Belisnežak,

če te mama spravlja ob živce z odgovori, se enostavno ne meni več z njo. Enako velja za vse ostale, katerih odgovori ti ne ustrezajo. Ustvari nek zid in nekaj časa živi svoje, četudi to pomeni nekajmesečno izolacijo od ostalih, a očitno je potrebna, ker je tako najbolje za hlajenje osebne jeze. In jeza ter z njo občutljivost bo odšla.
Verjami mi, da čas celi rane. To edino drži ;), kot zagotovo ne drži tale kozmos o katerem govoriš in si jezna nanj. Se strinjam s teboj. Vse je po mojem nakjjlučje, kajti, da bi kdo planiral noseče otroke, otroke, ki plod posilstev, vojne in umore, bi moral biti res nor, zato je vse to kozmično ….. ena neumnost.
Raje verjami v naključja in v statistiko. Npr. ženske gredo čez več umetnih oploditev, in enkrat rata 🙂

Nasvet: skrbi zase, poskrbi, da se boš imela vsak dan lepo, že od jutra in če ti ljudje ne pašejo, kot pravim; se zapri v svoj svet za nekaj časa, očitno ga tvoja duša in telo potrebujeta, OK?
V tem ni nič narobe. Poslušej svoj notranji glas, le ta je edini resničen in edini pravilen zate. Nikoli si ga ne drzni utišati, ker boš s tem utišala sebe.

Lepo bodi

Beli snežak….tudi meni je mama delila podobne nasvete in tolažbo, poleg tega, da bom pa že imela otroke pri 40-tih, mi je svetovala še to, da naj grem k sosedu varvat otroke, če mi je toliko do njih …..bla, bla, bla,…..tašča nama je solila celo pamet glede sexa, kao, da ne znama seksat, da nimava otrok……v glavnem vsi so bili ful pametni….pa sprosti se itd….

Tukaj vam prilepim nekaj mojih metod, ki so me pripeljale do sedaj 10-mes hčerke, če katero zanima, to je že objavljeno pod temo Uspelo nam je, ampak vam prilepim še enkrat, če še katera ni prebrala, ker vem, da se pod tisto temo ne rade zahajate…..

lepim:

– kot prvo sem si kupila Cell food kapljice, ki sem jih pila kaksen mesec ali dva, preden sem sploh pricela s kontr.tabletkami (to mi je predlagala Mis)
– hkrati sem uzivala Centrum Materna vitamine (prb.tri mesece pred postopkom)
– en mesec pred kontracep. tabletami sem si kupila Noni sok (popila sem ga pol steklenice, vsako jutro sem ga popila 3mll na tesce, ko sem pricela s kontra. tabletkami, ga nisem vec pila)
– partner je en mesec do dva pred punkcijo pil tabletke Bio cink-selen, ter Herbion gingseng tabletke skupaj (ima namrec zelo slabo seme)
– kar leto dni sem uporabljala za tusiranje samo intimno milo Chilly
– olje sem zamenjala za kokosovo mast, pazla sem se pri beli moki, ampak ne pretiravala, tudi pri sladkorju…kavi ipd.
– pricela sem nosit samo bombazne spodnice, nic vec sinteticnih
– ko sem pricela z Gonalom sem pricela hodit k Karmen na masazo, sla sem tudi 3-tji dan po ET-ju
– ko sem med postopkom dobila M, sem okrog tri dni jemala Maco (tudi to mi je svetovala Mis)
– en mesec pred kontrac. tabletkami sem vsak dan vzela se tabletko od Herbalife Cell-activator za celice
– s partnerjem sva pricela hoditi na dolge sprehode po gozdu, na res svezi zrak
– lasje si nisem barvala ze od avgusta, tako, da imam kilometerski narastek, drugace se barvam s peroksidom
– med sluzbo sem popila najmanj 2 l vode, vsak dan
– pojedla sem veliko borovnic, katere sem si spasirala zraven banan ali jabolk, brez mleka ali sladkorja (borovnice so eden najvecjih antioksidantov)
– vsake 2 do 3 dni sem si namakala noge v kopeli z bazično kopalno soljo (Basisches Badesalz)

Kot najpomembneje pa k tem uspehu predpisujem naslednje:
– sla sva na Brezje, kjer sem na kolenih okrog oltarja prosila Marijo naj mi pomaga do otroka
– hodila sem tudi k zdravilki (je iz SG-ja), ki zdravi s kristali, katera mi je vlila veliko upanja in mi skozi govorila, da mi bo uspelo. To dogajanje pri njej, morate samo doziveti na lastni kozi, tega vam ne morem razloziti z besedami….k njej sem hodila tudi na tibetanske vaje (sredi gozda, na prostem)
– vsak vecer molim in prosim Marijo ter Boga, naj mi pomagata
– aja, pa se to, vsem ljudem, na katere sem bila kar koli jezna in sem do njih krojila zamero, sem jim odpustila in jih sprejela med prijatelje.

To je bil zame velik preobrat in tudi pozna se. Marsikaj sem vam verjetno pozabila napisati, ampak moram vas opozorit, da nisem naredila preobrata samo s kemijo – tabletami, preobrat je nastal tudi v moji glavi in dusi.

Toliko za enkrat, ce pa se se kaj spomnim, vam porocam naknadno.

Rezultati pred to spremembo:
1.postopek: 12 celic, na koncu ena blastocista in ena morula – neuspesno
2.postopek: 10 celic, isto
3.postopek: 8 celic, dve lepi blastocisti, uspeh, vendar sledila abrazija
4.postopek: 9 celic, samo ena slaba blastocista, neuspeh

Rezultat po tem preobratu:
5.postopek: 21 celic, 7 odlicnih blastocist, 2 so ustavili, imava pa se 5 Z, prej nikoli, in seveda uspeh. Prijela se je ena pikica. Imava pa še Z, katerih srečo bova preizkusila še letos, pred zimo.
Aja, pa še to: Veliko sem brala, kako vpliva samo lunino delovanje na zanositev. Fajn je, če greste na ET takrat, ko imate rojstni dan, ali še tri mesece po njem. Jaz sem šla tokrat na ET en teden po mojem rojstnem dnevu………

V vse kar probate, morate verjeti, to je pogoj!

LP, Ajda

Hvala Ajda 501, za nasvet. Sem si natančno prebrala. Upam, da tudi meni uspe, sedaj se pripravljam na 4 postopek. In se bližam 38 tim. Koliko si bila stara, ko si zanosila?

Hvala in srečno.

Pauline.

32 let.

Krasen forum!
Če me kaj sprovocira, so to ravno ta glupa vprašanja… In se sprašujem, kaj pa druge briga, kdaj bova imela otroka?? In če bi koga to naravnost vprašala ‘kaj te pa to briga’, bi pa jaz izpadla kot nesramna. Hudo je, ko prideš na kakšno praznovanje pri sorodnikih in seveda je tam polno dojenčkov in vsi so okrog njih… Tisti družbi se izognem, ker bi takoj spet vsi navalili ‘kaj pa ti čakaš?’. Enostavno nisem imuna na ta vprašanja. Vsako tako pametovanje me potlači. In včasih res izgleda, kot da si manj vreden, če nimaš otrok…
Za mojo neplodnost vejo 3 prijateljice. Nekako sem raje, če ljudje verjamejo (če že morajo vedeti), da si otrok ne želim. Ker nočem pomilujočih pogledov. Zdaj pa sploh ne nameravam tega govoriti drugim, ko vidim, kako ‘pametni’ so vsi vaši znanci. Da o nesramnosti sploh ne govorim… Se bi našel še nekdo, ki bi mi navrgel ‘kaj pa si čakala tako dolgo’. Tega res ne potrebujem. Mimogrede, stara sem 35 let.
Po prebranih zgodbah mi je lažje tudi zato, ker sem dobila občutek, da je normalno, da čutiš zavist, ko kdo v tvoji bližini zanosi. Kako bi se rada znebila tega občutka, a si ne znam pomagati. Enostavno moram tisto premleti in čez čas je potem bolje…
Z vašimi prispevki ste mi vlile novo upanje, nov zagon. Pa res krasen občutek, da nisem sama in edina s temi problemi. Moj problem je endometrioza. Izgleda da bom po enem letu spet morala na laporoskopijo… Po tej novici se mi je spet vse sesulo. Kot da sem se vrnila na začetek…
V težkih trenutkih iščem razlage (v moji glavi kakopak), zakaj nama ni usojeno. In pridem do zaključka, da ima vse svoj namen in da bi se mojemu otroku morda kaj zgodilo čez par let in bi umrl in to bi bilo še hujše kot sprejeti neplodnost… Saj vem, da sem čudna, a iščem tolažbo v vsem mogočem. Pa tisti zoprn občutek, da ti ni namenjeno. Dolgo nisem dobila želje po otroku. In ves čas sem bila zdrava. Ko pa sva začela načrtovati otroka, pa bum! Ob prvi menstruaciji neznosne bolečine in diagnoza – endometrioza. A vseeno se bova borila dalje. In ja, kot ste že povedale, še dobro, da imamo razumevajoče partnerje, ki so z nami! Si predstavljate, da vas zaradi vaše neplodnosti zapusti mož? To se je zgodilo moji prijateljici. Kako je to preživela – nimam pojma. A povem vam, da jo je ta izkušnja naredila odporno na vse! Občudujem jo!

Hvala vam za vaše zgodbe, ki sem jih dobesedno požirala, saj sem v vsaki od njih našla delček sebe.

Punce, držte se in pogumno naprej!

Lep pozdrav vsem sotrpinkam!
Jen

Zdravo punce,

poskusite z novim prehranskim dopolnilom Astasan ( http://www.astasan.si), nama je pomagal in naju rešil zgoraj napisanih tegob! Težava je bila pri možu, saj je imel izredno počasne plavalce. Po letu muk in izgovorov nama je končno ratalo. Spermiogram sicer nismo ponavljali, ker se je prijelo, vendar lahko rečem da je za to “kriv” Astasan za boljšo gibljivost spermijev.

Sonce je nad nami!

http://www.lekarnar.com/izdelki/sensilab-astasan-kapsule

prvič slišim za te kapsule….ampak piše tako lepo, da bi lahko bilo vse to res :-))))

Probati ni greh!

…ja jaz poznam točno tako situacijo iz prve roke. par prijatelji se je trudil mislim, da kakih 16 let, vse muke. pol sta se odločila za posvojitev. vse je bilo nared, kupljena letalska karta, dan pred odhodom v tujino po otroka, novica, noseča sem, sedaj imata tri otroke. razlčage kako to nikoli nobeden ni našel,…torej mogoče je res kaj na tem, da ko neghaš delat na tem, rata…..kaj pa vem, želim ti vse naj naj…

Ljudje se sploh ne zavedajo koliko slabega lahko naredijo z svojim nepremišljenih spraševanjem, pripombani in komentarji. Name se zadnje čase spravljajo kar serijsko, kot da bi me najraje požrli in osramotili. Vprašanja in pripombe se velikokrat ponavljajo ali pa dodajo še kakšno teorijo. Vprašanja so: kaj pa vidva čakata, kaj vama ne dišijo otroci, otroke moraš imet mlad in ne star, če bosta dolgo čakala bo prepozno, povohaj otroka, da boš malo luštov dobla, kaj ti bo dobra služba, če pa nimaš otrok, če ne bosta imela otrok, tako ne bosta ostala skupaj, ker kjer ni otrok gredo vedno narazen; je problem v reprodukciji? Ta vprašanja in pripombe so tako boleče, še huje pa je ko konec ciklusa ugotoviš, da ti ta mesec spet ni uspelo

Jaz sedaj vsakega zabijem, da midva pa ne moreva met otrok. Vsak obmolkne in noben ne vpraša ničesar več. In karnaenkrat so vsi utihnali in nimam več problemov s tem. Res je bila to njaboljša zadeva, kar sem jih lahko naredila. In samo parim sem to rekla, in noben več ne vpraša. Rajši imam tako, da vsi vedo da je nekaj narobe, ker tudi sama nisem več zdržala neprijetnih vprašanje. Že tako je prhudo vse skupaj.

Najbolj zanimivo pa je to, da takšna vprašanja in primombe izjavljajo ljudje, ki sami nimajo najbolj urejenega življenja. (Imajo otroke, pa zanje skrbijo stari starši, imajo slabo zakonsko življenje, niso dosegli željene izobrazbe in niso uspešni…).

Pri nama pa pritiskajo njegovi starši. Dosegla sva vse, samo otrok še nimava. Trudiva se, a name še ni uspelo. Vem pa to, da v kolikor pride to točke, da bi meni določili neplodnost, bodo njegovi naredili vse, da pride do ločitve.

Upam, da bo partner starše na grdo ali lepo umiril. Se mi smilita, ker naši niso nič rekli. Zgolj spremljajo informacije in naju bodrijo. Očitno sploh ne vem kakšno srečo imam.

So pa bile izjave naših prijateljev (zelo šolani ljudje), da otrok nimamo, ker sem jaz zadnje leto pod stresom. Neplodna sva že več let, brez komentarja.

Pred 10 dnevi sem v službi malo ponorela in dvignila glas. Sodelavka (njena hči je neplodna 1 leto) je izjavila, da neplodne žene možje 10000% varajo in da smo me krive, ker jim ne damo otrok. Cel dan sem imela povišan pritisk. Meni je malo pokvarila dan, svojo hči pa doma s tem pumpa. O KRIZA

Pismu, tega z Nutelo pa nisem vedela 🙂 Kaj nisi prej napisala, Kojca 🙂

Dolgo nisem videla tega posta, tudi zato, ker nisem več redna obiskovalka foruma. Uspelo mi je dvakrat z IVF. Ampak sem kar malo podoživela vse skupaj, ker je tako fino napisano.

V bistvu ni prave tolažbe, karkoli nama bi kdo rekel tarat, nama ne bi bilo prav. Jaz sem se z neplodnostjo spopadla tako, kot z vsemi svojimi težavami – govorila sem o tem. Ugotovila sem, da ljudje dajejo glupe pripombe, ker ne razumejo, ne vejo… Zato sem povedala, razložila… pa še terapevtsko je bilo zame. Redko sem dobila pameten nasvet, ponavadi so me znervirali.

Imam prijateljico, s katero sva se spoznali med postopki. Jaz vmes že dvakrat rodila, ona še vedno v labirintu različnih postopkov, alternativnih zdravljenj… Vsega po malem, od vsega nič učinka. Čeprav imam izkušnjo z neplodnostjo (6 let pregledov, klomifenov, aglurabov, laparoskopij, histeroskopij in IVF), je ne znam potolažit, ne znam nič pametnega povedat. Ko reče, pa zakaj ravno jaz, kaj sem slabega naredila kozmosu, da mi ne da otroka, sem brez besed. Ko me sprašuje, zakaj mislim, da je meni uspelo, ne znam povedat. Ne vem. Matrala sem se sama s sabo, se spraševala vse mogoče, delala vse mogoče (kot opisano vsi položaji, vse metode, sproščeno, nesproščeno, vse molitve, ki jih znam, pa tudi po lastni režiji…). Na koncu šla na IVF in ratalo prvič in drugič. Pa med tem nisem prišla do nobenih zaključkov, nobenih hudih spoznanj. Prvič sem bila zaskrbljena, prestrašena, a je vseeno ratalo. Drugič sproščena, če bo, bo, če ne pa nič hudega, pa je spet ratalo.

In če ne znam jaz nič pametnega povedat v tolažbo, kako bo znal nekdo, ki se s podobnim problemom sploh ni srečal. Toliko samo kot poskus osvetlitve, zakaj so komentarji včasih tako butasti. Prizadanejo pa itak samo, če jim dovolimo. To je pa v naših rokah, ne si pustit tega vzet.

Mislim, da nam ni dano, da bi razumeli čisto vse, kar se nam dogaja v življenju. Morda kdaj mislimo, da smo spoznali, ampak to je bolj plod naše domišljije kot kaj drugega. Da bi dognali božjo voljo, ne verjamem. Zato bi moj nasvet bil, da se ne o tem niti spraševat, če se seveda da (sama seveda nisem sledila temu nasvetu). Če so otroci vaš cilj, pejte proti temu cilju, borite se, ne obupajte. Z vprašanji zakaj, se pa lahko uničite.

Še ena zanimivost: po spontanem splavu, mi je moj ginekolog rekel, super, če nam je ratalo enkrat doseči, da si zanosila, nam bo še drugič. Prijel sem se za ta stavek kot rešilno bilko, ki me je potegnila iz kar hude depresije. ker sem mu verjela, da bo še ratalo.Tako da vse škarje so v naših rokah, od nas je odvisno, kako jemljemo te komentarje…

LpV

Nadjuška,

hvala za te besede, ki so tako resnične – tudi sama sem ugotovila, da je vse skupaj ena sama loterija. Nikoli ne veš,kdaj ti bo ratalo. Kot je tebi – enkrat živčna, drugič sproščena…

In iskanje odgovora na vprašanje zakaj je kot bežanje v krogu – nima veliko smisla. In bolje je, če se le da, da se temu izognemo, ampak kaj,ko je človeška narava tako zvedava. Ni lahko ostati brez razlage, zato jo vsi po tihem iščemo. In verjetno če jo res želimo, si jo bomo tudi namaštali – kot si ugotovila tudi ti – naša razlaga je predvsem plod naše domišljije.

Mi je pa spodbudno, da ti je ginekolog rekel, da je več upanja, če si enkrat naravno zanosila. Tudi nama je nekako tako rekel po spontanem splavu, čeprav ni hotel biti preveč optimisitčen, verjetno zato, da nama ne bi preveč upanja vplival – in smo spet pri loteriji :).
Drži se, hvala ti za to, kar si delila z nami.
T

Pozdravljene,

ker sem začela tole temo, se mi zdi prav, da vam sporočim, da nama je z možem pred enim letom vendarle uspelo in imava zdaj doma trimesečno zdravo punčko. Mala je prava veseljačka, jaz pa se še zmeraj dostikrat spomnim na vas. Kot je napisala Nadjuška, tudi sama nimam nobenega (dobronamernega, ha ha) nasveta – sploh glede na to, da se nama je sreča nasmehnila relativno hitro, po slabih treh letih, tako da nekako ne morem soliti pameti starim borkam. Nama je uspelo po naravni poti, po enem SS, ko sva ravno hotela menjati center, in sicer od Reša, ki se mi je blazno zameril, na GK v LJ. Mislim sicer, da mi je pomagala akupunktura, ker mi je po šestih seansah uredila cikel in sem prvič v življenju doživela menstruacijo brez bolečin, vendar na tem mestu nočem delati reklame, saj verjamem, da univerzalnega zdravila ni. Kar pomaga eni, morda drugi ne bo, in obratno. Vsem borkam želim, da bi vam čim prej uspelo, in zelo močno stiskam pesti za vsako od vas. Medtem pa uživajte v vsem lepem, kar vam življenje ponuja (naj nobena ne reče, da je brez otrok vse samo ena črna tema, ker ni res!!!), imejte rade sebe in svoje fante in predvsem vztrajajte! Srečno vsem!

Kojca, iskrene čestitke! Veš kolikokrat sem prebrala tvoj zapis, v težkih trenutkih me je vedno spravil v smeh 😉
Ja, tudi midva imava težave, čeprav upam, da bo sedaj vse potekalo tako, kot si želiva. V 2. postopku ICSI sva ravno ta teden na UZ videla srčka! Tega dneva sva se najbolj bala, ker pri prvem postopku nisva imelate sreče. Polna pričakovanja sem se februarja ulegla na mizo, da bi mi povedali ali bije en srček ali dva, pa ni bilo nobenega (kljub pozitivnemu testu). V teh dneh bi moral prijokati na svet naš malček… Neskončno ga pogrešam in se mi zdi, da se ravno zaradi tega te nosečnosti ne veselim, kot bi se je sicer.
Med postopkoma sva si vzela 6 mesecev pavze, mislim pa, da mi je ko pozitvnemu rezultatu malo pomagala tudi ta krasna jesen. September in oktober sta se mi zdela tako lepa, kot še nikoli. Sonce in čudovite barve jeseni… Upam, da bodo prihajajoči meseci tudi tako pozitivni…
Punce, navijam tudi za vse vas. Ne bom delila kakih nasvtov, ker je vse igra usode, nedvomno pa drži, da je ne glede na končni rezultat fajn, če si med postopkom sproščen.
Tako. Nič novega nisem povedala… ker smo vse na podobni poti…. le nasmeh na obrazu nam lahko pomaga omiliti težke trenutke….

Najprej HVALA Kojca!
že dobri 2 leti se spopadava z mojo neplodnostjo, in ravno danes ko sem spet dobila nasvet “ti se sam sprosti, pa mal vinčka pa bo šlo”, sem odkrila to temo. dejansko sem rabla nekej da me spravi v dobro voljo. res je, nism še niti na polovici vseh postopkov in srčno si želim, da niti ne bodo potrebni (želje eno, stanje napoveduje drugo). mam pa srečo, da se z prijateljevo ženo izredno dobro razumeva in ker greva obe čez podobne zadeve-ona zdej čaka na umetno, ko imava slab dan, se najprej pogovoriva, “se zlajava”, in pol na koncu nasvet mal za nasmejat-sam sprosti se, ker tega še nismo sprobal 🙂

sama se načeloma ne udeležujem debat o neplodnosti, ker se vedno najde nekdo ki ima nasvetov polno, a njemu je uspelo v 1. meni pač ne. imam krog prijateljev in prijateljic, katere vedo za težave, ostale “kolege” sm izločla iz te zgodbe, smo na pogovorih o vremenu :). Mož je izjemen, me objame-ko je potrebno, posluša ko se “pizdim”, je zraven, ne glede na vse.

pa še moj “nasvet”, ki ga ne preveč resno uzet- to je moja tolažba za slabe dni: če namo mele naših otrok, mamo pa nečake in nečakinje, otroke prijateljic in prijateljev, ki imajo eno dobro stran-ko ratajo tečkani, jih vrnemo staršem 😉
lp

http://druzina.enaa.com/Zdravje/Nosecnost/Neplodnost-je-pogostejsa-pri-zenskah-s-krvno-skupino-0.html

http://druzina.enaa.com/Zdravje/Nosecnost/Zakaj-toliko-neplodnosti-pri-zenskah-
.html

Pismo neplodnega para
Objavil afrodita pod Neplodnost

Razjezila me je zdravnica. Ja, zdravnica. Prav ona, ki bi ja lahko vedela, da se neplodnost ne zdravi z dopustom na Kubi, je čvekala o sproščanju. Zato ponovno objavljam tole pismo. Morda pa ga še kdo prebere in ne bo drezal tja, kamor ni potrebe.

PISMO NEPLODNEGA PARA

Ja, problem imava, ne moreva spočeti otroka.

ME vemo, da nas imate radi in bi radi, da smo srečne, da bomo znova tiste prave ME. Vendar v zadnjem času se počutimo izolirano, depresivno in smo popolnoma obsedene z otrokom. Vi pa imate najbrž problem razumeti to vsakodnevno obsedenost.

Upamo, da boste med branjem tega pisma razumeli našo bolečino. Pismo pa tudi svetuje, kako pomagati. Nekatera dejstva o neplodnosti

Morda bo koga presenetilo dejstvo, da približno ena od šestih žensk ne more zanositi. Vzrokov je lahko nešteto in so približno enako porazdeljeni med ženske in moške. Ja, tudi moške, čeprav je še vedno ogromno ljudi, ki neplodnost pripisujejo predvsem ženski.

Vzrokov je ogromno – zlepljeni jajcevodi, hormonsko neravnovesje, problemi s semenčicami, deformacije maternice, sluznice … To jih je le nekaj. Vse te prepreke so fizične ali fiziološke narave in ne PSIHOLOŠKE! Jajcevodi niso postali neprehodni, ker si preveč želimo otroka, antitelesa ne bodo prenehala uničevati spermije, če se sprostimo …

Nasveti »samo dobro ti želimo«

Kadar ima nekdo, ki ga imamo radi, probleme, je normalno, da mu želim pomagati. Če ne moremo drugače pa pomagamo z nasvetom. Pogosto na plan potegnemo naša osebne izkušnje ali izkušnje ljudi, ki jih poznamo. Morda se spomnite kake prijateljice, ki je imela probleme s spočetjem pa sta potem z možem odšla na eksotične otoke in nazaj so po čudežu prišli trije. Takoj predlagate, da naj z možem vzameva dopust, odpotujeva v trope, se sprostiva in ni vrag, da ne bo uspelo. Lepo, vendar nama ne bo pomagalo ležanje na Mauriciusu, če imam uničene jajcevode ali pa je spermijev premalo ali jih celo ni. Ne samo, da nasveta ne moremo upoštevati, še vznemirijo nas, saj nas s podobnimi nasveti bombardirajo na vsakem koraku.

Pomislite, kako naporno je poslušati o drugih parih, ki so čudežno zanosili takrat, ko so se nehali truditi, ko so opustili medicino in se sprostili. Za nas ljubiti se in delati otroka nima veliko skupnega. Ne morete si predstavljati, kako težko je za nas vsak mesec doživeti razočaranje, da tudi tokrat ni uspelo. To je pravi cirkus čustev, ki jih preživljamo mesec za mesecem, leto za letom … Vaš nasvet pa je bil poskus, da iz resnega problema naredite »mačji kašelj«. Z minimaliziranjem problema ste tudi minimalizirali naša čustva. Normalno, da smo jezne, ker naša čustva tako na lahko vzamete. Razumite, konkretno nam žal ne morete pomagati, lahko pa nas razumete in podpirate.

Kaj vse lahko naredite za nas … Podpirajte nas. Ne kritizirajte nekaj kar smo ali pa nismo nardile. Recite nam npr: »Rad/a te imam in po tem pismu razumem, kako težko ti je. Rad/a bi pomagal7a in hudo mi je, ker moraš dati to čez. Tu sem, da poslušam, če želiš govoriti in jokam s teboj, ko ti bo hudo. Tu sem, da te spravim v dobro voljo, ko ne boš videla izhoda. Lahko mi zaupaš, ne bom te obsojal/a in ne bom ti dajal/a nasvetov, ker si ne predstavljam, kaj doživljaš. Samo poslušal/a te bom in objel/a.«

Najpomembnejše je, da razumete, da smo vznemirjene in zaskrbljene. Ne zatiskajte si oči pred čustvi in ne podcenjujete naših izkušenj. Ne govorite nam o izkušnjah drugih, ker nas to še bolj razžalosti. Ne se pretvarjat, da bo vse super. Ne prodajajte nam fraz, da »nam je tako pač usojeno« Ker če je tako, čemu sploh potrebujemo medicino. Vaša zmožnost, da nas le poslušate ima neverjetno moč in vpliv na nas in je najboljše zdravilo proti stresu. Pomaga. Me, ki se borimo z neplodnostjo se včasih počutimo izolirane in osamljene.

Težavne situacije

Tako kot ima slep človek problem znajti se v neznanem prostoru, je tudi za nas vsakodnevno življenje polno preizkušenj. Preizkušenj, ki jih par z otrokom nima. Vsak dan nas sto in ena stvar spomni na tisto, ker morda nikoli ne bomo doživele, imele.

Gremo na obisk, prijateljica pove veselo novico, da je noseča, obiščemo taščo in zalotimo svakinjo, ki doji svojega malega, otroci na vsakem koraku, sodelavka veselo razlaga, katere nov besede je osvojila njena 14-mesečnica …

Še posebej naporni so prazniki. Predstavljajo nam čas, ki mineva. Spomnimo se zaobljub zadnjega rojstnega dne, božiča, novega leta – Prihodnje leto ob tem času bom mamica. Pa še vedno nisem.

Najpreprostejša aktivnost, kot je npr. sprehod po mestu, je poln izzivov. Gledamo mlade mamice, ki porivajo svoje vozičke, na vsakem koraku nasmejana nosečnica … Zakaj to nisem jaz? Zakaj si jaz tega ne zaslužim? Kaj je z menoj narobe? Zakaj sem tako kaznovana?
Tudi časopisa ne moremo odpreti, ne da ni na prvih straneh vesela in zdrava nosečnica, ki reklamira nek proizvod za sladke, male dojenčke.

Na vsaki zabavi, poroki, obletnici mature poslušamo: »Kaj pa vidva čakata?«

Verjemite, vsakič bi najraje kričeče pobegnile, vendar ne moremo.

Če pa že začnemo v dobri veri, da nas boste potem pustili na miru z neumnimi vprašanji, razlagati, v čem je problem, že takoj začnejo vsi z dobronamernimi nasveti o sproščanju ipd. Tisto, česar nočemo slišati.

Sovražim, ko mi rečejo: »Eh, zavidam ti. Imaš svobodo in ponoči te ne zbuja jok in previjanje«

V takem primeru bi si najraje populila vse lase in začela kričati na vse grlo.

Pa kaj res mislite, da se ne trudiva sprostiti? Da si ne želiva, da bo »prej ali slej«? Da si ne želimo okusiti sreče rojstva? Da se ne bi odrekla svobodi za malega kobacajčka? Da ne razmišljava o posvojitvi?

Prosimo, zaradi vsega, kar preživljamo, imejte razumevanje. Pazljivo izbirajte besede. Včasih bomo depresivne, včasih jezne, včasih objokane, včasih tudi zavistne. Tudi psihično izčrpane ali pa čustveno prazne. Včasih preplašene. Ne vemo, če bomo kdaj rešile naš problem, če nam bo nekega dne uspelo. Morda prej, morda kasneje. Edino to vemo, da moram poskušati, se trudit in upati. Samo to nas drži pokonci. Ne vemo, zakaj smo izbrane za vojakinje te bitke, vemo pa, da se moramo boriti naprej.

Torej, podajte nam roko. Podporo. Razumevanje. Poslušajte nas. Vsaj do takrat, dokler ne bomo tudi same MAME.

Pismo, ki ga je napisal strokovnjaki in naj bi pomagal prijateljem in družini para (predvsem je namenjeno ženski), ki se bori z neplodnostjo! se mi zdi zelo dobro napisano…..