Pred časom sem izgubila dve deklici v 26. tednu nosečnosti. Nikoli ju ne bom pozabila in vedno bosta v mojih srcih…. potreben pa bo čas, veliko časa, da ne bo več bolelo.
Vsakič ko vidim voziček, dvojen ali enojen, me stisne….
V vozičkih običajno gledamo zdrave otroke. Nekaj najlepšega je postati mama, mama zdravemu otroku, spremljati njegov razvoj, napredek, prvi nasmeh, prvi dotih, prve besede in prve korake, prvo prespano noč…. prvi šolski dan…nešteto prvih dogodkov.
Kaj pa če vsega tega ne bi bilo? Prvič sem se zavedala, kaj to pomeni, ko mi je pogled ušel k vozočku, opazilasem deklici, vsako v svojem vozičku, v prilagojenem vozičku, saj ga normalno v tej starosti ne bi več potrebovali, saj bi tekali naokrog ali se vozili s kolesom.
Takrat sem se zavedala, da je izgubiti otroka hudo, še huje pa je biti mama in se zavedati, da se tvoj otrok ne bo veselil življenja, ne bo se razveselil nove igrače, ne bo skakal naokrog z vrstniki….. In še huje, ko se bo vsega tega zavedal. Zamisli si, da gledaš svojega otroka kako trpi, ker je drugačen, zelo drugačen…. ker ne more tega in onega….. Ali ni to za mamo težje, bolj boleče?
Ko mi je najbolj hudo, pomislim na to in si rečem: nekoč bomo ponovno skupaj.

Najprej moje iskreno sožalje ob izgubi vaših še nerojenih sončkov. Ni lepšega občutka ko postaneš mamica in stisneš otročička sebi. Ampak žal vse lepo se je končalo z tretjim mesecem,moja mala pikica je zavedno z mojim fantom in svojim očetom odšla v nebesa zaradi nespametnega voznika sta življenje izgubila oba dva. Še vedno ne morem dojeti in ne vem če kdaj bom neizmerno boli ne vem opisati bolečine,ki jo čutim. Vam pa želim čim prejšnje okrevanje in ponovni poskus zanositve. Enkrat boste postale srečne mamice. Se opravičujem za napisano :((

O moj bog, lilijana, draga. Kar solze mi tečejo od groze. Pošiljam ti samo en virtualen objem, močen in tak s pozitivno energijo. Drži se, čeprav te ne poznam, me kar stiska, ko sem prebrala tvoj post.
Bodi močna!