hišni ljubljenček
Tudi jaz sem mnenja, da kokeršpanjeli niso primerni za otroke- moje izkušnje- saj imajo to pasmo moji starši. Ko pride kakšen otrok na obisk, se najraje umakne, pa tudi zarenčala je že. pri njej nikoli ne vemo, kako bo reagirala. Imamo pa doma pritlikavega pinča, ki je našega sinka takoj sprejela za svojega in se super razumeta. ni zahtevna pasma, rabi pa precej gibanja v naravi, tako da ne vem, zakaj nekateri za to pasmo zagotavljajo, da so zelo primerni za v stanovanje. mi smo v hiši, pa veliko vrta okrog, pa ni isto, če je cel dan samo spuščena ali pa če jo peljemo na čim daljši sprehod, kjer si da duška.
Hoyla Pupa,
Midva s fantom sva ponosna lastnika mopsa Gizmota.
Naj povem po svojih izkusnjah z Gizmotom:
Mopsi so pravi dobrovoljcki, so zelo prijazni do ljudi in imajo radi druge zivali. Vedno so pripravljeni kaj uspicit in zelo radi izzivajo, vsaj najin Gizmo je tak. Imajo smisel za humor. Najin Gizmo zelo rad poje, oziroma zavija na ves glas. 🙂 Znajo biti trmoglavi in svojeglavi. So vecno lacni psi, Gizmo bi kar jedel in jedel, za hrano bi naredil vse! 🙂
Radi se igrajo z raznimi igracami. Gizmo rad vlece, stresa igrace, lovi zogo in frizbi. Mops ni len kuza in gre rad ven in rad tece in hodi na sprehode.
Gizmo je glasen mops – laja za vsak sum, morda niso vsi mopsi glasni, naj se kdo drug o tem kaj napise.
Mopsu (vsaj Gizmotu, pa se kdo je potozil) veliko odpada dlaka, tako da priporocam krtacenje 2x na teden z gumijasto krtaco.
Tako da, ce bi rada prisrcnega, zivahnega prijatelja, potem je mops pravi.
Svetujem ti, da mopsa kupis od dobrega vzreditelja. S tem si zagotovis zdravega in tipicnega predstavnika pasme (obarvanost, plecna visina, znacaj ipd). Midva s fantom sva kupila Gizmota pri psarni Snorewood iz Radomelj in sva vec kot zadovoljna. Melita in Uros (vzreditelja Snorewood pugs) sta prijazna in vedno pomagata z nasveti, kateri vedno prav pridejo! Pa tudi na letosnji evropski razstavi so bili mopsi iz psarne Snorewood izredno uspesni.
Vec informacij pa na strani o mopsih: http://pugs.ultraevil.com
Ce te kaj zanima kar vprasaj na forumu ali na mail: [email protected] in radi ti bomo odgovorili! 🙂
Lp, Vesna
Mogoče bo malo čudno slišati pod temo hišni ljubljenček, ampak imamo dva rotweilerja. V moji mladosti smo v družini že imel pasmo in mi je ušeč, svetovali pa so mi naj najprej otroci saj malo odrastejo preden spet kupujem psa, tako da smo ju kupili pred dvema letoma, ko je najmlajša hčera dopolnila 5 let.
Že prvi, ki sem ga imel je bil “en scrklanec” in tudi ta nista dosti drugačna. Igrata se z otroki in niju niti ne moti vlečenje za ušesa ipd. (čeprav sem to za vsak slučaj prepovedal). Še vedno se je treba zavedati da gre za velikega nevarnega psa, če je nepravilno vzgojen in če ima nepravilne ljudi okoli sebe, se dogajajo stvari o katerih beremo. Ampak po drugi strani, če so pravilno uzgojeni pa gre resnično za priazne in igrive pse.
mene pa nekaj drugega zanima, čeprav gre za staro temo: a je avtorica teme sploh razmislila kakšno obveznost prinese pes in de se ga ne kupuje zart otroka? bog ne dej ga met samo zato ker ga pač majo frendice od njene hčerke. nimajo ga one, njihovi starši majo pse, de smo si na jasnem. jz se s tem ne bi obremenjevala kva majo drugi ljudje pa česa nimajo. razumete? otrokom se živali ne kupuje ker niso zmožni zanje skrbet. fertik pika. največji problem pri otrocih je ko nekje vidijo žval pol jo pa hočejo met doma.
ne boste verjeli velik otrokom se to dogaja. mi smo v otroštvu vidli pri moji teti pse ker je moj stric pač amatersk lovec in je rabil psa za lov, in tko so meli vedno pse v stanovanju. jasno de so nas psi pritegnili, se razume, kirga otroka pa ne bi. na srečo nam je moja teta ko smo začeli razmišljat o hišnem ljubljenčku psa odsvetovala sej je vidla de moji starši ne bi bli za, kar je blo logično, zanimanje z moje in bratove strani je blo samo trenutno, normalno za otroke pač k znorijo za vsakim psom k ga vidijo, itak, in na konc ker je teta mela tud ptiča skobčevko, smo pol mi meli skobčevko. priznam, na mojo in bratovo željo, seveda. starši so pač popustili ampak ju je moja teta zinštruirala glede skrbi za skobčevko in nam je pol zadeva laufala.
jz ko tko razmišljam za nazaj smo meli kr srečo z vsem kar zadeva skrbi za skobčevke. ker smo takrat še vsi 4-je hodli na morje za dalj cajta smo meli srečo de smo lahko našga ptiča dali v oskrbo našima babicama, ki nista čez poletje šli nikamor in sta bli skos doma. hvala bogu de je blo tko. če te možnosti ne bi blo pol verjetno ne bi meli nobene žvali doma.
za met skobčevko je bil takrat res neprimeren cajt: jz na srednji šoli, moj brat prot koncu 8 letke. midva cele dneve v šoli. skobčevka nam je preživela samo zaradi popoldanske službe naših staršev ker sta šolnika v glasbeni šoli v službi. če tega ne bi blo potem ne bi meli sploh nobene žvali doma, ker nobena žval ne more bit cele dneve sama doma razen rib v akvariju.
ko je naš ptič poginil zaradi bolezni nismo več razmišljali o hišnih ljubljenčkih. pri našem načinu življenja si ga tudi nismo več želeli.
jz sem sicer potem velik let kasneje razmšiljala de bi mogoče meli mi kakšno žval ko bi bil vsaj eden od staršev v penziji ( mama je šla pred dvemi leti v penzijo, oče še dela), pa tudi to ne bi laufalo zato sem na to idejo gladko pozabila. gre za to de moji starši niso ne vem kako ljubitelji živali in si ne bi nakopali še te obveznosti na glavo. jz sem glede živali bl tko, de recimo ptiča ne bi več mela. psi so mi luštni ne bi pa ga mela doma. mačke so mi sicer všeč, mogoče kdaj pride cajt de bi kakšno tud mela ampak tud to ne bi delovalo. zakaj? ker sem brezposelna in žvim pri starših, zato. tudi če bi žvela v podnajemniškem stanovanju dvomim de bi mi lastnik stanovanja dovolu met kakšno žval doma, vprašanje če bi zanjo sploh mela dost cajta ker bi bla na šihtu, in če bi si s svojo plačo k bi jo dobivala sploh lahk privoščila žval. tko de, mislim de hišnega ljubljenčka nikoli ne bom imela.
rada pa vidim pse in mačke in to je to.