Food Detective – test intolerance na hrano
Ravno sem izvedel Food Detective test za intoleranco na hrano, ki ga je “odkrila” gospa Breda. Precej sem okleval pred dragim nakupom, 80eur. Na internetu kritizirajo že laboratorijske teste takšne vrste, kaj šele “naredi-sam” variante. V lekarni sem spraševal, koliko je to zanesljivo, pa ne vejo prav, imel sem občutek, da so po zdravi pameti odgovorili, da je manj zanesljivo.
Precej težav sem imel z odvzemom krvi, ravno da sem z obema lancetama zbral celo cevko krvi. Imajo pa tudi sicer pri strokovnih odvzemih krvi vedno težave s tem, da mi kri ne teče. Ta del mi tudi ni bil najbolj jasen, kako spraviti kri v tisto mahjno cevko, ampak sama steče notri, fizika.
Test je pokazal nekaj intoleranc, po padajoči intenzivnosti: brazilski oreščki, jajce; kravje mleko, pšenica; oves, gluten, indijski oreščki, gobe, kvas. Ponekod drugod so bile le sence modrine, ki pa tudi nekako ustreza mojemu prejšnjemu vedenju o intolerancah.
Precej so me presenetili ti brazilski oreščki z najvišjo intenzivnostjo, ker se mi je zdelo, da jih od vseh oreščkov brez težav prenašam. Pa tudi arašidi, za katere sem precej prepričan, da jih v večjih količinah ne prenašam.
Zgleda, da test deluje, je pa tudi precej enostaven za izvedbo. Človek bi si seveda želel več vsrt hrane in drugih snovi, kar ponujajo laboratorijski testi, ki pa zgleda da so od cca 200eur naprej.
Po opravljenem holterju vam (na osnovi lastne izkušnje) svetujem še pregled za histaminsko intoleranco (HIT), ki ga lahko opravite na napotnico, npr. tukaj: http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-bolnisnice/specialisticne-ambulante/pnevmoloska-in-alergoloska-ambulanta-ljubljana.php
Nekaj razlogov, zaradi katerih menim, da bi bil ta pregled pri vas smiseln:
1. burna reakcija na “morsko hrano”, ki ste jo opisali tukaj:
2. trajajoči nepojasnjeni glavoboli, utrujenost, motnje v srčnem ritmu, nizek krvni tlak … (več glej tukaj: http://www.dpbs.si/Alergije/Ostale%20alergije/Histaminska%20intoleranca.htm in tukaj: http://www.dpbs.si/Alergije.htm)
3. rezultati testa za intoleranco na hrano, ki ste ga opravili sami (Food Detective test)
4. vaša lastna opažanja o povezanosti med počutjem in zaužito hrano
Opazujte se, kako se odzivate na jedi, ki vsebujejo hranila, bogata s histaminom in ostalimi biogenimi amini ter hranila, ki sproščajo histamin, kot so: ribe (zamrznjene, prekajene, soljene, konzervirane); raki; siri; meso (klobase, salame, šunka, suhomesnati izdelki …); zelenjava (kislo zelje, paradižnik, špinača, jajčevec, gobe, grah, konzervirana zelenjava, paradižnikova mezga …); alkohol (rdeče vino, belo vino, pivo, šampanjec …); sadje (ananas, banane, kivi, jagode, hruške, papaja, citrusi, oreščki); kruh in slaščice narejene s kvasom; čokolada, kakav, kava, črni čaji …, aditivi in začimbe … (več: http://www.skufmslovenija.org/wp-content/uploads/HIT-Prepovedana-hrana-.jpg )
Histaminska intoleranca se kaže v vseh področjih telesa s simptomi, ki so podobni alergiji.
Srečno in vse dobro!
Veronika
Hrana, bogata s histaminom in biogenimi amini: http://www.skufmslovenija.org/wp-content/uploads/scan0011.jpg
Bolezenski simptomi alergij: http://www.skufmslovenija.org/wp-content/uploads/scan0014-1.jpg
Histaminski vplivi: http://www.skufmslovenija.org/wp-content/uploads/scan0013.jpg
Iz knjige Živimo z alergijo (E. Mušič, 2006, str. 91-92) izpisujem naslednje stavke o HIT:
(cit): “Histaminska intoleranca je stanje, ko se v telesu pojavi preveč histamina. To se zgodi, kadar v telo vnesemo preveliko količino hrane, ki vsebuje histamin; kadar primanjkuje encima diaminooksidaza, ki razgrajuje histamin; pri uživanju zdravil, ki zavirajo ta encim; včasih tudi pri okužbah prebavil.
Razvijejo se učinki histamina, ki smo jih že navedli. Bolnik dobi drisko, pojavijo se napenjanja, krči, sili ga na bruhanje. Značilni so tudi glavoboli, utrujenost, kihanje, nahod, kašelj, astma in urtikarija. Zniža se krvni tlak, srčni utrip je pospešen, lahko postane tudi aritmičen. Vzrok precej hudih težav kar nekaj časa ostaja skrivnost. (poudarila V.F.) Dandanes že določamo raven encima diaminooksidaze v krvi. Poznamo tudi hrano, ki vsebuje veliko histamina. Podobne težave povzročajo tudi drugi biogeni amini.” … (konec cit.)
Sam sem kasneje izvedel, da je IgE in IgG testiranje možno izvajati tudi v Adrialabu in da bi znalo biti tole IgG za intolerance le nekaj čez 100 eur. Torej ceneje od tega, kar navajava z AlenkoR. Vprašanje pa za koliko živil. In koliko boljši je laboratorijski test od tega.
Če kdo namerava izvesti tale Food Detective, bi morda bilo verjetno smisleno preveriti podatke pri Adrialab. Ne vem, če ima Adrialab (Synlab po novem) ta dva testa sploh navedena na svoji strani, tako ali tako pa lahko pri njih dobiš vse sorte preiskav, ki jih outsource-ajo drugam.
Veronika, hvala za idejo za tole histaminsko intoleranco, zgleda zanimivo, je že na moji listi stvari za preveriti. Dobro ste si zapomnili mojo zgodbo!
A ta test histaminske intolerance v omenjeni ustanovi je morda inhalacija postopoma večjih količin neke snovi? Ali je to krvni ali kakšen drugi test?
Sprašujem, ker sem eno inhalacijo že izvajal v okviru klasičnega alergijskega testiranja, mislim da z namenom ugotavljanja oženja dihalnih poti. In me je ob tem testu začela občutno bolj boleti glava, pa mravljinčenje sem čutil. Tega seveda nihče ni jemal resno.
Ne, to ni inhalacijski test temveč testiranje krvi na encim DAO (diaminooksidazo). Vzorec krvi se lahko vzame v alergološki ambulanti v LJ, kri nato pošljejo v laboratorij na Golnik, izvid prejmete po kakšnem mesecu dni.
Če se odločite za samoplačniški pregled na DAO (ni tako drag …), kontaktirajte laboratorij za klinično imunologijo, tukaj: http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-bolnisnice/klinicna-dejavnost/laboratorijska-dejavnost/laboratorij-za-klinicno-imunologijo-in-molekularno-genetiko.php (tel. 04/ 25 69 430).
Srečno!
Prejeli smo e – mail z naslednjo vsebino:
Pozdravljeni!
Pripenjam info list, ki sem ga avgusta dobila na pregledu v alergološki ambulanti DC Bled – enota Ljubljana: http://www.skufmslovenija.org/wp-content/uploads/scan0012.jpg
Mislim, da sta mi o tem in o možni povezavi intolerance za histamin s težavami pri fibromialgiji govorili Eva in predsednica Drustva za FM na majskem srečanju v Bertokih.
Obveščam vas, da meni del te diete zmanjša (pojavljanje) bolecine in nemoci v misicah in zmanjša pojavljanje vrtoglavice, megle pred očmi in padce pritiska …
Vse dobro zelim in vas lepo pozdravljam!
LP J …
V priponki je stališče evropskega alergološkega združenja glede neprimerne uporabe laboratorijskega testa.
Podobne rezultate smo s tem testom pokazali tudi na kliniki na Golniku.
Protitelesa IgG so normalen odziv organizma na hrano in vsi zdravi ljudje imajo ta protitelesa. Ideja, da bi s tem testom ljudje ugotavljali, katere hrane naj se izogibajo, je nevarna.
Kot rečeno, test je vedno pozitiven. Nepotrebno izogibanje določeni hrani ima lahko za posledico pomanjkanje določenih hranil. Spodbujanje človeka, da mu neka hrana škodi, je tudi mehanizem, preko katerega se razvijejo nevroze.
Za več informacij: http://www.klinika-golnik.si/
Glede na to, da zelo slabo prenašam alkohol in ga 7 let ne uživam več, ker sem takoj po zaužitju vedno postala neznansko utrujena in dosedaj še nisem našla dobrega odgovora, zakaj je tako (spraševala tudi zdravnike), sem šla preverit seznam hrane v prispevku diagnostičnega centra Bled.
Rezultat pa je tak, da dvoje naštetih vrst hrane ne prenašam (alkohol in v kisu vložena zelenjava oziroma kis) in tega že več let ne uživam.
Pri vseh ostalih vrstah hrane pa lahko rečem, da se mi ta hrana ne prileže dobro, jo sicer uživam, pa mi telo vedno javi, da ni najboljša zame. Zanimivo, da je med naštetimi vrstami hrane tudi kislo zelje in repa, ki naj bi bila odlična zdrava hrana – vir vitaminov probiotikov in vlaknin. Sem se vedno spraševala, zakaj se mi ne priležeta tako dobro, kot bi se morala. Ker oboje zelo rada jem.
Moje mnenje je, da je dobro vedeti, potem pa se lahko boljše odločaš in izbiraš boljšo hrano. Zame bo to pomenilo, da bom jedla te vrste hrane manjkrat. Uživala je ne bom takrat, ko je telo občutljivo ali na pragu prehlada, da ne povzročam nepotrebnih obremenitev.
Popolnoma pa sem bom izognila oziroma se že izogibam le hrani, ki mi povzroči močno in akutno negativno reakcijo. se mi zdi, da je to zelo enostaven način ohranjanja zdravja in dobrega počutja.
Veliko različnih mnenj glede IgG testiranj sem prebrala, tudi izkušenj pacientov. Slepo ničesar ne verjamem, ne glede na to, kateri strokovnjak je podpisan, sem jih že prehudo po glavi dobila in tudi videla, kako različnih mnenj sta lahko dva strokovnjaka iz istega področja.
Kar se mene tiče, so se rezultati testiranja presenetljivo ujemali z mojimi opažanji, razen kar se tiče jajc in česna sem bila skeptična. Oboje se je znašlo med prepovedanimi živili, jaz pa ravno nisem opažala kakšnih hudih negativnih reakcij. Je pa res, da sem se vedno med tednom hranila v gostilni in tam človek dobi tudi kaj skritega, kar lahko zamaskira posledice. Zaradi rezultatov testiranja sem ponovno začela jesti slive. Več let sem se jim že izogibala, potem ko sem ugotovila, da so mi škodile. Po ponovni uvedbi mi res niso. Čudno to pravzaprav ni bilo, ker sem vmes spravila glive pod kontrolo, črevesje pa je gotovo še ostalo precej poškodovano, ker je huda kandidiaza predolgo trajala (kakšnih 7 let). Avokado sem v času testiranja jedla vsak dan. Če ga nisem, me je ponovno bolelo črevesje. Zelo sem se ga že naveličala, končno pa sem le ugotovila, da enak učinek dosežem z omega-3 dodatkom. Tudi logično, da mi je po dolgotrajnem pomanjkanju hormonov, posledično znižani imunosti in na splošno zelo slabemu zdravstvenemu stanju manjkalo maščobnih kislin.
Izkušnje, o katerih so mi poročali drugi, so bile zelo različne. Nekateri se niso strinjali z izidi, nekateri so jih potrjevali. Nekateri so poročali, da je bilo testiranje ponovljeno večkrat in so bili rezultati vsakič drugačni. Na to niti ne gledam kot na kritiko, ker se situacija sčasoma spreminja in je človek lahko preobčutljiv na drugo hrano kot prej. Jaz sem imela v otroštvu hude alergične reakcije na marsikaj, potem pa ne več. Tudi penicilina nisem prenašala, potem so mi ga pa enkrat predpisali v obliki, ki je nisem prepoznala kot penicilin in nisem protestirala. Šele kasneje sem ugotovila, da sem brez problemov jemala nekaj, na kar sem bila včasih alergična.
Taka testiranja se mi zdijo smiselna, kadar človek nima ideje, kje bi začel na prehranskem področju. Še vedno se mi zdijo najbolj zanesljive izločevalne diete. Ampak tudi pri teh je treba vedeti, s čim se lahko začne. Odziv lastnega telesa pa je vedno tisti, ki naj bi imel prednost pri vrednotenju koristnosti ali škodljivosti česarkoli. Ne bi se mogla boj strinjati z navelicano. Preveliko pripisovanje posledic psihičnim vzrokom je tudi lahko škodljivo. Rezultati testov kot spodbujanje nevroz – jej, koliko tega sem doživela na čisto drugih področjih :). Tudi opozoril o raznih nevarnostih sem se že toliko naposlušala, da se velikokrat samo še nasmehnem. Prej bi rekla, da je slaba posledica takih testiranj finančna škoda, ki se naredi človeku, ki je že tako v težavah. In bi morda lahko do rezultatov prišel tudi z boljšim opazovanjem odzivov svojega telesa. Seveda bi bilo veliko lažje, če bi pri tem dobil kakšno podporo v zdravstvenem sistemu. Zgolj s kritikami si zelo težko pomagamo.
Kot človek z opešanimi adrenalnimi žlezami se dostikrat počutiš, kot da si en zombi, ki je prišel iz marsa, nikomur ni nič jasno, zakaj te tako premetava in imaš raznorazne težave, saj dostikrat še sam ne veš. Veš samo, da ti telo ne deluje dobro in da je težava resna. Ne razumejo nas ne naši bližnji, ne sodelavci in šefi v službi, na žalost pa tudi ne zdravniki, ki so večinoma slabo poučeni o izgorelosti.
Skoraj vsak ima za sabo bridko izkušnjo, da so našo telesno oslabelost in slabo delovanje telesa sicer z dobrim namenom zdravili z antidepresivi, kar je seveda poslabšalo stanje izgorelosti, ker je samo prekrivalo simptome. Zato smo nekolikanj občutljivi, ko se spet pojavi mnenje, da si sami razvijamo nervoze – to nam sploh ni potrebno, ker nas čisto dovolj obremenjuje že stanje telesa in vsakodnevne težave in slabo počutje, ki ga moramo prenašati in se kolikor toliko uspešno z njim soočati. Zase lahko rečem, da je moje psihično zdravje kar dobro, da se uspem že leta prebijati skozi svoje telesne težave in ob tem ohranjati mirno glavo in kolikor toliko dobro psihično stanje. Včasih si rečem, da bi žival že poginila, če bi morala vse to prenašati, človek pa kar nekako zdrži.
Za konec, pozdravljam vse strokovnjake, zdravnike in vse ostale zdravstvene poklice, ki ste se poglobili v izgorelost, da lahko kvalitetno pomagate.
Zelo vas prosim, da daste večjo težo odpravljanju telesnih težav, ki so velike, stalne in nepredvidljive. Ker je to pri nas še popolnoma bela lisa, ne poznam zdravnika, ki bi poznal to področje in znal pomagati.
Žal se moramo dosedaj večinoma sami prebijati skoznje, s pomočjo izmenjave izkušenj med seboj, člankov na internetu, posameznih knjig. Upam, da se nekega dne tudi v Slo najde zdravnik, ki bo celostno znal zdraviti izgorelost, tako kot jo zdravita Michael Lam ali Sarah Myhill. Da bomo dobili zdravnika, ki bo znal izgorelca profesionalno voditi skozi zdravljenje izgorelosti, skozi vse pristope, od življenskega stila, jemanja prehranskih dodatkov, telesne vadbe, pomoči pri zlomih…Da bi imeli čas (bolniško) in dobre pogoje, da se lahko zdravimo.
kopiram pismo mlade dame iz serije dobrih prispevkov-POVEJ NAPREJ:
Zdravje PovejNaprej
——————————————————————————————————————
Sem 22-letno dekle. Pri 14. letu so se mi začele pojavljati hude bolečine v sklepih in kronična utrujenost, česar mi leto in pol ni znal nihče razložiti. Šele, ko se je pojavila še huda trombocitopenija (pomanjkanje celic, ki strjujejo kri), so mi postavili končno diagnozo – sistemski lupus eritematozus – ”neozdravljiva” kronična avtoimunska bolezen. To je moja zgodba o dolgotrajnem ”zdravljenju”, zanikanju, neštetih poskusih in navsezadnje – spremembi mojega načina življenja v želji, da se odrešim te pošasti, ki me ovira.
Ob začetku bolezni sem bila praktično še otrok. Ko smo se družili s prijatelji, žurali in pili, so bili vsi razposajeni, veseli. Jaz pa sem se zaradi hudih bolečin in utrujenosti komaj premikala. Včasih je bilo res tako hudo, da nisem mogla hoditi brez, da bi se na nekaj opirala. Diagnozo so mi postavili šele po letu in pol. Že to je bilo dovolj grozno, da te tako dolgo mučijo take bolečine, pa niti ne veš zakaj. Še zdravniki ne vedo! Ampak potem se je vse šele začelo. Ko ti povejo, da imaš neozdravljivo bolezen, se ti življenje podre. Podre se tudi staršem. Izveš še to, da so zdravila (Medrol, Resochin … in še 5 ostalih) izredno škodljiva. So pa vsaj pomagala, vendar zelo kratek čas.
Vmes sem obiskovala raznorazne alternativce. Sama sicer verjamem v alternativno medicino (pri mojih šestih letih sva si s sestrico s 3-tedensko dieto ozdravili astmo!), pri lupusu pa nihče ne ve točno, iz katerega organa izvira. Tako da alternativa tukaj odpade.
Dolgo časa sem živela, kot da mi ni nič. Zdaj, ko gledam nazaj, sem verjetno zanikala svojo bolezen. Ampak kako je ne bi? Bila sem samo otrok. Ob pregledih pri zdravniku (z mano je bila vedno mami) sem zanikala kakršnekoli bolečine ali težave – nisem želela, da starše skrbi, ali pa, še huje, da mi predpišejo višji odmerek zdravil. Že tako ali tako sem imela zaradi njih osteoporozo. Pri šestnajstih, prosim lepo! Pa sploh nisem jemala vseh zdravil … samo toliko, da sem lahko nekako shajala … jemala sem tudi ogromno protibolečinskih tablet, verjetno sem bila v neki fazi odvisna od njih. In nič od tega ni vedel NIHČE. Starši, zdravniki, prijatelji – nisem želela biti oseba, ki stalno nekaj ”jamra”.
Kasneje, ko se je bolezen umirila, so mi zamenjali zdravila. Po petih letih Medrola (!) sem začela jemati Hydrocortison, ki je veliko manj škodljiv. Tudi počutila sem se bolje, saj te to zdravilo, ta hormon zbudi. Šele okoli 20. leta sem se začela zavedati svoje bolezni – da bom z njo živela do konca življenja, do konca življenja bo z mano stalno nekaj narobe, vsak dan se bom spopadala z bolečinami in bila utrujena. Mogoče bo kakšen mesec boljše, potem pa bo spet isto. Predstavljajte si, da imate mačka in morate v službo – rečete si ”Saj je samo en dan, bom že preživel/a.” No, zdaj pa si predstavljajte, kako bi bilo, če bi imeli mačka VSAK DAN do konca življenja. Vsak dan se zbudiš, kot da nisi nič spal, si brez volje, vse te boli … ko sem se začela tega zavedati, sem se odločila, da tako ne morem živeti. NOČEM! Začela me je popadati depresija (ki je lahko, mimogrede, simptom moje bolezni, tudi če sem najsrečnejši človek na svetu). Tako sem v želji, da ozdravim, pripravljena na vse, na karkoli …, začela iskati rešitev.
Nekega dne je moja najboljša prijateljica prišla k meni čisto navdušena: ”Ljubica, tvoja bolezen ni neozdravljiva! Na, samo piši na ta e-mail!”. Seveda, na začetku sem se skoraj zjokala, potem pa sem bila tudi precej skeptična. Ampak saj izgubiti nimam kaj. In sem napisala mail. To je bila verjetno najboljša stvar, ki sem jo do sedaj storila v svojem življenju. Torej, moje zdravljenje naj bi izgledalo tako, da iz svoje prehrane in življenja izbrišem vse strupe, začnem jesti samo hrano, ki je organskega izvora, ne vsebuje antibiotikov (meso), pesticidov in ne vem česa še vsega, pa tudi procesirane hrane, beljenih in rafiniranih rastlinskih olj itd. Hrano, ki jo dobesedno samo vzameš iz narave in poješ. Vse sintetične dišave, vsa kozmetika, strupena čistila – izbrisana. V bistvu se mi je vse to dozdevalo že prej – da je hrana, ki jo prodajajo v trgovinah škodljiva, predelana in prepojena s kemikalijami do te mere, da je nihče ne bi smel uživati. Pa sem se mirila, tako kot se vsi: da saj ne more biti tako slabo, drugače tega ne bi prodajali, ljudje pa ne bi kupovali.
Ko pa ti nekdo črno na belem vse to napiše in ti obrazloži, kako vse to dejansko vpliva nate, ti gre na jok in bruhanje. Seveda sem se odločila, da bom to naredila, karkoli, samo da ne bom bolna.
Moj prejšnji jedilnik je bil precej grozen – testenine, kruh, sadni sokovi in kava (vode se sploh nisem dotaknila), ogromne, ampak resnično OGROMNE količine sladkorja, škroba, zelo malo oz. skoraj nič zelenjave – če že moram biti bolna, zakaj si potem ne bi vsaj privoščila čim več vsega, kar mi je všeč? Tudi alkohol in cigarete so bile na tem seznamu, seveda. Pri takem načinu prehrane je bil začetek res težek. Še posebej glede na moje takratno stanje, ko sem bila zaradi bolezni brez volje, brez energije. Začeti bi morala jesti ogromno zelenjave, nasičenih maščob (to je bil še najmanjši problem), za vse to pa je bilo seveda potrebno najti tudi zanesljiv vir, da veš, da hrana, ki jo kupuješ nima nobenih (dodanih) kemikalij. Torej zdaj ne moreš več enostavno iti v eno trgovino in kupiti vse, kar potrebuješ – najti moraš zanesljive vire, ki seveda niso samo 50 m stran od tam, kjer živiš, pa še niso vsi na kupu. Kar dolgo traja da najdeš vir, ki mu res zaupaš, poleg tega pa potrebuješ za nabavo hrane precej dlje, kot prej.
Najtežje je bilo z zelenjavo, saj je res nisem marala, in pa opustiti gluten in škrob. Kar naenkrat je z jedilnika izginila kakršnakoli priloga – kaj pa naj jem? Meso brez krompirja? Omako brez testenin??? Precej časa je trajalo, da sem se navadila na to, saj sploh nisem vedela, kaj naj jem, svojo prehrano sem morala spremeniti za 100%. Poleg tega pa sladkor in gluten predstavljata hudo odvisnost, ki se je sploh ne zavedamo. Že tako ali tako mi je bilo težko, sledila pa je še depresija in razdražljivost – ”odtegnitveni sindrom” sladkorja in glutena. Ubijala bi za francoski rogljiček. Ampak vedela sem, da je to morda moja (edina) možnost za življenje brez zdravil in bolečin, mogoče celo življenje brez bolezni! Ne glede na to, kako je bilo težko (in verjemite, res je bilo težko) upreti se vsem tem strupenim dobrotam, sem se – z veliko volje in z željo po življenju, ki ga je vredno živeti in se ga veseliti.
Začetek je bil še toliko težji, saj mi je to novo življenje predstavljalo velik stres, kar v mojem primeru poslabša stanje. Tako se je na začetku zdelo, da mi gre samo na slabše. Počutila sem se obupno. Ampak sem vedela, da je lahko to zame samo dobro, in sem vztrajala. Zavedati se morate, da traja zelo dolgo, da pride do sprememb, vsaj pri meni je. Strupi namreč iz telesa ne bodo izginili čez noč. Ko se je stanje najprej slabšalo zaradi depresije, je bilo grozno. Nato je izginila depresija. Sledilo je popuščanje bolečin. Šele sedaj, po 4 mesecih lahko rečem, da se počutim bolje. Ampak kaj so 4 meseci proti celemu življenju?
Sčasoma je postajalo veliko lažje. Izmislila sem si nekaj receptov, depresija in razdraženost sta se umirili, neverjetno, ampak začela sem celo oboževati solato! Vse to so seveda najprej spremljale tudi moje bolečine in utrujenost, počasi pa sta tudi ti dve mori začeli izginjati. Kakšen dan je še vedno grozen, kakšen dan pa je že zares super. Potem je bila tukaj še moja odvisnost od tobaka. To je bil naslednji korak. Ampak verjemite, v primerjavi z odvisnostjo od glutena in sladkorja…je tobak mala malica. Le odločiti se je potrebno.
Zavedam se, in čutim, da se moje telo počasi razstruplja in okreva. Zavedam pa se tudi tega, da me čaka še dolga pot. Ampak zdaj v novi prehrani in življenju uživam! Pot do te točke, kjer sem zdaj, je bila zame pekel. Ponosna sem nase (in hvaležna svoji družini in fantu za podporo – brez njih mi ne bi nikoli uspelo), da sem se česa takega sploh lotila, saj sem že na začetku vedela, čemu se odrekam (v bistvu se nisem odrekala ničemur pomembnemu, ampak res se je težko odpovedati stvarem, ki jih naravnost obožuješ), vedela sem, da bo zame izjemno težko, bila sem depresivna in brez volje, pa vseeno nisem odnehala – in tudi nikoli ne bom. Ne le jaz s svojo boleznijo – nihče, tudi zdrav človek ne bi smel jesti hrane, za katero nismo narejeni, da jo jemo. Zdaj to vem. In vem, da je vredno vsako sekundo vloženega truda.
Pri mojih letih (skorajda še otrok) večina ljudi razmišlja le o žuranju, o vsem kar imajo radi, kar jih veseli – logično, treba je uživati, dokler si mlad in lahko. Redko kdo (tudi med odraslimi!) je tako močan, da se spusti v kaj takega. Ampak kaj vam pomeni več, vaše zdravje ali čas in trud? Jaz sem bila prepričana v to, od samega začetka – če imam možnost spremeniti svoje življenje na bolje, zdaj ko vem kako, ga prav zagotovo bom – to dolgujem sama sebi! Ne glede na to, ali bo težko. Moram. Želim!
Kljub temu, da je težko, in da vam je težko, ker ste se sami tako odločili – to je največje darilo, ki si ga lahko podarite. Ne glede na malo trpljenja in močne volje. Ne glede na to ali ste zdravi ali bolni. In ne odlašajte, samo težje vam bo. Pravi trenutek je ZDAJ.
Če je uspelo meni, verjemite – bo uspelo tudi vam.
Slovenski alergologi o testu Food Detective (Nedeljski dnevnik, 15. 1. 2015) :
skeniran članek:
Vaš link
GOSPA ANDREJA: Verjetno ste skeptik glede tega,za kar vas prav nic ne krivim. To kar ste napisali je mogoce res,ampak samo do neke mere in se to samo in samo s psiholoskega stalisca. Iz lastnih izkusenj govorim kako je moja mama sla na test intolerance na hrano in alergene in ji je pokazalo da ima vse mozne alergije (kar drzi kot pribito ze 40 let). Naslednje 3 mesece se je strogo drzala jedilnika ki ji je bil predpisan, s tem je prenehala jesti vso hrano na katero naj bi bila intolerantna. In kaj se je zgodilo v teh 3 mesecih? Prvo se je videlo da je opazno zgubila ogromno mascobe povsod po telesu,popravila se ji je koza in zgledala je 10 let mlajse. Kot najbolj neverjeten dokaz je bilo pa to da se ji je pritisk normaliziral na 80/120, pred tem je pa jemala ze 10 let tablete za uravnavanje pritiska. Holesterol se ji je znizal,pocutila se je odlicno,polno energije,ni imela vec zgage itd itd…. Ko je sla po 3h mesecih spet na test ji je pokazal da je se vedno intolerantna samo se na 5-8 zivil. Ker se potem ni vec drzala tega se ji je pritisk ponovno poslabsal kot tudi vse ostalo. Se kdo ne verjame?