To se ves čas sprašujem…saj se vendar dva, ki se odločita za skupno življenje, ljubita, se odločita za otroke…Sprašujem se, zakaj pride sploh do poroke, otrok….vsaj v mojem primeru, ko pomislim 13 let nazaj? Še vedno sem v zvezi, poročena, imava dva otroka, gradiva hiško. Ampak mi najini prepiri gredo vedno bolj na živce, vedno slabše jih prenašam, vedno bolj se oddaljujem – hkrati pa si želim, da bi bilo vse ok. Pa bi bilo, saj imava prekrasna otroka, vredu službe, sva zaenkrat zdrava, kar veliko komunicirava itd…Problem je le v njegovem odnosu do mene, ko mu “stopim na rep” – pomeni, ko se ne strinjam z njim v čem, ko mu kaj zatežim, da ni prav ravnal v odnosu/vzgoji otrok…Ko je slabe volje zaradi ene stvari (bilokatere), bi morali vsi biti slabe volje. Ker takrat je enostavno ŽIVČEN – vse mu gre na živce, ima kolerične izpade, zna zelo žalit človeka in ga primerjat z ne vem kakšno živaljo, včasih meče stvari okrog sebe…skratka je nemogoč in ko pride do tega, mi je vedno bolj odvraten, se mi prav gnusi, čutim odpor in sovraštvo. In vedno znova si rečem: mi je to treba? Sicer pa je čisto ok – kadar je dobre volje oz. mu vse teče, kot mu mora – takrat pa je najprijaznejši, miren, do otrok zabaven, še meni kdaj reče, ko sem jaz živčna: eh, pa saj bo že, glavno da smo zdravi… Iz ene skrajnosti v drugo – in nikoli ne veš, kdaj bo prišlo do tega.

Zdi se mi, da se že ves čas prepirava, ker jaz teh izbruhov jeze ne morem pozabiti kar tako, se seveda vrtiva v začaranem krogu grdih besed, žalitev, kar se stopnjuje, da na koncu sploh ne veva, zakaj sva se začela prepirati. Potem pa je seveda treba poiskati krivca in jaz mu vedno rečem, da je on začel z žalitvijo, on pa se brani: spet sem jaz vsega kriv! Namesto, da bi se na koncu prepirov pobotala, objela, je situacija vedno bolj napeta. In vedno so prepiri zaradi bedarij, ker se pač eden z drugim ne strinja v nekem mnenju, pa se mi včasih zdi tako bedno…da bi se prepirala zaradi alkohola, drugih žensk/moških, ajde, bi rekla, da je “pametni” vzrok, tega pa tukaj ni, saj sovraži gostilne, vedno je na minuto doma po službi, nikamor ne gre s prijatelji, le kot družina gremo z otroci h kakšnim družinskim prijateljem. Problem je samo njegov ODNOS in potem na koncu, ko mu rečem, kako mi je mogel kaj takega rečt, on reče: nisem tako mislil, samo hotel sem te prizadeti nazaj….In se pogovarja naprej, kot da nič ni bilo. Jaz pa tako ne morem!

Prebrala sem kar nekaj knjig, med drugim Karmična diagnostika, ki me je zelo prevzela, pa tudi Življenje je tvoje od Luise Hay, sedaj berem Ali me imata kaj rada od Gostenčnika in pri knjigah jočem zraven, saj se v vsaki knjigi najdem, kot da bi pisali moje življenje.
Odraščala sem brez očeta, samo z mamo, zato nisem dobila občutka varnosti, sprejetosti (tudi z mamo nisva imali najboljšega odnosa), samozavesti…in to sem iskala pri partnerju…
Prišel je v moje življenje – mi nudil varnost, ampak takega odnosa nisem pričakovala, takih žaljivih besed ob prepirih nisem pričakovala. Mama mi je umrla pred petimi meseci in od primarne družine nimam nikogar več. Počutim se tako samo, oklepam se svoje sedanje družine, da bi črpala moč iz nje, pa mi večkat ne uspeva, saj je mož takšen, kot sem ga opisala. To me tako grozno moti, on pa pravi, da sem preobčutljiva. Najino spolno življenje prav tako ne štima. Včasih po dva meseca nimava intimnega odnosa. Zaradi prepirov, ki me odbijajo od njega. Potem pa mi enkrat v prepiru reče, ko nekaj vzamem za domov iz gostilne za otroke (ker jim je ostala hrana), da kaj to jemljem, če bom sama požrla, da še bom bolj debela. Pa mu potem rečem, da takšna kot sem sem (pa če daje take izjave, bi moral on potem biti idealen, kar še zdaleč ni!!) in da kako mi naj bo do intimnega odnosa, če mi takšne stvari govori in mi reče, da če še nisem opazila njemu tako ni več do tega. Potem pa čez par dni (ko komunikacija spet normalno steče) želi intimni odnos z mano, se pa mu seveda uprem in prepir se znova začne in zopet sledi “tihi teden”…

Pa se sprašujem, kot v naslovu: ali je res tako težko biti SAMO prijazen, ljubeč do žene, ki jo ljubiš? Tako mi vsaj ves čas zagotavlja, da me ima tako rad in me ljubi, da so pa tiste besede v navalu jeze in ne misli tako, jaz pa sem občutljiva… Hoče me prepričat, da je to normalno v vseh družinah, ker pač jaz nimam nobenega vzorca, saj nisem odraščala ob očetu:)
Jaz pa se vedno bolj nagibam k ločitvi, ker ne vzdržim več teh njegovih izpadov. Pa mi reče: te pa se loči, da boš srečna, samo zavedaj se, kako boš otroke prizadela! Pa mu povem, da jih ta najin odnos bolj prizadene, ko včasih pač pride do tega v avtu, kjer sta prisotna in da ne želim, da ima otrok (sin) podoben vzorec obnašanja – ne do mene in ne do partnerke enkrat v bodočnosti, ko jo bo imel.

Vidim, da sem bila kar predolga, ampak je drugače, če malo bolj opišeš situacijo, da jo lažje približaš. Nekaj primerov sem izbrisala, saj point zgodbe je tako dosežen.

Kakšen nasvetP Morda kam naj pogledam, v katero smer naj razmišljam?
Hvala.

Spoštovani,

med branjem knjig, ki ste jih našteli, ste verjetno že našli odgovore na svoje vprašanje, zakaj sploh pride do poroke, otrok. Dr. Gostečnik v svojih knjigah nazorno razloži, kako nas s partnerjem najgloblje poveže prav tista rana iz otroštva, ki je ostala nezaceljena, se pravi boleča doživetja, ki so ostala nenagovorjena in nepredelana, pa nas naše nezavedno potegne k njemu v nezavedni nameri, da bi v njem našli nekoga, ki bi nas čustveno najintimneje razumel (in mi njega), če nas že naši starši niso. In kadar zmoreta partnerja vzajemno občutiti rano drug drugega (se srečati v sočutju), nastane stik. To je občuje, ki si ga zapomnijo ne le možgani, ampak vsaka telesna celica. Tega spomina na globoko povezanost, podobno povezanosti med mamo in dojenčkom, ne moremo več izbrisati. Četudi samo za trenutek – vemo, da smo prišli domov.

Moževo ravnanje vas ne boli samo zaradi žaljivih besed, prepirov, fizičnih izpadov (metanje reči okrog sebe) in nerazumevanja, ampak predvsem zato, ker vas spominja vašo primarno bolečino, na osamljenost, prezrtost, nezadostnost: na odraščanje brez očeta, na odnos z mamo, ki tudi ni bil najboljši; in zdaj ko vam je umrla mama, poleg žalovanja še občutek, da (spet) nimate več nikogar. Kako zelo morate biti utrujeni, ko ne najdete posode, v katero bi izlili bogastvo svojih čustev. Obenem pa moževo vedenje kaže, da tudi on nosi s seboj neozaveščene rane iz otroštva, nepredelana čutenja, ki butajo na dan na načine, destruktivne za vajin odnos.

Na vaše vprašanje, ali je res tako težko biti SAMO prijazen, ljubeč do žene, ki jo ljubiš, moram v vašem primeru odgovoriti pritrdilno. Za zdaj je vašemu možu to zares težko, kot verjetno sami čutite. Ni pa nemogoče, da bi to dosegel, a samo z razumskim pristopom ne bo šlo. Prepričana sem, da bi z veseljem bil prijaznejši (in bi posledično imel prijaznejšo ženo), ko bi verjel, da bi to zmogel. Upam si trditi, da se mu zdi nerealno, da bi se znebil potrebe po vedenju, s katerim vas prizadene. Od tod njegova obrambna pojasnila, da v resnici ni mislil tako, da ste vi preobčutljivi, da ne veste, da je to normalno v vseh zakonih, ker niste živeli ob očetu … zlasti kar zadeva to slednje: ne, ni treba imeti zgleda, kako se vede moški – dovolj je zaupati svojemu telesu, ki vam z intenzivnimi čutenji (jeza, strah, gnus, bes, občutek nepomembnosti, nezadostnosti itd.) sporoča, da besednega nasilja ne morete več prenašati, da se morate odmakniti iz spolnosti, dokler niste čustveno pripravljeni nanjo … PRAV čutite!

In kaj zdaj storiti z vsemi temi mučnimi čutenji, ki vam glasno signalizirajo, da morate nekaj spremeniti? Kajti pravo vprašanje ni več, zakaj se dva odločita za partnerski odnos, ampak kako ta odnos zaceliti, izboljšati, ga koristno uporabiti za vajino rast. Saj veste, da je to, kar se dogaja med vama, posledica nepredelane preteklosti. Kot otroka nista bila kriva, da sta doživljala, kar pač sta. Toda zdaj, ko so te usedline bruhnile na dan v vajinem odnosu in se v njem preigravajo, sta odgovorna za to, da se z njimi soočita. Povabite moža, da se jih na zakonski terapiji lotita skupaj. Če boste to mislili resno in mu povedali brez obtoževanja, z jaz-sporočilom, kako se počutite (brez »Potem pa je seveda treba poiskati krivca in jaz mu vedno rečem, da je on začel z žalitvijo«), verjamem, da vas bo tudi vzel resno; verjamem, da ste zanj zelo pomembni, najbrž bolj, kot trenutno mislite. Terapija je prostor, kjer bosta lahko spoznala, da vama takšni prepiri niso več potrebni. Da je vso tisto nekontrolirano jezo in zamere mogoče ozavestiti, začutiti, da spadajo v preteklost, in jih počasi pustiti tam kot morda še boleče, a ne več razdiralne spomine.

Pogumno se soočite s potrebnimi spremembami; zaslužite si prijaznejšega odnosa, pa tudi večji notranji mir in občutek lastne vrednosti.