Vsi pametujejo, kaj otrok potrebuje in kaj je za otroka dobro, večina pa pozablja, da so otroci LJUDJE, ki imajo vsak svojo naravo. Eni so družabni, eni ne.

Verjamem, da se ni vedno enostavno odločat, ali je kaj samo otrokova trenutna muha in ga je treba malo porniti v nekaj, ali pa gre za res njegovo iskreno notranjo potrebo, ampak to je pač del starševstva. Ko ste rodile otroke, ste se zavezale k temu, da boste tem bitjem nudile svojo podporo in jih razumele – idealov ni in naredi se mimogrede kaka napaka ali se otroka narobe razume, ampak enoznačno vse metati v en koš je pa strma pot k tiraniziranju in avtokratskim uravnilovkam, ki so seveda za mnoge starše najlažja pot k vzgoji, da ne rečem edina, ki jo sploh poznajo.

In tole, kar berem tule gor, so sami primeri slednjega.

Ko vse tele ‘pametne odgovore’ tule gor berem, sem vedno bolj hvaležna svoji mami, ki me je razumela in ki se ni šla teh ukalupljanj, ‘kaj je dobro za otroke’ in ‘kaj je treba’. Ravnala se je po svoji pameti, ni komplicirala in večinoma me je zastopila – pa tudi če me ni, me ni v nič silila. Me je spoštovala od malega, da imam pravico čutit, kot čutim.

Jaz sem človek, ki ne prenese množic, nekih ‘skupinskih’ zadev, kopice folka in džumbusa. Že kot otrok sem bila taka in na srečo me je mama štekala. Sem imela tudi družabno plat in sem se igrala, a rabila sem pa ogromno umika in miru. Ni šans, da si me spravil v kolonijo, v kakršnekoli ‘družabne’ zadeve pa čeprav nisem bila ravno ‘asocialna’. Sem imela prijateljice, rojstnodnevne zabave in vse to, hodila sem v glasbeno, tudi na kak krožek, ampak neke skupinske zadeve, zlasti organizirane, kjer se je folk posiljevalo z vsemi možnimi bedarijami (meni so bile bedarije)…groza.

Takrat je bilo malo drugače in je otroke v marsikaj silila že šola, tako da se šoli v naravi nisem mogla izognit – pa se nekako tudi nisem hotela, ker sem imela sama toliko zrelosti, da sem si rekla, da moram vsaj probat. Eh ja, tudi če ne bi šla. Od tega nisem imela nič. Ni bilo grozno za umret, nisem imela domotožja, a en teden prenašat ves tisti folk – bi bilo čisto ok, če bi se temu izognila. Nekaj ful pa tudi nisem pridobila, bi bilo za moj ‘psihični razvoj’ čisto vseeno, tudi če ne bi šla. Morda bi bilo kvečjemu bolje, da bi mi bil ves tisti stres prihranjen (neki krosi pa igre pa neka ocenjevanja plavanj…kr neki).V zimsko šolo v naravi nisem šla, sem se imela super v šoli, ko nas je bilo sam par takih ‘sfalirancev’ in je bilo zame fantastično. Mir, umirjeno delo, nobenega kravala.

Kar hočem povedat, je to, da ni treba delat iz teh izletovanj nekega big deala, ker big deal to pač ni. Če je otrok odprt in ima rad družbo, jo bo imel rad ne glede na vse te skupinske fore. Če je samotar, ga samo mučite.

Jaz sem samotar, komaj sem čakala, da je minilo OŠ in SŠ šolanje, da sem se spokala iz teh posiljevanj z nekimi skupinami, ki so me samo razžirale. Zaživela sem šele na faksu, ko so me pustili pri miru, od vseh posiljevanj v šoli imam pa kvečjemu kako travmo kot pa ‘napredek v razvoju’.

Šolski sistem ni narejen in ne favorizira samotarjen in individualistov. Taki po navadi trpij(m)o ko hudič. Če je starš količkaj moder in pronicljiv, bo to tendenco pri otroku zaznal in se bo potrudil mu stvari olajšat. In nikar ne mislite, da otroku s takim karakterjem karkoli pomagate, da ‘premaga’ svojo naravo – samo težite mu in mu povzročate stres, ob prvi priliki bo pa zaživel po svoje. Oddahnjen:))

Kar zadeva mene – sem zdrav, samostojen človek, živim sama, preživljam se sama in to dobro, imam jasne cilje in zelo dobre prijatelje. Imam zdrave odnose z ljudmi, res pa je, da grem na kavice in srečanja samo z ljudmi, s katerimi se res dobro počutim in še to res dobro razmislim, ali bi res šla. Še vedno sem najraje sama, imam veliko potrebo po umiku, kjer sem sama s sabo,berem, delam, poslušam glasbo, skratka mir. Potem ko se nafilam, grem tudi lahko se družit, a to, kot rečeno, s kvalitetnimi ljudmi, raje imam srečanja ena na ena, kjer se lahko ure pogovarjam s prijateljico, nekih brezveznih letanj naokoli, skupnih izhodov itd pa tudi sedaj ne prebavljam dobro. Ima par resnih, zanesljivih, res kvalitetnih ljudi v življenju in to je to. Sicer pa uživam sama s sabo.

Taka je moja narava, taka sem bila že kot otrok in nobena prisilna ‘socializacija’ in ‘prevzgoja’ ni pomagala, samo povzročala mi je muke.

Tako da, mirijam, presodi, kaj je s tvojim otrokom. Ali res potrebuje samo malo pomoči, da skoči, ali pa gre za naravo? Treba je znati otroka presodit. Ne se ravnat po kalupih, ker je tega že preveč in samo škodijo. Otroku je treba prisluhnit, ne da se z njimi dela kot s psi, ki jih treba ‘zdresirat’ in ukalupit. Res pa je, da to sistemu večinoma ni po volji in ni v skladu s splošno veljavnimi merili glede otrok, individualizem je bil pa itak vedno ‘preganjan’ in grajan s strani splošnih množic.

sem ravno oddala, ko je vmes prišel še tvoj odgovor – absolutno se ravnaj po otroku! ne poslušaj uravnilovk, ker ne govorijo iz nekega zavedanja in refleksije, ampak se ravnajo kot roboti, po nekih kao ‘normah’ od bogvekje.

Iz tega, kar tule pišeš, je jasno, da tvoj sin ni mamina maza, ampak tip človeka, ki ne prenaša teh skupinskih for – zavoljo njega, spoštuj to! Nič ne bo narobe z njim, samo hvaležen ti bo, da ga razumeš. Kot sem bila jaz svoji mami. Neskončno. In danes sem zrel, samostojen človek, s kvalitetnimi odnosi. Nič mi ne manjka, sem zadovoljna, da ne rečem srečna. In predvsem znam upoštevat in cenit svoje želje in potrebe ter si zagotoviti tisto, kar potrebujem. Predvsem to je del zrelosti, ne pa skakanje po tujih navodilih.

Otroke je treba SPOŠTOVAT. Vsi pametujejo o tem, kako jih treba poritinit v to in ono in kako morajo otroci spoštovati vsega boga živega, a o tem, da se spoštuje NJIH, pa ne reče nihče nič. Včasih je prav grozno brati, kako se starši obnašajo do svojih potomcev – res, kot do psov na dresuri.

Pa ne govorim o tem, da ni meja in da starš nima zahtev, kot se znajo ene tule gor zapičit. Ampak samo o tem, da mora biti spoštovanje obojestransko – in otroka, ki ima do nečesa res odpor in ni tip za nekaj, silit v to, če ni res ravno nujno, je nespoštljivo. Mene kot odraslo ne spraviš na nobena skupinska kampiranja, obrne se mi, če pomislim na to – zakaj bi me potem silili kot otroka? A samo zato, ker sem ‘otrok’ in nimam prava glasanja ali kaj? Nedopustno.

Skratka, videti je, da sina razumeš in kljub splošnim uravnilovkam se ravnaj po tem in zgolj po tem.

Še bolj konkretno: jaz bi sina, če je sam tako rekel, poslala tja, bi pa mu zagotovila, da če bo res kriza in ne bo zmogel, da ga pridem iskat. Seveda bo itak najprej poklical, pogovorila bi se z njim po telefonu in če bi presodila, da mu je res nevzdržno, se ga gre iskat. In čao. Še odrasli zapustimo nevzdržne situacije,a otrok mora pa kar vse prenest, ker je kao ‘vzgojno’. Vzgoja ni enako prisila.

Včasih človek (in tu mislim tako otroke kot odrasle, otroci so namreč LJUDJE) potrebuje samo malo opore na začetku. Kot imam prijateljico, katere partner jeclja. In je želel iti na eno svetovanje, samo se je bilo treba prej dogovoriti po telefonu. In je odlaša in odlašal in nazadnje prijateljicio priznal, da odlaša, ker mu je ful nerodno poklicat po telefonu, ker jeclja.

In kaj, naročila ga je pač ona! So what! In potem je šel in tam se je sprostil in potem niti ni več toliko jecljal.

Skratka, ta planet si delimo s soljudmi in včasih nam ravno nek sočlovek nudi tisti mali kamen opore, da speljemo večjo stvar, preko tega pa mimogrede še premagamo tisti prejšnji strah.

In kdo tega ne bo naredil, če ne starš? Pač otroku rečeš – če bo prehudo, se lahko zaneseš na nas. In s to mislijo je otrok pomirjen, se ne počuti, da je situacija čisto brezizhodna, da ima nek way out in gre v ‘avanturo’, v kateri bo morda pa res ful užival in nazadnje spoznal, da se ne rabi niti več toliko zanesti na mamo.

Mislim, res no, dejte biti malo manj naspidirani glede teh ‘reglcev’ in ‘principov’, ki samo ubijajo eno preprosto človeškost.

Vedrina, zelo, zelo lepo napisano! Res! Hvala ti za tak pogled na situacijo! Nekako sem čakala na tak odgovor. Da nekdo tudi upošteva otroka. Super si!

NI za kaj, sem iz tvojih pisanj začutila, da čutiš z otrokom in glede na to, kak odziv si dobila, sem se morala odzvati:)

Kar tako z razumevanjem naprej, otrok se razumevanja drugih uči preko tega, da je sam razumljen.

še en razvajen mamin sinko na pohodu, ki bo SPOŠTOVAN, oh ja………….

Mirjam zakaj sploh sprašuješ, če pričakuješ TOČNO tak odgovor kot si si ga že sprogramirala.

In ja si zelo neobjektivna do svojega otroka.

Me prav zanima kaj je bilo na poletnem taboru takega da ste ga morali priti iskat. Jaz ga sigurno ne bi, če bi mi vodja tabora zagotovil da je vse OK.

A če ne bo mogel krosa do konca pretečt bo tudi šel domov. Pa 7 ur bit v šoli?

Eni nimamo na voljo babi in dedi servisa, ki bi nam pedenal otroka, da se navadi na življenje izven gnezda. pri 1 mesecu je otrok spal pri babici? fak, si pa bla komot! in srečo imaš, da imaš v pozadini roke, ki nosijo tvojo zlato rit. eni pač nimamo takih babic in dedkov, ki bi bli dovolj zdravi ali pri volji za pestvat naše otroke. in so naši otroci pač navajeni biti doma.
sicer moja dva nista cmeri jeri, res pa je tudi, da do situacije, ko bi šla od doma, še ni bilo. k babicam in dedkom kot rečeno pač ne gresta, ker mi tega luxuza nimamo, v vrtcu pa še niso imeli zimovanja. zlahka se nam bo zgodilo kot se dogaja mirijam. in kaj naj zdaj zato? ju pošljem preventivno k sosedom? ne, samo ti pa dlje od svojega nosa ne znaš videt, še trkaš se po prsih, ker je tvoj otrok tak, pa takega nisi naredila ti, pač pa tebi ugodna in naklonjena situacija. Te pa, kot pravim, so različne. enim babice in dediji ne strežejo.

Mirjam zakaj sploh sprašuješ, če pričakuješ TOČNO tak odgovor kot si si ga že sprogramirala.

In ja si zelo neobjektivna do svojega otroka.

Me prav zanima kaj je bilo na poletnem taboru takega da ste ga morali priti iskat. Jaz ga sigurno ne bi, če bi mi vodja tabora zagotovil da je vse OK.

A če ne bo mogel krosa do konca pretečt bo tudi šel domov. Pa 7 ur bit v šoli?[/quote]

Rekla sem, oz. napisala sem, za izmenjavo mnenj. 🙂 In ja, zelo mi je zanimivo, da se je debata odvijala samo v eno smer. TO, da karkoli že otrok reče, kaj čuti, ga pošlješ.

Glede tabora pa to, saj me je vodja klical, če lahko pridem ponj. 🙂 Saj otrok na taborih, šolah v naravi nima svojega telefona s sabo. zaradi domotožja.
In kot sem napisala, bil je v bolnici, tam je brez težav prespal. Tako da, ne mi o tem, kaj bo, če bo…

Mirjam, samo mirno in sprosceno.
Fant je zdaj dovolj velik, da se lahko z njim razumsko dogovoris.
Lepo mu razlozi, da zelis, da gre na tabor in da se ima tam lepo s sosolci, da bodo tam poceli vse sorte in da bo cisto drugace kot v soli. Kolikor vem, imas vec otrok, mogoce ce mu kak starejsi pove, kako je bilo pri njemu na taboru, da ga navdusijo za nova dozivetja.
Potem pa sinu lepo razlozi, da popolnoma razumes njegov strah, ampak da clovek vcasih mora od doma in da ce gre se na lustno, potem toliko bolje. Zagotovi mu, da se lahko popolnomazanese na tebe, da mu bos vedno stala ob strani in da si pripravljena priti po njega kadarkoli, mora vedeti, da se 100% lahko zanese na tebe, povej mu, kako si ga lani prisla iskat in da si pripravljena enako tudi letos. AMPAK! Ampak letos bi se lahko sla igrico, kdo zdrzi dalj casa… Koliko bo zdrzal, pa lahko stejeta ure recimo.
Skratka fant mora vedeti, da ti lahko zaupa in da se lahko zanese na tebe, ti pa od njega zahtevaj, da se potrudi, ker mu tudi ti zaupas, da se bo trudil zmagati v igri. Nekako ga motiviras, spodbudis, ampak vedno z vedenjem, da se lahko zanese na tebe.

Ne spomnim se zdaj nobenega konkretnega primera, ampak jaz ponavadi take stvari resim z veliko prepricevanja, spodbujanja in seveda vedno jim dam do znanja, da sem levinja in da sem vedno tu za njih, ceprav morajo svet raziskovati tudi sami… Sem zakomplicirala? Si me sploh razumela, kaj hocem povedati?

Čakte mal, men ni nič jasno, otrok gre v ponedeljek na tabor, pa ima že v četrtek prtljago pripravljeno..
A ste mal počeni, al meni ni nič jasno?
Mogoče delate mal famo iz tega tabora, a?
Jaz bi otroku rekla: glej, nekaj zanimivega se ti obeta, delali boste to in to, zvečer se boste hihitali po sobah, zjutraj boste vsi krmežljavi capljali v kopalnico in si skupaj umivali zobke, ti kar zavidam te super počitnice, čeprav ti jih vsi privoščimo.
Če boš zbolel, pridemo pote, sicer pa neznansko uživaj.
Prtljago bova pripravila v nedeljo, ko se boš stuširal in pripravil za spanje.

In to je to, nobenega pregovarjanja, nobenega blablabla-ja.
Mislim si, da je tako asocialnih in nezainteresiranih ljudi (malo dolgočasnih za mene), kot je tista ženska zgoraj, na svetu bolj malo.
Verjetno je več takih kot moj svak, ki se je mamice tiščal za krilo do 15-tega leta, ker je bilo mamici tako všeč.
Pa mu ni bilo treba nikamor s šolo, ker “ah, ne bi rad šel” (juhu, doma je najlepše, zmagali smo!).

C’mon, Mirjam, ne ga srat, ne palit na ta psihološki mumbly jumbly, dajte bolj optimistično, pustite ptičku, da mirno in varno odleti iz gnezda.

Jaz imam doma 8 letnika. Privč je pri babici prespal pri 8 mes. Pri “prjatelčku” pri 2 letih. Šel z družino tega istega prijateljčka 600 km daleč za 8 dni. Pa še kam, pa še s kom, nikoli travm. Lani šel v šolo v naravi- katastrofa. Ne bom v detajle, ampak katastrofa. Učiteljice situacije niso imele pod nadzorom, par primerkov se je izživljajo nad celo skupino, najbolj pa nad tistimi, za katere vedo, da niso fizično agresivni in se ne bodo maščevali. Letos ga za živo glavo ne pregovorim, da bi šel in veste kaj, ga niti ne silim. Ker tega, kar se nauči, se za malo malco nauči kjerkoli, kadarkoli. Na tabor so šli s pevskim zboro za 5 dni, enega problema ni bilo.

Meniso tele šole v naravi “kr neki”. Pa vsako leto vlačijo te otroke po celi Sloveniji, naše konkretno vlečejo 250 km daleč – zakaj že?? Lani so prvošolce vleki 100 km daleč – in to kakšnih 100km!! Letos jih vlečejo 250 km daleč – za dve noči! In v tem času bodo otroci kar ne vem kaj. Japajade bodo. Živim v kraju, kjer imamo en CŠOD in predobro vem, kako to zgleda. In ja, eni otroci so ko traktorji, eni pa ne. Če otrok sicer povsem normalno funkcionira v družbi, mu ena šola v naravi ne pomeni nič, vema pa koliko travm lahko povzroči, če otroka nekam zrineš in tam ni zadovoljen.

Strašansko se vam mudi te boge otroke dat od hiše. 3letnike – ma zakaj kar dojenčkov ne potlačite vsepovsod, samo da ste jih los in fraj, pa da jim drugi dajo vse tisto, kar bi jim morali vi? Ne razumem te logike, sem se pa vmes že navadila, da štrlim iz povprečja, ker pač gledam in psolušam otroka. In če mi lepo utemelji, zakaj nekam noče, če mi pove razlog in se mi ta zdi precej več, kot neko golo sprdavanje, ga bom pač poslušala. Zato mi reče MAMA. Če ga jaz ne bom poslušala, kdo ga pa potem bo???

Bravo! Eni delajo res paniko. Iz nič, da ni dolgcajt.

Mirjam zakaj sploh sprašuješ, če pričakuješ TOČNO tak odgovor kot si si ga že sprogramirala.

In ja si zelo neobjektivna do svojega otroka.

Me prav zanima kaj je bilo na poletnem taboru takega da ste ga morali priti iskat. Jaz ga sigurno ne bi, če bi mi vodja tabora zagotovil da je vse OK.

A če ne bo mogel krosa do konca pretečt bo tudi šel domov. Pa 7 ur bit v šoli?[/quote]

Rekla sem, oz. napisala sem, za izmenjavo mnenj. 🙂 In ja, zelo mi je zanimivo, da se je debata odvijala samo v eno smer. TO, da karkoli že otrok reče, kaj čuti, ga pošlješ.

Glede tabora pa to, saj me je vodja klical, če lahko pridem ponj. 🙂 Saj otrok na taborih, šolah v naravi nima svojega telefona s sabo. zaradi domotožja.
In kot sem napisala, bil je v bolnici, tam je brez težav prespal. Tako da, ne mi o tem, kaj bo, če bo…[/quote]

Saj si se že odločila, hočeš samo potrditev, da ravnaš prav, ker se “ravnaš po otroku” in mu boš dovolila da ali ostane doma ali pa boš priletela ponj takoj drugi dan, če bo zadosti težil.)

Če si se že tako odločila, potem naj raje ostane doma, ker ti garantiram, da boš drugi dan morala ponj, če mu to obljubiš in če bo šel. Ker bo takoj, ko bo občutil malo domotožja – to bo pa že isti dan, namesto da bi ga poskušal prebroditi, takoj vložil vse moči v to, da bi te priklical. In ne bo niti poskušal doseči, da bi užival s prijatelji.

Tako da – naredi uslugo vzgojiteljem in drugim otrokom in seveda sebi in NE POŠILJAJ GA NIKAMOR.

Jaz pa mislim, da so vse te šole v naravi eno samo pretiravanje in prekomerno potrošništvo.

Evo primer. Letos so z vrtcem peljali 5 letnike na “plavalni tečaj”. Rezultat je bil pljučnica. In seveda smo mi, družina, za en mesec pahnjeni v zdravljenje, v vrtcu pa življenje teče dalje, z manjšim številom otrok v skupini. Otrok ne more v vrtec, mi ne v službo, da ne govorim o tem, da ne moremo skupaj na dopust, bog ne daj, da bi sama mogla otroka kdaj peljati na bazen.

Če bo v moji moči bom take stvari onemogočala. Do takratk, ko pa bodo otroci dovolj zreli, da bodo šli sami, pa upam, da jim bom uspela tudi dopovedati, da res ni smisel življenja v pohajanju in zabavanju.

Vsi pametujemo praviš. Pa naj te jaz razsvetlim in odkrito povem. da pametuješ tudi ti. Naredila si celo psihoanalizo- sebe seveda. In nas ostale označila kot, da silimo otroke v določene stvari. Morda je tebi tvoj zapis všeč in si ponosna nase. Ampak kljub vsemu predvidevaš, kakor vsi mi ostali.
Mi otroka ne poznamo. Vemo le, da je star 8 let (in to je že pravi fant) in da si je premislil in noče v šolo v naravi.
In na to lahko vpliva več dejavnikov. Če je otrok zadržan, ne mara družbe, skupinskih dejavnosti potem ne razumem mame zakaj ga je sploh prijavila. Pri tej starosti bi lahko sama vedela kje otrok trpi in kaj ima rad. Se ti ne zdi?
Morda gre le za razvajenost pa mi tega zopet ne vemo. Morda je mama sama preveč zaščitniška…
Ne bom naštevala. Ampak hočem povedati, da nisi edina, ki razume otroke in njihove potrebe. Brez skrbi, da jih razumemo, se pogovarjami z njimi. Kdo pa se bo drug?
Jaz sem lepo napisala, da je vsak otrok edinstven. In kdo ga najbolje pozna. MAMA, ja kdo pa drug. In, če želiš slišati mnenja potem vzameš v zakup, da boš slišal različna; takšna in drugačna.

In potem odgovor mirijam, da je čakala na takšen komentar kot je tvoj. Da jo razumeš. Ne vem sicer kje, ker gre za problem otroka in pravzaprav sploh ni napisala kako misli ona ukrepati pri nastali situaciji. Torej imamo je ODGOVOR na dlani. Mama mirijam naj sama pri sebi razčisti določene stvari in potem se bo marsikaj spremenilo.

Wenga, uslugo učiteljici? ko pa je sama predlagala, da naj gre in da mu pač ponudimo, da ko bo hudo, da pridemo ponj. 😉

Hvala vsem za mnenje pa lep vikend vsem!

Bravo! Eni delajo res paniko. Iz nič, da ni dolgcajt.[/quote]

Sindorm današnjega časa:
Pri 3 letih nuuuuuuuuuuuuujno z vrtcem in brez strašev v Culukafrijo.
Seveda pa bog ne daj, tega istega 3 letnika odvajat plenic – je treba počakat, da se sam “odloči”, da ne bo več v plenicah, medtem ko se nima pravice sam odločiti, ali bi šel v Culukafrijo brez staršev.
Pri 6 letih je absolutno nujno, da gre vsak otrok za vsaj teden dni nekam brez staršev, z vrstniki, s prfokso, ki se ji praviloma sladko fučka, kako otroci doživljajo to dosotnost od doma. Če ne gre, je ne vem kaj vse, brezjajčnik, zmazek, scrkljanec itd Običajno so to povsem isti 6letniki, ki sicer ne smejo niti do soseda sami…
Pri 18letih pa mamice in ateki po te iste otroke, ki to niso več in so bili sicer oh in sploh fenomenalno neodvisni pri 3 letih, še vedno hodijo iskat na žure, ker ta ista mularija ni sposobna ostati trezna, če ve, da bo kasneje sedla za volan. In tudi zakaj bi? Pokličeš za starga in je.
Še bolj zanimivo je, ko ta ista mularije nekje pri 30+ začne razmišljati o lastnem podmladku – do takrat seveda blaženo živi, priklopljena na hladilnik staršev – in seveda logično pričakuje, da bo ata dal parcelo, mama denar in vasrtvo in je vsa prežaljena, če “ta stari” tega ne dajo. To ej veliki absurd današnjega časa – pri treh letih starn od staršev, pri tridesetih pa še vedno hotel mama poje. Zakaj le, če je pa pri 3 in 6 letih res že “skrajni čas”, da se otrok “odlepi” od mame??

Norija. Zrasli in odrasli smo brez teh bedarij, smo pa večino pri 21ih že davno živeli na svojem in skrbeli za svoje družine. Svojih otrok nisem in je tudi danes ne bi silila, da gredo za več dni od doma, če se ne čutijo temu dorasli. Kljub temu so danes, ko ima najmlajši 23 let, vsi na svojem, domovo se pa še vedno vračajo na obiske in na crkljanje – dva z družino, ta mlajši pa še brez. Ena je nekje napisala – otrok me kliče mama in če mu jaz ne bom prisluhnila, če ga jaz ne bom razumela in mu dala zavetja – kdo mu ga bo? Tista družba, kjer naj “maksimalno uživa” ? Prfoksa? Yeah, right!

kaj pa naj bi ti učiteljica rekla? Naj ne gre? Potem bi jamrala, kako nerazumevajoča je. Če bi rekla, naj gre in da ga nikakor ne prihajajte iskat, bi spet pokasirala tvoje nezadovoljstvo, ali ne? Sploh je ne zanima otrok in njegova čustva! Edino, kar lahko reče učiteljica, ki se ne želi zameriti, je to, kar je rekla. Je pa dejstvo, da bodo same težave s tvojim mulcem, če gre. Učiteljica bo morala pustiti ostale in se ukvarjati z njim in njegovo trmo, domotožjem in izsiljevanjem, telefonariti tebi in te prepričevati, da ga pridi iskat, tolažiti tvojega otroka itd. Jasno bodo na slabšem tudi drugi otroci, nenazadnje tudi ti.

Kot rečeno, naj ostane doma, ker dam zdaj roko v ogenj, da ga boste morali priti iskat, če ga pošljete stran in mu zagotovite, da ga boste prišli iskat. ZAGOTOVO! Odločitev je pa seveda na tebi. Če se ti ljubi voziti okrog, kar …..

Dejstvo je, da bo 70 % otrok, ki se jim pove, da jih starši lahko pridejo iskat, to možnost tudi izkoristilo takoj, ko jih bo nekaj pičilo.

Te opcije ne sme biti. Dovoljena je samo v primeru, ko se jim dogaja nekaj hudega. Pri osmih letih naj bi bil otrok že toliko zrel, da bi znal presodit, kaj to je. Moj je bil. In nikogar od staršev ni bilo po otroke.