Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Kaj in kako gledešole v naravi?

Kaj in kako gledešole v naravi?

Mal bi rada mnenja izmenjala.

Situacija je taka, da sin naj bi v pon šel v šolo v naravi. Pripravljeno imamo vse, samo še v torbo zložimo. Včeraj je pa prišel, da noče iti. Da ve, da ga bo domotožje preveč obremenjevalo. Izkušnje s poletja so res taka, da je recimo na tabor šel in smo ga mogli takoj drugi dan it iskat.

Kako ste se odločili drugi, če vam je otrok rekel, da noče iti? No, rekel je,dabi MORDA šel,če ga pridemo prej iskat. To mu nisem hotla obljubiti. Že to, da je dom,kamor gredo,na drugem koncu Slovenije, mi je razlog, da mu ne obljubim kar tako, da lahko vsak čas gre domov.

to je napaka

saj se bo mogel privaditi na življenje

Koliko je pa star? Meni sicer dol visi za to, kaj si drugi mislijo in bi otroka šla iskat, če bi bi bila kriza (do sedaj je še ni bilo nikoli). Menim namreč, da je bolj pomembno, da se otrok počuti varnega kot mnenje drugih.

Koliko je star?

Drugače pa, jaz bi vztrajala, da gre. Ga na lep način prepričala, da je že dovolj star, da seveda bo zdržal in da naj raje kot o negativnih stvareh razmišlja o pozitivnih. Da je kdaj potrebno tudi stisniti zobe in se podati v neznano, da si ne smemo že vnaprej zapreti vrata in odnehati, ker smo tako prikrajšani za lepe trenutke … Poleg tega je danes petek, odhod v ponedeljek, skratka prepozno, da bi spreminjali plane.

Skratka te razumem, ker imam doma eno tako bojazljivo milo jero, ki nikamor ne bi šla in ničesar ne bi počela, če ni 100 % prepričana, da se bo tam imela dobro oz., da bo stvar obvladala.

Pri teh zadevah jaz ne popuščam, ker vem da je za otroka dobro, da gre v šolo v naravi, na tabor, da se sooča in sam rešuje tudi situacije, ki mu niso ljube …

Je pa pri nas strah vedno samo na začetku, ko je bila potisnjena v tako ali drugačno neprijetno situacijo, se je vedno znašla, nikoli je ni bilo treba ‘reševati’.

Mirijam, a nisi že lani pisala o istem problemu pri istem otroku (cca 9-10 let)?

Taki jerici cmerici je potrebno trdno zagotovilo, da bomo vsekakor prišli po njega (pa kaj je to, če se voziš čez celo Slovenijo, saj za to ne poterbuješ več kot dve uri, ne?), če bo zbolel ali se hudo slabo počutil – nikakor pa ne, če bo imel le domotožje. Domotožje naj odpravi z neko ninico (pliško ali karkoli domačega), ki jo boš pred odhodom močno objela, da bo na njej odtis tvojega objema.

Meni se zdi, da vas mali obrača – če bom fejst težil vnaprej, da mi bo hudo po domu, mi pa ne bo treba iti in mazili me bodo še naprej…

Pustite otroku odrasti in pustite mu, da se sreča še s čim drugim kot z domom – tako, da ga morda tudi malo brezsrčno pošljete v svet.

Star je 8.

mirijam,
lepo se pogovori z njim in ga na lep in prebrisan način prepričaj, da gre. Saj ga poznaš. Šola v naravi je dobra izkušnja za stike z vrstniki in seveda brez staršev. To je del odraščanja in vsekakor dobrodošlo.
Ne vem nekaj si izmisli. Naj ti ne bo hudo. Se mi zdi, da v takšnih situacijah mame bolj trpimo in skušamo ugoditi otroku. Odmisli to skrb.

Zdaj, če bo prvi dan ali noč čutil otrok domotožje ni nič narobe. In ne skočiti na prvi klic. V skrajnem primeru pa lahko greste potem po otroka. Kar močno dvomim. Ko bo enkrat tam zna bit luštno….

Otrok potrebuje izkušnje izven domačega zavetja, brez staršev.

Ne vem kaj reči, mi smo naše otroke že v vrtcu načrtno pošiljali okoli za nekaj dni, od prvega razreda šole pa poleti tudi v kolonije, smučanja itn. In pri 13ih že v tujino.

Po mojem vztrajej, mora iti. Predvsem mu vbij v glavo, da ne gre na mučenje, ampak na zabavo. Tam sicer ne bo staršev, ampak ej , bodo pa prijatelji! Obljubi mu, da se slišita vsak dan. Da če mu bo ponoči kaj hudo, naj v roke stisne kakšno igračko (izberita kakšno). Da naj misli samo prijazne stvari, lepe stvari, ki se mu bodo dogajale. Imej tudi govor v stilu, kako ste družina, se imate radi, a vsak med vami le mora kdaj malo od doma, med druge, po nove izkušnje, doživetja. In ko se bo vrnil, bo imel toliko za povedati, da se že sedaj veseliš, kako bo to fino poslušati. In skupaj boste šli na kakšno pico itn in tudi npr babici, dedku, stricu itn bo lahko vse povedal. itn itn itn

Skratka, vsak strah, ki ga bo izrazil, sistematično odbij. Ne spuščaj se v dolge debate kaj bo če bo, bolj na kratko reci in izžarevaj optimizem, dobro voljo. Naj te ne skrbi. Tebe ne sme. Ker bo to takoj zaznal. Saj gre sam v šolo v naravi, a ne………….🙂) veš, da bo na varnem in bo vse ok, mali samo mora poskusiti to, doživeti, se soočiti.

Žal ste že prvič naredili napako, ko ste ga šli iskat. Ali ste ga šli iskat samo zaradi domotožja?
Otrok mora odrasti in se navaditi nekaj dni tudi brez vas. Očitno ga tega do zdaj še niste navadili in ga boste morali čimpreje. Jaz ga zaradi domotožja ne bi šla iskat, niti mu ne bi dovolila, da sedaj ostane doma. Če bo kaj pomagalo mu ob vrnitvi priravite presenečenje oz. nagrado, ker je zdržal 5 dni sam. To mu obljubite že sedaj.


Veš naši otroci so že v vrtcu hodili na zimovanje. Danes tega ni več. Ampak ti povem, da je bilo zelo koristno. Šli so v ponedeljek in se vrnili v petek. Dogovor je bil, da prvi dan ne kličemo otrok ampak le vzgojiteljico in povprašamo kako in kaj. Ko smo imeli zadnji sestanek so nam vzgojiteljice toplo priporočale naj starši ne jokamo in stokamo ob odhodu. Naš je bil baje prvič ves prestrašen na začetku poti v avtobusu. Potem pa so se razživeli.
Zimovanje je bilo pestro s programom in tudi ko sem potem kdaj zvečer ob dogovorjeni uri poklicala se sin ni imel časa pogovarjat, ker so imeli to in ono in oh in ah…

Meni je bilo doma zelo dolgčas. sem ga pogrešala, da bi najraje jokala. Ampak misel, da se ima sine lepo je bila dovolj.

To so bili prvi začetki samostojnosti. Še pred polnoletnostjo je prepotoval Evropo po dolgem in počez.

Seveda to govorim iz naših izkušenj doma. Vsak otrok je edinstven. Vendar, če otrok nima težav potem vzpodbujaj otroka.

Se strinjam, to je bila napaka. Šola v naravi ne sme biti “a bi šel a ne bi šel in če mi ne bo všeč me pridi iskat” ampak je dano dejstvo “adijo, pa ful lepo se mej””. Pika, konec.
Napake ne ponovi. In izžarevaj totalni optimizem, jezik si znucaj z govorjenjem, kako bo vse fino in krasno in uau. In kako si ponosna na svojega fanta, ki takole gre žurirat, ampak seveda mu privoščiš. Realne strahove, ki jih bo izrazil (kaj če ne bom mogel zaspat, kaj če itn itn itn), pa lepo sistematično rešita (igračke, klici itn).

Sicer ne bo to moj odgovor na vprašanje…pa vendar imamo podoben primer. Pri treh letih naj bi šel naš otrok na zimovanje z vrtcem. In noče. Meni se pa zdi tudi neumno tako male silitiin jih po nepotrebnem dajati v stresne situacije. Ne rečem, če bi si želel-super. Ampak tako mi je pa to nonsens. Ne vem, kaj lahko tako mali od tega pridobijo. Še da bi prespal pri babici, ni šanse, pa si obe zelo želita, midva z možem pa tudi, da bi v treh letih enkrat samkrat sama prespala 🙂

Po mojem pa kar veš kaj lahko pridobijo 🙂)

pri treh letih jaz otroka niti slučajno ne bi silila kam (ali, če smo že pri tem, sploh pustila 7 prijavila kam). to je res premajhen otrok, ki še ne razume čisto vsega. predvsem pa tudi prevelika obveza za vzgojiteljice (večina se jih še ne zna oblečt sami, ne brišejo si ritke sami, ipd).

osemletnik je drugo. njemu je treba pustiti, da sam doživi določene izkušnje zunaj svoje družine. in če vidiš, da imaš doma boječega otroka, delaš na tem, da ravno s takimi izleti / tabori krepiš njegovo samozavest zunaj familije. tudi pomoje je bila napaka, da ste ga šli iskat na tabor. domotožje? ja ok, pačje ampak se ga nekako premaga. otrok naj počasi pridobi zaupanje vase, da kaj zmore tudi sam.

imam triletnico in osemletnika, zato sem še kar kompetentna, recimo:) triletnica je izredno samostojna (se sama obleče, nima plenice), prespala je do sedaj ene 5x v treh letih pri babici (enkrat celo dve noči zapored). Vendar je niti slučajno ne bi dala na kakšen tabor še, z vrtcem. Vseeno zahteva določeno pomoč pri higieni (brisanje riti po kakanju, umivanje zob), pri vsakodnevnih aktivnostih (recimo, če se zmoči, da poišče in se preobleče).

Meni je nekje “meja” 5 let. in od takrat je moj sin vandral sam z vrtcem naokoli. Najprej tri dni na kmetiji, naslednje leto tri dni tabor in 5 dni morja (vse z vrtcem), sedaj v šoli bp prenese vse tabore, večdnevne izlete. Tega ima tudi zaradi treninga športa kar nekaj. In opazila sem, kako mu taki tabori “koristijo” – veliko bolj je navajen poskrbeti zase, se znajti v kakšni situaciji.

Seveda je odvisno od staršev, veliko. Že od malega bi morali biti pozitivno nastrojeni, sploh če imaš “otroka boječko”. To, da ga greš pri 7,5 letih iskat na tabor, kamor si ga predvidevam prijavil na njegovo željo, je napaka n.1. Kdaj pa sicer nameravaš otroka pustiti, da začne sam utirati svojo pot (samostojnost)?

Vse to verjetno zaradi tega, ker nikoli ni bil ločen od staršev. Moja je od 1 meseca starosti spala pri babici, pri otrocih iz vrtca pa pri treh. Sedaj je osem, in bi najraje kar vsak dan spala kje drugje. Šole v naravi so ji zakon. Kar je zamujeno, je zamujeno. Velikokrat se zgodi, da je otrok prvič ločen od staršev v taki situaciji, kot je šola v naravi. Ja, zagotovo jim je hudo, a za njihovo dobro jih poskušamo prepričati, da gredo. Učiteljico prosimo, naj se mu malo bolj posveča. Program je itak zapolnjen, tako da staršev ne bo pogrešal pred nočjo. Mogoče bo kak dan malo hudo, potem pa bo. Malo trpljenja in veliko izkušenj za življenje. Če ga boste kar naprej hodili iskat in mu ustregli, bo še pri 20 spal z vami v isti postelji. Saj tega pa nočete, ne?

Kaj vzgajamo. Pobčke, ki bodo pri mamici vekali do 30 leta. včasih smo bili srečni otroci, če smo le lahko šli kam. Danes pa mevžice jokajo in stokajo, ko bi morali novim dogodivščinam z nasmehom iti. Nič Mirijam, otrok imaš dovolj menda si se že naučila kaj in kako. Kakšno knjigo o vzgoji si preberi.

Pomaga tudi precej realna misel, da otroke dejansko dobimo začasno, na posodo. In naša naloga je pripraviti jih na življenje in jih vzgojiti v neke samozavestne trdne ljudi, ki bodo vedeli kaj hočejo in bili pripravljeni na izzive itn.
Kar pomeni, ljudezen, trden dom, a hkrati “metanje” iz gnezda, počasi, a zanesljivo. Dokler enkrat ne odleti.

[/b]
Ti zanimivo, si pa res zelo zanimiva….. Nobenega nasveta , samo spet pljuvanje po Mirijam, ki ima menda več otrok. Je pač čisto neresno, da povezuješ št. otrok s sposobnostjo vzgoje otrok. Vsak od staršev ima lahko določene dileme, ki bi jih rad razrešil, pa ne glede na to , koliko otrok ima.
Tebi bi pa predlagala, da si prebereš kakšno knjigo o bontonu….
Otroci so lahko zelo različni , kljub temu, da so iz istega gnezda. Jaz imam tri, pa smo imeli pri najmlajšem tudi probleme. Potem, ko sva se točno pogovorila, kako bo šel , s kom bo v sobi, kaj vse lepega se bo naučil , je šlo gladko, kljub predhodnemu kompliciranju otroka.
Ponavadi imajo otroci krizo v večernih urah ampak jih učitelji in strokovni delavci praviloma zamotijo z večernimi programi , da kar hitro pozabijo , da imajo domotožje.
Ne pa pokazat , da ti je težko , ko odhaja.
Lepo uredite. Boste videli, kako boste vsi srečni, ko se bo vrnil domov poln novih izkušenj in dogodivščin.
Srečno!

Zanj je zelo dobro, da gre, čeprav tega ne razume. Obljubi mu, da ga boš prišla prej iskat, če bo imel veliko domotožje, ki pa ga po vsej verjetnosti niti ne bo imel … Kolikor jaz vem, v glavnem v šoli v naravi uživajo, težko je le izredno razvajenim otrokom ali otrokom, ki se res ne razumejo z otroci iz razreda …

Hvala vsem za odgovore!

Ja, on je imel tudi zimovanje v vrtcu. Ni šel. Niti slišati ni hotel. Pri babici in tudi pri teti prespi sam, tudi po več dni. Ni težav. Je bil tri dni v bolnici. Tam prespal sam, brez težav. Šola v naravi, tabori in podobno. To mu pa ne leži.

Zanimivo mi je, ker niti ena ni napisala, da bi se ravnala po otroku, ampak da ste enotne, da se ga kar pošlje in ga tudi tam pusti. Kot rečeno, hvala še enkrat za mnenja!

New Report

Close