Je mogoče ljubiti dva moška hkrati?
Dve osebi na isti ali enaki način po moje ne moreš ljubiti.
Za vsak je BARVA LJUBEZNI drugačna,tudi če gre za isto barvo,je pa niansa drugačna.
Zanimivi komentarji,a vsak ima po svoje prav!Zakaj?Ker vsak ljubezen doživlja na svoj način.Saj ni pravil,ki bi veljala za vse enako.
Drugo je etika,morala,vest,sramota,želje,sanje,trenutni občutki in situacije,mogoče popačenje in zmota…….
me veseli da sem te spravila v dobro voljo. Res, bod faca in uživaj v tem kar imaš (saj to znaš a ne?), poberi smetanco iz tega odnosa s sodelavcem, kašen lep pogled seveda ne škodi, vendar poskusi ostati pri tem. Predstavljaj si, kot da te v tej situaciji nekdo preizkuša.
sicer pa vem, lahko je govoriti…
Veš, saj to je to. Ko poskušam določit, ali gre le za dvigovanje samozavesti (česar pravzaprav ne rabim) ali nekaj bolj globokega (bi lahko rekla karmičnega?) me kar malce strese. Ker jih je že bilo nekaj, ki me lepo pogledajo in prav luštno je, ko to vzameš le za zabavo, saj veš, da ne gre za nekaj pomembnega. Tule pa se nič kaj ne zabavam:-( In tudi domov k možu se ne vrnem pomirjena…
Očitno danes nisem najboljše volje… Ampak, včeraj si mi pa kar dvignila razpoloženje na dober nivo!!
a nimaš ti morda moža k neki pije, ja pač je človek, ki težko tudi čustva pove ne, sej najbrž da ga maš ful rada, sam včasih pa rabš tud nekoga da veš da te ma rad, tale sodelavec pa ti daje tisto kar ti hočeš, nežnosti in mogoče si zaljubljena samo vanga, to je pa tudi vse, baje traja zaljubljenost najdlje 5 let, po moje da si še v tej fazi, mogoče bi morala rešiti stvari s svojim možem, če se pa ne da in da se je vse ohladilo potem je pa bolje da poskusiš s sodelavcem
Hojla!
Jaz sem pa mnenja, da ne moreš ljubiti dva moška hkrati (vsaj dolgoročno to ne gre, kako boš pa živela? Malo pri enem, malo pri drugem?), ker kar ti pri enem manjka (moževa zaprtost) iščeš pri drugem, to pomeni, da nobeden ni zate. Moraš najti tretjega v katerem bi bilo vsaj malo to združeno, kar ti želiš, vedi pa, da ni idealnega moškega.
lep pozdrav in veliko sreče!
No, ravno dans ste me najdle:-) ko kar ne vem kaj bi s sabo zaradi vsega tega! Saj težava je v tem, da se z možem ni nič ohladilo!!!!!!! noro, kajne? Imava se dobro, tudi postelja škripa še vedno zelo pogosto…in ravno to me muči! Vse bi mi bilo jasno, če bi bil mož pijanc, čustveno mrtev… pa ni! Sedaj boste rekle, da sem nora koza, vem.
In ravno zato, zakaj moram imet še ta čustva do sodelavca…ki mimogrede trajajo že močno preko 5 let????? Sploh mi ni fajn. In sploh nočem takšnega življenja. Evo, danes sem bila povsem dobre volje v službi in nato sem zaradi ene njegove reakcije, ki ni bila povsem takšna kot sem pametna jaz pričakovala, čist dol padla. Mal prej me je pa poklical z neko službeno zadevo, ki bi vsekakor lahko počakala do ponedeljka, ampak ne, je moral poklicat, samo, da me sliši… In spet sem out…
Pa ne mislit, da me tip stalno osvaja ali kaj konkretnega… Bi pa ne bi…normalno, oba imava družine, tudi jaz bi, pa ne bi…
Ja, mogoče je ljubiti dva moška, ampak potem se lahko življenje zaplete do onemoglosti. Vprašanje kdo bi bil prizadet, je odveč, ker boste prizadeti vsi vpleteni. In kar je najbolj žalostno, prizadeta bo tudi tvoja hčetrka, ki jo zagotovo najbolj ljubiš.
Moj nasvet: zamenjaj službo in obdrži moža! Pa srečno!
M.
Živjo Zarj@!
Zelo zabavno, kako si tukaj roko podajajo želja in prepoved. Želja je kot gas in prepoved je kot bremza. Ko tako voziš daljši čas je poraba goriva večja in avto trpi. Če želiš korist za avto se splača voziti mirno, s konstantno hitrostjo in pri tem že ni tako zelo važno ali je malo večja ali malo manjša.
Želja je čustvo in to je sorazmerno nizek nivo, prepoved je razum in logika to je malo višji nivo. Recimo, da zmaga razum, ok, nihče ne bo trpel, nihče ne bo prizadet. A res? Kaj pa ti, tudi ne? Dvomim. In to je tisto, kar je najbolj pomembno, kajti tvoja primarna naloga je da skrbiš zase, da imaš notranji mir, da si vesela, uspešna, zadovoljna, da živiš svoje življenje, da nabiraš izkušnje.
Zakaj? Aha to je pa lahko vprašanje. Zato ker edino takšna lahko ostaneš zdrava in srečna. Edino taka lahko osrečiš ljudi okoli sebe in jim resnično daješ – pomagaš.
Kje je zdaj rešitev? Ponavadi rešujemo problem nižjega nivoja tako, da se dvignemo za eno stopničko. Višji nivo od razuma je zavest. To je takrat, ko si ne želiš več, ali pa si ne prepoveduješ več. Če je stvar napačna, potem ti je kristalno jasno, da je napačna in takšne stvari si vendar ne želiš. Če je stvar dobra si je ne prepoveš, ampak jo izvajaš. Čisto vseeno je kateri konec zrahljaš, samo natanko 100% sigurna moraš biti, da si zrahljala ta pravega. Kdo ti bo povedal kaj je pravi konec? Izkušnja, samo ona, pa še ta mora biti lastna.
Mogoče bi bilo za začetek dobro odgovoriti kaj razumeš pod besedo ljubezen. Če si na čustvenem nivoju je to verjetno zaljubljenost, iskanje partnerja, ki bo izpolnjeval tvoje želje. Če si lahko v nivoju zavesti potem pomeni ljubezen delati v dobro drugega, ne da bi za to pričakovala karkoli.
Jaz zase vem, da ljubim mnogo žensk, edino kar mi je žal je, da sem včasih tako šibek, da ne morem reči, da ljubim vse ženske.
Ukreni kaj, karkoli že in veliko sreče Vitomir
Mislim, da nimam pravice soditi. Ali je možno ali ni, je vse samo stvar tvojih nadzorov in želja. Možno je v življenju v biti vse. Druga stvar pa je ali je moralno ali ni. Ljudje se poročajo, da si za vedno dajo zaobljubo zvestobe. Vsaj tako naj bi bilo. Pa ni. Ravno zato je toliko prevar in ločitev. Pravijo, da je zvestoba do ljubljene osebe prizkus resnične ljubezni. Tam kjer ni zvestobe, tudi prave ljubezni ni. Ne more biti. Samo resnična, brezpogojna ljubezen dveh je zvesta in večna. Tako naj bi bilo. Pa vidimo, da ni.
Ljudje smo edina živeča bitja, ki si dajemo take zaobljube do konca življenja s poroko in zakonom. V živalskem svetu so le redke vrste, ki si ostanejo zveste celo življenje. In ravno zato, je resnična ljubezen tako zelo redka in enkratna. Ne primerjam ljudi z živalmi, daleč od tega, čeprav tudi nas zavajo strasti. Zakaj se zaljubimo ali zakaj začutimo tisto opojno čustno in vznik ljubezni, pa žal ne ve nihče. Samo na nas samih je odločitev, kaj bomo takrat storili. Prevarali ljubljeno osebo ali ne.
Nas v biti sprašuješ ali je možno ljubiti dve osebi ali ne. Meni pa se bralo, kot bi želela vprašati, kaj naj narediš. To se boš morala žal odločiti sama.
Samo to, sem ti imela namen napisati.
Živio Vitomir!
Kot si verjetno prebral sem bila ob tem vprašanju deležna zelo raznolikih odgovorov. Od tega, da naj si najdem nekoga tretjega :-), da naj zamenjam službo (mimogrede, dve leti vmes sem bila brez te službe, pa ni minilo), da enostavno ni mogoče, da bi tako čutila… Vsak odgovor po svoje koristi, pomaga razmišljati… Predvsem tvoj pa se je najbolj približal tistemu, kar se počasi kristalizira v meni in iz moje podzavesti prihaja v mojo zavest. Žal še verjetno nisem na nivoju zavesti. Sicer od njega ne zahtevam nič, pravzaprav niti ne pričakujem, ampak kako močno si pa želim!!!!!! In upam. Čeprav se zraven bojim, kaj potem. Če povem po pravici, mi je kar malce v tolažbo, da ima tudi on družino, ker tako obstaja manj možnosti…. Ampak, ja, večino časa mi je dovolj, da je tam, da čutim, da tudi on čuti mene, dovolj je gledanje. Kar je za odrasla človeka, spolno aktivna, kar skromno, a ne? 🙂
In kaj se kristalizira v meni? Točno to, kar opisuješ ti: “To je takrat, ko si ne želiš več, ali pa si ne prepoveduješ več. Če je stvar napačna, potem ti je kristalno jasno, da je napačna in takšne stvari si vendar ne želiš.”
Dejstvo je, da si želim, dejstvo je, da vsaj rahlo, počasi grem v to smer. Ne vem pa še, če si dejansko želim doseči cilj.
“Kdo ti bo povedal kaj je pravi konec? Izkušnja, samo ona, pa še ta mora biti lastna.” Hvala za te besede.
Kar se dogaja sedaj (platonskost situacije) mi ustreza sedaj. Če bo kdaj drugače…. Odločila sem se, da bom ta most prečkala takrat, ko bom do njega prišla.
Mimogrede, rada bi še prišla v stik s tabo. Je to mogoče?
Na temo “platonskega odnosa” samo tole:
Ste kdaj samo premišljevali o tem. Jaz sem. Naš France Prešeren se je na moč zaljubil v Julijo. Bila mu je edini in popolni vir zaradi katerega je napisal prekrasne pesnitve. Samo vir. v resnici je bila anoreksična smrklja, ki jo je prvič zagledal v cerkvi s svojo materjo, ko je imela komaj 14 let. Dol dajal pa je pohotne, prav nič anoreksične in prevzetne kelnarce. To vemo vsi. Pa veste zakaj mu je bila Julija tako po srcu? Ste kdaj premišljevali, če bi resnici nastale te njegove pesnitve njej, če bi jo v resnici “dal dol”. Če bi mu vir poželenja in strasti padel pod noge. Ne? Jaz sem. Cela njegova platonska ljubezen bi izpuhtevala v eno ničevost. Verjamete?
V vsej zgodovini človeštva so pesniki, pisatelji, slikarji in vsi umetniki imeli svojo tako popolno Julijo, ki pa jo v resnici niso nikoli ljubili. In kaj bi se storilo, če bi vam v resnici težko dosegljiv moški padel pod noge. če bi misel telo postalo…
Nič posebnega. Minila bi nas vsa ljubezen…
Ali pa bi se nam odprla nebesa…
Ni pravil, dragi moji.
Hojla Zarj@,
Za začetek naj ti povem, da te ljubim. No, tole ni ženitna ponudba, ker sem že srečno poročen. Tole tudi ni vabilo na seks, ker po mojem prepričanju ljubezen in seks nista obvezno povezana.
Vse kar sem hotel povedati, je da na podlagi tvojega pisanja čutim privlačnost, zanima me, vzpodbuja in aktivira me, da bi še katero rekla. Iskreno si želim, da bi ti pisarija kaj pomagala – torej želim delati tebi v dobro.
Po naključju sva se tukaj srečala in pretočila nekaj pozitivnih misli. Ljubezen vidim kot čisto enostavno prejemanje in oddajanje pozitivnih misli in dejanj. Z nekimi ljudmi pretakaš malo močneje, z drugimi pa malo manj močno in to je vse. Med enostavnimi ljudmi čisto enostavno in preprosto.
Kaj ti obljubljam? Nič
Kaj pričakujem? Nič
Te hočem samo zase? Ne
Čutim odgovornost ? Ne
Kaj občutim v tem trenutku, ko pišem? Veselje, užitek, navdušenje
Ali sem varen v tem trenutku? Ja, zelo, takrat, ko uživam sem vedno varen – ni važen denar na banki, ni pomembna obljuba delodajalca, pokojninskega sklada, ali partnerja, da bo večno skrbel zame – takrat, ko uživam sem doma pa kjerkoli že sem, se zavedam popolnoma, da je zame poskrbljeno in da se bo zgodilo in dogajalo točno tisto, kar je zame najboljše, če bom rabil pomoč bo že prišla pravočasno.
V začetku sem tudi jaz ljubil samo eno žensko, potem je prišla hčerka in se je vsa pozornost preusmerila nanjo, ljubezen je nekako prešla iz ene na drugo žensko, pa takrat ni bilo kaj dosti časa, da bi se sploh o čem spraševal, no potem je prišla druga hčerka in me naučila kako ljubezen razdeliš na dva enaka dela.
Tega sem se vedno bal, mislil sem, da če jo razdelim, bo vsaka dobila smo pol, kot pri torti recimo, ampak ljubezen ni torta, oba konca sta bila enako velika, pa še večja kot prej. Bolj ko jo daješ več je je, več jo pride nazaj. Zato jo zdaj delim povsod kamor grem in v velikih količinah se mi vrača.
Ljubezen na ta način je bolj višja oblika odnosa do ljudi, pa tudi do dela, ali še do česa, kot pa zgolj čustvo. Je stanje v katerem si lahko vse življenje in ne le kaki dve leti, kot je to primer v zaljubljenosti in te veliko bolj odpira, sprošča kot vsako sredstvo narejeno v ta namen.
Vitomir
..in če se bo auror@ preko turbolence translocirala v + borealis, utopitev v tisto fraktalno mavrico magnetizma, ji lahko uspe odpreti vrata k subdimenzionalnim labirintom, katerih (le!) izhodi pripeljejo v neskončnost vesoljstva. Naj le išče.. in ko bo tam bo to točno vedela in se bo spomnila tega posta. Srečno pot!