http://otrokizepruvete.blogspot.com/2011_02_01_archive.html

Punce, ne morete si misliti kako vas razumem. Pismo, občutek imam, kot da bi sama pisala 3/4 objav na to temo.
Tudi midva s fantom se dobro leto trudiva, da bi povečala število stanovalcev na “najinem” naslovu. Zaenkrat še brez uspeha. :S
In ja, kolikokrat sem se že vprašala…ali sva midva sploh za skupaj? In hvala vsem, ki ste se spraševala podobno in ste to objavile na forumu…jaz sem se počutila že prav bedno, ko sem razmišljala v tej smeri.
Da ne omenjam kakšna nočna mora je obisk pri prijateljih/bratih/sestrah. Jaz dobim kar migreno. 🙁
In odkar živiva skupaj, vsakič, ko greva na obisk k mojim/njegovim, poslušava: “A prideta dva, al pridete trije?”
Ali pa, ko pokličem kakšno prijateljico, če ima čas za drink (kr tako, ker je že dolgo nisem videla), in mi pribije: “Povej že kr na začetku. Je kaj novega?”
Joj, pa dopusti bodo počasi tudi nočna mora. Čim izve kdo, da greva na dopust, dobivava spet komentarje: “No, zdaj pa bo uspelo.” Folk, na dopust greva!! Ne bova menjala okolja zato, da bova tam seksala kot zajca in potem prišla domov, pa rekla: “Ja, ste imeli prav, tam pa sva se napila, pa sprostila pa 24 ur na dan seksala, zdaj pa je uspelo.”
In tudi prejokala sem že marsikatero noč. Boli me, ker vem, da je problem pri meni in vem, da bi partner lahko imel otroke s katero drugo, jaz pa mu jih ne morem dat. To pa hudoooo boli. Kljub vsem operacijam, ki sem jih že prestala, vsem “prehranskim dodatkom”, ne gre in ne gre.
In spet imam cmok v grlu, v očeh nabrane solze in v mislih malo štručko. 🙁

Oh verjetno nisem edina ki ti bo rekla, da se tudi nama to dogaja. Ampak tak je ta svet! Še bolj kruto od vsega tega pa je to da je meni ena celo rekla “pa ne bi smela ona zanosit ampak si ti prej na vrsti!” kot da imamo vrsto in da ona druga nima pravice imeti otroka zato ker je pač malo drugačnih nazorov! Ja tak je ta svet
pa lep pozdrav

Pozdravljeni!

Pismo je napisano tako kot bi ga sam želel.Popolnoma ista čusta in doživetja.
Sem redni bralec foruma in spremljam kaj se dogaja.
Boriva se že nekaj časa,ampak upanje počasi upada.

Danes je bil prvi dan ko sem tudi jaz zajokal ob razočarajnu.

Pozdravljeni!

Torej vsem vam, ki ne morate zanosit oz. ste neplodni upam, da vam bom s svojo zgodbo kaj pomagala! 🙂
Torej, najprej nasvet za tiste, ki se še naprej trudite: vedite, da ni pomembno samo telo, ampak tudi um! Zadnje čase, vse kar se tiče o trudu zanositve, naletavam samo na “tehnične” nasvete. MiIijon je takih nasvetov.. Nikjer pa ne piše, kako pomemben je tudi um za to! Pravijo, da se moramo sprostit! Torej sprostimo naš um, in NE RAZMIŠLJAJMO VSAK DAN O ZANOSITVI (uh, kaj pa če nama spet ne bo ratalo ali pa joj ta položaj morama sprobat, baje pomaga..itd).
Torej preidimo na mojo zgodbo: Tudi jaz sem “uradno” neplodna in najverjetneje ne bom zanosila oz. možnost zanositve je pri meni čisto čisto majhna… Je kar trajalo, da sem se sprijaznila s to novico pri zdravniku… Seveda vznemirjena in neizmerno žalostna (tako žalostna, kot še nikoli nisem bila žalostna – začutila sem neizmerno bolečino..) so mi misli v glavi švigale tako:”Zakaj se je to moralo meni zgoditi? Zakaj, pa ravno zdaj ko sem si našla idealnega partnerja s katerim si bom delila življenje? Zakaj je bog tako nepravičen in daje otrokom ponavadi tistim ki jih nočejo? Tistim, ki pa jih hočejo pa jih ne morejo in ne morejo dobiti…itd.)” To so bile, razumljivo, moje prvotne misli, ko sem izvedela za moje stanje. Ampak, potem čez čas, ko nisem več toliko o tem razmišljala, mi je padlo na pamet: “Kaj mi na koncu ostane, ko bom najverjetneje na stara leta brez otrok?” In ja res je, ostali MI BODO PRELEPI SPOMINI TISTIH DROBNIH TRENUTKOV, KI NAJBOLJ OSREČUJEJO! OSTALI MI BODO SPOMINI Z SVOJIM PARTNERJEM, KI MI STOJI OB STRANI IN MI DAJE TO PREČUDOVITO, PRAVO LJUBEZEN. OSTALI MI BODO SPOMINI VEDNO NASMEJANIH DRUŽINSKIH KOSIL Z SVOJO DRUŽINO. Ker na koncu koncev, kaj oz. kdo je v resnici pomemben? Jaz. TI! VEDNO IMATE SEBE. VARUJTE SEBE, SVOJO DUŠO! Hočem vam reči, da ko se bojujete z neplodnostjo, vedite da na koncu koncev je svet velik-in ljudje včasih pozabijo, kaj zares šteje.. ŽIVLJENJE TEČE DALJE IN KOT VESTE, TUDI NA VAS NE BO ČAKALO. ZATO GA ŽIVITE PO SVOJIH NAJBOLJŠIH MOČEH. Pa kaj zdaj, če recimo boste ostali neplodni?!? SAJ NI KONEC ŽIVLJENJA, SVET SE NI ZRUŠIL!! To samo pomeni, da smo vsi, ki smo neplodni POSEBNI – in ne mislim posebni na slab način. Posebni smo zato, da večina ljudi takih težav nima in mi, ko jih imamo, smo lahko ne glede na izid PONOSNI NASE, da TO SVAR(NEPLODNOST) SPREMENIMO V NEKAJ DOBREGA, V SVOJO NOTRANJO MOČ! S TEM POSTANEMO SAMO MOČNEJŠI V DUŠI – KAR PA NI VSAK!! EDINO, ČESAR SE MORAMO NAJBOLJ DRŽAT, JE NE OBUPAT!! NE NAD SABO IN NE NAD SVETOM!!
Jaz sem recimo mojo neplodnost uporabila v svoj prid: zakaj ne bi iz nečesa “negativnega” spremenila v nekaj pozitivnega? In tako sem pisala vam, ki imamo skupno izkušnjo- neplodnost. In zato sem vam namenila tudi nekaj vzpodbudnih besed, ki res izhajajo iz mene in niso izmišljene!! Ko boste mogoče spet kdaj slučajno pomislili na svojo neplodnost, VEDNO pomislite na te besede. Jaz vedno!

P.S.: In še nekaj za (plodne) partnerje: PROSIM VAS, DA STOJITE OB STRANI SVOJEMU NEPLODNEMU PARTNERJU/PARNERKI!

LEP POZDRAV:)

Draga moja, še kako te razumem…5 let sva z možem hodila okoli doktorjev, terapije hormonske, pregledi takšni in drugačni…laparoskopije…pa da se razumemo ne z možem ne z mano ni bilo nič fizično narobe…samo zanosit nikakor ne. Potem pa naju je doktor vpisal na čakalno vrsto za epruveto. Sem bila takoj noseča po naravni poti…samo mi je šlo žal naprej…pa me je doktor v drugič prijavil in sem bila spet takoj noseča..danes je moj sin star 17 let.Lahko samo rečem, da se mi je včasih rolalo od raznih nasvetov, komentarjev, sožalnih pogledov…nazadnje so mi šli že otroci od prijateljev na jetra….pravzaprav vsi otroci…ja bile so krize…ampak, ko nama je doktor rekel, da greva na epruveto…ne vem kako bi ti to opisala, ampak jaz sem si rekla..nekako sem se odločila, da bodo v tisti epruveti že nekaj ustvarili in da bom s tem sigurno zanosila..Jaz sem se zdravila pri Dr. Rešu iz Ljubljane, pa še nekaj znank sem tja priporočila in so vse zanosile. Želim ti-vama, veliko sreče in uspeha, pa ne poslušaj drugih….in ne oziraj se na druge..

Zdravo!
Moja zgodba ni tako dolga in trnova,uspelo nama je naravno zanositi po približno treh letih. Poznam pa ta obup,strah da ne bom nikoli mama. In ko danes gledam nazaj nekako razumem,da če bi zanosila prej ne bi bil v mojih rokah ta zakladek,ki ga imam zdaj. Bil bi nekdo drug,ampak nikoli ne bi bil tako popoln kot ta moj sinko,ki sem ga čakala toliko časa. Nikoli ne bi zamenjala niti dneva groze,joka in obupa,ker sem bila na koncu poplačana za vse. Upam,da kdo razume kaj sem želela povedati. Niti v sanjah si nisem mislila,da bom kdaj držala nekaj tako popolnega v rokah.
Vem da sem včasih razmišljala,da bi lahko dala 10let truda skozi,če bi mi le nekdo lahko potrdil da bo na koncu prišel otrok.To je bilo pri meni najtežje,ta negotovost. Najbrž je povsod enako.. Pri meni hvala bogu je prišel plus in zdrav otrok in enako želim tudi drugim,ki prestajate težke trenutke. Jaz sem že skoraj leto dni najsrečnejša ženska na svetu 🙂

pogresam lubeka bubeka

Osebno vem, da si del mene otroka želi: tisti del, ki že odkar pomnim pripoveduje zgodbe iz mojega življenja nekomu neznanemu, ki mu bo mar zanje; pa nekaj-čez-30-letnica z biološkim nagonom. Drugi del, poln materialnih skrbi, pogledov na okolje, polno neprijaznosti, del, ki si želi biti svoboden, da lahko odide kamorkoli tudi za več let ali sploh ne pride nazaj, del, ki ustvarja in se želi ukvarjati samo z delom in odnosi s partnerjem, prijatelji, del, ki opazuje, kako danes ljudje vzgajajo otroke in ve, da v takšnem okolju zelo drugače ne bo šlo – ta del so otrok ne želi.

Zame so medicinski postopki postali naravno reševanje mojega telesa, z njim se zdravniki trudijo predvsem zato, da bi bilo v rodni dobi v čim boljšem stanju. Upam torej lahko, da se mi nosečnost zgodi prej kot mi bodo npr. odstranili maternico. V 15 letih, odkar se ukvarjajo z mano, me še nihče ni vprašal, če si otroka želim. Nimam te silne želje po materinstvu, vendar pa me postopki, operacije, ivf-ji, hormoni izčrpujejo.

Ne živim v okolju, ki bi mi načeloma dajal butaste nasvete oz. se ljudje nasvetov ob ostrini mojega karakterja, vzdržijo. Načeloma povem, s čim se ubadam, če se mi oseba zdi količkaj pomembna in očitno imam srečo, da le redko naletim na opazke o nama in otrocih. Res je, da se ljudje radi vtikajo v druge, včasih se mi zdi, da bi naporno družinsko življenje ‘privoščili’ tudi nama. Ljudi moti, če kdo kakorkoli izstopa, razmišlja drugače. Na srečo je veliko najinih prijateljev umetnikov, ki že a priori razmišljajo drugače, vsaj pol jih nima otrok, rada imava tudi duhovite samske ženske 😉

Ne verjamem prav zelo v ‘psiho’ in ‘pozitivne misli’. Zelo mi pomaga, če sem sproščena in vidim svet in sebe v lepi luči, dvomim, pa da to pomaga stanju moje maternice. Ta gre iz slabega na slabše ne glede na vse, kaj čaka na koncu je zdravnik povedal kot dejstvo.

Dojenčki so mi všeč, pravzaprav znam delat z njimi, ne bojim se njih niti nosečnosti. Kar imam rada malo manj, so ta brezplodna ponavljanja postopkov, mučenja sebe in telesa. Če to že nisem, bom pa zdaj postala ‘taf motherfucker’, oprostite izrazu, ampak verjamem v odrešilno moč črnega humorja. Saj poznate tisto: when the going gets hard, the hard get going. Pač gledam na to kot na bitko, iz katere vstajajo nove Xene (tu vstavi ime poljubne bojevnice), obtolčene, ampak tiste ki preživijo. Z otroci ali brez.

Drage moje,

tudi sama poznam vse zgoraj navedene metode in nasvete. Od sproščanja in dopusta do poskusiti spet in nikoli ne odnehaj. Malce v protislovju ampak tako je.

Še vedno je za mene uganka kako biti totalno sproščen in ne misliti na to ter hkrati ne odnehati in delati z vsemi silami na tem.
Najbolj so mi šli na živce dobronamerni nasveti ahhhhhhhhhh grrrrrrrrrr.
Posluževala sem se alternativnih metod kot tudi konvencionalne medicine. Pojedla miljavžent različnih dodatkov takšnih in drugačnih vitaminov, homeopatskih zdravil,čajev, obiskala vse zgoraj naštete bioenergetike in še nekaj, ki jih ni na zgornjem popisu 🙂 Obiskala Brezje, Međugorje, Ostrog in še kak sveti kraj vmes.
Dobila zelo dobronameren nasvet o pitju brinovca, ki da je pomagal ženski, ki leta ni in ni mogla zanositi. Ko je spila skoraj pol litra ob neki priložnosti je čudežno zanosila tisti mesec.
(malce sem bila v dvomih glede priporočene količine tekočine za enkratno terapijo hmmm)

Hodila sem na vse možne masaže, akupunkture, osteopatijo, niti sama se več ne spominjam dobro kje vse sem bila.
Obiskala zdravnike pri nas in v tujini. Prebrala celo goro knjig v upanju, da najdem čudežno formulo in jo uporabim. Preguglala splet po dolgem in počez. Se držala nasvetov sotrpink.

Čeprav sem bila obupana in dotolčena na trenutke sem globoko v sebi verjela, da mi bo nekega dne uspelo.
Nisem želela razlagati širnemu svetu kaj se mi dogaja in kako to doživljam. Večinoma naju v družbi niti niso spraševali o tej zadevi, ker jih je prijateljica obvestila, da nama pač ne rata imeti otrok. Ljudje, ki pa naju niso poznali so pa seveda vprašali.

Ali pa na srečanjih družine in prijateljev, kjer so se najini vrstniki pogovarjali o naraščaju in se spraševali kdaj bo drugi ali tretji otrok, potem pa v zadregi pogledali proti nama in se obrnili v stran.

Še posebej so mi šle na živce starejše tete, ki so ˝dobrohotno˝ spraševale o naraščaju sploh, če je bilo prisotnih več kot 10+ ljudi, ki so nenadoma obmolknili in se zagledali v mene ter čakali odgovor.

V tistih trenutkih nisem vedela ali dotični zaviti vrat ali vse skupaj obrniti na šalo, saj to da zapenjaš že kaže na to, da nisi sproščen in da imaš stvari v glavi nerazčiščene.

Pred kratkim mi je ˝prijateljica˝ rekla, da sem si na nek način sama kriva, ker stalno hodim okoli zdravnikov in zdravilcev, da sem si pridelala težave z neplodnostjo in s ščitnico. Češ nekaj so ti morali najti. To so mi diagnosticirali pred kratkim težave sem imela pa že dolgo časa. (pri vseh pregledih in operacijah sva bila z možem bp)

V prvem IVF postopku nama ni uspelo. 2x so bili še zmrznjenčki, ki se ravno tako niso prijeli.
V drugem ICSI postopku sem zagledala +. Mislim, da sem naredila več kot 5 testov v nejeveri ali je res ali ni. Rodila se je prelepa deklica. Nisem mogla verjeti dokler nisem videla utripati srčka, pa še dolgo po tem ne.
Imela sem še 1x zmrznjenčke, ki niso uspeli.

Opogumila sem se še za 2 postopka, ki nista uspela. En postopek se je končal s SS. (ob tem sem tudi zelo zbolela) Po tem drugem sem rekla nikoli več. Konec je.
Ne bom več delala na tem. Zadnjih 10 let življenja sem posvetila večinoma samo temu, da sem poskušala zanositi in se izogibala vsemu kar bi mi to otežilo.
Soočala sem se s težavami, ki jih povzročijo hormonske terapije. Telo je postalo drugačno in slabotno.
Spraševala sem se do kje naj grem, do kdaj je smiselno upati in poskušati. Poznam punce, ki so šle že več kot 10x in 17x celo itd…
Zadnjič sem prebrala intervju z ženo Smiljana Morija, ki je povedala, da se je zredila v postopkih nato pa je nek novinar vprašal kako je lahko njegova žena tako debela. Ravno prebolevala je neuspešen postopek. Solze so mi začele same teči, ker sem se tudi jaz soočala s tem.

Pa bi vseeno poskusila še enkrat. Zelo si želiva še enega otroka.
Vsake toliko časa sem naletela na sporočilo na netu od dekleta-mamice, ki se je trudila kot jaz in uspela priti do svoje štručke po nekaj letih, ki je vlivala upanje vsem, ki so se borile z notranjimi in zunanjimi demoni. In včasih sem si rekla še vedno je upanje, včasih pa oh…še ena, ki ji je uspelo in ki zdaj deli dobronamerne nasvete (kot zdaj jaz?)

Ni univerzalnega recepta, ni univerzalne tolažbe in še danes ne vem po kakem spletu okoliščin sem uspela zanositi. Vem, da ko je hudo je hudo in da je treba dati to ven iz sebe se zjokati poiskati pomoč. Potem pridejo dnevi, ko si miren in pomirjen sam s seboj in svetom pa spet pride krize in se odvrti teden, mesec, leto…
Jaz se še vedno nekako notranje nisem pomirila s tem kar se mi je dogajalo ne glede na vse in da imam zdravega otroka. Veliko hudega je še vedno v meni in občasno plane na dan.
Pride nov dan in nova misel, ideja kako se lotiti zadeve ali pa tudi ne…včasih mine čas kot navaden dan preživet v upanju ter zapolnjen z rutinskimi opravili.

…malce zmeden zapis pa vendar….

Srečno vsem ne glede na to kako se boste odločile.

Berem vaše zgodbe in premišljujem Sploh nisem hotela pisAti o tem, a ko sem prebrala vaše izkušnje in sem zraven spila 2 piva, se nisem mogla zadržati: stara sem 35 let, moj partner je star 46 let, rada bi zanosila. Najin problem naj še ne bi bil problem, če ne bi poslušala ljudi (malo pa tudi jaz čutim, da je problem), ki naju sprašujejo oz. tiho govorijo, kot ste že opisale. Mislim, da vse vidimo podobno. Zakaj? Odgovor: skupaj sva 11 let. Prej sva delala privat, vsak svoj ”kšeft”, živčna, cele dneve, ustvarjala sva si gnezdo 9 let, zdaj sva v svoji hiši, z večjim kreditom za hišo (kar ni niti v primerjavi s prejšnjimi krediti) s prazno sobico, moj partner je imel resne zdravstvene težave zadnje leto, želiva si otročka in zadnjih nekaj mesecev delujeva na tem. Sexava sicer 2- 3 krat na mesec (zaradi zdravstvenega stanja mojega dragega je trenutno težko), a kjub temu razočarano pričakam menstruacijo. Prijateljica, ki ima 4 otroke, mi je rekla, da ni normalno, da po 5 letih nezaščitenih odnosih nisem zanosila. Jaz se tolažim, da zadnja 4,5 leta nisva sexala 5-krat letno (čeprav ji tega nisem govorila) in še to ne v”plodnih dnevih”, ona pa pravi , da je to čudno in naj grem k zdravniku. Zadnjih pol leta sexava 2-3 krat namesec ob ovulaciji (edino takrat se potrudiva), pa ni nič in sem razočarana ob menstruaciji.
Naj vam razložim moje stanje: sedaj pijem tretje pivo, ker sem jutri prosta (čeprav moji delavci delajo – se pravi,nisem umsko popolnoma prosta). Ne iščem izgovorov, a izgoreta sem iz dneva v dan, na koncu dneva nimam nobene želje po sexu, čeprav se z mojim partnerjem res razumeva. Enako je pri njemu (mislim, da je še hujša psihična napetost), le da je zadnje pol leta manj psihično obremenjen, ker je imel fizično močno poškodbo in je svoj privat zaključil.
Ne govorim o tem, ker imajo že drugi preveč za povedati (prijatelji, sosedi, sorodniki,..), me pa že malo skrbi.. oz. kar precej.. Poslušam, kako takoj zanosijo,brez problema.. jaz si želim otročka že 5 let , samo da prej nisem mogla reči, da delujemo na tem, saj sva sexala enkrat na par mesecev, zdaj pa ob ovulaciji, pa ni ni.. Se moram res tako obremenjevati? Mislim, da nas obremenjuje okolica! Pa tako je: prej ni časa, potem pa si kar naenkrat čez trideset, pa se mudi.. Pa še vedno so krediti, zdravje.. ampak bi bila oba zelo vesela.. Sem čudna?

Pozdravljene,

berem nekaj sporočil, ki ste jih napisale pa nekaj spustim in spet berem… Pa zakaj, hudiča, razlagate okoli, kako ne morete imeti otrok in da delate na tem…in ne vem kaj še vse?!! To so osebne stvari vsakega posameznika in para. Bolj razlagaš okoli, slabše je. Seveda, vas potem sprašujejo, če je kaj novega, ker jih zanima. Mene bi tudi, če bi mi kolegica povedala, da ne more zanosit.
Ko da ni dovolj razočaranje, ko ne rata.
Zato, punce, pamet v glavo in o teh stvareh ne razlagajte nikomur. Če vas kdo kaj vpraša, enostavno rečite, da otrok nočete, jih ne želite, zmislite si kaj. Kaj jih briga. ,,Potučkajte,, radovedneže, preslišite,…skratka, ne pogovarjajte se o tem, ne dopustite, da vam pametujejo, ko tako ali tako ne vedo. Odrasle ženske ste, bolj ali manj samostojne in neodvisne. Nikomur ne rabite polagati računov, razen sebi in svojemu partnerju. Se boste bolje počutile.

Želim vam, da bi vam uspelo.

draga redovnica
ko nekdo leta in leta vrta vate zakaj še nimaš otrok, ko uporabiš vse izgovore
– ne še sedaj,
– urejamo stanovanje,
-ob delu še študiram,
– trenutno ne želim,
itd, itd….
temu človeku lahko le še na zelo nežen način poveš, da zato ker se boriš z neplodnostjo….

Za vse ostale, ki jim prav tako najedajo vsa vprašanja, pogledi…po 6 letih truda sem se naslišala vseh možnih vprašanj, pametovanj….mnogi so dojeli da bo ko bo, pa če sprašujejo in svetuejo ali pa ne…tisti bolj vztrajni pa dobijo porcijo taktičnega odgovora:)
moja taktika sedaj je, da ko me nekdo že žnjtič vpraša zakaj nimava otrok, rečem da sicer znava marsikaj, otroka pa očitno ne znava narediti in da ko jih bodo začeli v trgovinah prodajat, jih bova kupila na zalogo…. 🙂
po nekaj blago telečjih pogledih in globokih vzdihih, jim postane jasno,da so svojimi vprašanji bili prepogosti in šli predaleč….:)
Sicer pa moram reči, da imam srečo da najin krog prijateljev to sprejema z razumevanjem in ne drezajo v naju z vprašanji po nepotrebnem. Družina pa tako, moji so še kar znosni, njigovi pa so itak razred zase (tipa tisto o čemer ne govoriš izgine….) tako da o tem niti ne vedo nič, niti ne sprašujejo…

Kojca res si dobro tole napisala, kot bi poslušala svojo zgodbo, ravno tako se trudiva 2 leti že v vseh mogočih pozicijah in položajih tako in drugače…
Mene najbolj pojezi ko nekdo reče : tudi midva sva se zelo dolgo matrala za otročka, po 8 mesecih sva zanosila..pa sploh nevejo da 8 mesecov ni še nič, saj je do 1 leta čisto ok.

Mene so prijatelji že malo pustili na miru kar se tega tiče, kar mi je čist ok, vendar pa mojega še kar naprej sprašujejo v službi kdaj bo že kaj naštimal saj bo že hmalu star 30.

Nevem zakaj so vsi tako pametni ko enkrat že imajo otroke !

Upam da vse nesrečne, neuspele nosečke zagledamo ta težko pričakovani + 🙂

Pozdravljene borke in borci. Ta teden sem vas odkrila in se bom zgleda blog na pamet naučila tolk sem gor. Trenutno čakam na izid drugega IVF. Ne razlagam znancem – tudi najini starši ne vedo. Ugotovila sem, da ljudje enostavno ne vedo kaj bi rekli – in potem rečejo glih tisto najslabše.

Imam pa zelo pozitiven občutek glede samega zadnjega postopka. Nekako se nas je par ženskic začelo POGOVARJAT ko smo se srečevale na kontrolah, odvzemih, transferju. Hitro začutiš s kom si na isti valovni dolžini, se začvekaš o vsem živem (ne samo o PROBLEMU!!!), SEVEDA SO SE POTEM MORALI ZAČET POGOVARJAT TUDI NAŠI MOŠKI in vam povem men je bilo veliko lažje, čeprav veš kaj te čaka, so naše misli zunaj na hodniku blodile okrog vseh živih neumnosti tako, da ko si na vrsto enostavno nimaš časa za živcirat. Skratka hvaležna sem zato, ker imam občutek, da me tudi zaradi tega vzdušja vse skupaj ni tako zadelo.

Še ena stvar do katere sem se prikopala tekom najine kalvarije je pa ta: ne glede na to ali se pogoverjam s prijatelji ali starši dajem informacije katere jaz mislim da jih oni potrebujejo in to na način ki jasno da vedeti, da jim ne sme priti na misel, da bi še kaj oni vprašali mene. Sicer se kdaj kdo kljub temu zmoti in poskuša kaj več izvrtat ampak to naredi le enkrat – raje sem nesramna kot pa da zaradi svoje vljudnosti in tuje nevzgojenosti jaz trpim.

Druga stvar je pa ta: vsak je unikat. Vsi tukaj smo sicer pred istim problemom ampak naša pot do tu je pa zelo različna. Zato jaz za naju vedno sprašujem in upoštevam mnenje strokovnega osebja. Ko vidim da sem prišla v “roke” zdravniku, ki ga še nisem imela do sedaj, ga vprašam vse, kar mi ni čist jasno pa čeprav sem prejšnji dan, z drugim naredila isto. Ni neumnih vprašanj – so samo neumni odgovori.
Je pa dejstvo, da moraš imeti kar debelo kožo da si to sposobna storit, ampak se mi zdi, da to pa moramo imeti že kar vsi, če smo prišli do tu.

Vso srečo želim vsem!

pety79 dober odgovor 😉 morda ga bom tudi jaz uporabila, čeprav me veliko res ne sprašujejo.

moram pa dodat: res hvala vsem, ki NIKOLI ne vprašate. imam par dobrih znancev, s katerimi se pogovarjamo tudi o vzgoji otrok, a nikoli ne vprašajo: zakaj jih pa vidva nimata? in če bom želela, bom že sama razložila. občutek imam, da je neplodnost že tako pogost pojav, da so nekateri bolj ozaveščeni in ne delijo neumnih namigov.

Spoštovane damice 😀

tudi jaz imam težave z zanositvijo in bi prosila če me lahko katera usmeri na ta ta način prehranjevanja, ki ste ga opisala…..to je namreč ena od zadev, ki je še nisem preizkusila….hmmm ravno danes sm bila ponovno razočarana….je prišel zopet tisti nezaželeni teden….tako da se pobiram po koščkih…

Lep dan punce še naprej in hvala za pomoč 🙂

Ojla,

sem imela tudi take prijatelje, znance, sorodnike, sosede, …. A vidva pa še nič, ja kdaj pa bo, a nista že mal stara, ja kaj pa čakata, ja kje se je pa štrorkla zadržala, … Na začetku so bili odgovori … no domiselni, na koncu pa – sem neplodna, ali vas še karkoli drugega zanima!!!! Vsi so sklonili glave in na koncu je bilo njim nerodno, ker bezajo tja kamor ni treba.
Tudi jaz NIKOLI ne sprašujem osebnih stvari!!!!
Pozdravček

drage moje dame, to temo sm si veckrat prebrala v najinih letih boja. jp, tut mi2 sva dobila vse mozne nasvete, tut to da ce nam zanosla, bo moz su drugam-pa je najvecja tezava na mozevi strani. ko sva se koncno sprijaznila da bo potrebno kaj vec kot sprosti se in sexej vsak dan, da ni druge kot obmp sva oba ratala bolj sproscena o tej temi. brez zavor se pogovarjava z drugimi o neplodosti in najinem boju. moz ima diagnozo kriptozoospermija, kar pomeni le posamicni spermiji v izlivu, no prakticno pa je za naju to pomenil 1plavajoc in nekej spermijev v usedlini, in to je bil izkupicek 2postopkov zamrzovanja in na dan punkcije skpaj. moja diagoza pa je tubarni faktor-odstranili so mi jajcevod zaradi tumorja. hocem vam povedat da se sprostite-pa ne v smislu da bo hitrej ratal, ampak v smislu razbijanja tabujev o neplodnosti. dejstvo je, da folk enostavno ne ve kaj ti boji pomenijo, kako so naporni fizicno in psihicno. nama je uspelo v 5. icsi postopku, in sm danes 18tednov noseca. kar pa ne pomeni da sem si ze odahnila, se vedno je v meni strah da bo slo kaj narobe. ampak zdej mi ni problem to naglas priznat.
drzim pesti za vsak par ki si zeli otroka, da jima/vama uspe, sam res ne obupat. ker ko vrzes pusko v koruzo nisi nc naredu. srecno!

..vse kar lahko napišem je – čestitam. ker se imata očitno res rada.
moj bivši je ob opciji … mal drugačni položji (še zdaj mi ni jasno, kdo se temu upira :/ 🙂 )) stisnil rep med noge in ni niti počakal do prve laparoskopije, kjašele, da bi metal knjige v zid 🙂
skratka nimam dobro namernega nasveta – vama pa čestitam za zvezo in vezo … če bo obogatena z novim bitjem bo to lepa obogatitev…vseeno pa sta drug drugemu dala vse in še veliko več. imejta se še naprej tako rada! to je vse kar šteje!