Še moj odgovor na nekdo 36.
Zdravim se v tujini. Kljub tukajšnji prijaznosti, ki jo ne premore celo slovensko zdravstvo, ti dajo na odločitev ali si inekcije daješ sam, ali hodiš k njim. Jaz si dajem sama vse inekcije tudi stop in niso čisto nič osupli. Nisem ne medicinska sestra, ne delam v zdravstvu, inekcije pa so mi prej strah in trepet, kot pa neki lepega.
Pr nas imaš 2 G, eden zagovarja, da po ET ležiš, drugi pa ne, tako kot Reš. Jaz sem oba dala skoz, enkrat ležala pol ure, drugič 5 min, pa ni hasnilo ne eno ne drugo. Če berem tujo literaturo, so mešana mnenja in Reš ni izjema, če trdi, da ni treba ležat.
Kar se tiče punkcije: pr nas se izvaja vedno pod narkozo, vendar ko se zbudiš, in prideš k sebi, pride G, ti pove kaj se je dogajalo, nato dobiš kavo in prepečenec in že se oblačiš in greš domov. Kljub narkozi si že opoldne doma. Kar se tiče Reševe punkcije in ET. Reš ima eno sobo, kamor lahko ob svoji želji, da malo poležiš, tudi greš in odležiš kokr te je volja. Samo rečt je treba in ne šparat jezika, kot sem že rekla v prejšnjem postu.
Vsak cikel je drugačen, zato menjava zdravil ne pove prav veliko, tako kot ti to povdarjaš. Jaz sem zdaj v tujini imela enaka zdravila, enako dozo, pa sem v drugo imela končno več zarodkov in to precej lepe. V slo mi je REš menjaval vedno zdravila, seveda tudi rezultatov ni bilo, vendar so mojima 2 kolegicama na GK dajali kar 3 postopke ista zdravila in vedno isti rezultat, nič zarodkov. Vsaka oseba je različna, vsak cikel je drugačen. Težko tu rečemo kaj pove velik in kaj ne.
Sreča pa je pa definitivno velik faktor. Zato ne glede na to, kje se zdravite, vsem velik sreče, da zagledate čimprej debel plusek

No, kar nekaj odgovorov je bilo na moj mail. Zato bi rada dodala sledece:

– ce imas dr. Res res sobo, da se tam odpocijes, zakaj je ne ponudi? Jaz namrec nisem sploh vedela, da se potem lahko pociva (zame je bilo prvic), sploh pa jaz nikdar ne sparam jezika, ce je treba,in bi ga tudi takrat ne; voznja iz Postojne domov je bila zame naravnost ubijajoca, saj sem cutila vsak kamencek pod kolesi avta, medtem ko v drugo, ko sem malo odlezala je bilo veliko bolje.

Ker skusam biti cimbolj obkjektivna moram dodati se sledece, kar me je motilo na Ginekoloskem v Ljubljani:

– v ambulanto hodis kombinirano z drugimi pacineti (2 slacilnici), res je zato vecja produktivnost, vendar pa se mi ni zdelo spodobno, saj vse slisis, kaj se govori noter medtem ko se problacis (in je seveda zato tudi v nasprotju z zakonom),
– sestre so bile prijazne, biologinja tudi, zdravnice (poudarek na zenskem splou!) pa ne neprijazne, vendar uradne; to sem tudi zapaisala in poudarila v anketi, ki ti jo dajo,
– ko sem se pogovarjala z drugimi sem ugotovila (zal sele potem, ko sem po hiperstimulaciji pristala v bolnici), da so nekateri zdravniki zelo dobri za punkcijo (beri: boli relativno malo), nekateri pa zelo slabi (boli zelo veliko), jaz sem imela zdravnico in je zelo bolelo, priporocam pa tako dr. Zorna kot dr. Drobnica, ker pri njiju baje boli manj; sotrpinka mi je rekla, da ce jim malo potezis, ti opravita punkcijo; ze laik namrec ve, da se vsak poseg lahko naredi bolj na nezno ali bolj na grobo,
– resda ti dajo neko injekcijo proti bolecini, ampak kaj ko prime sele kasneje (vsaj mislim, da je bila injekcija proti bolecini)
– na sreco mi je potem dr. Drobnic dajal zarodka noter in se je prijelo (baje, da je tudi pomembno, kako se to stvar dela, kot sicer za vsako stvar, ki je lahko opravljena z razlicnimi stopnjami kakovosti).

Toliko. Sedaj sem se izpela.

Lep pozdrav,
mama dvojcic

Nekdo36: Hm, jaz sem zanosila v prvem poskusu pr dr. rešu brez kakega ležanja po punkciji ali transferju (mimogrede – ne vem, kako nisi videla sobe za počitek, saj se direktno v njo zaletiš, predno na desno v slačilnico zaviješ ali pa na levo v sobo za inseminacijo.
Cel postopek sem si sam dajal injekcije-tudi stopko in mi ni bil noben problem. Niti približno nisem po poklicu karkoli v zvezi z zdravstvom.
Na bolniški sem bila samo na dan punkcije in na dan transferja. Ostalo sem normalno delala. Rezultat – plusek čez 14 dni 🙂

Jaz pravim tako – vsak ima svoj prav ;), svojo izkušnjo in svoje razmišljanje.

Enkaina!

Meni je bilo pa grozno to z injekcijami (smo pac razlicni ljudje). In tiste sobe za pocitek jaz nisem nikjer videla, tudi ce bi jo, kaj sem pa sploh o tem vedela. Zame je bilo prvic (govorim pa o pomladi 2003) tako, da ne vem, ali je takrat sploh ze obstajala (morebiti so v tem casu kaj preuredili, ceprav dopuscam moznost, da sem to spregledala). Vendar pa menim,da je dolznost zdravnika (vsaj moralna, ce ne se kaksna druga), da na to moznost opozori. In zato sploh ni pomembno, kaj sem jaz videla ali ne in kaj sem mislila, vedela ali ne.

LP,
mama skoraj ze 3-letnih dvojcic, ki nikoli vec ne gre na umetno oploditev NIKAMOR!

Draga Nekdo36 mene je pa ta tvoj zadnji stavek mal zbodu.Priznaj,če ne bi bila mama,če takrat ne bi uspelo,bi sigurno,kljub vsemu hudemu kar si preživela,še pomislila na nov postopek umetne oploditve?!Ali bi se res kar vdala?
Drugače pa 100 ljudi 100 čudi.Vsak ima svoje izkušnje in hvala Bogu si vsak lahko izbere svoj center in svojega zdravnika.Sm pa prepričana da ima vsak center svoje pozitivne stvari in slabe stvari.

Draga pobalinka,

ja, ce ne bi mi uspelo, bi morda ponovila. Morda, ker sem si ze pri prvem neuspesnem ICSI rekla, da te stvari ne bom vec ponovila. Res pa je, da starejsi kot si, tezje vse to prenasas. Vsaj jaz. In potem te caka se vzgoja otrok, ki ni spas, da o dvojckih ne govorim.

nekdo36 pa si si ti res želela otrok?

No no feliksa,nesramna pa ni treba bit.
Ljudje smo si različni in imamo različen prag bolečine.Preden še kakšno tako neumno ven butneš,pomisli da ji verjetno ni bilo lahko.In če si otrok ne bi želela,o umetni oploditvi tut razmišljala ne bi.To je res neumno vprašanje,oprosti.