izkušnje staršev ki ne dovolijo cepljenja svojih otrok
Se strinjam, da je uporaba zdravil zlorabljena, še posebej antibiotikov in da bi bilo potrebno se posluževatih alternativnih (bolj naravnih, z manj stranskimi učinki) metod. Vendar pa so te metode na žalost učinkovite samo pri manj hudih obolenjih. Spomnite se primera, ko je neka zdravnica zdravila obolelega za malarijo s homeopatijo, ki je nato umrl.
Goga2, rada bi videla vir tvojih informacij (da so cepiva zmanjšala pojav otroških bolezni). Predvidevam, da si dobro seznanjena z zgodovinom vsake otroške bolezni. Kaj pa otroška paraliza na primer? Kdaj se je začela pojavljati, v kakšni populaciji…?
Z moje strani pa samo en link veliko jih je še, informacij mislim, in to prav v medicinski literaturi (ampak, psssst, da ne slišijo “široke narodne mase” 🙂 ).
Goga, obolelih je bilo kar nekaj, mislim, da okoli 100 primerov. Kaj pa tistih, ki so doživeli škodo zaradi cepljenju? ŠE VEČ, če spremljaš forum, če bereš, če se skratka informiraš… Je vredno izpostaviti toliko otrok? Je večji riziko, da bo dete doživelo str. učinek cepiva ali da bo obolelo za kašljem? Jaz ne vem, oz. vem za svojega otroka, vsi ostali naj sami premislijo.
Moj otrok se ni imel antibiotika in razen 1-2 prehlada na leto tudi ne drugih bolezni. Se pac izogibamo stacun in bolnih ljudi.
goga,
>Verjemite, program cepljenj je skrbno pretehtan
pajade. Cepljenje HIB so uvedli zaradi reakcije starsev in je pri tem stroka rekla, da ni medicinskih razlogov za uvstritev cepljenja HIB v cepilno shemo. Skrbno pretehtano indeed.
Najina starejša hči je bila cepljena v porodnišnici (TBC), potem smo speljali vsa 3 obvezna cepljenja(brez kakšnih vidnih reakcij oz.posledic). Že kar nekaj let sem o tem prebirala ogromno člankov in se poskušala čimbolj informirati. A odkrito priznam, da po rojstvu nisva zbrala dovolj odločnosti, da bi se cepljenju uprla. Verjetno tudi zato, ker sem bila sama zelo dobro informirana, partner pa takrat (še) ne…taka odločitev pa mora biti gotovo obojestranska.
Dokončno pa sem poslušala svojo vest pri 1 letu in odklonila sva cepljenje OMR in potem tudi revakcinacijo Di-te-per pri 18.mes. Pediatrinja naju je sicer po njeni uradni dolžnosti poskušala prepričati, a ni bila preveč odklonilna. Z nekaj stavki (seveda zelo posrednimi) nama je tudi povedala svoje mnenje. Zaenkrat naju ni nikamor prijavila. Dojenčka, ki pa se bo rodil prihodnji mesec pa ne mislimo več cepiti.
Tudi jaz se strinjam, da bi o tako pomembni stvari morali svobodno odločati…vsak po svoji vesti. Izobraženost in zdrava mera presoje je tu gotovo poglavitnega pomena. In res-antibiotiki so čisto druga zgodba, zdi pa se mi, da starši, ki otrok ne cepimo, tudi brezglavo ne posegamo po antibiotikih, sploh pa ne brez krvnih in urinskih preiskav-torej brez nenatančne diagnoze. Hči jih do sedaj še ni jemala (stara je 2 leti), smo se pa že nekajkrat poslužili homeopatskih pripravkov in z njimi imamo zelo dobre izkušnje.
Lp vsem
Si je lahko privoščiti odklonitev cepljenja, glede na to, da je večina otrok cepljenih, a ne? (Lahko je filozofirati v Sloveniji o tem, kako je cepljenje škodljivo, me zanima, če bi živeli nekje v Afriki, kaj bi menili o tem).
Meni je jasno, da vsakega skrbi in ga zanima le lastni otrok (saj tudi mene), vendar, če bo kdaj moj cepljeni otrok zbolel zaradi kakšnega vašega necepljenega, potem mi raje ne hodite pred oči.
Načeloma nimam nič proti staršem, ki otrok ne cepijo. Naj delajo po svoji vesti. MOTI PA ME TO, DA TI NECEPLJENI OTROCI OBISKUJEJO VRTEC SKUPAJ S CEPLJENIMI. Vsekakor bi necepljenim otrokom prepovedala vsaj obisk vrtca.
Zakaj se bojite necepljenih otrok, ko pa je vaš zaščiten? Tega resnično ne razumem!?
Neimenovana1 pa saj o tem govorimo, zakaj izpostavljati otroke str. učinkom cepljenj, ko pa živimo v civiliziranem!, dobro in zdravo prehranjenem, razvitem svetu?!? Ne posplošujmo situacij, bodimo natančni, TU je Slovenija in NE Afrika, obnašajmo se temu primerno.
Temu primerno bi bilo lahko tudi vedenje, malo več strpnosti do drugače mislečih, grožnje pa v tovrstno diskusijo še toliko bolj ne sodijo, se strinjate?
Če poškodovani ni cepljen proti tetanusu, dobi ob poškodbi dve injekciji, čez 1 mesec še eno in čez 6 mesecev še eno. Problem pa je v tem, da so nevarne že manjše poškodbe, zaradi katerih niti ne pelješ otroka k zdravniku.
Pa še ena misel: Kaj pa, ko bo otrok star okrog 20 in bo začel potovati (tudi v Afriko, D.)? Se bo prej cepil?
Pa še to: svet ni varen. Pa če si cepljen ali ne.
najdihojca, iz napisanega vidim da sploh ne poznaš kaj je tetanus, kako in kdaj pride do bolezni, ki je res da življensko nevarna, ampak smrtnost je 25%. To pomeni, da nekateri prebolijo okužbo. Ampak to NE pomeni, da so potem imuni za vso življenje. Niso! In kako potem cepivo zagotovi kaj takega, če okužba po naravni poti ne more?
Če pa se bo 20 letnik odloćil potovati v Afriko ali kam drugam, se bo pa ja sam mogel odločiti ali se bo cepil ali pa ne.
D.. , a mi se lahko prosim oglasiš na [email protected] ?
Sem mati otroka, ki jo po 3. di-te-per cepljenju skoraj umrl, imel je zastoj dihanja, 40 vročine. Do takrat nisem nikoli razmišljala o cepljenju, meni je bilo logično, da bo cepljen, saj so vsi, a ne?! Kljub temu, da imam sestrično, ki ima zelo hude posledice po OMR cepljenju in je 100% invalid. Potem lastna izkušnja in mrzlično iskanje literature, iz katere bi izvedela kaj več, včlanitev v Svood – zakaj? Zato, ker medicina molči in načrtno ter premišljeno skriva, prikriva in uničuje podatke o reakcijah, stranskih učinkih in posledicah cepljenj. Moj sin je alergičen ravno na tisto cepivo, ki me najbolj skrbi – tetanus. Po vsem, kar sem prebrala, bi ga še vedno dala cepit proti oslovskemu kašlju in tetanusu. OK kot dojenčka in tetanus, ko bi shodil. Vendar, ker nimam možnosti izbire, ker OK ne cepijo samostojno, ne on in ne drugi otroci, če jih bomo imeli, ne bodo cepljeni.
Ni kaprica, ki je ne bi znala utemeljit, ta odločitev je zrasla po urah in urah branja, preučevanja, bentenja, joka iz nemoči, prošenj za pomoč, pomoči strokovnjakov, ki se jim da s tem ubadat in so ZELO redki, iz mesecev dilem – ni enostavna. Lahko se pridružim tistemu delu staršev, ki smo se sicer odločili, da otrok ne bomo cepili, vseeno pa ne razumem starša, ki se odloči, da ne bo cepil, pa svoje odločitve ne zna utemeljit. Meni je kristalno jasno, da je vsa odgovornost samo na mojih ramah – za cepljenje ali pa necepljenje. Točno tako, kot je ena napisala: če bo moj otrok zaradi necepljenja umrl, bo z njim umrl velik del mene. Ampak isto velja za cepljenje! Ko sem vso noč štela otrokove vdihe, sem dihala in ne-dihala skupaj z njim! Ko sem se ob tem spomnila še svoje sestrične…teh občutkov se res ne da opisat. Pa tudi ne besa in jeze kasneje, ko je vse, kar želiš, poštena informacija, ki je NE dobiš.
Odločitev za ali proti cepljenju NE SME biti stihijska, ker so posledice enega ali drugega za vse življenje. Najtežje pri tem je, priti do nepristranskih informacij in tukaj ogromno krivdo nosi farmacija in medicina, ker informacije skriva in prikraja. Ne, ni necepljenje suho zlato in univerzalna rešitev za vse, vendar tudi cepljenje to ni. Dejstvo je, da je reakcij vedno več, da jih pediatri NOČEJO prijavljat – tudi naše niso! – dejstvo je, da starši milijonkrat premalo vedo o vsem skupaj in da večine niti ne zanima, vse dokler ni na udaru njihov otrok.
A če bo pri 20 hotel v Afriko? Ja, če bo hotel, bo pač šel. Od mene bo dobil informacije o tem, kar o cepljenjih vem. Če ga bo Afrika tako zelo privlačila, da bo menil, da brez tega ne gre, bo verjetno tvegal in se cepil. Takrat bo to njegova odločitev, meni ne bo mogel očitati, kar pa ne pomeni, da me bodo morebitne posledice kaj manj prizadele.