Prijava
Registracija
Najdi forum

Naslovnica › Forum › Zdravje › Ginekologija › Neplodnost › IVF/ICSI/IUI 2021

IVF/ICSI/IUI 2021

Anonimno 5683 24.11.2021 ob 15:54 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Živjo, je katera po jemanju femare imela daljšo menstruacijo? Že tako jo imam 7 dni, danes pa je 8 dan in jo še kar imam. 🙁 Ni močna, je pa.

Citiraj
Odgovori
Pozna 24.11.2021 ob 16:04 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

To je moj drugi transfer. Ko ne uspe se ti podre ves svet. Prespiš in poskusiš znova in tako je vedno več možnosti upaš ? in vidiš, da nisi sam, uspešno vsem v postopkih!

Citiraj
Odgovori
SeEna 24.11.2021 ob 16:33 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Odgovor na objavo uporabnika
Pozna, 24.11.2021 ob 16:04

To je moj drugi transfer. Ko ne uspe se ti podre ves svet. Prespiš in poskusiš znova in tako je vedno več možnosti upaš ? in vidiš, da nisi sam, uspešno vsem v postopkih!

Meni se je podrl svet za kako uro ze vsako M prej, ampak sem nekako potlacla v podzavest. Sem pripravljena da bo tko tud zdaj. Ceprav zdej mi bo se tezje, vem, ker mi je ze hudo pa sploh nism delala se testa.

Vem, da nisem edina. Pocutim se pa tko prekleto sama… V vseh treh letih odkar poizkusava, mi ni bilo se nikoli tako hudo kot sedaj. Vse ekonomske pogoje mava za otroka, stabilno zvezo, nikakor pa ne rata. Strah me je, da nama nikoli ne bo uspelo. O posvojitvi in rejnistvu pa nekako ne razmisljava.

Citiraj
Odgovori
Pozna 24.11.2021 ob 16:53 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Pogovarjam se s pari, ki so šli v postopke in večini je uspelo, tudi po več letih. Dajmo od sebe kar lahko, je v naši moči. Se ena* Ko mi prvič ni uspelo, sem mislila, da žalosti ni konca, takšna ranljivost, ker sem bila prepričana, da mi bo, saj zato greš v postopek, a počasi sem do novega postopka nabrala moči in spet se počutim, da sem pa že kar noseča, vesela, da obstaja možnost. Res, ne vem kako je po treh letih, a dokler smo telesno sposobne ni ovir za upanje. Midva v posvojitev, rejništvo, darovano ne bova šla. Je pa življenje polno presenečenj. Glavno je, da sva skupaj in tudi uresničitev ženske in partnerstva ne vidim samo v naraščaju. Zlasti, če to svojo vlogo slabo opravljaš.

Citiraj
Odgovori
uspeloje 24.11.2021 ob 17:16 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15
Pozdravljene,
forum spremljam že od leta 2018, ko sva se s partnerjem prvič vključila v postopek. Ves ta čas mi je bil res v veliko pomoč, tako z nasveti, kot z upanjem, ki ga tako nesebično vlivate druga drugi. Zato sem se, kljub temu, da je zdaj že vse za menoj, odločila, da še jaz prispevam svoje izkušnje in tako mogoče pomagam odgovoriti na nekatera vprašanja, ki se še vedno pojavljajo. Ter vam hkrati (upam) vliti tudi malo več upanja, saj se mi zdi, da na forumu zadnje čase kar malce primanjkuje optimizma. 😉 Se pa že vnaprej opravičujem za nekoliko daljši zapis, a krajše žal vsega tega ne znam povedati. 😉
Skratka prvič sem rodila leta 2014 pri 31 letih po naravni poti (uspelo je praktično takoj). Po porodu pa sem zbolela za Hashimoto tiroiditisom (ki ga od tedaj uspešno uravnavam z Euthyroxom), kar je rezultiralo v PCOS z nerednimi menstruacijami (na 27 – 50 dni) in odsotnostjo ovulacij. Slednje je odkril moj ginekolog šele po letu dni neuspešnega poskušanja zanositve po naravni poti in naju s partnerjem posledično takoj napotil na Ginekološko kliniko v Lj (kjer odnosa zdravnikov in sester ne morem prehvaliti, pa četudi je včasih res izgledalo, kot da smo na tekočem traku ;)).
Po vseh opravljenih preiskavah je bilo ugotovljeno, da je to edini razlog, ki ovira zanositev (partner je bp, sicer bolj na spodnji meji, a vseeno), zato se je dr. Korošec odločila, da pred vključitvijo v IVF najprej še poskusimo s stimulacijo s Femaro. Nanjo sem dobro odreagirala, saj je prišlo do rednih ovulacij, vendar do zanositve kljub temu žal ne. K čemur je verjetno botrovala tudi moja pretanka sluznica (v času prve z UZ potrjene ovulacije s Femaro je moj endometrij meril 5 mm). Zato sva se s partnerjem spomladi leta 2019 vključila v IVF. Moja terapija je bila Gonal F (150 enot, če se prav spomnim) + namesto prave stopke sem prejela injekcijo Suprefacta, saj so se bali hiperstimulacije. ”Pridelala” sem namreč 45 celic (koliko je bilo foliklov, niti ne vem), od katerih se jih je oplodilo 22. Pri čemer je po besedah dr. Korošec večje število celic pri PCOS tudi pričakovano.
Kljub temu punkcija skoraj ni bolela in tudi do najmanjše oblike hiperstimulacije ni prišlo. V zvezi s čimer sem izvedela, da bolečina pri punkciji ni odvisna od števila foliklov, temveč od lege in dostopnosti jajčnikov. Na zadnjem UZ pred stopko je namreč sestra vprašala dr. Drobniča (ki mi je delal UZ), ali bi mi glede na število foliklov poseg raje opravili pod narkozo. Pa je preveril jajčnike in rekel, da ni potrebe, saj so spuščeni in lepo dostopni. In dejansko je bil potem še najbolj boleč del punkcije protibolečinska injekcija (odločila sem se namreč za lokalno anestezijo).
Zaradi bojazni pred hiperstimulacijo mi svežega prenosa nato niso želeli narediti (od 22 oplojenih celic sva prišla do 15 zamrznjenčkov :)), pa saj mi ga tudi ne bi mogli, saj sem menstruacijo dobila že 4. dan po punkciji – očitno je bilo vse skupaj za moje telo le preveč. Neredne menstruacije vseh oblik so torej po hormonski terapiji nekaj običajnega in pogostega, pri čemer pa vsako telo reagira po svoje, zato se glede tega nima smisla primerjati z drugimi. Nama je bilo pa takrat svetovano, da naj čez poletje kar pridno poskušava zanositi, saj hormoni še nekaj časa ostanejo v telesu in lahko prispevajo k uspešni zanositvi, kar baje tudi ni tako zelo redko. A se nama kljub temu žal ni izšlo.
Jeseni (po treh mesecih ”čiščenja” od hormonov) naju je tako čakal prvi postopek z zamrznjenčkom – brez stimulacije, zgolj z jemanjem Estrofema za odebelitev sluznice (ki, mimogrede, zavira lastno ovulacijo, zato se v takšnem ciklu spremlja zgolj debelina sluznice in ne folikli). A do prenosa skorajda ne bi prišlo, saj sem šele na zadnjem UZ, preden bi dokončno obupali nad tem ciklom, prilezla do potrebnih 7 mm debeline endometrija (za kar sem rabila več kot 20 dni, točnega števila se žal ne spomnim). Prenos pa je nato bil uspešen, saj me je na krvnem testu (kljub rjavim izcedkom že od nekje 10. dne po prenosu dalje) čakal debel plus (beta krepko čez 3.000, testov doma nisem delala). Tudi potrditveni UZ je pokazal, da je, kljub še nadaljnjim občasnim krvavitvam (ob jemanju Estime), s plodom vse ok, prav tako prvi pregled pri G v 8. tednu nosečnosti. Ker pa mojemu G ni bilo najbolj všeč, kako se vrašča posteljica (podrobnosti ni želel komentirati), me je naročil na ponovni pregled čez 10 dni, kjer pa je sledil šok – srček ni več bil. Baje je prenehal biti že kak dan ali dva po prejšnjem pregledu, saj je bil plod zdaj že v fazi razkroja. Kljub temu pa sem slabosti občutila še vse do nekje tri dni pred tem pregledom, pa tudi prej je prihajalo do nihanj v njihovi intenzivnosti, tako da zgolj nihanje slabosti ni pokazatelj, da je s plodom kaj narobe (saj je do enakih nihanj prihajalo nato tudi v drugi – tokrat uspešni nosečnosti).
Aja, pozabila sem omeniti še ‘‘znake uspešne vgnezditve”. 😉 No, nanje raje kar pozabite, saj so pri vsaki (in vsak mesec) lahko drugačni, tako da se nanje po mojih izkušnjah ne gre preveč zanašati, zlasti ker so pogosto tudi identični znakom prihajajoče menstruacije. 😀
Po uspešnem splavu s tabletko (da so se sčistili vsi odboji, sta bili potrebni še dve menstruaciji) sva se nato spomladi 2020 vključila v postopek za prenos 2. zamrznjenčka (ki je bil nato za 2 meseca prestavljen zaradi Covida). Tokrat se je dr. Korošec odločila za stimulacijo s Femaro (= Letrozol). Glede česar sem nato sama (s prebiranjem tujih raziskav, saj naših nisem našla) ugotovila, da se je tak postopek dejansko izkazal kot primernejši pri ženskah s PCOS, saj je rezultiral v večjem odstotku uspešnih nosečnosti (npr. https://www.endocrinologyadvisor.com/home/topics/androgen-and-reproductive-disorders/letrozole-may-improve-outcomes-after-frozen-embryo-transfer-in-women-with-pcos/). In kljub temu, da sicer nisem človek, ki bi zaupal raznim alternativnim metodam (in ob omenjanju različnih zdravilcev, iskreno povedano, zavijam z očmi), sem se tokrat zaradi omenjenih težav s tanko sluznico odločila, da poskusim še s čajem krvomočnice (kupila sem ga v Sanolaborju), saj sem o njem na tem forumu prebrala veliko dobrega in sem si mislila, da škoditi pač ne more (tudi denarnici ne pretirano ;)).
Tudi tokrat sem dobro reagirala na Femaro (en večji in en manjši folikel), pravo presenečenje pa je bila tokrat debelina sluznice – idealnih 9 mm! In, za razliko od prvega postopka, tokrat po transferju ni bilo nikakršnih krvavitev, na krvnem testu pa me je še enkrat pričakal velik plus (spet čez 3.000). Z dvema zamrznjenčkoma (ki sta se tudi oba lepo odmrznila) sem torej zaporedoma prišla do dveh uspešnih transferjev, tako da so miti o manjših možnostih v ETZ postopkih dejansko le miti. ;)
Celotna nosečnost je tokrat potekala idealno (če pustimo ob strani strahove, da se ne bi ponovila prva izkušnja, zaradi katerih si najbližjim nisva upala oznaniti nosečnosti vse do morfologije), bila sem skoraj brez težav (ob le rahlih slabostih v 1. trimesečju) in v službi praktično do zadnjega. Februarja letos pa sva dobila še enega navihanca, ki mi zdaj vsakodnevno para živce, a sem kljub temu presrečna, da ga imamo. 🙂 In ko se zdaj spominjam vsega, kar smo zanj prestali, se ne spomnim več vseh strahov in skrbi, ampak mi je nekako popolnoma samoumevno, da ga imamo, tako kot sem tudi ves čas postopka globoko v sebi verjela, da ne more biti neuspešen. 🙂
In zato tudi verjamem, da vsaka od vas globoko v sebi že ve, zakaj kljub morebitnim razočaranjem in težkim preizkušnjam še naprej trmasto vztraja v postopkih. In to je pri vsem skupaj tudi najpomembnejše. Saj izbira ustrezne terapije lahko popravi skoraj vsako fizično pomanjkljivost (pa četudi v 10. poskusu ali več), glava pa je tista, ki jo moramo ”popraviti” me same in najti upanje tudi takrat, ko smo že skoraj na robu obupa. 😉
Zato resnično iz srca vse dobro vam vsem želim in vas bom z upanjem spremljala še naprej. 😉
Citiraj
Odgovori
SeEna 24.11.2021 ob 17:17 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Odgovor na objavo uporabnika
Pozna, 24.11.2021 ob 16:53

Pogovarjam se s pari, ki so šli v postopke in večini je uspelo, tudi po več letih. Dajmo od sebe kar lahko, je v naši moči. Se ena* Ko mi prvič ni uspelo, sem mislila, da žalosti ni konca, takšna ranljivost, ker sem bila prepričana, da mi bo, saj zato greš v postopek, a počasi sem do novega postopka nabrala moči in spet se počutim, da sem pa že kar noseča, vesela, da obstaja možnost. Res, ne vem kako je po treh letih, a dokler smo telesno sposobne ni ovir za upanje. Midva v posvojitev, rejništvo, darovano ne bova šla. Je pa življenje polno presenečenj. Glavno je, da sva skupaj in tudi uresničitev ženske in partnerstva ne vidim samo v naraščaju. Zlasti, če to svojo vlogo slabo opravljaš.

Jaz pa prav nobenega ne poznam. Imam prijateljico, ki jih pozna in pravi, da so vsi dobili otrocka. V drugo celo po naravni poti. In to mi daje upanje.

Par let nazaj mi ni bilo tko hudo kot na primer danes, ker sem imela obcutek da morda ni se cas in da bom prezivela tudi brez otrok… bova pac vec potovala. Sedaj cutim, da si resnicno tega zelim, ne zaradi pritiska okolice in pricakovanj ozje druzine, ampak zaradi sebe. Oba si zeliva druzine.

Midva sva s tem, ko nimava otrok (oba sva 30+), izgubila vecino kolegov, ker so vsi dobili otroke in se skoraj ne vidimo vec, ker pac ocitno nimamo dovolj skupnih tock. Ok, sva vsaj ugotovila, da to niso bili pravi prijatelji, kar je tudi za nekaj dobro. Ampak boli pa useeno to spoznanje.

Prav tako zelo dobra prijateljica – v kratkem dobila dva otroka in se zelo malo slisiva. Razumem, nima casa. Vem pa tudi, da ima veliko novih kolegic ki vozickajo in ves life se vrti okoli njihovih sonckov.

Se je se komu zgodilo podobno kot zgoraj opisujem?

Citiraj
Odgovori
SeEna 24.11.2021 ob 17:46 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Odgovor na objavo uporabnika
uspeloje, 24.11.2021 ob 17:16
Pozdravljene,
forum spremljam že od leta 2018, ko sva se s partnerjem prvič vključila v postopek. Ves ta čas mi je bil res v veliko pomoč, tako z nasveti, kot z upanjem, ki ga tako nesebično vlivate druga drugi. Zato sem se, kljub temu, da je zdaj že vse za menoj, odločila, da še jaz prispevam svoje izkušnje in tako mogoče pomagam odgovoriti na nekatera vprašanja, ki se še vedno pojavljajo. Ter vam hkrati (upam) vliti tudi malo več upanja, saj se mi zdi, da na forumu zadnje čase kar malce primanjkuje optimizma. 😉 Se pa že vnaprej opravičujem za nekoliko daljši zapis, a krajše žal vsega tega ne znam povedati. 😉
Skratka prvič sem rodila leta 2014 pri 31 letih po naravni poti (uspelo je praktično takoj). Po porodu pa sem zbolela za Hashimoto tiroiditisom (ki ga od tedaj uspešno uravnavam z Euthyroxom), kar je rezultiralo v PCOS z nerednimi menstruacijami (na 27 – 50 dni) in odsotnostjo ovulacij. Slednje je odkril moj ginekolog šele po letu dni neuspešnega poskušanja zanositve po naravni poti in naju s partnerjem posledično takoj napotil na Ginekološko kliniko v Lj (kjer odnosa zdravnikov in sester ne morem prehvaliti, pa četudi je včasih res izgledalo, kot da smo na tekočem traku ;)).
Po vseh opravljenih preiskavah je bilo ugotovljeno, da je to edini razlog, ki ovira zanositev (partner je bp, sicer bolj na spodnji meji, a vseeno), zato se je dr. Korošec odločila, da pred vključitvijo v IVF najprej še poskusimo s stimulacijo s Femaro. Nanjo sem dobro odreagirala, saj je prišlo do rednih ovulacij, vendar do zanositve kljub temu žal ne. K čemur je verjetno botrovala tudi moja pretanka sluznica (v času prve z UZ potrjene ovulacije s Femaro je moj endometrij meril 5 mm). Zato sva se s partnerjem spomladi leta 2019 vključila v IVF. Moja terapija je bila Gonal F (150 enot, če se prav spomnim) + namesto prave stopke sem prejela injekcijo Suprefacta, saj so se bali hiperstimulacije. ”Pridelala” sem namreč 45 celic (koliko je bilo foliklov, niti ne vem), od katerih se jih je oplodilo 22. Pri čemer je po besedah dr. Korošec večje število celic pri PCOS tudi pričakovano.
Kljub temu punkcija skoraj ni bolela in tudi do najmanjše oblike hiperstimulacije ni prišlo. V zvezi s čimer sem izvedela, da bolečina pri punkciji ni odvisna od števila foliklov, temveč od lege in dostopnosti jajčnikov. Na zadnjem UZ pred stopko je namreč sestra vprašala dr. Drobniča (ki mi je delal UZ), ali bi mi glede na število foliklov poseg raje opravili pod narkozo. Pa je preveril jajčnike in rekel, da ni potrebe, saj so spuščeni in lepo dostopni. In dejansko je bil potem še najbolj boleč del punkcije protibolečinska injekcija (odločila sem se namreč za lokalno anestezijo).
Zaradi bojazni pred hiperstimulacijo mi svežega prenosa nato niso želeli narediti (od 22 oplojenih celic sva prišla do 15 zamrznjenčkov :)), pa saj mi ga tudi ne bi mogli, saj sem menstruacijo dobila že 4. dan po punkciji – očitno je bilo vse skupaj za moje telo le preveč. Neredne menstruacije vseh oblik so torej po hormonski terapiji nekaj običajnega in pogostega, pri čemer pa vsako telo reagira po svoje, zato se glede tega nima smisla primerjati z drugimi. Nama je bilo pa takrat svetovano, da naj čez poletje kar pridno poskušava zanositi, saj hormoni še nekaj časa ostanejo v telesu in lahko prispevajo k uspešni zanositvi, kar baje tudi ni tako zelo redko. A se nama kljub temu žal ni izšlo.
Jeseni (po treh mesecih ”čiščenja” od hormonov) naju je tako čakal prvi postopek z zamrznjenčkom – brez stimulacije, zgolj z jemanjem Estrofema za odebelitev sluznice (ki, mimogrede, zavira lastno ovulacijo, zato se v takšnem ciklu spremlja zgolj debelina sluznice in ne folikli). A do prenosa skorajda ne bi prišlo, saj sem šele na zadnjem UZ, preden bi dokončno obupali nad tem ciklom, prilezla do potrebnih 7 mm debeline endometrija (za kar sem rabila več kot 20 dni, točnega števila se žal ne spomnim). Prenos pa je nato bil uspešen, saj me je na krvnem testu (kljub rjavim izcedkom že od nekje 10. dne po prenosu dalje) čakal debel plus (beta krepko čez 3.000, testov doma nisem delala). Tudi potrditveni UZ je pokazal, da je, kljub še nadaljnjim občasnim krvavitvam (ob jemanju Estime), s plodom vse ok, prav tako prvi pregled pri G v 8. tednu nosečnosti. Ker pa mojemu G ni bilo najbolj všeč, kako se vrašča posteljica (podrobnosti ni želel komentirati), me je naročil na ponovni pregled čez 10 dni, kjer pa je sledil šok – srček ni več bil. Baje je prenehal biti že kak dan ali dva po prejšnjem pregledu, saj je bil plod zdaj že v fazi razkroja. Kljub temu pa sem slabosti občutila še vse do nekje tri dni pred tem pregledom, pa tudi prej je prihajalo do nihanj v njihovi intenzivnosti, tako da zgolj nihanje slabosti ni pokazatelj, da je s plodom kaj narobe (saj je do enakih nihanj prihajalo nato tudi v drugi – tokrat uspešni nosečnosti).
Aja, pozabila sem omeniti še ‘‘znake uspešne vgnezditve”. 😉 No, nanje raje kar pozabite, saj so pri vsaki (in vsak mesec) lahko drugačni, tako da se nanje po mojih izkušnjah ne gre preveč zanašati, zlasti ker so pogosto tudi identični znakom prihajajoče menstruacije. 😀
Po uspešnem splavu s tabletko (da so se sčistili vsi odboji, sta bili potrebni še dve menstruaciji) sva se nato spomladi 2020 vključila v postopek za prenos 2. zamrznjenčka (ki je bil nato za 2 meseca prestavljen zaradi Covida). Tokrat se je dr. Korošec odločila za stimulacijo s Femaro (= Letrozol). Glede česar sem nato sama (s prebiranjem tujih raziskav, saj naših nisem našla) ugotovila, da se je tak postopek dejansko izkazal kot primernejši pri ženskah s PCOS, saj je rezultiral v večjem odstotku uspešnih nosečnosti (npr. https://www.endocrinologyadvisor.com/home/topics/androgen-and-reproductive-disorders/letrozole-may-improve-outcomes-after-frozen-embryo-transfer-in-women-with-pcos/). In kljub temu, da sicer nisem človek, ki bi zaupal raznim alternativnim metodam (in ob omenjanju različnih zdravilcev, iskreno povedano, zavijam z očmi), sem se tokrat zaradi omenjenih težav s tanko sluznico odločila, da poskusim še s čajem krvomočnice (kupila sem ga v Sanolaborju), saj sem o njem na tem forumu prebrala veliko dobrega in sem si mislila, da škoditi pač ne more (tudi denarnici ne pretirano ;)).
Tudi tokrat sem dobro reagirala na Femaro (en večji in en manjši folikel), pravo presenečenje pa je bila tokrat debelina sluznice – idealnih 9 mm! In, za razliko od prvega postopka, tokrat po transferju ni bilo nikakršnih krvavitev, na krvnem testu pa me je še enkrat pričakal velik plus (spet čez 3.000). Z dvema zamrznjenčkoma (ki sta se tudi oba lepo odmrznila) sem torej zaporedoma prišla do dveh uspešnih transferjev, tako da so miti o manjših možnostih v ETZ postopkih dejansko le miti. ;)
Celotna nosečnost je tokrat potekala idealno (če pustimo ob strani strahove, da se ne bi ponovila prva izkušnja, zaradi katerih si najbližjim nisva upala oznaniti nosečnosti vse do morfologije), bila sem skoraj brez težav (ob le rahlih slabostih v 1. trimesečju) in v službi praktično do zadnjega. Februarja letos pa sva dobila še enega navihanca, ki mi zdaj vsakodnevno para živce, a sem kljub temu presrečna, da ga imamo. 🙂 In ko se zdaj spominjam vsega, kar smo zanj prestali, se ne spomnim več vseh strahov in skrbi, ampak mi je nekako popolnoma samoumevno, da ga imamo, tako kot sem tudi ves čas postopka globoko v sebi verjela, da ne more biti neuspešen. 🙂
In zato tudi verjamem, da vsaka od vas globoko v sebi že ve, zakaj kljub morebitnim razočaranjem in težkim preizkušnjam še naprej trmasto vztraja v postopkih. In to je pri vsem skupaj tudi najpomembnejše. Saj izbira ustrezne terapije lahko popravi skoraj vsako fizično pomanjkljivost (pa četudi v 10. poskusu ali več), glava pa je tista, ki jo moramo ”popraviti” me same in najti upanje tudi takrat, ko smo že skoraj na robu obupa. 😉
Zato resnično iz srca vse dobro vam vsem želim in vas bom z upanjem spremljala še naprej. 😉

Hvala, ker si delila svojo zgodbo? Mi je prav polepsala dan…

Citiraj
Odgovori
Pozna 24.11.2021 ob 17:47 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Res je, da se pri prijateljih z otroci vrtijo pogovori okrog otrok, pa vendar to ne sme biti razlog, da se z nekom oddaljiš. Lahko pa se prijateljici ponudiš, če potrebuje pomoč. Smo si različni tudi v drugih pogledih. Vsaj ta faktor pri meni ne igra nobene vloge, lahko so starejši mlajši samski poročeni z otroci brez glavno, da so tisti pravi”.  Ne obupaj, morda jutri ali drug mesec posije sonce! In ne razmišljaj raje naredi en pilates ?
Hvala uspeloje* za tvojo izkušnjo in vzpodbudo!!!

Citiraj
Odgovori
Scorpionka 24.11.2021 ob 19:15 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@N150218 sm te čakala, kdaj se mi javis ❤️ kaj naj ti rečem, tudi z morulco ratajo prelepi otročički. Sm pa upala da se bo tvoja zgodba malenkost razlikovala od moje – v pozitivo stran. Vsekakor upam in stiskam pesti zate, da uspe ??❤️


@uspeloje hvala da si delila svojo zgodbo. Res smo rabili tole pozitivo ☺️ te lahko samo vprašam, kaj pa nardijo potem z ostalimi pingvinčki, ki jih ne uporabiš?

Js sm danes 10dan od prenosa moje morule, zdej zvečer me noro zvija, utrogestan pa je rahlo roza barve, tko da mislim da sm zaključila tudi s 3.postopkom. Bom pa probala naslednji teden poklicati in se zmeniti za datum pri G in pridobiti informacije o genetskih preiskavah, saj se mi zdi moje razmerje v vseh postopkih skupaj [31 celic – 2 blastocisti + 1?+1 morulca] kar malo preveč slabo. Mogoče je res kaj narobe z mojimi celicami in ne želim da gre še en postopek “v vodo” preden ne ugotovijo kaj in kako. Se pa tudi spogledujem z idejo iti v tujino na Češko v Unico.

Bomo videli kaj nam prinese naslednje leto ??

Citiraj
Odgovori
Pika1212 24.11.2021 ob 20:26 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Punce, pozdravljene,

se dolgo nisem javila. Jutri si vzamem več časa in pokomentiram še objave ostalih. Stiskam pa že zdaj pesti za vse, ki se špikate, grejete ali greste rodit ?

Meni so danes končnoooo potrdili, da greva v postopek. Povejte mi lepo prosim, kako dolgo ste čakale pošto iz konzilija glede na ves Korona drekec? Sem v Lj v Leonišču.

Hvala že vnaprej za odgovore ?

Citiraj
Odgovori
N150218 24.11.2021 ob 20:51 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@nesrečnica no ja, to je tista stvar, k me je danes najbolj razjezila oz. razžalostila.. Niti na pogovoru nisem izvedela nič, bili so le veseli, da je vsaj eden preživel.. Sej sm tudi jst, ampak neki očitno ni ok, če so vedno slabi rezultati.


@scorpionka se strinjam. Če se ne motim, po 3. neuspelem postopku naj bi nam pripadala genetika. Tut sama sem rekla, da bom naredila obširne teste vseh krvnih preiskav, ker preko zdravstva nam pripadajo samo osnovna. Kdaj imaš pa krvnega? Boš doma delala test? ?? Še vseeno tudi za tvojo morulco držim pesti in dokler se ne vlije ali daš čez krvnega je upanje ??

 

Citiraj
Odgovori
Nesrečnica 24.11.2021 ob 21:01 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@Pika1212 jaz sem dobila odobritev 10 dni po posvetu, vem pa, da so zdajle nekatere čakale od oktobra pa so dobile prejšnji teden… Načeloma je konzilij vsaj 1x na mesec, tako da upam, da dobiš odobritev letos in štartaš s postopkom po novem letu.

 


@scorpionka in @N150218 če vama ne uspe res upam, da boste raziskali zakaj pride do tako slabih rezultatov – ali so krive celice ali spermiji ali oboje ali je to res nesrečen slučaj… Se pa v tujini temu veliko bolj posvečajo kot pri nas…

 


@uspeloje hvala za tvojo zgodbo

Citiraj
Odgovori
Scorpionka 24.11.2021 ob 21:50 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@N150218 mel me je že danes da nardim, ampak so me krči ustavili, ker sem bila 99,999% da se mi bo do večera začelo pacati in bo potem M kar prišla kot prejšnji postopek. Po drugi strani je pa še vedno prisoten tisti 0.001% da se je pa le mogoče vgnezdila morulca in ker je morulca bo kasnej pokazal ane… Če pa kej imamo mi v tej skupinici je pa to definitivno UPANJE ? Krvnega naj bi imela v torek 30.11, ampak bom v ponedeljek pomoje delala test (če M ne pride do takrat) in če bo test – sploh ne bom hodila na krvnega, bom samo poklicala in javila…

Citiraj
Odgovori
Hana41 25.11.2021 ob 06:55 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@uspeloje, hvala za tvoj zapis, res si lepo zapisala, upam, da imaš kje spravljen zapis in da ga še kdaj prilepis, ker res dvigne upanje.

@N150208 in @scorpionka, stiskam pesti za krvnega. In še za eno punco, ki ima v soboto transfer.

Citiraj
Odgovori
Pingvincek 25.11.2021 ob 08:49 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Danes sem imela krvnega in z veseljem javljam da je beta 703 ?


@nikita21 drzim pesti ♥️

Citiraj
Odgovori
Nesrečnica 25.11.2021 ob 09:11 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@Pingvincek čestitke in srečno do konca ?

Citiraj
Odgovori
natalijakaja 25.11.2021 ob 09:14 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@Pingvincek cestitke in srecno do konca ?

Citiraj
Odgovori
Scorpionka 25.11.2021 ob 09:18 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@pingvincek ???? srečno do konca! ???

Citiraj
Odgovori
nikita21 25.11.2021 ob 10:25 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

@pingvincek cestitam?…kok pa tu da mas ze rezultat?men so rekli da morm po 13 uri poklicat

Citiraj
Odgovori
Pingvincek 25.11.2021 ob 10:29 zadnji odgovor 17.08.2022 ob 22:15

Hvala vsem.


@nikita21 oba z mozem delava tam in mi je moz kr pogledal ?

Citiraj
Odgovori
1 2 3 … 199 200 201 … 229 230 231

New Report

Close