oglasite se mamice,ki ste morale v 21. tednu prekiniti nosečnost
zaradi napake,ki jo je imel otroček in zaradi katere ne bi imel možnosti preživetja

jaz sem tri dni po tem in stalno samo jokam

lp
Venus

Venus!
Pišem s solzami v očeh, ker vem, kaj preživljaš. Jaz sem otroka pred nekaj meseci izgubila veliko prej (8. teden) in bolečina je bila grozna. Nisem več mlada, zanosila sem s pomočjo IVF, na ultrazvoku pa so ugotovili podobno kot tebi in zdravnik mi je svetoval čimprejšnjo abrazijo, ker je baje to bolje, kot če čakam na spontani splav. Jokala sem noč in dan, nisem ne jedla ne spala. Tako mi je bilo grozno – najprej sem hodila na kliniko, da so mi “naredili” otročka, potem pa so mi ga na isti kliniki še odstranili…Kot v posmeh usodi se je to zgodilo na materinski dan… Se ne da povedat… Doma smo imeli obsedeno stanje, ker sem postala popolnoma apatična. Sedela sem v kotu in jokala… Potem pa me je moj dragi vzel v roke in me spravil k sebi. Svet se podira, ni pa se podrl. Še vedno boli. Hudo boli. Ko sem sama, se zjočem. Ko vidim srečne mamice, se mi trga srce. Poskušali bomo znova. Upam da nam bo enkrat uspelo in da me ne bo prehitela biološka ura.
Drži se! Bodi močna! Ne sprašuj se zakaj, ker odgovora ne bo. Usoda se velikokrat zelo kruto poigra. Misli na novo možnost! In ko ti je hudo, pusti solzam prosto pot, ker je najslabše žalost držati v sebi.

Živjo!

Zelo hudo mi je da si morala prekiniti nosečnost. Vem da si morala veliko pretrpeti, ta bolečina še zmiraj ostaja v srcu.
Jaz sem imela v 21 tednu smrt plodna. Pri meni je minilo že tri mesece in še zmiraj se nisem opomogla. Skoraj vsak san pomislim na to in se mi solze same po sebi spusijo. Dan za dnem boš videla da bo bolje, da bo bolečina postopoma minila. Naj ti partner veliko pomaga naj ti stoji ob strani. Pogovorita se, boš videla da ti bo veliko lažje.
Če te zanima še kaj se ker oglasi in ti bom odgovorila.

Lep pozdrav!

žalost pomaga. Če ne bi žalovala, bi te uničilo.
Vse v življenju ima svoj čas, včasih je čas za jok in potem je čas za življenje. Nikoli ne boš pozabila, bolelo pa bo vedno manj. Drži se in veliko sreče ti želim.

Tudi jaz sem se morala odpovedati svojemu otročičku zaradi nepravilnosti, njegov trebušček ni bil zaprt in so zato uhajali notranji organi.

Zgodilo se je pred natanko 1 letom, 1 mesecem in 19 dnevi, ko sem bila v 18 tednu nosečnosti. Vem, da ti ta trenutek ne pomaga nobena tolažilna beseda, le čas ti bo zacelil rano, vendar ti bo pustil globoko brazgotino. Priporočam ti le, da se čim prej vrneš na delo, da se na različne načine zaposliš za 24 ur na dan. Saj ne pravim, da ne boš več mislila na ta dogodek, le manj. Sama sem se kakor hitro sem se lahko vrnila na delo, vpisala sem se na podpilomski študij in uresničila še nekaj drugih malo manj gorečih a velikih želja za katere sem mislila da jih ne bom nikoli.

Nikoli ne bom pozabila tega nesojenega otročička. Po vsem tem času še vedno nimam otročička, vendar vem, da se mi bo nekoč uresničila tudi ta želja in vem, da se bo tudi tebi.

M

Spomladi bom stara 40 let. Izgubila sem štiri otročke. Prvi trije so imeli genetsko napako, ki jo je s seboj nosil mož. Solze, obup, bolečina, novo upanje… Vse mi je znano. Sprijaznila sem se, da pač ne bova imela otrok.
Ne pa tudi on s tem, da je vzrok pri njem. Razšla sva se.

Spoznala sem človeka, ki si zelo želi otroka. Zanosila sem s takim veseljem, da sem skoraj poskakovala od tal. Žal mi je narava tokrat vzela že precej veliko zdravo punčko. Vzrok ni znan. Naključje. Nekaj kar se pogosto dogaja. Tako so mi razložili.

Nisem več kar sem bila. Ne upam si več niti pomisliti na nosečnost. Strah me je še kdaj slišati “Oprostite, mislim da je vaš otrok odmrl, potrebna bo abrazija.” Strah me je tiste mize, anestezije in občutka praznine, ko se zbudiš in se zaveš, da si spet popolnoma sam.

Draga venus!
Pred 6 leti sem bila tudi jaz noseča s fantkom, ki ni imel ledvičk in mehurja. Tudi meni so to povedali nekako v 22 tednu nosečnosti – prej je bilo kao vse vredu. Sama se za prekinitev nosečnosti nisem odločila in sem fantka rodila v 34 tednu nosečnosti. Pol ure po rojstvu je umrl. Občutkov groze in neskončne žalosti ne bom pozabila nikoli… Razumem, ko rečejo, da je nekdo umrl od žalosti, meme je dobesedno bolelo, ko sem dihala….

To je bil moj drugi otrok in sem ravno zaradi starejšega morala živeti kolikor toliko normalno. Po tem porodu kakšno leto nisem mogla zanositi potem pa smo dobili še enega fantka. Naslednja nosečnost se je končala v 12 tednu – šlo je za navidezno nosečnost bligted oovum. No ampak potem smo pa dobili še našo punčico.

Rekla bi vam, da si vzemite čas zase, za moža, za svojo žalost. Iz izkušnje vam povem, da nikoli ne pozabiš – samo z leti manj hudo boli. Pa nov otroček – ne kot nadomestilo za tega, ki je bil edinstven in poseben, ker ste ga ljubili.

Pozdravljena,

To kar preživljaš je zares žalostno. Meni so morali prekiniti nosečnost v 10 tednu, ker se je otroček nehal razvijati. Bil je velik 4 mm. Pred tem sva se z možem 4 leta trudila, da bi zanosila. Sploh ne morem opisati, kako srečna sem bila, ko sem ugotovila, da sem noseča. Prav tako ne morem opisati bolečine, ko sem izvedela, da bom morala nosečnost prekiniti. Sedaj je 11 dni od tega.

Verjetno te ne morem potolažiti, mogoče pa ti bo pomagalo, če ti povem, kaj meni pomaga. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi in na to nimam vpliva. Če še toliko premišljujem, jokam in obupujem, nič ne bo pomagalo. Preteklost je potrebno pustiti za sabo, ker je ni mogoče spremeniti. Verjetno je prav, da se je to zgodilo. Verjamem, da ima vsak dogodek v našem življenju vzrok, ki ni nujno da ga poznamo. Poskušam na vse gledati optimistično.
Želja po otroku je zelo velika, vendar pa to ni edini smisel življenja. V življenju so pomembne tudi druge stvari. In če še ne morem zanositi, verjetno še ni čas za to in tudi za to nekje obstaja razlog. Ko bo prišel čas, bo vse v redu. Če pa ne, potem mi je v življenju dana drugačan vloga in se moram s tem sprijazniti. Če pogledam okoli sebe, si ne morem kaj, da ne bi bila hvaležna za življenje, ki ga živim. Veliko lepih stvari prinaša, ki jih včasih sploh ne vidimo, ker je ena sama želja tako velika, da nam zamegli pogled.
Tudi ti se ozri okoli sebe in poskusi najti lepe stvari. Če je imel otroček napako, ali ni bolje, da se je zgodilo tako, kot da bi mu bilo hudo na svetu? Za to ni kriv nihče, še najmanj pa ti. Čisto normalno je, da si vzameš čas za žalovanje, vendar ne obupaj. Poskusi spet normalno zaživeti in vzemi to, kar se ti je zgodilo za hudo preizkušnjo, ki te je naredila močnejšo. Prepričana sem, da bo pri naslednji nosečnosti vse v redu.

Oglasi se, kako se držiš in če ti lahko kako pomagam.

lep pozdrav
simona

Draga Simona,
popolnoma se strinjam s tabo! Kot bi brala moje misli, od prve do zadnje besede. Veliko pozitivne energije in volje je potrebne, da prideš do teh zaključkov. Preboliš nikoli, mogoče samo lažje prenašaš… Lep pozdrav!

jaz sem morala pri 23 tednu prikiniti nosečnost to se je zgodilo en teden nazaj še zdaj se komaj prebijam iz dneva v dan imela sem bakterijsko vnetje

Mariči --------------------------------------------------------------- "Človeško življenje je kot olimpijske igre. Nekateri postavljajo stojnice in mislijo na dobiček, drugi si prizadevajo za slavo, ostali pa so samo gledalci." (Pitagora)

16.10.09 sem morala prekiniti nosečnost v 34. tednu, zaradi hudega zastoja rasti ploda. Ugotovili so da ima sidrom Wolf-Hirschhorn, ki je zelo, zelo redek ( mentalen/fizičen zastoj ). Še isti dan so jo upavali, da ni več trpela – ja punčko sem rodila, 17.10.09 ob 17:39h… Hana-Zala sva jo poimenovala.
Vse je potekalo tako hitro..diagnoza-prekinitev-smrt-rojstvo…..

Nisem še dojela, da nisem več noseča…in da ni moje punčke.
Draga Venus zato te razumem, tvoja rana je sveža, tako kot moja, joči se in kriči imaš vso pravico.
Vsak spomin je kot sol na svezo rano, ki te razjeda in skeli.
Jaz se ne morem jokati in se zaposlim z domačimi opravili, ampak vem da bom nekega dne explodirala.
Priporočam ti psihiatra, jaz sem poiskala pomoč pri njih. Vedno najdejo prave besede, ki ne bolijo tako kot standardne : saj bo bolje, ne se sekirat, ko bo drug otrok boš vse pozabila…Prazne besede ljudi, ki ne vedo, kako naj ti pomagajo.
Meni zelo pomaga, če o svoji Hani-Zali veliko govorim. Tako čutim, da je vedno z mano.

Lp AlBina

Marija in Albina, moje izkreno sožalje ob izgubi, težki in boleči. Najin Bine pa bi 18.10 upihnil tretjo svečko, a žal ni preživel, kmalu po rojstvu je za vedno zaspančkal, zdrav, le prezgodaj rojen. Pa sploh ni važno zdrav ali ne, boli, otrok je del tebe in od trenutka, ko sem ugledala tisti plus sem ga ljubila.
Želim vama moč, moč za žalovanje, za solze in za smeh, ja tudi smeh spet pride na vajine obraze in prav je tako, prav pa je tudi, da izjokamo in izkričimo svoje bolečine!Bodita močni!

škratek

Tudi sama sem morala prekiniti nosečnost v 15tg zaradi kromosomske napake. In še danes po več mesecih še vedno boli. Draga Marija stavek – čas celi rane – sicer drži a le delno. Sčasoma je lažje a ne tako zelo lažje kot bi si želeli. Preboleti moramo, za to pa je potreben čas. Izjokaj se, izpovej svoja čustva, če ne drugim, pa nam tu… že ko se izpoveš je malo lažje in ko vidiš da v teh stiskah nisi sam…hudo je … a tudi za nas bodo prišli lepši časi…
Draga ALbina res je spomini bolijo, ampak so naši, edinstveni, vredni bolečine… spomini na prekrasnega otroka, ki mu žal ni bilo usojeno da bi živel z nami… spomini nam ostanejo, so vez z našimi sončki, ki bodo vedno v naših srcih…

Žal še ena, ki bo morala preboleti izgubo otroka. Drugorojenec, 21teden nosečnosti, kromosomska napaka oz. DS, še sveža rana. Ena mojih največjih želja je postala ta, da ne bi bilo potrebno nobeni ženski več, čez takšno izkušnjo. Upam, da sem bila zadnja, čeprav bo verjetno tudi ta želja ostala neuresničena. Ob tej priliki moram pohvaliti osebje 4 nadstropja LJ porodnišnice. Strokovne, sočutne, razumevajoče ženske. Iskrena jim hvala za vse trenutke spodbude, ki jih ženske v takih trenutkih resnično potrebujemo. Boli, močno boli, vsak trenutek dneva, a treba se bo pobrati s tal in iti naprej. Zmogle bomo ! V mislih sem z vsemi, ki ste se kdarkoli znašle v takšni situaciji !

BiancaMax in ostale (so)mamice angelčkov, hudo mi je ob vaših izgubah, še bolj pa me žalosti dejstvo, da nas je veliko, veliko preveč…BiancaMax kot bi mi brala misli – tudi jaz sem imela enako željo kot ti, da bi bila jaz zadnja, ki bi izgubila otroka…pa žal stvari ne gredo vedno tako kot bi si mi želeli…je to usoda, kaj drugega? Jaz sem se nehala spraševati. Jutri bo 7 mesecev od izgube najine 1 mesec stare prvorojenke Sare, ki je imela gensko napako, zaradi nje srčno napako in oslabljen imunski sistem in je zaradi infekta umrla veliko prekmalu…Moram reči, da je to izkušnja, ki me je zaznamovala za vse življenje, nikoli več ne bom taka kot sem bila pred rojstvom najine princeske. Spoznavam se na novo, v sebi nosim bolečino in žalost, vendar ju iz dneva v dan manj kažem navzven…pride pa tudi trenutek, ko izrazim vse kar čutim, neoziraje se na nikogar…in tako minevajo dnevi, zaenkrat še brez nekega globljega smisla…pa upam, da ga bodo kmalu začeli dobivati.
Topel objem in obilo moči ter poguma vsem staršem, ki so izgubili svoje težko pričakovane starše! Pogumno naprej!

BiancaMax in ostale (so)mamice angelčkov, hudo mi je ob vaših izgubah, še bolj pa me žalosti dejstvo, da nas je veliko, veliko preveč…BiancaMax kot bi mi brala misli – tudi jaz sem imela enako željo kot ti, da bi bila jaz zadnja, ki bi izgubila otroka…pa žal stvari ne gredo vedno tako kot bi si mi želeli…je to usoda, kaj drugega? Jaz sem se nehala spraševati. Jutri bo 7 mesecev od izgube najine 1 mesec stare prvorojenke Sare, ki je imela gensko napako, zaradi nje srčno napako in oslabljen imunski sistem in je zaradi infekta umrla veliko prekmalu…Moram reči, da je to izkušnja, ki me je zaznamovala za vse življenje, nikoli več ne bom taka kot sem bila pred rojstvom najine princeske. Spoznavam se na novo, v sebi nosim bolečino in žalost, vendar ju iz dneva v dan manj kažem navzven…pride pa tudi trenutek, ko izrazim vse kar čutim, neoziraje se na nikogar…in tako minevajo dnevi, zaenkrat še brez nekega globljega smisla…pa upam, da ga bodo kmalu začeli dobivati.
Topel objem in obilo moči ter poguma vsem staršem, ki so izgubili svoje težko pričakovane otročke! Pogumno naprej!

Barbchen, sem v mislih s tabo. Ne vem, ce je usoda. Mogoce, kdo bi vedel ?! Po moje prej splet nesrecnih nakljucij. So se mi pa ze v casu nosecnosti (dokler je se trajala) zdela brezveze tista vprasanja “Ali je fantek ali puncka ?” Vedno sem odgovarjala “Vseeno mi je. Vazno, da je ZDRAV otrok, to je edino pomembno.” A zal v nasem primeru ni bilo tako. Izredno huda preizkusnja za zensko, par in celo druzino. Drzim pesti za vse nas, da bomo zmogle !

Pozdravljena,

pri meni je en teden okoli, ko sem rodila ( prekinitev nosečnosti ) v 23. tednu. Vem, kaj preživljaš in bolečine so neznosne, sploh pa občutim praznino, nimam volje do življenja, prebiram take in drugačne knjige, da se držim še pokonci … jok je vsakodneven in to tudi po več ur skupaj, kar je pravilno, pač smo izbrale tako pot žalovanja, vsaj jaz 🙁 mi je pa grozno in imam občutek, kot da ne bom nikoli prebolela, da ne bom mogla dalje … da ne bom mogla na novo zaživeti …. vendar rana je še sveža in iz dneva v dan upam, da bom bolj močna ….
LP

Ni volje do življenja. Vse je prazno. Premalo je ljudi, ki bi razumeli. Boli in solze tečejo. Žal mi je, da se je to zgodilo. Tudi meni se je zgodil ta žalostni svet, ko sva pokopala najinega otroka. Ne vem, kaj pomenijo besede, drži se, mogoče samo to, da preživiš dan

Zaskrbljena81 in Vilka: sočutim z vama. In kot je vilka napisala: ja “drži” se na začetku pomeni samo preživeti, predihati dan. Samo čakati da greš spat in da bo naslednje jutro kaj bolje. Kdaj je, kdaj pa ni.
Vsaj na začetku. Potem se sčasoma navadiš na misel, da ti je bilo odvzet nekdo, v kar si polagal svoje upe, sanje in prihodnost. Je težko, a počasi počasi počasi gre na bolje…

New Report

Close