nobene zveze s kakršnokoli filozofijo. Niso vsa semena dobra. Kjer se varamo, da smo dobri, pomeni, da smo pač še na poti. Je pa vse dobro, ker je točno tako, kot mora biti. In če smo poslušali naše “želje”, se nam le te uresničujejo. Hudiče je v detajlih, ali smo poslušali dovolj dobro, katere so res prave in naše želje, ali smo dovolj dobro kopali, da bi se dokopali do pravih želja. Ali smo pri tem poslušali srce, ali nam je te želje narekoval tudi ego (nečimrnost in še razna čustvena stanja, ki niso osnovni proizvod prasile, ampak delovanje nas samih in delno tudi kot stranski produkt našega okolja).

Če si poslušal prav, je življenje dobro, človek je srečen, ne izsiljuje ničesar, se ne pritožuje čez nikogar! In tisti, ki so okoli takšnega človeka, mu nimajo kaj očitati, ga imajo radi, ga spoštujejo, jim je drag! Kadar pa je pri željah “sodeloval” predvsem človeški ego (imeti), je to pač slabo seme, razoroži prasilo, da bi nam dala tisto, kar sem opisoval v prejšnjem stavku. 10 božjih zapovedi ni nekaj kar tako. Moralni standardi so zelo pomembni, sploh, kadar poslušamo naše želje. Ženo je treba ljubiti.In biti ljubljen.

p.s. še to … tudi jaz sem na poti. Še vedno se učim neizsiliti, biti potrpežljiv pri željah. Tvoje želje verjetno niso bile “prave”, takrat na začetku tvoje poti. Ampak, dobil si točno to, kar si takrat hotel. Verjetno pa so bile zadaj na poti še kakšne druge želje, drugi “načrti” prasile, pa se ti je mudilo, ker si poslušal svoj ego!

Se strinjam. Dodal bi le to, da ni dobil tistega kar je hotel, ampak tisto, kar si je zaslužil in kar je bila posledica njegovih dejanj.
Tu ga zdaj čaka dolga pot k ozaveščanju in spoznavanju tega, kdo sploh je. Šele potem bo razumel in spoznal, da je vse bilo povsem logično.
Če bi dobil tisto, kar je hotel, potem ne bi prišel do sklepa, da ženska ni bila prava.

@Robi, kar si je zaslužil je prav za naš način razmišljanja. Pa vendar ni prav, bolj pravilno je, da je njegovo (ne)znanje krivo, da si je izbral takšno partnerko. Ker, ko imamo “znanje” znamo sprejemati bolj pravilne odločitve. Znamo pravilno poslušati naše želje. Naše želje niso vedno “prave”, niso vedno posledica informacije, ki nam jo pošilja prasila (energija, stvarstvo, izvir vsega modrega, generator naših želja, ki nam povedo, kaj je za nas dobro), ampak so posledica našega uma, ki živi v tem svetu in se obnaša na osnovi vidnih dražljajev iz oklice.

Tukaj se skriva osnovni problem ljudi, ki varamo sebe in en drugega na tak in drugačen način. Ampak, tako je, to je pač planet zemlja. Tukaj se pač učimo.

Mogoče moje pisanje komu deluje tečno in nerazumljivo, tisti, ki je bral Kojca in/ali Tolleja bi pa moralo biti kar jasno, v čem je problem. Stvari sploh niso tako zelo zakomplicirane, kot se nekomu zdi na prvi pogled.

Res je v detajlih, le da si jih ti spregledal vse po vrsti in si mislil, da jo boš lahko “kupil”.
Zdi se mi, da še vedno tako misliš, zato tudi tvoja “obtožba”, da ona ni bila prava. ;)[/quote]Iz česa misliš, da sem sestavil sliko po delčkih? Iz detajlov, ki sem jih spregledal ali tistih, ki sem jih zbiral skupaj dolgo časa in o njih premišljeval, ker so mi govorili o celotni sliki? Lahko, da sem marsikaj spregledal, vendar je bilo dovolj teh, ki jih nisem spregledal.

Ne mislim več tako, ker se ne pogovarjamo več o “kupiti”, ampak le še o “izplačati”.[/quote]Po bitki smo lahko vsi generali….. Nisem tega mislil ;),
želel sem povedat, da si ti spregledal vse tisto kar je kričalo že prej, pred vso to štorijo, ki jo sedaj tu razlagaš, če bi opazil….,če bi vedel…., če bi naredil takrat drugače, če,če,če…
Nima smisla, sedaj so ti ostala spoznanja in upam, da boš v prihodnje vzel te stvari na znanje in boš malo volj pozoren na “detajle v malenkostih”… 😉

Ni problem v željah. Saj avtor ni imel druge želje, kot le občutiti ljubezen in biti srečen. Tako, kot večina vseh nas.
Problem je v našem znanju oziroma načinu preko katerega želimo realizirati prijetne občutke ter naše želje.

@Robi, tako enostavno pa spet ni.

Naše življenje usmerja tudi naš generator želja. Kojc nam pravi, da nam preko želja prasila sporoča, kaj si želi za nas!

Seveda je imel željo ljubiti in biti ljubljen. In tudi želja je bila točno po določeni ženski, v katero se je potem tako “upičil”. Vendar, zakaj pa ravno ta ženska? Poglej si njegov opis. Izobražena, nadpovprečno lepa itd.. To žensko je (kot lahko ugotovimo iz kasnejših opisov) izbral njegov ego, srce je sledilo egu ne obratno. Zato ni izbral prave.

Mislil je, da je izbral pravo, vendar ni. Moral bi počakati. Tudi vse tiste prepreke, ki jih opisuje na začetku, lepo nakazujejo in signali kažejo, da ne sme siliti v to žensko.

Pri željah je pomembno dvoje. Da se skladajo s tistim, kar nam je tako in drugače preko modrecev povedala prasila in da so to želje srca in ne ega. Čeprav srce ni prava beseda, ali pa vsaj ne najboljša, ker človeka hitro zavede. Ko nekaj gre samo po sebi brez preprek, kadar neizsiljeno čutimo, da je to to, takrat je to prav. Ker posledično temu sledi okolica in druga vpletena oseba ali osebe.

Kot pravi Kojc: “sreča pride šele tedaj, ko smo se ji odrekli; ničesar hoteti pomeni, vse zaželeno dobiti.” Ta stavek se bere enostavno, pa je daleč od tega. V tem stavku je napisana umetnost življenja.

p.s. naj si kakšni “prevaranti” ne mislijo, da so te besede pisane za njih, ker niso. Tisti moment, ko oseba vara, krši enega osnovnih pravil življenja.

In še nekaj je pomembno. To je moja ugotovitev. Če želiš delovati tako, da ne izsiljuješ je najboljši način igra. Življenje se je treba igrati, biti norčav, vesel, nasmejan. Trpljenje odpade. Kdor se hrani z negativo stoji samemu sebi na poti. Še drugačen pogled na trpljenje …… čeprav sem veren, da cerkev namesto ljubezni dejansko propagira trpljenje. To mi gre grozovito na živce, priznam, zato ne hodim kaj preveč pogosto v cerkev. Ko se bo pri sveti daritvi čutila ljubezen, ne trpljenje, bom pa rad šel.

Če zaradi nas trpimo mi sami, ali ljudje okoli nas (kot posledico naših ravnanj), je nekaj narobe z našim načinom življenja. Ta človek tu zgoraj se jezi nad svojo ženo in objokuje svoje vztrajanje ob njej, vendar, prvo vprašanje je, kaj je narobe z njim?

p.s.

torej, ko govoriš o realizaciji želja …….realizacija želja je odvisna od izbora pravih želja. Če smo izbrali napačne želje, torej, poslušali napačen “vir”, se bo življenje odvilo v neželjeno smer. Um pravi: “imeti”.

praviMatej23, nekaj ti gre res grozovito na živce, kot praviš, trpljenje namreč. Verjetno zato, ker si veliko trpel zaradi drugih in verjetno zato, ker je videti iz tega, kar si o trpljenju napisal, da ne razumeš smisla trpljenja in še nekaj ne razumeš; kaj je neupiranje in sprejemanje vsega, kar življenje prinaša človeku; tudi sprejemanje trpljenja je neupiranje prasili. In – vse velike reči so čisto enostavne, nič komplicirane; čisto enostavno je, ko se tega zaveš in ko to veš.

Pa najprej na kratko o trpljenju, ki ti gre na živce. Tisti, ki jih trpljenje ne zanima, naj preprosto preskočijo ta odstavek. Cerkev ne propagira ničesar, najmanj trpljenja; če tako razumeš tako to, kar Cerkev počne, potem početja še ne razumeš. Cerkev (pa ne le rimokatoliška, vsa verstva, v bistvu imajo vsa v osnovi enak nauk, razlika je le v podrobnostih) nekaj uči in sicer uči ljudi o Bogu (ki se lahko imenuje tako ali pa drugače) tiste, ki to hočejo poslušati in po tem živeti, seveda. Na začetku pravi takole; Bog je ljubezen. Torej, Cerkev uči ljudi o tej ljubezni. Kot drugo, pravi tudi takole; Bog je svet (človeka) tako ljubil, da je dopustil trpljenje svojega edinorojenega sina za odrešenje človeka. Pravkar je bil praznik na to tematiko. Ta je torej trpljenje sprejel in s tem ljudem hotel pokazati nekaj najglobjega, kar presega človekovo naravo; sprejeti to, kar prinaša življenje, preseči človeško naravo, preseči človekov ego in odkriti v sebi tisto, kar je v nas kot delček te ljubezni, delček božjega, neumrljivega in živeti iz tega spoznanja. Ta delček neskončne ljubezni, ki je v vsakem človeku, to je tisto nekaj dobrega v vsakem »semenu«, s čimer se zadnjič nisi strinjal; vsi ljudje so v svojem najglobjem bistvu dobri, taki se rodijo. Torej, če ne sprejemaš trpljenja, ki je kot vse drugo na tvoji poti, ampak ti gre na živce, potem ne razumeš Kojca, Tolleja, ne razumeš nauka Cerkve in ne mene, kaj bi ti rad povedal. Ker si še mlad, boš sčasoma to gotovo razumel.

Nadalje, ne jezim se nad svojo bivšo ženo, ne nad sabo in niti najmanj ne objokujem svoje vztrajanje ob njej četrt stoletja. Kot sem že rekel, vsaka stvar je za nekaj dobra, tudi vse, kar se mi je zgodilo, je za nekaj dobro. Če nisi razumel, kaj pripovedujem, medtem, ko navajam to, pa ono, povem še enkrat; vse, kar se mi je zgodilo, sem preprosto sprejel, pa ne zaradi odločitve ega, ampak zaradi ljubezni. Ni srce sledilo egu, srce je odločilo brez ega. Ko mi je dala na razpolago splav in svobodo ali skupno življenje, sem brez pomisleka izbral življenje in vse, kar bo temu sledilo. Imel sem rad njo in sina, ki se še ni rodil. Dejstvo pa je, da sva se premalo poznala, komaj pol leta sva hodila, ampak tako, kot sem jo poznal, vključno s trmo, ki je spadala zraven, sem imel rad. Ker si bral Tolleja večkrat, si si morda zapomnil poglavje, ki govori o srejemanju vsega v sedanjem trenutku, oziroma vsega tega, kar prinaša človeku življenje – o sprejemanju in neupiranju, kot ga tudi ti omenjaš v zvezi s Kojcom. Zgodba govori o uglednem zenovskem mojstru, ki ga obdolžijo, da je oče otroka ženske, ki je živela v bližini. Izgubil je ves ugled in ko se je otrok rodil, so ga dekletovi starši prinesli mojstru, češ, ti si njegov oče, zato skrbi za njega. Mojster je otroka sprejel brez prigovarjanja in ljubeče skrbel za njega, kot da je njegov. Po enem letu je dekle priznalo, da je oče otroka nekdo drug. Dekletovi starši so prišli k mojstru, se opravičili in prosili za otroka, naj jim ga izroči in ta je spet brez prigovarjanja to storil. Zgodba govori o sprejemanju vsega in neupiranju, kar je možno le v stanju, ki je prost vsakega ega. Pred četrt stoletja nisem vedel ne za Kojca in ne za Tolleja, vendar sem ravnal natanko tako; sprejemal sem, kar mi je prineslo življenje. Tako ravnam že od nekdaj. Če me ti obdolžiš, da je izbral ego namesto mojega srca, sem ti sedaj še enkrat povedal, kako je bilo in kdo je izbral, pa sedaj sodi tako ali pa drugače. Lahko, da bi moral počakati, videti pa je, da je bilo vse kar prav splanirano od tiste prasile, odvisno, kako gledaš na vse, kar se je zgodilo. Lahko, da se v nobenem drugem primeru vse to ne bi zložilo tako, kot se je, četudi je med samo zgodbo razpadel en zakon. Zaradi tega ni bilo konec sveta, svet se vrti naprej in življenje teče dalje.

Zakaj toliko govorim tudi o materialnih zadeva, pa tudi povem; ker je bilo to področje eno od tistih, kjer sva se začela razhajati. Samo od ljubezni se živeti ne da. Zaželela si je lep, gladek, svetleč smrekov pod in ker sem jo imel rad, sem vložil svoje znanje, trud, znoj, žulje in delček sebe v to, da bi ji željo izpolnil. Verjetno nisem to delal zaradi svojega ega, ampak iz ljubezni. Zakaj je pozabila, kako in zakaj je bil ta pod takšen, kot je bil in dopustila, da ni bil več lep, ne vem. Vendar, nisem se jezil na njo, ne na par let starega sina, ki ni bil nič kriv in čez deset let, ko je bilo za obnoviti še kup drugih zadev, ki so doživele usodo tega poda, sem vse to še enkrat izdelal. Mislim, da ni tega izvajal ego, ampak srce. Tudi ko je zahtevala nazaj svoj prvi prispevek k prvi kuhinji in potem k drugi kuhinji, nisem nič bentil – vrnil sem ji oboje in dal še nekaj za povrhu, ker je bil stalno minus na njenem računu. Tak pač sem, nekdo bo rekel, kdor je predober, je oslu podoben, lahko nekdo tudi tako vidi zadevo. Glede drugih materialnih zadev, ki so povzročile razhajanje, pa tole; ko je umrla moja mati, sem se odrekel zapuščini, to je domačiji z rojstno hišo, zemljo, gozdovi stroji, živino, vsemu, v korist mojega brata, ki je imel manjši dohodek in tudi oče se je odrekel temu, s tem, da tisti, ki ima domačijo, skrbi za njega. Izgovoril sem pravico bivati za mojo družino v mansardi, ki sem jo sam izdelal, dokler ne naredim hiše na parceli, ki je bila edina reč, ki sem jo podedoval po mami. Čez nekaj let si je brat premislil in prodajal vse, tudi mojo mansardo. Hotel je prodati in oditi v mesto, ker ni videl več smisla v delu na domačiji. Ni mi preostalo drugega, kot da sem zapuščino, ki sem se ji malo prej odpovedal, odkupil po tržni ceni in brata izplačal. Nekdo bo spet rekel tisto o oslu in egu in še kaj, pa naj. Tako je bilo namenjeno in tako sem moral storiti. Če tega ne bi storil, bi bila rojstna hiša, vključno z mojo mansardo, prodana tujim ljudem, domačija bi enkrat za vedno bila tuja last in sin, ki sedaj to prevzema, bi bil lahko samo hlapec pri tujih ljudeh, tako pa bo po mnogih rodovih domačija obstala pri življenju in on bo živel od te zemlje. Življenje bo teko dalje in on je edini in zadnji potomec tega rodu. Po 15 letih se vse skupaj zlaga samo od sebe v smiselno celoto in ne lastim si zaslug za to, samo od sebe je tako ratalo. Jaz sem bil samo izvedel to, kar mi je bilo ponujeno. Zato pravim, sprejel sem, kar je prineslo življenje, nič nisem bentil, če sem jo vprašal za nasvet in mnenje, je bila proti vsemu temu, ker to ni bilo v planu, saj tudi ni moglo bit, ker nihče ne vidi niti eno uro vnaprej, nikar pet, deset let, vendar odločiti se je bilo potrebno sproti in sem se odločal tako, kot sem vedel in najbolje mogel in znal. Zadnji dogodki kažejo, da je bilo vse smiselno. Takrat je bilo s strani žene prvič videti globoko nestrinjanje in razočaranje, ker ne bo nove hiše in godrnjanje, kaj nam je treba še te tvoje kmetije, jaz sem profesorica, učenci se mi bodo smejali, ti boš pa sedaj redil drobnico, tako se nismo zmenili. S kmetijo sem prevzel tudi skrb za očeta, tudi to se nismo tako zmenili, zato sem pač skrbel za njega sam. Pomeni, pral sem, likal, pospravljal njegovo pritličje domače hiše, mu uredil prehrano med tednom, pomival posodo, vse, kar me je naučila mati je dobilo smisel, kot bi se pred dvajseti leti pripravljal na nekaj, kar bo sledilo, pa nisem vedel, kaj to bo. Oče plačal je moji ženi, ko je skuhala za vikend dvakrat tedensko kosilo tudi zanj. Ker zahteva delo na kmetiji več pranja delovnih oblek, se tudi to nismo zmenili pred poroko, saj nismo vedeli, kaj bo prineslo življenje in sem skupaj z očetovimi rečmi pričel prati in likati tudi najprej vse delovne obleke, nato iz dodatnih vzrokov tudi vse svoje obleke in perilo, ker delovne obleke niso bile v pogodbi in ker smrdijo, to ni bilo v pogodbi, tako je dejala. To je trajalo do smrti mojega očeta, skoraj petnajst let.

Toliko o materialnih zadevah, ki so pomenile tudi razhajanje v željah in ki so med drugi tudi povzročile, da sta se najini poti ločili, niso bile pa materialne zadeve edine in bistvene. Vmes so so paralelno dogajale tudi druge zadeve, ki so pripeljale do sedanjega stanja, kot bi bile začrtane vnaprej. Kljub temu ima vse to zagotovo nek globok smisel, morda tudi ločitev. Več prihodnjič.