duša dvojčica
Mislim, da so v življenju najslabši trikotniki. Pa naj bodo Bermudski ali človeški. Dva sta par, trije pa so že množina, ki izeničuje partnerstvo. Dokler ljubimo le eno osebo, na tretjo ne mislimo. Drugo pa je, da smo ljudje v biti preveč zahtevni. Želimo imeti še več, kar fizično in čustveno zmoremo. Žal to ni mogoče. Če bi ljubili več ljudi, bi nas to izčrpalo. Lakomnost, prevelike zahteve, požrešnost…so le eni od smrtnih grehov. Vse ostalo: ljubosumlje, ki temu sledi, zavist, sovraštvo…pa posledica prvotnih čustev. Kaj potem? Razpleti zgodbo sama naprej, pa boš videla, da ne pelje v osrečitev, temveč v pogubo. Žal.
Ariadne, te druge osebe nisem spoznala šele zdaj…poznam ga že 7 let. res da se do pred 1 leta nisva kaj veliko videvala, mogoče dvakrat na mesec. tako da-poznala sem ga že prej, kot znanca, vedela o njem res nisem veliko….. zadnje leto (mogoče je že leto in pol) pa se videvava vsak dan….in se vsak dan tudi pogovarjava. tako da, ja, zadeva se je razvijala, preden se je razvila do te stopnje.
mogoče sem s tistim 101% pretiravala, ampak če sem poštena, kaj dosti manj res ni. imam najčudovitejšega partnerja na svetu (skupaj 15 let), ki je moj najboljši prijatelj, dober ljubimec, pozoren poslušalec, skratka ni da ni – vse se poklapa. priznam, da najin odnos občasno zdeluje rutina služba-dom-krediti-računi, vse to. imava svoje slabe trenutke, ampak še zmeraj ga ne bi zamenjala nič na svetu!
in zmeraj sem bila prepričana, da se tako dobro lahko razumeš samo z enim moškim!!!
potem pa tole. iz znanca v prijatelja, sedaj čedalje bolj prisoten čustveni naboj. včasih že zrak med nama peče. ne samo, da se privlačiva – midva sva na čisto isti valovni dolžini…poznam ta čustva, kajti zaradi njih sem se leta nazaj zaljubila v svojega partnerja!!!
če bi šlo za samo seksualno privlačnost, bi še razumela. nisem človek, ki bi podlegel vsaki skriti strasti, mogoče je zato še huje, kaj vem?!?! ampak midva si skoraj bereva misli…dopolnjujeva stavke, lahko ure in ure pogovarjava ali pa ne rečeva niti ene besede pa je vseen obema jasno, kaj sva hotela povedat. obenem oba ohranjava distanco. brez pardona.
mogoče sem dovolila, da mi ta drugi tip pride tako blizu ravno zaradi te rutine v prvi zvezi? saj mi je jasno, da ne bi bilo nič dobrega, če bi ga spustila predaleč…trikotniki niso ok, sama vanje ne verjamem – ja…vem…ni mi jasno, niti meni sami, kaj bi sploh rada. če bi šlo samo za seks, bi bila zadeva pravzaprav enostavna, pa se bojim, da je vpleteno precej čustev,…
in ta čustva me begajo. nisem več tako mlada, ampak vseeno se počutim izgubljeno. hvala za vsa vaša mnenja, pomagajo mi odpirati oči in mogoče najdem pravo pot.
Napaka. Huda. Požrešna si, lakomna, želiš več oseb in več ljubezni. Ostala boš sama. Kašni dvojčici, lepo te prosim. Vsak človek je svet zase.
Zanima me samo eno: V čem si boljša od mene? Jaz osebno lahko ljubim samo enega moškega. Vse ostalo, kar pišeš je bla, bla, bla…
Niti malo ti ne zavidam. Smiliš se mi, ker je vse nastalo v tvoji glavi. Mene nisi prepričala.
Napiši pa le, kako se bo vse razpletlo. Jaz vem. Ostala boš sama.
Pa srečno v tvoji blodnji po popolnosti. Je ni.
Andi, kaj roji po tvoji glavi?
Zakaj te nenehno skrbi: V čem si boljša od mene? V čem si drugačna od mene? Si lepša, boljša, pametnejša?
Če so nekateri obkroženi z več ljubezni, potem znajo to ljubezen tudi dajati – kar seješ, to žanješ. Ljubezni je več vrst, samo čutiti in sprejemati jo moraš znati.
Zato še nihče ni požrešen in lakomen in če verjame v zvezde še ni človek brez hrbtenice.
Kaj te je v tvojem življenju tako hudo prizadelo, da iz tebe bruha toliko grenkobe?
Bi mogla brati vse moje poste. V biti sem nadve srečno bitje in na moč vesela, da sem ženska, ki je vsaj kdaj komu tudi vir veselja, strasti in poželenja.
Nisem ne zavistna ne ljubosuma, da se razumeva. Razpleti zgodbo sama naprej in napiši njen konec. Zaradi mene lahko sediš na milijontitih stolih, a če imaš toliko energije in ljubezni, kot pišeš. Bi morali brati še drugo plat zgodbe, kaj drugi porečejo o tebi, pa žal nimamo možnost. Vsak lahko počne kar koli in s komerkoli. Dejsto je eno samo. Trikotniki niso nikoli rodili sreče, žal, pa naj bodo človeški ali Bermudski.
Tako je moje osebno mnenje. V ljudi enakih značajev, čustev in identičnosti pa ne verjamem, ker ni možna. Dva sta si lahko smo podobna, ne pa enaka. Enakih čustev, želja, misli, zanimanj dva ne moreta imeti, ne teoretično ne praktično. Podobnih mogoče edino.
Nekoč sem brala, da bi ljudje, ko nas navdahne ljubezen morali biti v biti hvaleženi višji sili, da se nam je to zgodilo. Ne drugi osebi, pa ne tretji, če že ravno hočeš. Za božjo milost pa ni plačila. In glej, kako nerazsodni so ljudje, ko se tega ne zavedamo. Zato toliko ljubezni umre ali pa se jih konča. Zato toliko nesrečnih zgodb z žalostno tragičnim koncem in zato je toliko strtih src na svetu.
Praviš, da sedanjega ne bi zamenjala za nič na svetu, zakaj torej potreba po pisanju v tvoji situaciji?
Meni se zdi, da si se preprosto zaljubila, zaradi česar imaš hud občutek krivde in zato tisti 101% in podobne fraze. Kar poglej na starejše teme, koliko je tega, da “sedanjega noro ljubim, vendar si ne morem pomagati…”
Najdi stik s svojimi čustvi, zavedaj se tudi tistih, za katere misliš, da se jih ne smeš.
Nekaj si že razpoznala, rutina, položnice, vsakdanje nevznemirljive stvari,… za to pa si na pol odgovorna tudi ti. Zaljubljenost daje utvare, da bodo za naše vznemirljive občutke vedno poskrbeli drugi. Naredi nekaj v svojem zadovoljivem odnosu, da bo manj rutine. Ker bo tudi z drugim nekoč rutina. Dokler bomo hrepeneli po vznemirjenju in ne aktivirali sebe, bo vedno slej ko prej rutina.