Hojla!
Ne trudi se s kopiranjem, tule se počutim kar domače. Da bo zadeva bolj jasna razdeliva partnerski odnos na 3 ravni. Spoštovanje, poslovnost in ljubezen.

Spoštovanje
je čisto enako do sebe in do vsakega človeka in sploh vsega kar obstaja po istem principu. Spoštovanje do drugih: Nikoli ne zahtevaj, ali pričakuj (kar je zahteva v blažji obliki) od drugih, da bodo delali najprej v tvoje dobro potem pa šele v svoje dobro.
Spoštovanje do sebe: Najprej poskrbi zase, da boš celovita in kompletna osebnost in delaj sebi v dobro. Če ti ostane kaj moči pa lahko delaš še v dobro drugih. Odločno prepovej za vsako ceno, da bi kdorkoli zahteval od tebe, da delaš najprej v njegovo dobro. Spoštovanje obvladajo tudi rastline, poglej si jih v gozdu – vsaka ima svoj življenjski prostor in nič noče od druge rastline, svoj prostor pa odločno brani. Res pa je, da rastlina včasih drugi rastlini napravi senco ali prestreže nekaj vetra.

Poslovnost
Za poslovnost mora obstajati obojestranski interes po enakopravni izmenjavi uslug ali dobrin. Temelji na dogovoru, pogodbi ali sporazumu. V sporazumu se opišejo dolžnosti in pravice obeh strank. Poslovni odnos je torej sestavljen iz dogovora, opravljanja dela, merjenja količine in kvalitete opravljanega dela in plačila za delo, oziroma sankcije. Sankcija je ponavadi v naprej dogovorjena in vsebuje prekinitev dogovora. Poslovnost obvladajo pravniki, navadni ljudje pa tako tako. Namesto pogodbe je včasih kar kot smo »navajeni« dogovori so površni, se spreminjajo, potem pa pride do prevelikih pričakovanj po plačilu in dolžnostih in težave so tu.
V poslovnosti so upravičene zahteve po spoštovanju dogovora, upravičena so tudi pričakovanja, da se bo nasprotna stranka dogovora držala. Iznajdljivejši jo bolje odnese.

Ljubezen
Ko si celovita osebnost, ko dobro obvladaš spoštovanje in poslovnost, ko te ni več strah kako boš in če sploh boš preživel lahko stopiš na višjo raven odnosa – to je ljubezen. Ha, ha, definicija ni »bučka« mislim, da izgleda takole: Ljubezen je želja po delati ljubljeni osebi (objektu naše ljubezni) v dobro, brez pričakovanja po vračilu usluge. Ljubezen je dajanje objektu naše ljubezni in prejemanje od njega. V ljubezni je značilno brezpogojno dajanje in to je lažji del. Daješ, ker želiš, ker uživaš v dajanju. Prejemanje pa je težji del, biti moraš dober opazovalec, da izluščiš kakšno drobtinico, kakšen nasmešek, ali odobravanje, ki ti ga tvoj objekt ljubezni nameni. Če ti ne nameni nič, tudi v redu – prejemaš samo zaradi tega ker objekt ljubezni obstaja. Objekt ljubezni ima samo to nalogo, da te pomaga spraviti v to stanje. Kasneje, ko stvar obvladaš si v stanju ljubezni in ljubezen čutiš čisto do vsega, tudi do narave, poklica, športa, glasbe – sploh ne rabiš več posebnega objekta, ker vse postane objekt. Če lahko ljubiš čisto vse – boš pa menda še lahko dva ali pa nekaj moških?

Ker je beseda ravno o varanju pa si oglejmo, kako in kje je to mogoče. Če se poročiš, se podpišeš, se dogovoriš, obljubiš in potem izpolnjuješ, lahko tudi kontroliraš izpolnjevanje in sankcioniraš – je to ljubezen? Ne, to je poslovnost. V poslovnosti je varanje čisto mogoče in sankcije so znane – ločitev, če je bilo tako dogovorjeno. Kaj pa je varanje? Tisto kar je bilo dogovorjeno (misel, pogled, dotik, beseda, poljub….) Aha ni bilo tako natančno dogovorjeno, potem se pa začnejo težave…
V ljubezni pa je varanje popoln nesmisel. Center tvoje ljubezni si ti sam – objekt ljubezni ima samo pasivno vlogo – varal bi potem edino sam sebe. Ljubezen je samo v sedanjem času in je želja. Ne more biti izsiljena, ali zaukazana, ali pričakovana, niti obljubljena – če je obljuba je že poslovnost. Neumnost je tudi menjati partnerje, da bi dobil ljubezen, kajti zamenjati moraš sam sebe = svoj način razmišljanja.

Zarj@ se strinjam, zaljubljena si. Hudo, hudoo. Močno. 10 let zadrževanja je nakopičilo tako silo v tebi, da sedaj niti ne vidiš, niti ne slišiš. Sama si si ga naslikala po svoji fantaziji.
Beg v drugo službo ne bi bil prava rešitev, kajti tam so drugi moški in prej ko slej bi se vse ponovilo. Bolje kot da bežiš je, da se soočiš s problemom in ga rešiš, potem imaš trajni mir.
Zelo dobro je, da sodelavca spoznavaš, prej ko slej boš spoznala tudi kakšno napako in ko jih boš spoznala več, bo zaljubljenost popustila. Delajta skupaj če lahko, pogovarjata se, spoznavajta se, ni pa potrebno ne vem kako hiteti z ostalimi stvarmi. Potegni iz tega kaj dobrega. Izkoristi čustva za lastno stimulacijo. Nakopičeno energijo pa poskusi potrošiti doma. Spomni se kaj novega, nenavadnega, predlagaj in daj iniciativo.
Spomni se: kadar ljubiš ne pričakuješ, ampak daješ. Ne daješ tisto kar želiš dajati, daješ tisto kar partner potrebuje. Ne zahtevaš plačila, plačilo je partnerjeva sreča, v njej najdeš največji užitek.

Kateri od obeh partnerjev je pravi? Po moje oba, ampak ni pomembno, izbira ni pomembna. (Je pa res, da bo manj težav, če ostaneš pri onemu doma. ) Pomembna si ti in tisto, kar se boš naučila. Pomembno je, da začutiš zadovoljstvo ob ljubezni v sebi, pomembno je, da se naučiš ljubiti – vse ostalo so učni pripomočki, ki so ti bili namenoma poslani na življensko pot samo zato, da dosežeš ta cilj.
Drži se, vem, da ti ni lahko Vitomir

pozdravček ,

Ljubiti dva …nikakor mislim, da ob vsem tem sebe še najmanj. Zakaj ljudje iščejo bljižnjice pri reševanju problemov. Povej mi ..moža poznaš koliko let in veš kakšen je ..pa te moti njegova čustvena zaprtost…si se kdaj vprašala zakaj je tak ?

Ti povem, da sem jaz tudi bolj zaprta pa to nima veze z mojo ljubeznijo do njega. V moji družini se pač nismo objemali, ljubčkali nismo si na takšen način izražali ljubezni. Smo pa se spoštovali in se še…si stojimo ob strani in spodbujamo ter pomagamo v težavah.

To na kakšen način nekdo izraža svoja čustva je vsaj po moje povezano z komunikacijo v času odraščanja in če v družini tega ni bilo potem nimaš kje vzeti tega vzorca in se ga moraš naučiti.

jaz vem, da mojega to kdaj moti in se pač potrudim da mu dam to kar želi..saj bistvo partnerstva in ljubezni je, da oba dobita to kar želita v odnosu in če česa primankuje je to stvar komunikacije in truda vsakega od partnerjev.

Ja seveda je za večino lažja bližnjica …skoči kdrugemu ..ki ti slučajno da to kar tvoj ne…

Si se vprašala kaj vse pa dobiš pri tvojemu možu..kar ti sodealvec ne more ali ne zna dati…..

Ne ne moreš ljubiti dva….potem si tudi ti zadržana in čustveno zaprta saj do moža ne čutiš toliko globoko, da ne bi nečesa iskala drugje…

Meni mož daje to kar potrebujem včasih vceč včasih manj ….tako kot jaz njemu ..če je kaj narobe se pogovoriva in popraviva….rabiš še kaj več….

Ne ne …beg pred reševanjem manjkajočega zagotovo ni pri drugem partnerju…..

Nisi iskrena ne do sebe ne do moža …in to kar delaš je po mojih merilih hudo varanje in mož če bo zvedel bo zagotovo razočaran…vedno se zve …če ne se pa vsaj čuti….in očitno si za malo adrenalina pripravljena tvegati zakon

se spača…red dobiš premalo…?????

lp m

Ko je človek zaljubljen, žal vsa pamet odpove. Zgubi se logika, treznost presoje in prav malo nam je mar za posledice in koga bomo s svojimi dejanji prizadeli. Živimo v svojem zasanjanem svetu zaljubljenosti, kot bi ne bili mi sami. Neka čudna energija nas ustrajno veže na ljubljeno osebo, idealiziramo jo in kujemo med zvezde. Zaljubljenost je lepa, ker nas zasene v drug svet, kjer ni dimenzij časa in oblik. Nihče še ni znanstveno dokazal, kaj se takrat z nami dogaja, kakšna kemija se ustvarja v naših možganih, podobni smo zadrogirancu, ki je gluh in slep za vse okoli sebe. Zarja v tem te razumem in prav lepo je brati, da je nekdo zaljubljen. Če je ljubezen oziroma zaljubljenost obojestranska je toliko lepša. Potem je energija dveh res nadzemeljska. To čutita oba in teh čustev mi ni treba opisoti, ker jih poznam.
Samo-ko se človek odtrga od kozmične energije in je povezan samo z energijo druge osebe, zgubi enostavno stik s celim svetom. Zaljubljencema zadostuje samo njina skupna energija. Pa res? Koliko časa? Kaj pa ko ta energija ni več dovolj močna in kar naenkrat pogrešata uno višjo energijo. Vidiš Zarja, zato se ni nikoli dobro kar odcepit. Je lepo, priznam ni pa večno. Mine. Daj času čas, preživi vsak dan v upanju, da boš že našla pravo pot in izbrala med dvema moškema enega. Potem bo samo eden deležen vse tvoje pozornosti in ljubezni. Potem ne boš več razvojena. Ne vem. Sama boš morala priti do spoznanja, ali pa bo čas prinesel spoznaje samo.
Ravno zato imam jaz samo enega otroka. Vse ljubezni je deležen. In en zaklad, ki mi pomeni vse na svetu. Ne predstavljem se, kako bi bilo imeti dva. Nimam toliko energije, pa tudi ne zmogla bi takega razmerja. Izčrpalo bi me.
To je samo moje osebno mnenje, ki sem ti ga imela namen napisat.

Dragi punci, če bi hotela adrenalinske pustolovščine, bi šla na bandži jumping…a neki takega…
In, če bi se prepuščala zaljubljenosti, bi se ji prepustila že davno…
Kako lepo, če ti mož daje vse… in če ti ne bi dajal?
Žal nimam časa za kaj več… pa drugič!

hm, res zanimivo. Rekla bi, da imaš zelo zanimivo življenje. Na eni strani realnost – mož, otrok, dom, gospodinjstvo, računi, partnerstvo, povezanost v realnosti; na drugi strani – romatični pogledi, energija, ki šviga skozi prostor, flirt, zasanjana iluzija, brez banalnih realnosti. IMAŠ POPOLNOST ;-)))

Mislim, da večina žensk v zakonu slej ko prej pade v nekam suho realnost, kdaj odtujenost, prepiri, krize, definitivno pa je konec zaljubljenosti. prepletanja prstov, drobnih nežnosti, sanjavih hrepenečih pogledov.
Tega je konec, ostane pa partnerstvo, ki ga je treba graditi, ohranjati, – in uživati v njem. Ko si skoraj eno z njim. Ko lahko dihaš z njim. Meni je bilo žal, ko se je zaljubljenost končala, a sedaj uživam v partnerstvu. Nekoč sem prebrala definicijo ljubezni – človek, pred katerim ne skrivaš svojih napak, slabosti, ne blefiraš….se mu odpreš, zaupaš. To je res nekaj.

In nazaj k tebi – mislim, da si v prvi vrsti nepoštena do moža. Ja, varaš ga. Ne de facto, ampak čustveno. Jaz bi popenila, če bi se moj mož za rokce držal in nežno gledal svojo sodelavko…zame bi bila to prevara mogoče res najhujše sorte, saj to ne bi bil nek spodrsljaj, hipno dejanje zaradi užitka, alkohola itn – ne, šlo bi za čustveno prevaro, skoraj nemogoče odpustiti. Kaj pa ti?
Še več, s tem škoduješ vajinemu zakonskemu odnosu. Avtomatično premalo vlagaš vanj, saj se tudi “napajaš” še dodatno drugod.

Pravijo, da ima človek ljubezni dovolj za cel svet. Je sod brez dna, če jo enemu pokloniš, ni drugi nič na zgubi. Hm, hm. Misliš tudi ti tako?
Odkrito poglej na stvar – nisi poštena do moža. Razumem te, imaš res lepo situacijo, lepo zate, prijetno, malce tudi adrenalinsko, ampak res ni fer. Pa še zelo zelo nevarno je. Lahko zgubiš vse….

Mislim, da se igraš z ognjem – raje ga ugasni!

ČE ti partner ne da tistega kar potrebuješ….zagitovo je najbolj pošteno in iskreno, da mu poveš da z odnosom nisi zadovoljna in greš stran od njega.

Saj nisi zadovoljna ? Ali si ?

Sploh veš kaj hočeš ?

Seveda je to varanje ? Kako bi se pa ti počutila če bi tvoj mož delal to kar ti njemu?

Jaz pravim – ne delaj drugim to česar sam nočeš da drugi tebi – pa bo najbolje…

Vsaka palica ima dva konca

lep konec tedna

joj sem pozabila vprašati…Ali mož ve za to ????

če ni nič narobe pač lahko odkrito poveš da ljubiš dva …me zanima če bo razumel…

Ali pa skrivaš to…Zakaj pa????

Smešno, da se moramo za ljubezen skrivati a ne. A ni lepo da lahko na glas zavpiješ in pokažeš ljubezen.

Nasprotje ljubezni je sovraštvo, ampak je še ena stvar, ki je še hujša in je tudi čisto nasprotje ljubezni. To je apatična pasivnost – nezainteresiranost za vse dogajanje okoli sebe. Zaljubljenost, ki se ti je zgodila in jo visi zelo obsojajo (pa tudi midva je ne podpirava) je kljub temu koristna zato, ker te je prebudila in aktivirala. Zavedava pa se, da to ni ljubezen.

Tisto, kar imaš doma pa je poslovnost z nekaj spoštovanja. Tudi to ni ljubezen, ki bi si jo človek želel. Vprašanje te teme je zdaj čisto drugačno – takole nekako bi se glasilo:
Ali je možno hkrati imeti poslovni odnos z eno osebo in biti zaljubljen v drugo osebo?
Toliko ljudi ti je že odgovorilo, da se jaz ne bom trudil z odgovorom. Rajši se bom osredotočil na način, kako se iz nastale situacije največ naučiti in kako doseči cilj – priti do prave ljubezni.

Vedno, kadar koli se srečata odrasla, zdrava človeka, ki sta nasprotnega spola je med njima spolna privlačnost. Nekje močnejša, nekje šibkejša – ampak je in to je darilo narave.
Družba s svojo moralo, pa nam dovoli ta občutek samo do enega partnerja s katerim smo poročeni, do vseh ostalih pa ga prepoveduje.
Družba nas s takšno omejitvijo spravi v položaj, ko vsak dan svojega življenja kršimo to pravilo zaradi naše narave. Kadarkoli smo v bližini osebe nasprotnega spola smo v prekršku. Ali ne bi bilo čudovito, ko bi lahko brez straha in brez sramu in občutka krivde priznali naše naravne občutke in bili iskreni do sebe, do svojih partnerjev in do vse okolice.
Zdaj smo pa v situaciji, ko se iz nemogočega položaja rešuje vsak sam, po svoji najboljši moči in vesti. Nekateri tlačijo občutke globoko v podzavest in si ponavljajo – meni pa ne, meni se kaj takega še nikoli ni zgodilo, drugi so fini, ko so s partnerjem, ko so sami si dajo duška, tretji sučejo glave v pričo svojih partnerjev – pa še kaj bi se našlo. Vsaka takšna neiskrenost nas vodi stran od ljubezni.

Zvestoba, tako opevana beseda ima cel kup različic.
Moja soseda na primer hodi po cesti in gleda samo naravnost, saj jo je revo strah svojega moža, ki jo krepko namlati, če samo pogleda kakšnega moškega – ona je zvesta v nulo, ampak zaradi tega, ker je vseskozi v smrtnem strahu.

Poznam človeka, ki se je zaobljubil, da bo zvest svoji ženi. Žena je odšla od njega, on pa jo še kar naprej zasleduje in duši s svojo zvestobo. To vendar ni zvestoba do partnerja, to je zvestoba do svoje obljube.

Moj sošolec je bil tako zvest sedmemu razredu osnovne šole, da še danes nima končane osemletke (to je bolj za hec)
Poslovna zvestoba je zvestoba pogodbi, dogovoru ali sporazumu.

Dragi moji požvižgam se na vse tele zvestobe in jih nočem. Edina zvestoba, ki kaj velja je zvestoba iz ljubezni. Ta pa se ne daje iz lenobe, iz straha, ali zaradi dogovora. Ta je le v tem trenutku in se daje iz iskrene želje.

Kadar imaš s partnerjem dogovor o zvestobi, je obveza iz dogovora tista, ki preprečuje, da bi zvestobo dobil iz ljubezni – kajti potem jo dobivaš zaradi dogovora. Zato sem se odločil, da moji ženi podarim popolno, trajno in nepreklicno svobodo. Ko sem ji to pred nekaj časa povedal, me je malo čudno gledala in rekla, da ona meni svobode ne bo podarila. Sprejel sem ta enostranski poslovni dogovor in ji vseeno podaril svobodo. Zdaj je situacija taka, da je ona meni zvesta, ker to sama želi (s tem darilom, sam si omogočil dobiti zvestobo izključno iz njene želje). Jaz pa sem njej zvest ker me obvezuje dogovor, ki sem ga dal pri poroki (torej sem ji poslovno zvest).
Rekli boste saj je vseeno, gre le za igro besed, toda zame ni vseeno. Zdaj, ko je moja žena svobodna, čutim da ni več moja lastnina (pa čeprav lastnina samo na podlagi dogovora) in verjeli ali ne, to me rešuje velikega bremena, ki je prej ležal nad mano.

Zarj@, ti si sedaj v dogajanju, ki ti nazorno nakazuje nesmisel obljub in prepovedi. Nikakor ni prepoved niti obljuba tista, ki prepreči dejanje, prej nasprotno – še bolj te sili v osvoboditev, v dokazovanje svoje svobode in podžiga prepovedana dejanja.

Ali bi bila na podlagi sedanjih izkušenj sposobna svojemu možu podariti neomejeno svobodo? S tem dejanjem mislim, da tudi pokažemo družbi, da so njena pravila preostra. S tem dejanjem sem prepričam, da zelo povečamo možnost, da nam bo partner dejansko ostal zvest.

Časa mi je zmanjkalo za nasvete, kako se rešiti iz zaljubljenosti in kako doma vzpostaviti ljubezen. Mogoče kdaj drugič.
Vitomir

Jaz možu nisem obljubila zvestobe. Jaz sem mu obljubila iskrenost.

Jutri me lahko “useka”, se noro in neustavljivo zaljubim v x moškega. Kot sedaj razmišljam, je to še vedno malo verjetno, a teoretično je možno. In nima smisla obljubiti zvestobe do groba itn, ker je to lahko neizvedljivo. A lahko tako spoštuješ partnerja, da si iskren in pošten do njega.

Ob poroki sva si rekla – do smrti ali do ločitve ;-)) Zato nihče mislim, da od naju nima občutka, da je last drugega ali da je “na varnem”…..kar se mi zdi prav OK.

Brez zamere…ampak vse skupaj je že malce naivno…
A če je fer??? Ne ni. Tega se dobro zavedam.
In, da se imam celo fajn… Ne ni romantično in ni adrenalinsko! Mogoče bi bilo za katero od vas, ne vem. Jaz ne čutim tako. Gre le za to, da je tu to čustvo, ki enostavno JE.
In vsekakor se ne drživa za rokce!!!! :-))))))))) No, pa saj takšni zapisi dajejo vedeti, kako plitvo se lahko gleda na zadeve…
Se pa strinjam, da je čustveno varanJe hujše od tistega, ki ga storiš v efektu. In ja, bi popenila. Zato sem možu glede tega že na začetku najine poti povedala, da ne verjamem v neskončno zvestobo. Ker stvari se zgodijo… Res pa je, da sem takrat imela v mislih bolj možnost njegovih spodrsljajev kot mojih…. In zato sva se dogovorila, čisto poslovno, bi rekel Vitomir, da v primeru kakšnega spodrsljaja pri kateremkoli tega zamolčiva. ČE gre za spodrsljaj! Kajti oba sva mnenja, da tisto česar ne veš, ne boli…
In. če se je mojemu možu to kdaj zgodilo in je ugotovil, da mu jaz več pomenim, sem vesela, da je vso zadevo obdržal zase. Pika.

Hvala za vaše komentarje. Gotovo so tudi koristili, ne samo meni, upam, ampak, enostavno nimam več želje odgovarjati ali ugovarjati…
Ostajam na liniji z Vitomirjem, ker se mi zdi, da sva prešla fazo samega dogodka in sva že nekje drugje. In ker imajo njegove besede smisel.
Berite ga, komentirajte moje odgovore, če želite.
Hvala!

Pa si ji podaril svobodo, ker si to želel, ali pa so te vodili drugi vzgibi?
Kot sam praviš, si si s tem povečal možnost, da ti ostane zvesta. 🙂
Nikoli nisem bila naivnica, niti pretirano romantična. Zato zvestobe do groba nisem obljubljala, niti je ne pričakujem. Kar pa še ne pomeni, da si sedaj kar jemljem pravico, da moža prizadenem. Beseda, da sem ga že prizadela, četudi on ne ve kaj sem storila, se mi zdijo larfari. Česar ne veš, te pač ne boli. In par hitrih poljubov, ki bodo meni ostali za vedno in mi ogromno pomenijo, saj mi govorijo določene stvari, mojega razmerja z možem ne bo uničilo. Uničiva ga lahko le sama. Pa mislim, da v tem trenutku ne delam na tem.
Sem, sem mu pripravljena podariti neomejeno svobodo. Ampak mislim, da on ni na takšni stopnji, da bi jo hotel razumeti. In ne verjamem, da bi odreagiral tako kot je tvoja žena. Zato bom s tem še počakala:-)
Sedaj pa k moji zaljubljenosti…
Absolutno ne mislim hiteti. Želim si biti z njim sama, v brezčasju, v miru. Ampak to le zato, ker želim čutiti njegovo bližino, želim slišati njegov dih, rada poslušam njegove misli. Kaj bi mi tu pomenila spolnost? Ne vem. Še nisem bila tam..:-) Pri možu mi pomeni to, da čutim njegovo ljubezen, ali vsaj željo po meni. Ker le takrat, v spolnem aktu, se popolnoma sprosti, se mi preda. Le takrat mu spustijo zavore, ki jih ima v sebi. Ravno predaja, sproščenost tudi kadar se ne ljubiva, je tisto, po čemer me tako žeja. Verjemi, da poskušam, mu pomagam in ko včasih ujamem takšen trenutek predaje, prava evforija!
Zato mi nihče ne bo govoril, da moža ne ljubim. In tudi trditve nekaterih tukaj, da zaradi dajanja energije drugemu, ne dajem dovolj energije možu, niso resnične. Še več energije imam! In jo tudi dajem! Vsem mojim, ne le možu. To si ti že omenil, zato verjetno veš o čem govorim. Če nekateri ne zmorejo ljubiti več oseb, če ne zmorejo ljubiti niti dveh otrok, ker imajo ljubezni le za enega, smola! Jaz nisem med njimi!
Zaljubljenost… Sem že bila zaljubljena… sedaj pa mislim, da nisem. Seveda je tu pospešeno bitje srca… tu je sladka živčnost… Ampak, ko sem zaljubljena res nič ne vidim, nič ne slišim…čez par dni, ali tednov pa mine… O, sedaj pa dobro slišim, slišim svoje misli, spremljam dogajanje okoli sebe. Svet vidim bolj jasno, nekako sem bolj pozorna. Vse je bolj jasno, čisto. In vse bolj realno, kruto. Zato se ne strinjam s tabo, da sem zaljubljena. A za vsak slučaj bom še nekaj časa previdna, kar se tega tiče.
Sodelavca tudi dobro poznam. Že dolga leta sva vsak dan skupaj več ur. Vedno sva se pogovarjala tudi osebne stvari. Tudi družili smo se že osebno. In ima tudi napake! Kdo pa jih nima? In tudi v konfliktu sem že bila z njim. Tako, da ga ne vidim ravno v rožnati barvi… 🙂
Tvoje “definicije” ljubezni, poslovnosti in spoštovanja sem si pa stiskala na papir. In jih berem in berem… Upam, da si po poklicu učitelj! Ker tvoja preprostost besed, preprostost razlage je fenomenalna. Povsem jasna. Ni kaj dodati, povsem se strinjam. Še pa premlevam tisto o varanju…. Je mogoče, da lahko ljubim kogarkoli? Na takšen način? Le če spremenim svoj način razmišljanja? Ej, tako daleč še pa nisem! Se še oklepam teorije o dušah dvojčicah, trojčicah…. Nisem dovolj NEegoistična, da bi čutila univerzalno ljubezen. Je nato ljubezen sploh še….
O varanju sebe… Zdi se mi, da sem bolj varala sebe prej, ko sem “prepovedana” čustva skrivala nekje globoko v sebi. Sedaj sem si priznala in zdi se mi, da sem lažja!!!!
p.s. poznaš knjigo Prerok, Kahlila Gibrana? Poglavje o ljubezni?
………..In kako si želim, da bi bila zvesta iz ljubezni……………….

Živ Elena,
Iskrenost je takrat ko govoriš resnico. Strinjam se, da je nekaj čudovitega, če lahko partnerju poveš resnico. Še dosti lepše je, če partner tebi pove resnico – toda vedno to žal ni izvedljivo, niti ni smiselno.

Pravilo naše družbe je: Ne laži! Pravilo je grozno zastarelo in ko bodo pisali nova pravila se bo po mojem to pravilo glasilo: Naj te ne bo strah. Naj pojasnim: nihče med nami se ni rodil z lažjo v mislih in nihče ne laže, ker mu je to všeč, ali ker bi v laži užival. Lažeš, ko te je strah reakcije, ki jo bo resnica sprožila pri tistem kateremu lažeš. Zato je iskrenost veliko bolj odvisna od tistega, ki mu je informacija namenjena, kot od tistega, ki informacijo daje.

Zato pravim še enkrat, da je pri iskrenosti najlepše, ko nam partner iskreno zaupa. To namreč kaže na kvaliteto našega značaja. Kadar pa mi zaupamo partnerju, to kaže na kvaliteto značaja našega partnerja in ne na našo, kot mnogi zmotno mislijo.

Dostikrat se zgodi, da se veliko bolj odpremo naključnemu sopotniku na vlaku, kot pa svojim bližnjim. Logično. Sopotnik bo na naslednji postaji izstopil, njega nas ni strah, naši bližnji pa bodo ostali in nam pridigali (ali še kaj drugega) še dolge dni.

Še tale primer:
Na domačem vrtu sem pomotoma pohodil rožo.
Starši imajo radi rože.
Iskreno povem staršem, da sem pohodil rožo.
Od staršev dobim batine.
Kaj moram storiti, če hočem biti iskren do staršev?
Povečati moram odpornost na batine.

To je le del zgodbe o resnici in iskrenosti. Če želimo zgodbo razumeti bolj v temelje, je treba vzeti na znanje, da ima vsak človek svojo resnico, ki pa je zelo odvisna od njegovega osebnega razvoja. Kadar dva človeka nista na istem nivoju, je govorjenje resnice nesmiselno, saj se ne razumeta, oziroma tisti, ki je na nižjem nivoju ne razume, tisti ki je na višjem, pa se mora vživeti v partnerja na nižjem nivoju in se mu prilagoditi, če želi, da ga bo partner razumel. Takrat ni iskren, ampak »igra« nižji nivo, ki ga že pozna od prej.

Da bomo razumeli:
Gotovo ima vsak v svoji bližini kakšnega junaškega korenjaka, ki pod pretvezo svoje iskrenosti čisto vse zmeče sogovorniku v obraz in se potem ponosno trka po prsih – jaz edini tukaj sem tako iskren. Me zanima, kaj bi takšen model napravil, ko bi ga sredi mesta prijelo na WC. Če bi v svoji iskrenosti na licu mesta slekel hlače in opravil potrebo, bi bil iskren tudi na nivoju presnove. Takrat bi se izenačil s kljunato živaljo, ki je tukaj ne bom omenjal – kajti ona je vzor iskrenosti najnižjega nivoja. Vsi ostali se pretvarjamo, ko iščemo WC-je in zadržujemo. Neiskreni smo na nivoju presnove, iskreni pa na nivoju razuma.

Ko smo na nivoju čustev, zlasti ko se praznimo starih čustev moramo postopati čustveno inteligentno. Z metanjem starih čustev okoli sebe, svoje bližnje velikokrat prizadenemo mnogo bolj, kot če bi jih obmetavali z drekom. Vsak ve, da se materialno praznjenje vrši na WC-ju. Redki pa danes vedo, da so čustveni odpadki še bistveno bolj polni negativne energije kot materialni in da je higienično takšna čiščenja opraviti na samem – zaklenjen WC je čisto primeren. Čustvena driska je torej daleč od iskrenosti, ki jo naš partner potrebuje in želi.
Resnica višjega nivoja vidi vedno dalj in je zato bližje absolutni resnici, katero je nemogoče doseči, lahko pa se ji zelo približamo.

Vsak človek ima štiri področja:
Neznano – to je tisto o sebi, kar sam ne poznaš, niti ne poznajo drugi
Slepo – to je tisto o sebi, kar sam ne poznaš, in poznajo drugi
Skrito – to je tisto o sebi, kar sam poznaš, drugi pa ne poznajo
Znano – to je tisto o sebi, kar sam poznaš, in poznajo drugi
Iz tega lahko sklepamo, da absolutna iskrenost niti ni mogoča. Kot pri vsaki dobri stvari, kar iskrenost nedvomno je – je tudi za iskrenost do drugih najboljša prava mera glede na trenutne okoliščine.

Iskrenost do samega sebe je predpogoj, da si lahko iskren do drugih. Iskrenost do samega sebe ti omogoča, da izpolniš namen s katerim si bil poslan na zemljo, torej da živiš svoje življenje. Zato ne glede na spornost dejanja in možne posledice (ki jih ob pametnem ravnanju sploh ne bo) popolnoma razumem in podpiram Zarjo pri njeni iskrenosti do same sebe. Vsaka odprta in nasilno potlačena želja pomeni zastoj – blokado, ki nam lahko, če traja dalj časa resno ogrozi tudi fizično zdravje.

Elena, želim, ti da bi bila vedno iskrena do sebe, do drugih in drugi do tebe pa do tiste prave mere.
Vitomir

življenje je pač niz odločitev , ki jih al pa ne sprejmeš, posledice le teh pa boš moral na žalost prenašati sama.

Probel ljudi, da se ne znajo odločati niti sprejeti odgovornost za svoje življenje. Vedno znova izgovori zakaj ne.

Dejastvo pa je, da ko premagaš strah in se odločaš po tem kar čutiš in vešp da je prav postane življenje lažje in manj zakomplicirano….

Želim ti ljubezen, spoštovanje, zaupanje, iskrenost pri tistem ki ga boš pač imela ali kakorkoli si boš izbrala.Življenje je vseekakor tvoje in samo ti imaš pravico odločati o njem ter…

lep dan

Knjige še nisem bral, praviš, da je dobra? Če bo čas jo bom prebral. Bi me opozorila na kakšen odlomek?

Zarj@ ha, ha, vidim, da imaš ostro oko. Svobodo sem podaril, ker sem tako želel – je pa res, da to ni bilo čisto dejanje ljubezni, torej njej v dobro, bolj bi rekel dejanje spoštovanja do samega sebe – torej meni v dobro in šele nato njej v dobro. Pa še zelo dolgo sem potreboval, da sem si prišel na jasno, da je to meni v dobro.

Zarj@, tvoje pisanje me je razveselilo, sedaj sem prepričan v srečen zaključek te zgodbe.

> Beseda, da sem ga že prizadela, četudi on ne ve kaj sem storila, se mi zdijo larfari
Se strinjam. Tudi če bi mu povedala, bi lahko bil prizadet samo iz poslovnega vidika – torej če bi smatral, da je dogovor prekršen.
Iz vidika spoštovanja je lahko prizadet samo, če ga siliš v nekaj, če od njega zahtevaš – pričakuješ kakšno stvar, ki ti jo ni sposoben (ne želi) dati: (delo, usluge, pozornost, nežnost… ) on pa je komaj v tisti fazi, ko s težavo skrbi sam zase, kaj šele, da bi skrbel za druge. Ti od njega nisi zahtevala ničesar.
Biti prizadet v ljubezni – no to je pa čisto nemogoče. (V čustveni zaljubljenosti pa seveda lahko) Najhujše kar se komurkoli lahko zgodi je nič (nula). Delati v dobro drugega brez pričakovanja po vračilu. Pač ne delaš in konec. Drugi nič ne dobi, ne more pa nikakor dobiti manj kot mu pripada – ker mu nikakor nič ne pripada. Tu ni dogovora, tu ni obljub ali kakšne druge oblike zadolžitev, obveznosti.

>Absolutno ne mislim hiteti.
Tako se govori, bravo Zarj@. To dejansko kaže na to, da nisi zaljubljena. Zaljubljenost pričakuje, kaj se bo pa še sedaj zgodilo. Hoče več, hoče naprej, išče še boljše. V zaljubljenosti zamudimo najlepše trenutke, ker smo v nemirnem pričakovanju boljšega in več. Takoj odhitimo naslednji trenutek in sploh ne zaznamo kako lepo nam je. Ko je konec se spominjamo nazaj, kako lepo je bilo in se čudimo, kako se takrat tega nismo zavedali.
>Tudi družili smo se že osebno. In ima tudi napake! Kdo pa jih nima? In tudi v konfliktu sem že bila z njim.
Tudi ta stavek kaže, da nisi zaljubljena. Bolj ko človeka poznaš, manj je možnosti za zaljubljenost. Zato ga le spoznavaj – vprašaj ga, kaj misli o svoji ženi – približno enako bi verjetno mislil o tebi, ko bi bila z njim nekaj let. Če bo o ženi govoril lepo, je spoštovanja vreden.

>Ravno predaja, sproščenost tudi kadar se ne ljubiva, je tisto, po čemer me tako žeja.
Sproščenost je najpomembnejša stvar našega življenja. To je, ko se ego umiri in se nehaš braniti pred slabim in hkrati nehote pred dobrim. Ko si v takšnem stanju energija dobesedno vdre vate in te preplavi. Vsi bi radi dosegli to stanje hote ali nehote – enim to uspe z mamili, alkoholom, cigareti, drugim s športom, delom, tebi na primer je uspelo z za sedaj še nedefiniranim odnosom do sodelavca, lahko pa to dosežeš tudi z odnosom do narave, najbolje pa je z zavestnim vsakodnevnim treningom, ki mu nekateri pravijo meditacija. Za seks pravijo, da je skok v drugega človeka, sproščanje pa je skok v vesolje.
Odnos iz spoštovanja pa nam govori, da moraš sproščenost poiskati pri sebi, tvoj mož pa bo sproščen, ko bo sam tako želel – tu si na žalost popolnoma brez moči. Če bi od njega pričakovala sproščenost, bi kršila pravilo spoštovanja, do drugega. Naj več kar lahko narediš je, da mu z zgledom pokažeš pot.

>Še več energije imam! In jo tudi dajem! Vsem mojim, ne le možu.
Verjamem. Od človeka na zelo enostaven način pridobiš veliko energije in tudi res je, da ta zagon lahko zelo koristno porabiš doma. Po mojem prepričanju je to dosti bolje, kot apatično ležati doma na kavču in kritizirat vse po vrsti. Problem s človekom je ta, da enkrat je na razpolago, drugič pa ga ni. Tudi jaz dobim veliko energije od ljudi – vendar to naj bo samo dodatna porcija. Osnovo moraš črpati iz narave. Tega se moraš naučiti. Je mnogo težje – vendar narava je vedno na razpolago – nanjo se lahko zaneseš 100%.

S poklonom svobode boš še počakala – ja res je bolje – lahko bi izzvala nepotrebna vprašanja. Daj času še nekaj časa in ne hiti preveč, v evforiji in naglici se naredi veliko napak.

>Nisem dovolj NEegoistična, da bi čutila univerzalno ljubezen.
Pozitivni egoizem je v bistvu spoštovanje samega sebe. (Delati najprej sebi v dobro, če še kaj moči ostane pa šele v dobro drugih). Edino na ta način lahko koristiš drugim. Če si zdrav, močan, poln energije, če poskrbiš zase. Potem lahko vse to daješ drugim. Če delaš najprej za druge se hitro izčrpaš in potem ni govora, da bi še sploh kaj dajal, postaneš breme za druge.
Ko čutiš pravo ljubeznen, v bistvu najbolj skrbiš zase (si torej na nek način pozitivno egoističen) Čisto vse kar delaš iz ljubezni, tudi če v prvem trenutku izgleda kot da se razdajaš, takoj v naslednjem trenutku dobiš bogato poplačano. Kdor se preda ljubezni najlepše poskrbi zase.
V začetku se je mogoče res treba malo disciplinirat in v kaj tudi prisilit – potem se pa začne kolo vrteti v pozitivno smer in vse je le še en sam užitek.

>Se še oklepam teorije o dušah dvojčicah, trojčicah
Dej, dej to je čisti dolgčas, živeti z enim, ki je kot ti, v vsem se strinjata, popolnoma enako mislita. Tu potem ni nobenega trenja, edino trenje prinese napredek, nujno ga potrebuješ.
Ali verjameš, da je smisel življenja v nenehnem napredovanju in izpolnjevanju?

>O varanju sebe… Zdi se mi, da sem bolj varala sebe prej, ko sem “prepovedana” čustva skrivala nekje globoko v sebi. Sedaj sem si priznala in zdi se mi, da sem lažja!!!!
Bravo točno tako je. Treba jih je doživeti, potem pa jih pustiti, da odidejo in napraviti prostor zopet za nova. Verjamem, da boš ti to zmogla. Pretok mora biti. Pretok je življenje. Če ni pretoka je umiranje.
Poglej, če poješ full dober zrezek, uživaš, ga predelaš in če bi se sedaj odločil, da ne greš na WC, bi po 14 dnevih imel že hude težave. Gnilo bi v tebi in razpadalo, zastrupil bi se in na koncu umrl. In to zaradi odličnega zrezka. Ko nekaj dobiš, je to sveže in novo, ko to predelaš izluščiš bistvo in ga uporabiš ostane samo še odpadek, ki se ga moraš znebiti. Potem pride naslednji dan kakšno sadje, in potem torta, pa nov zrezek.
Pri hrani to lepo razumemo, pri čustvih pa ne – gre pa za popolnoma enako stvar. Ujemi čustva, uživaj v njih, izlušči bistvo, tisto kar je dobrega, uporabi, potem pa odpadke odvrzi. Če kuhaš v zastaranih čustvih zboliš, blokiran si, nesposoben sprejeti kaj novega. Zato vzemi potroši in odvrzi.

Veliko sproščenost in dober pretok ti želim
Vitomir

Mislim, da razumem, kaj misliš. In mi gre malo na živce, ker mi je tvoje nastavljeno ogledano pokazalo vseeno dalo malo misliti 😉
Priznaj, da je življenje preprostejše, če imaš neka načela, pravila, vodila. Sivina bolj bega od belo-črne slike. Je pa včasih res kar neumno preprosta.

kakorkoli, meni je iskrenost pomembno vodilo v zakonu. Seveda to ne pomeni, da sem sama kot odprta knjiga in da govorim vse, kar mi pade na misel o svojem partnerju. Ja, potrebno je paziti na čustva drugih – brezobzirna iskrenost je predvsem brezobzirna.

A pomembne stvari v najinem odnosu (in ljubezen do drugega to je) bi razkrila. Še več, pričakujem tudi, da bodo meni razkrita. In nekoč so mi že bila… Naslednji dan po rečmo temu zelo intenzivnem flirtu mi je vse povedal. Rekel mi je, da mi ne more v oči pogledati, ne da mi to pove. Zadevo sem nekako prezvecila in eden velikih plusov pri vsem skupaj je bil – da mi je povedal. To sem res cenila.

Druzbene norme, odnosi v sluzbi, sorodstvene vezi itn me vcasih utesnjujejo z lazjo, hinavscino, pretvarjanjem prve vrste nozem v hrbet, bi rekla – in zato rabim obcutek, da doma tega nimam.

Lepe želje tudi tebi, Vitomir, res prijetno branje, tile tvoji posti.

Ne vem. Jaz osebno razmišljam drugače. V iskanju popolne ljubezni, kjer smo odkrtiti, do sebe in ljubljenih bitij, vedno tvegamo. Tvegamo v tem smislu, ali bomo taki kot smo sprejeti, ali zavrnjeni. Poznam občutek zavrnitve. Ljubezen je lahko tudi enostranska. Zaljubimo se v osebo, ki nima enakih čustev, kot mi. Kako trplenja polna je taka ljubezen vem prav dobro. Drugače pa je, če je ljubezen obojestranka. Kjer za ves trud dobimo povračilo. Kjer se naše hrepenje uresniči z uteho. Poznam veliko osamljeni ljudi, ki nikoli ne najdejo ljubljene osebe. Mar ni do njih krivično Zara, da ti ljubiš dva? In da ti ta dva tudi ljubezen vračata. Kako egoistično. Sprašujem se, zakaj ravno ti? V čem si tako mogočna in popolna, da imaš doma ljubljenega moža, ki ti ljubezen vrača in zraven še nekoga, ki ga imaš in ga ljubiš in on tudi tebe. Egoistično, mar ni? Predstavljaj si prostor brez časa in dimenzij. Vse tri bi zaprla vanj. Na soočenje. Na odkrit pogovor. Kako bi se to kančalo? Bi upala narest soočenje vas treh? Ne želim ti slabo, daleč od tega. Povem pa ti, kako bi se resnično soočenje končalo. Ostala bi sama. Žal.
Jaz osebno mislim, da nihče ni tako popolen in polen energije, da bi ljubil kar dva. Nemogoče. V čem si tako posebna? V lepoti ali pameti ali v čustvovanju, ki je nadzemeljsko, da lahko ljubiš dva? Mar ne delaš krivice obema in hkrati še sebi? Zanima me, da napišeš, v čem si drugačna od mene, ker NE MOREM LJUBITI DVEH? Kaj šele, da bi dva moška ljubila mene? Povej Zarja nam ženskam to.
Mogoče te bom potem razumela, ker te sedaj definitivno ne, pa lahko napišeš karkoli. Sami misliš, da zmoreš. Pa ne. V resnici ne. Drugače nas ne bi spraševala za nasvet. Imam prav ali se motim?

Vem sem rekla, da ne bom več komentirala. Pa, Andi, ne morem iti mimo tvojega pisanja… Le zakaj si tako žalostna? Pa verjemi, da mi nimaš kaj zavidati…. Že mogoče, da sta (trenutno) v mojem življenju dva moška, ampak ne vem, če bi vsi temu rekli sreča, 🙂
No, pa šalo na stran… Andi, jaz sem itak vedno sama, pa naj jih bo okoli mene deset… Vsi smo tako ali drugače sami. Jaz sem to spoznala po neki hudi izkušnji, ko mi res nihče ni mogel niti znal pomagati. Iz obupa sem se morala izkopati čisto sama. Ni ga bilo na tem svetu, ki bi mi takrat lahko nudil močno oporo! Zato vem, da sem v ključnih trenutkih vedno sama, ampak sedaj si zaupam in vem, da sem takrat najmočnejša. In ne bojim se biti sama. Pravzaprav bi bila takrat osvobojena marsičesa… Pa bog ne daj misliti, da nisem hvaležna za družino, ki jo imam. Četudi mogoče ne izgleda tako.
Prosim, ne govori o lepoti ali pameti, nista ti najvažnejši pri ljubezni… Ne govori tudi o popolnem možu in čudovitem ljubimcu…. Ni tako. Sploh pa me ne sprašuj o moji popolnosti, ker je ni. Niti je nočem, ne takšne, kakršno imaš ti v mislih.
Začni iskati v sebi, pomembna je notranja popolnost. Bodi ponosna nase, pa naj še delaš takšne napake, verjemi, da lahko ljubiš še kaj več, kot par moških. In verjemi, da si vredna ljubezni.
Če se sama nimaš rada, kako te bodo lahko imeli drugi? Mogoče je to vsa skrivnost. Jaz se imam rada.
Srečno, Zarj@
p.s. Ni stvar v tem, ali bom zmogla ali ne. Važno je, koliko se bom iz te situacije naučila.

Mi bereš misli? Ravno danes sem razmišljala, da čeprav od mojega “razmerja” z Mitjo (dajva ga tako imenovat, je bolj osebno od kolega, sodelavec…) nič ne pričakujem, pa veliko dobivam. Predvsem zase. Upam, da tudi on. Čeprav se trenutno pravzaprav nič ne dogaja, vidim da imava oba polno zaposlene misli glede najinega dogajanja. In prihajam do zanimivih razmišljanj. Lovim bistvo, dobro uporabim, ostalo spustim naprej… Tudi dobro, konec koncev, ko ga zaužijem in prebavim. Ha, ha, že vidim komentarje…egoistična mrha… Pa sem prav vesela, ker končno delam nekaj zase! Čisto zase, z nikomer ne delim, nikomur ne razlagam, nikomur ne dajem prednosti! Dober občutek, ni kaj!

Kaj se je zgodilo zadnjič, ko sem šla po poti, ki je izgledala lažja in sem se ozirala na čustva drugih in sem ravnala po njihovem nasvetu, svojo intuicijo pa sem potlačila? Če drugi tako pravijo, bo že res bolje tako…
Ravnala sem v nasprotju s svojo naravo, storila sem nekaj (zame) tako hudega, da si še danes nisem odpustila. In dobila sem stokratno nazaj. Točno mesec dni po tistem se je moja duša uprla, telo pa je to pokazalo. Par tednov v bolnišnici, ko je slabemu sledilo slabo, ko sem spraševala ne vem koga, zakaj se mi to dogaja, zakaj ni že vsega konec… Telo se je (vsaj na videz) pozdravilo, sedaj poskušam pozdraviti še svoje misli. Poskušam odpraviti blokado, ki sem si jo sama prislužila, ker sem potlačila sebe in mislila le na to, da bi bilo življenje čim manj komplicirano. Več kot leto dni sem se vrtela v začaranem krogu. Zgodilo se mi je vse mogoče. Bolezen, nesreča, spet bolezen… Mislim, da vse le kot posledica prvega dogodka. In kako preprosto je pravzaprav. Nisem si še odpustila, zato mi je tudi odvzeta (upam, da le začasno) možnost za drugo priložnost na tem področju. Odvzeta mi je tudi želja.

No, sedaj je moje življenje zakomplicirano na področju ljubezni, odnosov, ljubezenskih čustev, ampak odločena sem, da je to pot po kateri hočem iti, da je to pot, ki me pelje k mojemu smislu.

Saj vem, težim, mogoče ne boš razumel, a rada bi brez prevelikega podajanja osebnih podatkov povedala kaj se mi je zgodilo… Preveč nas je tukaj gori..

Kako govori o svoji ženi? Tudi ko sva sama, niti ene žal besede. Tudi jaz ne o svojem možu. Mislim, da bi bila oba razočarana, če bi prišla na tak nivo. Čeprav vem, da bi lahko debatirali o spoštovanju dogovora, ki sva ga oba sklenila s svojima partnerjema. Dejstvo je, da ga ne spoštujeva.
Kako bi to razložila… Meni se zdi, kot da sem v dveh svetovih. Da moja čustva do Mitje nimajo nobene zveze s čustvi do mojega moža, družine. Zdi se mi, da se to dogajanje tiče le mene in njega. Pa če gledam skozi oči naše družbe, se še kako tiče najinih uradnih partnerjev, kajne?

Duše dvojčice… Ne mislim nekoga, ki mi je podoben. Bog ne daj:-)
Ampak, nisi imel še nikoli občutka, kot da nekoga že dolgo poznaš, pa čeprav veš, da ga prvič vidiš? Jaz sem ga imela, le nekajkrat, ampak vse te osebe, ki sem jih takrat videla “po naključju” (v narekovajih zato, ker ne verjamem v popolna naključja), so kasneje igrale ali še igrajo pomembno vlogo v mojem življenju. Ja, tudi Mitja je ena od teh oseb:-) Prvič sem ga videla za par sekund, pa nikoli pozabila…

Pa naj še priznam… malce pa si le želim več… Tako, da ne bi se čisto izrekla proti zaljubljenosti…Ko je pa tako luštna 🙂

Glede knjige Prerok…Ja, izpostavila bi poglavje o ljubezni… je čisto kratko, ga bom prepisala!
Lepo se imej, Zarj@

Mislim,da ljubezen ni omejena na enega cloveka.Clovek,ki zna ali je zmozen ljubiti,lahko ljubi vse.Od rastlin,glasbe,ljubezen ni omejena na eno stvar ali eno osebo.Kaksen je ta clovek,ki ljubi samo eno osebo,mar je to ljubezen?eno osebo ljubit,druge sovrazit?to je sebicnost,ljubezen je edina stvar,ki je neomejena.lJUBITI POMENI ljubiti ljudi,stvari,predmete,vse,ljubezen obstaja na vec nacinov.Samo ta sposobnost je vazna,to obcutit,ker ljubezen je nekaj nesibicnega,obstaja na vse razlicne nacine.Clovek,ki je sposoben samo enega cloveka ljubit,moram rect,ta sploh ne ve,kaj ljubezen je.In ni sposoben resnicne ljubezni,ljubezen obstaja na veliko nacinov,zvrst.

Zelo zalostno je,ce clovek obcuti samo ljubezen do enega cloveka?Priporocam knjigo”Die Liebe”od Peter Lauster.ki sigurno obstaja tudi v slovenscini,ali moznosti si njo prek internetta prebrat.
lp