Ježkova ljubezen
Drugi se ne odpre, če se boji.
Moj brat je vajen živeti kot ježek. Tisto, od česar živi, išče le ponoči in takrat ne mara moje družbe. Najbolj pa se boji moje svetilke. Če posvetim vanj sredi teme, se zdrzne in zapre. V hipu postane bodeča pest.
Tudi čez dan je nedostopen. Ostaja v brlogu in zato ne morem jasno videti njegovih razgaljenih nožic, njegovega cepetanja po travi, ne morem se dotakniti mehkega trebuščka. Tam čepi in čaka, da ne bo nikogar. Premakne se šele, ko je gotov, da ni opazovalcev.
Ljubim tega ježka in mu ne morem blizu. Njegova bodičasta ljubezen me rani, če se približam prehitro in v človeški podobi. Mislim, da moram postati ježek, če hočem, da bi mi zaupal. Najbolje, da se zakotalim pred njegov brlog obdana z bodicami in počakam, da ponoči zleze na plan. V temi mu sledim med listjem in mu pomagam iskati, kar ga nasiti.
Ko se prepriča, da sodim v njegov rod, se pomiri. Tako me bo sprejel za družbo na svojih poteh. Gorje, če se ponoči nenadoma prelevim v lovca s svetilko, ki ga hoče ujeti in odreti. Gorje, če uporabim svojo zvijačo in ga prevaram. Če ga izdam, bo za vedno zapustil oskrunjeni brlog, nikoli več ga ne bom našla.
Zato prav tiho strmim v poletni sijaj nove lune in pazim, da ga ne bi prestrašila. Želim si njegove samotne bližine in topline njegovega drobnega, junaškega srca.
(Alenka Rebula)
Krasna..
Meni tudi zelo ljuba:
Gozd veliko ve
Danes sem v jesenskem gozdu našla odgovor na marsikatero vprašanje.
Kako spustiti preživele spomine, ki me begajo? Tako kot bukev, da se listi nežno poslovijo od veje, sprejmejo odhajanje in postanejo pisano šelestenje, modrost, ki ne boli, ampak le greje korenine.
Kaj daje prihajajoči mraz? Skozi gole veje zdaj vidim nebo bolj jasno in sinjina je mogočnejša kot poleti. Govori mi o prihajoči moči, ki plove čez moje nebo.
Kako zeleneti brez podlage? Kako ostajati mehki? Gledam mah, kako zna objeti kamen, črpati življenje iz sivine in sijati živozeleno. Nežno mehek cveti pod mojo roko.
Kako stati neodvisna in povezana s svetom? Ko se naslonim na deblo, lahko začutim, kaj pomeni stati sami in na pravi razdalji od drugih.
Gozd veliko ve o mojem življenju.
V njem je nekaj prvinskega, kar govori s starodavnim dihanjem in ne pozna strahu pred minevanjem in smrtjo. V nenehnem obnavljanju podpira našo preobrazbo.
Zdaj spreminja svoje barve skupaj z menoj in mi razkriva pot blagodejnega osipanja.
Alenka Rebula
Na mojo njivo se valijo kamni, odklonjene besede padajo nazaj na moje brazde. Moja zemlja težko diha, kamni ne pustijo semenom, da bi vzklila, zajela svetlobo in zrak ter odgnala.
Drugi noče odložiti svoje zaloge kamenja, vlači ga s seboj in se krivi pod težo svoje naloge. Morda ne bo odnehal nikoli. Njegovo kamenjanje vsega zelenega med nama se nadaljuje kot vsakdanji obred.
A jaz si utiram pot sredi ostrin in pobiram kamenje z njive. Želim obvarovati svojo setev. Moja mehka zemlja čaka na delo mojih rok, na gib, ki jo rešuje bremen. Olajšano in živo se premika pod mojimi dotiki.
Iz kamnov lahko naredim zid, hišico ali ognjišče. Vse, kar leti proti meni, lahko prestrežem in uporabim, saj ni več metalčeva last. Nisem odvisna od namena, s katerim je bilo odvrženo to kamenja.
V MOJIH ROKAH LAHKO POSTANE, KAR LJUBIM.
Alenka Rebula
Pasti moraš kot hrast, ki je dal vse od sebe. Vedi, da tokrat ne moreš nič in da nisi nič pred razdivjanimi silami nad seboj.
Enkrat je treba začutiti, kako je, če si list na odmrli veji. Sprejmi, da ne moreš nikogar ustaviti, če hoče oditi, nikogar ganiti, če noče. Enkrat moraš ostati pred zaprtimi vrati v mrazu in spoznati, da se ne bodo nikoli odprla. Enkrat ležeš na tla in doživiš, da te je volja drugega strla in pohodila in da nimaš nobene možnosti več. Tam ne.
Ne moreš določati, koliko naj traja. Nič vidnega se ne bo zgodilo, vse čaka, da se dopolni veliki obrat. Tvoje telo te bo počasi premaknilo na tisto stran, kjer je mogoče zaživeti. Tvoj čas stoji ob tebi in te čaka.
Neznane sile ti pošljejo tisto, kar ti v tem hipu najbolj potrebuješ. Približa se človek, ki reče pravo besedo, a to ni tisti, ki si ga hotel priklicati in za katerega bi dal vse. Dotakne se te roka, ki te potolaži. Nisi je pričakoval, nisi ji zaupal. Nevihta, ki je nisi mogel pomiriti, se sama umakne, ker je opravila svoje delo.
Odravljenje se zgodi v trenutki, ki ne prihaja iz tvoje volje. Nekaj te je objelo in ti povedalo, da ne znaš vsega. Tvoj obup je samo oblika objesti. Pripovedoval si samemu sebi, da obstaja samo tvoja rešitev ali pa je ni. Zdaj veš, kako si majhen in kratkoviden, kako te stvarstvo presega.
Nehal si zahtevati in ukazovati, kako se mora svet vrteti. Nehal si določati, kaj je resnično in možno. Zdaj si končno zaslužiš, da bo tvoja želja uslišana. Zdaj ni več nevarnosti, da se prevzameš, tvoja ozkosrčna samovolja je umrla. V popolni poraženosti odkriješ, od kod privre moč.
ŠELE ZDAJ TE SVET UBOGA IN SE ZAVRTI V TVOJO SMER.
(A. Rebula)
