..in če se bo auror@ preko turbolence translocirala v + borealis, utopitev v tisto fraktalno mavrico magnetizma, ji lahko uspe odpreti vrata k subdimenzionalnim labirintom, katerih (le!) izhodi pripeljejo v neskončnost vesoljstva. Naj le išče.. in ko bo tam nekje, bo to točno vedela in se bo spomnila tega posta. Srečno pot!

Danes pa še malo o zaljubljenosti Za začetek naj ti povem, da nisem zaljubljen vate. Ha, ha, razočarana? Verjamem, da ne! V zaljubljenost nas vrže kemija (nagon), torej naše notranje potrebe in zunanji dražljaji. (Zaljubimo se v glavnem po zunanjem izgledu.) Zaljubljenost je darilo narave. To je nekakšen demo – poskušina, za kratek čas. Oblika pa je močna – še tako slepi in gluhi jo opazijo.

Pogoj za zaljubljenost je slabo poznavanje človeka. Tako damo domišljiji prosto pot in si potem sami doslikamo lastnosti, ki želimo, da bi jih naš človek imel. Vidimo samo tisto kar želimo videti, za ostalo smo slepi. Zaljubljenost traja kakšni dve leti. Lahko pa tudi dosti več, če v tem času nimamo priložnosti spoznati človeka v katerega smo zaljubljeni. Spoznavanje nam gre počasi od rok, saj ko pridemo do slabe lastnosti, si zatiskamo oči in je enostavno nočemo zaznati, ko nas opozarjajo starši, prijatelji, jih enostavno ne slišimo. Za zaljubljenost je značilno hitro spreminjanje čustev – najprej navdušenje in naslednji korak že jeza, pa zopet navdušenje.

Moram se strinjat z Metko. Če bi ne bilo zaljubljenosti, bi imeli komaj kakšno kvalitetno knjižno delo. To je dokaz kakšna silovitost se skriva v zaljubljenosti. Pripravljen si storiti skoraj vse, ali pa kar čisto vse. V resnici ne uživaš, ker si v neprestanem pričakovanju, kaj se bo še zgodilo in želiš več in več. Takrat, ko je najlepše tega enostavno ne opaziš, ker te vleče korak naprej – ponavadi pa se potem spominjaš za nazaj. Evforija. Izčrpaš se, izgubiš občutek za realnost – pravijo, da ne moreš ne jesti in ne spati. Za razliko od ljubezni, ki je komaj še čustvo je zaljubljenost izključno čustvena. V zaljubljenosti ne čutiš varnosti ampak bolj strah pred izgubo, sem in tja ujameš kakšen trenutek nepopisno velike sreče.

Ali so čustva in zaljubljenost potem nekaj slabega? Ne, to pa ne.
Zelo se strinjam s *sarah*, ki pravi: »v resnici se ti je zgodilo nekaj lepega, a niso to začimbe našega vsakdanjega včasih pustega, napornega življenja? vprašanje je le, kako ravnamo s temi čustvi«

Čustva lahko postanejo kaj slabega, če jih ne opazimo, če jih ne razumemo in če jih predolgo zadržujemo. Tu zdaj nastopi stanje zavesti. Če smo sposobni ozavestiti dogajanje bomo čustva uporabili za stimulacijo, potem pa jih odvrgli in se pripravili na sprejem novih svežih čustev.

Zarj@, če si še pri moči me zanima kam bi ti uvrstila svoje občutke do sodelavca v zaljubljenost ali ljubezen – ali mogoče v čisto kaj drugega?
Vitomir

Lepo napisamo Vitomir. Ko pišemo ravno o ljubezni, ki je najbolj nedokončana tema in zgodba, mi vedno ne da miru misel, da je ravno ljubezen najbolj lepo in v biti najbolj boleče doživljanje človeka, ki vsakega gane.
Teoretično pa vse skupaj poteka takole: logos, eros, patos. Najprej se med seboj moramo razumeti, si biti simpatični, potem nas ta čustva zavedejo v višave in nastane zaljubljenost. Eros nastane, ko se že spolno privlačimo. In patos, ko smo zaljubljeni in ljubimo. Eni boleče trpe, eni pa uživajo.
Tudi ljubezni je več vrst. Ene so le platonske, ene bolj spolne, ene karitativne. Saj veste kaj pomeni karitas. Brezpogojne in dobre. Teoretično.
V resnici pa jih je toliko vrst in odtenkov, kolikor nas je različnih ljudi na svetu. Pač nekateri čutimo bolj globinsko, nekateri površinsko, baje eni pa teh čustev sploh ne premorejo. Kaj pol?
Problem je srečati tapravega človeka. Eni imajo pri tem srečo. Ga srečajo, eni bi imeli kar dva. Vam povem, da ni ne pravil, ne meril.
V biti je vprašanje ali je mogoče ljubiti dva moška čisti absurd? Ker če ljubiš nekoga in si mu zvest, naj bi to bila resnična in prava karitativna ljubezen. Če istemu človeku ne moreš biti zvest pomeni, da tistega človeka sploh ne ljubiš. Zvestoba je preizkušnja prave ljubezni. Kaj pol? Nemogoče je ljubiti dva, tako, kot je nemogoče živeti dva življenja in biti dve osebi hkrati. Ni variante. Kako boš pa naredila, da ne bosta zvedela eden za drugega? Se boš obema lagala. Potem to ni ljubezen. To ni nič. Mogoče le spolna sla in poželenje. Boš oba poseksala. Potem je najbolje, da to storite v troje.
Se bere bedno, vem. Kruto? Ampak ni človeške logike v “biti zaljubljen v dva”. Potem pa si najdi še enega in boš imela tri, potem nam pa napiši kako se imate.
Naj mi bralci ne zamerijo, tako je samo moje razmišljanje. Nikjer ne piše, da je absolutno mogoče.

Je mogoče ljubiti dva otroka hkrati?

Je mogoče ljubiti dva starša hkrati?

To je pa drugo.
Materinska ljubezen. Starševska ljubezen. Pobrkala si vse.
Ravno zaradi takih zmešnjav, pa nekateri zlorabljajo otroke, zato so nekateri pedofili. To pa ni ljubezen, se ti ne zdi? Sprevžena ljubezen mogoče že.

Metka, Andi.

Lahko ljubiš dva moška naenkrat. Če bi ne živeli v zmoti, da moramo ljubiti samo enega, bi nas to včasih obvarovalo kakšnih zablod- recimo, da končamo eno vezo, ker smo spoznali nekoga novega-tudi primernega. Ne- takrat nastopi odločitev.

Vir: Z. Milivojević: Formule Ljubezni

To, da lahko ljubiš le eno osebo naenkrat je zabloda, kot je zablod še kar nekaj…. Več v knjigi.

Hvala Tada za zelo moder odgovor.
Bom prebrala knjigo, ker jo – priznam, še nisem. Potem bom pa napisala še kaj.
Vedno pišem smo svoje osebno mnenje. Več ljudi, več ve in tuja mnenja spoštujem.

Hvala Metka za pohvalo. Zelo mi je všeč, da si tako široka in spoštuješ mnenje drugih. Veš, tudi jaz sem še nedolgo tega čisto tako razmišljal, zato te popolnoma razumem.
Jezil sem se na jezikoslovce. Bil sem žalosten. Ti lenuhi so nam dali samo eno besedo – ljubezen, pomeni pa toliko različnih stvari in toliko različnih dejanj – za nekoga eno in za drugega spet drugo. Površinsko, globinsko, platonsko, spolno, pa partnersko, starševsko, otroško. Obup. Človek se ne znajde če je sam, kaj šele, če bi se moral pogovarjati z drugimi.
No potem sem se pa odločil pogledati še v slovar, gotovo sem kaj prezrl, gotovo je še kje kaj napisanega, ne bojo nas ti jezikoslovci menda zdaj pustili v totalni anarhiji? Pa sem bil še bolj razdvojen, v slovarju piše da je ljubezen tudi do predmetov, rojstnega kraja, pa do poklica, do dejavnosti, in do samega sebe pa še in še – samo še bolj sem bil zmeden in jezen (jeza je čustvo).
.
.
.
.
Pikice zgoraj pomenijo, da sem čakal. In to dolgo. Čakal na lenuhe jezikoslovce, da bodo končno dojeli in nam dali besede, za vsako stvar svojo besedo. Še vedno sem bil žalosten. (žalost je čustvo). Ko greš v trgovino tudi ne rečeš dajte mi zelenjavo, ampak poveš kaj bi rad (korenček, solato…ali kaj).
.
.
.
.
No potem sem spet čakal in se jezil v nemoči in kritiki. Po dolgem času sem spoznal, da drugi ne bodo nič ukrenili zaradi mene. Sami pa nimajo potrebe, niti želje. Spoznal sem, da moram sam ukrepati. Grozno slabo sem se počutil, kajti odgovornost je zdaj na meni in ne več na lenuhih jezikoslovcih. Ampak sem se tudi grozno dobro počutil, kajti začuti sem moč, moč da stvari obrnem na bolje. Žalost me je minila.

V mislih sem si v eno vrsto postavil vse zgoraj našteto: starše, partnerje, otroke, delo, rojstni kraj in še in še in se vprašal, kaj se v meni dogaja, ko mislim na, ali kaj počnem z naštetimi objekti ljubezni. Dober občutek me prevzame, navdušenje, veselje in še in še razne dobre stvari , ne da se opisati, treba je doživeti. Če se občutka zavedam, lahko vztrajam v njem daljši čas, ga lahko negujem in občutek se širi, raste. Ni pomembno kateri je objekt, ki mi pomaga do občutka, občutek je v meni in vedno je enak. Objekt ima samo to »nalogo« da me zbudi, da me zainteresira. Kaj se dogaja v objektu me ta hip ne zanima.
Objektu svoje ljubezni lahko daješ, daješ mu iz svojega veselja, kar tako v poklon brez pričakovanj po vračilu, daješ mu tisto kar potrebuje, od objekta prejemaš, pa ni nujno zato, ker ti on daje, prejemaš že samo zaradi tega ker on je, ker obstaja – to mora biti in tudi je povsem dovolj.
Zdaj nekako bolje razumem, zakaj ne naredijo več besed, zakaj je ena sama dovolj. Spremenil sem pogled in tudi jaz zdaj verjamem, beseda ljubezen pove dovolj.
Seks, zvestoba, zaljubljenost, e…, to so pa nove besede za druge pojme, ki jih seveda ne gre enačiti z zgoraj omenjenim.
To je samo moje mnenje. Zaradi njega sem sedaj srečen.
Vitomir

Kdo si, da takole lepo pišeš in sestavljaš besede v celoto, ki jo je lepo brati?
Oprosti moji radovednosti. Že dolgo nisem brala tako modrih misli.

Samo odgovor na glavno vprašanje: lahko ljubiš 2 moška hkrati, lahko jih več….seveda, smo pa ja ljudje. vsakega na svoj način, pa še vedno je to ljubezen. naša kultura je ljubezen pač tako ozko definirala, pričakovala, privzgojila vsem nam.

Ne vem, kako lahko vi, ki trdite, da imate več otrok in imate vse otroke isto radi , trdite, da ne moreš ljubiti 2 moška hkrati. Saj vem, boste reli, da je starševska ljubezen nekaj drugega, ampak dejansko je ljubezen – ljubezen. Drugo pa je, ko se začnemo pogovarjati o dveh vzporednih zvezah,….spet naša kultura, naša privzgojenost in s tem je to dejanje nedopustno in nemoralno.

draga Zarja
se mi zdi da sem tole sama napisala pred mnogimi leti…, kar sedaj doživljaš ti. POvem ti, da je možno, saj je pri meni že dolgo tako. vsakega imam rada na svoj način in vsak mi daje na svoj način sebe. Preiskusila sem vse recepte (vključno tega, da bi od moža dobila več čustev in topline v odnosu – ampak a nej ga frderbam, če tega ne zna? tak pač je) in nobena zadeva ne pomaga. Ker oba čutiva isto in sva oba vezana na družino (ti, ti packa?) sva se odločila da bova skušala ohranjati to kolikor dolgo bo pač šlo. Cena za to je včasih res svinjsko visoka, ker je človek pogosto pred odločitvami, za katere sam nosi posledice. Meni to ni grdo, ker je ljubezen nekaj lepega in samo ljudje znamo tako zakomplicirati stvari da je joj. je lepo in je težko in seveda veliko bolj odgovorno kot si katerikoli moralist (ki si ga na roke meče ob koledarju) lahko misli.
možno je, če so zadeve jasne in če odstraniš posestniške želje in naša največkrat prevelika pričakovanja. O poštenosti do partnerja in do otrok je lahko govoriti, težje pa delati. Meni zadošča, če dam od sebe najboljše, kar imam, v tistem trenutku ko sem tam, kjer sem. Pa čeprav imam rada dva. Ljubim pa najbolj življenje samo.
š.

Še nekaj o ljubezni.
Če bi ljudje bili popolni, brez napak, slabosti, strasti…bi lahko ljubili popolno. Vendar žal, popolnosti ni. Ljubiti dva moška hkrati enako, biti zvest obema, brez, da varaš drugega, je zame nemogoče. Ljubiti tudi s telesom in dušo? Kako? Mi lahko napišete kako? Potem varaš. Potem to ni ljubezen. Sprevženost? Naj mi kdo napiše, kako lahko tudi telesno ljubiš dva? Drugo pa je platonska ljubezen. V mislih ljubiti dva, se mogoče da. Kaj pa v resnici?
Imeti dva otroka in ju enako ljubiti je tudi teoretično možno, praktično pa ne. Vedno imamo žal, nekoga rajši. Sama imam edinko, tako, da v biti ne vem. Poslušam pa zgodbe staršev in poznam primere, kjer sta dva otroka v stalni konkurenci za starševsko ljubezen. Izhajam iz družine, kjer sva bili dve. Vedno sem bila zadnja v vsemu, kot najmlajši otrok. Žal. Sem skusila to na lastni koži. Lažje je imeti teoretično tri otroke, potem sploh ni časa, da bi človek razmišljal koga imaš raje. Poznam primer. Jih občudujem, ker v današnjih časih imeti tri otroke, je hud napor tako finančno kot čustveno.
Meni se je bralo vprašanje “je lahko ljubiti dva” čisto drugače. Kot bi nas avtor želel vprašati, kaj naj stori. Naj ljubi dva ali enega? Naj vara, ali naj bo zvest? Naj čuti za oba ista čustva ali ne? Kako le? Naj mi kdo napiše iz lastne izkušnje, če je že v življenju ljubil dva moška ali dve ženski enako, hkrati in z njima ali njim imel tudi spolno ljubezen. Zanima me, kako se je zgodba začela ali pa končala. Bi kdo upal to napisti? Se vam je to že zgodilo?
Meni se ni, zato nimam pravice soditi.

Živio!
Sem bila na dopustu, zato se nisem oglašala na vse komentarje…Pravzaprav sem zaenkrat prebrala le tvojega, druge bom kasneje, da ne bom preveč zmedena 🙂
No, če povem po resnici, sem doma in v službi že dober teden dni in veliko se je zgodilo… In vem, da bo veliko obsojanja, pa verjamem, da ne s tvoje strani! In ravno zato, ker se stvari dogajajo, se nekako nisem mogla pripravit, da bi kaj napisala.
Ja, sedaj sem za marsikoga prestopila mejo. Pravzaprav sem jo za marsikoga prestopila že prej. Sedaj sem pokvarjenka, menda. Ni mi žal, da sem to storila, žal pa mi je, da se vse skupaj sploh dogaja. Mi je? Saj nisem prepričana.
Ne, nisem spala z njim, sem pa verjetno na poti tja. To bom vedela, ko bom tam. Sem ga pa poljubila, pravzaprav sem mu najprej vrnila poljub. In mu jih nato vrnila še več in več in več… In tako sedaj kradeva trenutke, ko sva sama…
Sedaj pa bi se osredotočila na tvojo trditev, ki mi je pritegnila največ pozornosti: “Za razliko od ljubezni, ki je komaj še čustvo je zaljubljenost izključno čustvena. V zaljubljenosti ne čutiš varnosti ampak bolj strah pred izgubo, sem in tja ujameš kakšen trenutek nepopisno velike sreče.”
Ne morem reči, da čutim strah pred izgubo, definitivno pa je zaljubljenost tu, ker na momente sem nepopisno srečna, potem zmedena, pa malce žalostna in nato zelo žalostna, ker delam to svojemu partnerju. In na trenutke sem povsem hladnokrvna, čisto mirna. Kot da vem, da to kar se dogaja, mora biti… Vraga, malce si je moj sam kriv! Poskušam pritegniti njegovo pozornost, rada bi nežnost…pa me jemlje kot nekaj samoumevnega. Jaz pa nisem samoumevna! In mu to povem in nič ne pomaga. Počasi si bom začela priznavati, da nekaj pa le škriplje v najinem razmerju… Ha,ha, bo že držalo, če ga z drugim lomim!
In sedaj ta tvoj stavek…ljubezen, ki je komaj še čustvo… Vzbudilo se mi je upanje, da svojega XXX le še ljubim, kljub temu, da ni več tiste strasti… Daj razloži to malce bolje! Kaj misliš s tem? Kajti razumem zaljubljenost, poznam vse kar si opisal glede tega…kaj pa ljubezen?
No, pa sem jo spekla, bučko…:-) Prosim te za definicijo ljubezni, tepka…
Ampak, Vitomir, res ti hvala za najino pisarijo!
Če se ne boš tukaj oglasil, bom vse skopirala v nov post…

Ne gre za seks. Definitivno ne!

Zakaj pa? Za love? Brez seksa? Kakšna ljubezen je pa to?

Metka, sedaj si me pa izzvala!:-)

Prvič. Te citiram: “Drugo pa je platonska ljubezen. V mislih ljubiti dva, se mogoče da. Kaj pa v resnici?
Se pravi, da tebi misli niso resničnost? Misli, ki so osnova vsega!!! Če se bo meni kdaj zgodilo, da bom jaz “prevarana”, me bodo veliko bolj skrbele misli mojega partnerja, kot pa to, da je poskakoval na eni drugi… Ti definitivno zamenjuješ sex in ljubezen. Meni ni bistven sex, čeprav ne bom rekla, da ni pomemben. Ker sem že imela tudi boljši sex kot ga imam s svojim sedanjim, pa mi vseeno ni prišlo na kraj pameti, da bi s tistim tipom začela ustvarjati skupno življenje… Sex pa je lahko čudovito sredstvo s katerim pokažem kako ljubim. Prepričana pa sem, da se da sexat tudi “za šport”. Ne, nisem še tega storila, nisem še sexala brez čustev vsaj zaljubljenosti. Bi ti pa gotovo kdo drug lahko potrdil, da se to da storiti.

Drugič. “Imeti dva otroka in ju enako ljubiti je tudi teoretično možno, praktično pa ne.”
Se mogoče tebi zdi, da ne smeš dajati ljubezni dvema osebama, ker je tvoji starši niso znali enakovrediti? Žal mi je, da si to izkusila in žal mi je, ker vem, da se to dogaja. A hvalabogu niso vsi starši takšni. Tudi to vem iz lastnih izkušenj. In nikakor ni čustven napor ljubiti več otrok! Imam dva precej mlajša brata. Eden je težak, drugi super. A nihče mo ne bo prepričal, da imam tistega brata, ki ga je lažje imeti rad, tudi dejansko rajši. Oba sta del mene. In tako je tudi z otroci. Zato se ne boj ljubezni do otrok.
Tretjič. “Kot bi nas avtor želel vprašati, kaj naj stori. Naj ljubi dva ali enega?”
Moj namen je bil, da lahko iz sebe izlijem vse kar čutim in kar me tišči znotraj. Kajti nikomur od znanih si ne upam zaupati. In, ja!!!! Kaj ne bi bilo čudovito, ko bi slišala odgovore, češ ljubiti več oseb je pa čisto preprosto… Priznam, da sem bila malce prenaivna… AMPAK, ko berem komentarje, se mi stvari definitivno prikazujejo z različnih vidikov. Kar je dobro, razširjam si obzorja… In še vedno orjem svojo njivo naprej po lastni volji… 🙂

Daj mi najprej razjasni…Sta Andi in Metka ista oseba? Če tako, te spodaj čaka dolgo pismo :-)))
Če ne, isto kot Metki: Definitivno zamenjuješ ljubezen in sex!!!!!
Bom počakala na odgovor kdo si…Pol pa lahko nadaljujeva. Čao

Ja isti osebi sva. Andi je nik, ime pa je Metka.
Ne vem koliko me bereš, pa ni panike. V biti pišem vedno samo svoje osebno mnenje, ker mi to tale navidezni kibernetični svet foruma dopušča. Ne trdim, nikoli, da ni za vsako stvar in vsak dogodek milijon možnosti, mnenj in različnosti, ker hvala bogu smo ljudje po svojih čustvih in mislih ter nadzorih različni. Drugače bi bil na svetu en bedn dolgčas.
Seksa in ljubezni ne mešam med seboj, ker mešam doma juho ali pa kako zmes iz katere potem skuham kaj dobrega.
Ljubezen brez telesne ljubezni (pa naj bo platonska) seveda je, sem o tem pisala, čeprav je zame osebno to neprava in nepopolna ljubezen, ker brez telesnosti tudi ne gre. Ali pa? Eni obvladajo tudi to. Jaz ne.
Meni bi se zdelo to bolj izguba časa in energije, ker kaj čem hrepeneti po nekomu, če se ga tudi dotakniti ne morem, potem lahko samo zdihujem in hrepenim, potešitve pa ni in ni…na kancu izgorim. Vsaj jaz bi.
Dama imal žal edinko in je deležna vse ljubezni, kako enako ljubiti oba otroka, ne vem. (sem tud o tem pisala) Enako definitivno ne, ker vedno imaš enega raje. Ne vem, mogoče se pa motim.
Izhajam iz družine, kjer sva bili dve, pa vem, kakšna razlika take ljubezni zgleda. Sem bila tamala in mi niso posvečali ne vem kake pozornosti, ker nisem bila ta-prva. Ampak to ni vzrok nobene moje zavrtosti in tudi travm iz otroštva zato nimam. Mi gre že na živce, da imajo ljudje potem za vse izgovor – travma v otroštvu. To je izgovor samo za psihiatre.
Pišem svoje osebno mnenje, ponovno povdarjam. Na forumu se v biti človek izpostavi. Napiše svoj problem iz srca in potem je nemalokrat razočaran nad odgovori. Verjemi, da sem to doživela nič kolikokrat in tudi nehala pisat. Med prvimi posti najdeš moj mail in celoten ime in priimek. Mene ni sram napisat moje menje, ker za tem stojim. Tako pač razmišljam, čutim in sem ali vsaj probam biti odkrita. Pa vrjameš, da niso vsi tu gori? Zarja, verjameš, da nekati pišejo pač zato, ker nekaj pišejo, ubijajo čas, pa ne mislijo tako, kot tudi tako ne živijo. Vrjameš v navidezno resničnost? Za zaslonom je lahko bilo kdo. Kaj in kako piše, pa je zavito v nik ali v brezimnost, ki v biti človeka štiti pred javnostjo. Si kgdaj o tem premišljevala?
Napisali smo ti kar nekaj besed in jih lahko izluščiš v nasvet ali miselnost nas samih. Pa vrjameš v njihovo resničnost? Jaz ne. Prevečkrat sem doživela to na forumih. Bila sem tudi na shodih, kjer smo se videli v živo.
Da ne bo predolgo. Želim ti napist, da je resnično življenje eno, tole tukaj gori pa drugo. Nasvete lahko upoštevaš ali pa ne. Jaz jih vzamem v zakup. Pa ne zato, ker jim ne vrjamem, ampak samo in izključno zato, ker ljudje niti približno ne bi pisali to kar pišejo, če bi se mogli še podpisat. Verjameš?
Rešiva najprej to in potem se vrniva k temi. Jaz se upam podpisat. Vedno sem se, ker pišem odkrito in to kar mislim. Tvoj problem pa je, ali me bereš ali ne. Niti ne želim, da me upoštevaš, saj nisem to, da bi me sploh morala.
Razumeš?
Pa se vrniva na temo.
Jaz mislim, da ne morem ljubiti dva moška hrati. NE MOREM. Če jih pa ti lahko, pa tudi prav. Zanimalo me je samo to, kako to lahko storiš, ker jaz NE MOREM. Skregano je z mojo logiko. Bi pa bila vesela, da bi to LAHKO.
Metka

Hoj!
Saj nisem mislila, da se skrivaš ali kaj…Samo prej sem brala Metko, potem pa…
No, vsa ti čast za pogum, jaz se skrivam za nikom…. Menda razumeš zakaj…
Bi pa obrnila tisto trditev ali ljudje pišejo resnice…
Prej bi rekla, da pišemo po resnici, ČE smo skriti. Vsaj jaz. Zagotovo nisem navedla vseh podatkov, sem jih pa dovolj za tisto, kar je treba razumeti. In ne vem, zakaj izgubljati čas z lažmi, in to na netu…. ko te itak nihče ne pozna.
Ja, imava povsem različni mnenji o tej ljubezni… Pa saj nama to ne bo škodilo.
Bomo videli kaj se bo izcimilo iz mojih izkušenj.
Se bereva!

Ti želim vso srečo.
Za net imava pa različni mnenji. Net bere veliko ljudi in urednik tudi. Pred časom je bila celo reklama, da delajo iz Fakultete za organizacijske vede v Kranju raziskavo o tem netu. Ni važno kakšno. Mene lahko naprimer bere hči, ker tam študira. Ne bojim se njenih komentarjev, prej se bojim sebe. Tale navidezni kibernetični svet človeka zasvoji. Mene je pred časom. Na moč. Nisem mogla nehat pisat, dokler ni prišlo do konflikta med menoj in bralci ter pisalci. Urednik me je izbrisal iz foruma in nekaj časa nisem mogla pisat. Verjameš? Želim ti povedati, da kakor koli se človek ne izda, se izda s prvo besedo, ki jo napiše. Urednik ve iz kje pišeš, ali pišeš iz domačega PC-ja in kabla, ali iz službe ali bilo kje. IP številka. Ne želim zanetiti kakšnih koli nasprotnih mnenj o zaupnosti foruma, ker verjemi, da to ni moj namen. Slej ko prej te nekdo prebere. Vrnitve potem več ni. O resnici in odkritosti bralcev in pisalcev imam zato svoje mnenje.
Ne želim ti uničit teme, daleč od tega, samo, ker si ravno vprašala, sem ti odgovorila še to. Počakajva, kaj bodo drugi na to odgovorili. Me zanima. Me tudi zamima, kaj bodo dodali na tvojo temo. Vir mnenj je neizčrpen.