Draga “Tafrinales”,
iz srca ti (vam) izrekam sožalje. Življenje je strašno. Nenehno premišljujem zakaj in kako so (smo) nekateri izbrani za toliko hudega – ne najdem najmanjšega odgovora.
Našega Bora ni deset mesecev in bolečina je neznosna. Udarci nad nas pa še kar prihajajo. Zelo hudi udarci o katerih ne zmorem govoriti, vendar malenkostni v primerjavi z izgubo sina.
Stisnite k sebi svoje otroke. Verjetno bo kdo imel za grdo, kruto…ampak…namesto sina bi dala vse (razen hči) – če bi bile v življenju možne kakšne menjave. Najprej bi dala sebe. Moje življenje je popolnoma nesmiselno. Moji sorodniki – starši – na njih sedaj gledam popolnoma drugače.Celo življenje so mi povzročali nesmiselne probleme in gledali le nase, jaz pa sem se trudila, trudila vsem ustreči.
Pred letom dni sem se močno bala, kdaj bo umrla moja 88let stara babica. Sedaj se ne bojim ničesar več. Ne vem, če bom sploh še lahko kaj čutila.
Danes mi je rekla, da sem v najlepših letih … Ali se naj smejim tej kruti šali? Ali je mati, ki pokoplje dvanajstletnega sina še lahko kdaj v kakšnih letih?
Pazite nase in na svoje otroke. Spremeniti ne moremo nič. Žalosten pozdrav vsem. Tatjana

Draga Borova Mami,
nimam besed za vašo zgodbo, želim si le eno, da se mi to nikoli ne zgodi.Moj oče je pokopal ženo staro 33 let in hči 18 mesecev, sina, ki je imel 37 let.
Kot ste lahko prebrala, sem pred 14 dnevi izgubile še zadnjega moje nekdanje 5 članske družine. Umrla mi je mami, sestra, brat in sedaj še oče. Stara sem 33 let. To ni normalno, sploh ne poznam nikogar, ki bi se mu to zgodilo, razen v kakšni nesreči.Najhuje pri tem mi je to, da me je že bratova smrt hudo prizadela,…oče,ki pa mi je bil celo življenje oče in mama me je pa še toliko bolj. Bilo je 10 dni molitev, kesanja in neprespanih noči, on pa je vse kar mi je rekel je bilo; hočem umreti, hočem gor, čakajo me….želel si je umreti, to mi je najhuje.

Imam tri otroke in samo še eno željo, da ne pokopljem neobenega od njih, da bodo oni tisti, ki bodo pokopali mene – mnogo lažje jim bo.

Draga “tafrinales”,
tudi jaz ne poznam nikogar, ki bi izgubil toliko ljubljenih kot Vi. Želim vam, da bo prihodnost manj kruta do vas in bodo vaši otroci vaša sreča in upanje brez bolečin mnogo naslednjih desetletij.
Da si je vaš oče želel tja, na drugo stran, srčno verjamem. Strašno je to reči ampak človeka mnogo bolj kot k živemu otroku vleče k mrtvemu. Dočakal je, da ste si sami ustvarili družino in zato je lahko odšel, pomirjen, da ste varni, da niste sami, da imate pri sebi ljubljene. Pomirjen, da vam je dal ljubezen in da ste ljubljeni. Ne zamerite mu, da je odšel in da si je to želel.
Kako misliti na vse ki so odšli in hkrati živeti za tiste ki so tu – tega pa jaz ne vem, ne znam. Ko ne zdržim več močno mislim na hči in na moža in na našo ljubezen, da se prebijem do naslednje točke v času.
In seveda si želim samo to, da bom prva na vrsti za “drugo stran”, čeprav smo vsi trije v zelo slabem stanju, mož se načrtno uničuje (ne z kakšnim alkoholom ipd., pač pa z notranjim trpinčenjem). Zadal si je cilj, da samo še pomaga hčerki skozi študij nato pa gre k Boru. Vse cilje, ki si jih je moj mož kdaj zadal je z vztrajnostjo dosegel, samo svojega sina ni rešil pred samovšečnimi nesposobneži.

Tafrinales, že zadnjič sem pravzaprav dosti napisala, a sem potem vse razen prvih stavkov zbrisala, da me ne bi narobe razumela in da te ne bi potrla še bolj, kot si. Hotela sem napisati, kako si je tvoj oče moral v duši to že dolgo želeti. S tvojega stališča to ni prav, ker si ljubeča družina stoji ob strani in ga ti potrebuješ. A on ni na tvojem stališču, on je imel svojega. Brez žene, brez dveh otrok, hvalabogu je tretjega vzgojil in izpolnil nalogo, ki jo je imel. Ko življenje postane le naloga in dolžnost, ker je še nekdo tu, je hudo. Tako hudo, da moraš imeti tistega tu zelo rad, da se odločiš opraviti nalogo in živeti tako dolgo, kot je treba. Vesel si, da mu gre dobro, vesel si, kadar je srečen, a sam kljub temu nisi srečen, ker ne moreš nikoli ničesar deliti z vsemi tistimi, ki jih imaš rad. Ostala sta dva, njemu si ostala samo ti, a svoje lastne družine on ni več imel.

Ne morem napisati, da je zdaj srečen z njimi, ker nisem verna in takih stvari ne morem verjeti. A brez njih je bil nesrečen. Če tebe ne bi bilo, bi mogoče odšel že prej. Ti si bila smisel njegovega življenja. Bodi ponosna nase.

Še to: rada bi razložila svojima otrokoma, da bom na boljšem, ko bom umrla, kot sem zdaj, a nekako ne znam. Brez vere to ni lahko. Ne morem reči, da bom potem srečnejša. Rada bi jima rekla, naj vsaj ne bosta žalostna, ker se bo takrat moja žalost nehala. Pa ne morem. Tudi nočeta govoriti o takem. Ju razumem in ju pustim. Imam ju neskončno rada in nočem težit. A mislim na to. Tako kot je tvoj oče.
Imel te je neskončno rad, in v isti sapi povedat, da imaš nekoga rad in si hkrati do kraja nesrečen zaradi ostalih kratkomalo ne gre.

Nastjaa,
čisto nič vam ne zamerim to kar ste mi napisala. Vesela sem da ste mi na nek način pomagala spregledati, videti in razumeti. Mislim, da imate na neka način zelo prav. Krivično je bilo z moje strani, da sem ga na vsak način poskušala obdržati tu, čeprav mi je bila sedaj in mi je še vedno pomembna moja družina zlasti moji trije otroci.Sedaj moram živeti za njih.
Oni me potrebujejo in jaz sem vse kar jim lahko dam – sebe.
Danes bi moja mami praznovala 65.rojstni dan, sprašujem se kako bi bilo, kako bi bili veseli…tako pa mi ne preostane drugega kot da grem na pokopališče.
Hvala drage dobre duše tukaj gor, hvala za vaše besede.

moje globoke sožalje vsem ki ste koga izmed ljubljenih izgubili.
tudi sama se v letih od 2004 do 2008 pokopala tri družinske člane, enega prijatelja in dva znanca. vsaka smrt me je vedno prizadela četudi ni šlo za poznanega človeka, ko pa sem leta 2004 najprej pokopala omo, nato pa leta 2006 še teto in mojega ljubljenega očeta se je zame dokončno porušil svet, ki ga počasi in z velikimi težavami zopet sestavljam. stara sem bila 16 let ko sem izgubila očeta in moram povedati, da čas sicer mineva ampak ne mine dan ko me nebi karkoli spomnilo na očeta na katerega sem bila navezana in zelo ponosna.in tako je prišlo leto 2007 najprej je umrl še ne trinajstletni fant, s katerim smo skupaj hodili na gasilske vaje(baje da je imel raka na možganih), nato pa še dva znanca eden star še ne 50 let(kap) in eden, oče treh malih otrok(delovna nesreča), sicer kolega od mojga brata. vse skupaj je bilo boleče saj še očetova smrt zelo bolela.

Iskreno sožalje vsem vam.

Saj ne vem, kaj naj napišem, le to da sem se ob branju tega posta zjokala. Tudi sama sem izgubila ljubljeno osebo in žalovala dolgo in še danes žalujem pa vendar si niti predstavljam ne kako je vam, ki ste izgubili vse svoje. Velikokrat pomislim, kako bi bilo, če bi me zapustil še kdo od mojih..vem, da me nekoč bo in težko si predstavljam življenje brez njih. Dovolj hudo je že brez moje ljube mamice.

Vse kar vam lahko pošljem je topel objem, ostajam brez besed a srčno sočustvujem z vami.

jutri 11.3. minevata 2 meseca odkar je zaspal tudi moj ati.33 let je bil predvsem moj ati, saj sem bila tipična atijeva hči. Hudo mi je , hudo mi je je sleherni dan, najhuje pa 11.v mesecu, čeprav je šele drugi.
Dragi ati nimam besed, ne dejanj s katerimi bi lahko povedala ali pokazala kako zeloooo te pogrešam. Še vedno čakam tvoj telefonski klic, da me vprašaš kako sem kaj in kaj delam.
vedno tvoja hči

Draga moja, moji…
bližajo se prazniki, ki so nam vsem pomenili veliko, šla sem po nakupih, kot vedno, kupila vse potrebno, …tudi v Avstrijo sem šla, kot smo mi vedno šli…samo ni enako, isto, ni vas in vse je , vsaj meni čudno, brezpomembno, nobene Velike noči ne bo več tak tako.
Dragi Igor, ati ..mami, sestrica, hudo mi je, samo tol ahko rečem…

Moje sožalje vsem
Ko sem brala vaše sporočila sem se začela jokati, ker sem tudi sama izgubila dve ljubljeni osebi 🙁
pred 7. leti sem izgubila brata (prometna nesreča) noben mi ni povedal, ker sem bila še čisto majhna ( 7.let) in ne bi prenesla tega. A kmalu sem to vse izvedela. Jokala sem se po cele dneve, pisala pesmi zate in ne bi prenesla da bi me še kakšen družinski član zapustil 🙁 A me je. Zapustil me je še en brat (rak) ravno 2.dni pred novim letom, spet mi niso povedali da mi je še en brat umrl. A to me je še bolj prizadelo, ker če bi mi starša povedala bi se vsaj lahko poslovila od njega ( vsaj po telefonu). To zameril atiju in mami, ker mu nisem mogla povedati da ga imam rada, peče me vest, ker sva se zmenila da bo on meni dal eno igrico jaz pa njemu.On mi jo je dal jaz pa njemu ne , ker sm igrico posodila prijateljici. Edino kar sem po njemu dobila je bila igrica 🙁 Nato pa sve se velikokrat skregale z prijateljico in mi je govorila grde besede o bratu ( da je vesela da ga ni) to ji ne bom nikoli odpustila, da me naj kar vest peče, da sem bila slaba sestra 🙁

Rada bi odšla k njemu, komaj čakam da bom odšla na oni svet … nemorem več pisati ker so to tako slabi spomini 🙁