dobronamerni nasveti
Z mojim se trudiva na naraščaju že 2 leti in me takšne in drugačne izjave zelo pogrejejo. Sama sem dobila tudi že pod nos od koga, da mogoča pa ta partner ni pravi zate in zato ne moreta imeti otrok. Takrat sem bila čisto šokirana, kdo pa je, da mi lahko sodi, če je moj partner pravi zame ali ne. Ja nažalost obstajajo takšni primitivni ljudje, ki se mi zdi, ker pač ne vedo kaj bi dejali in vržejo nekaj ven iz rokava. Res žalostno. Nikomur ne privoščim tega, ampak se mi zdi, da bi ti ljudje morali izkusiti kako je, če se tako dolgo trudiš za otroka in dobivaš tako ‘pametne’ nasvete.
Zdravo!
Mene je pa zelo, zelo prizadelo ko sem pred parimi dnevi srečala prijateljico s svojo trimesečno punčko in sem seveda pol ure poslušala o dojenčkih in radostih materinstva. Nočem biti zagrenjena in slaba družba in seveda da ji tudi privoščim to. Mala je res pravi cukr. Moti pa me, da glede na to da VE kaj se dogaja pri meni in kako si želim otroka dobim od nje naslednji stavek:
ja veš res je lepo…vedela sem da je lepo postati mama, ampak da je tako lep občutek pa nisem vedela…. Zdaj pa že par dni tuhtam a sem mogoče jaz čisto preveč občutljiva ali je prav da se mi dvigne pritisk in bi jo najraje poslala nekam. Ne vem več kaj naj naredim… Sploh mi ni več do njene družbe. Zdaj se seveda sekiram, da sem žleht in tako nevoščljiva in nisem dobra prijateljica.
hja ti dobronamerni nasveti so groza no…kaj vse ti ljudje ne pametujejo-najbolj hecno mi je ko mi kaksna prjatlca al pa se huje mama al pa sestra pametujejo o tem sprosti se pa bo-una prijatlca se je 6 mesecev mogla matrat…HALOOOO.jaz sem enostavno vse skenslala ce pa hoce kdo pametovat s taksnimi bizarnimi nasveti,ga samo vprasam ce pozna delovanje reproduktivnih organov in kaj vse je potrebno da zenska splohzanosi…,ali pa seveda taksna kot sem ga kr nekam posljem ker ne maram da mi nekdo ko se ni ali pa ne bo nikoli sel cez to pametuje-razen moji kolegici ki se je 8let matrala da je dobila svoj zaklad-pa se ona mi ne pametuje ampak mi zna prisluhnat ko mi je hudo..hja zdaj sem pa vse spravla iz sebe..punce pogum pa taksnim ali drugacnim ljudem ki vam pametujejo samo zobe pokazat-pomaga.. no ja vsaj meni-na nekoga je treba jezo strest….mal za hec mal za res…glavo gor bodite mocne,lp
Otrok pač ni nekaj kar bi lahko naročil in vprašal kdaj bo dobavni rok, čeprav vsi, ko smo začeli sprva smo mislili, da je to tako. In tistim, ki jim rata v prvo ali drugo, nikoli ne vedo kaj je to sprva čakati, potem ugotoviti, da je nekaj narobe z tvojim telesom in se z tem sprijazniti, nato iti skozi postopke, možne operacije in na koncu IUI-je, IVF-ije…itd
Rabila sem 3 mesece, da sem stopila do G in zbrala pogum, da me pregleda in pove kaj je vzrok, da ne rata že več kot leto dni.
Vem pa tudi, da razmere, ki so sedaj : recesija tudi vplivajo na nas. Vsaka ženska išče tisto varnost, da bo lahko ponesla svojega škratka v ta svet. Mora biti dovolj prostora, mora biti dovolj denarja, mora biti dovolj časa in potem je še kup nekih lastnih mnenje o tem kako bi morale biti stvari in jaz osebno verjamem, da tudi to zelo vpliva, kljub temu, da je lahko vse OK, če pa je še prisotna bolezen, pa se ta proces še podaljša.
Sedaj pa je vse tako nejasno in vse tako ne-varno, da ne vemo kako bo jutri ali bo še služba, bomo lahko kupili stanovanje..pridejo kakšni meseci ko tudi ne veš ali boš imela za hrano…so pa strašne razlike med ljudmi : eni imajo vse in še več in ne vedo kam bi si še vtaknili nove stvari, drugi pa ne vedo kje bi najdli potrebne zadeve za preživetje..
Otrok imeti, ga vzgajati, za njega skrbeti pa je zelo težko. Že pri času se zatakne, ko se dela od 9 do 17 ure. nato preživiš z otrokom še dve uri in gre pančkat. veliko vprašanje je tudi kam v vrtec ? in če ga ne dobiš, kje se bo varoval ?
če bi bile vsaj osnovne zadeve za otroke poskrbljene, bi se več ljudi odločilo za otroke in mogoče bi tudi lažje zanosile. tak hitrost spremembe na določenih področjih je tako hiter, da še sami ne dojemamo vsega in tudi ne zavedamo.
sej nas večina hoče biti konkurenčnih moškim, sploh na poslovnem področju in to je super, samo ne moremo biti na vseh področjih. me imamo to v glavi, da moramo biti vse in znati vse in biti najboljše.vsekakor je nekaj na tem, da moški skrbi za žensko in ona občuti varnost in lahko preusmeri svojo pozornost za skrb tega otroka, ki jo vsekako potrebuje. tko, pa smo preobremenjene z vsemi zadevami. to se lahko zahvalimo naši državi.ker nas z vsakim dnem bolj obremenjuje, namesto, da bi nam življenje olajšala.
tko pa se življenja olajšujejo samo določenim družinam.
držim pestke, da bo čim preje +
Kaj pa tale dobronameren nasvet ki sem ga dobila jaz, parkrat:
Pejdi jahat, ena kolegica od ….(klasika) je par let čakala, pol je pa začela jahat in bum, zanosila takoj!
Ja sej midva “jahava”, ampak očitno ne po pravilih hahaha, ona pa je seveda mislila konja.Pa sem tudi nekajkrat jahala (pa ne zaradi tega nasveta, ampak čisto tako, da probam, kako zgleda), pa pol še doma, pa nčččč
škratek
Ponavadi sem vedno slabe volje, ker moram brat to temo in temo posvojitve. Ampak punce, mene ste nasmejale do solz! Še možu bom pokazala! :)))
Sva tudi midva dobila vse te nasvete, pa še kakega zraven. No, ampak po 6ih letih so zgleda da vsi obupali in izčrpali svoje vire. Ampak še vedno pa dobim: Saj sta še mlada! Ali pa: Poznam nekoga, ki pozna nekoga, ki ima neko žlahto in ta je potem, ko je posvojila ali pa se je sprijaznila, da nebosta mogla imet otrok, spontano zanosila! Ja, fajn!!! Midva sva se s tem sprijaznila že pred …kaj vem kolkimi leti, pa še kr nisem noseča! Najbrž, ker je nekaj hudo narobe z nama, ne pa ker sva debilna, al kaj. Joj joj joj!
Sicer je tama mogoče že malo off ampak vseeno, ne vem zakaj te moti da se je odločila tako. Mogoče se je zaradi zdravastvenih, verskih ,etničnih razlogov odločila za to. In njeno odločitev spoštujem. In kaj je narobe če bo v en majhen Žalec pripeljala temnopolto deklico. Nič! Pojdite samo do Gradca pa boste videli koliko različnih kultur živi tam. Mi naš mali narod pa si mislimo da smo ne vem kaj. Tudi sama imam posvojenega otroka in otrok ni evropejec, pa se zaradi tega nihče ne obrega ob to. Zato bravo Maja za pogum.
Na žalost je naneslo tako, da lahko tole temo obogatim še z ”nasveti po SS”. Tokrat ne bodo tako zabavni 🙁 Marca mi je prvič v življenju uspelo zanositi (po več kot dveh letih, po laparoskopiji in s klomifenom, popolnoma nesproščeno ;)), z možem sva bila čisto preč od sreče. Ampak na žalost je plodu v devetem tednu nehalo biti srce in sem morala na abrazijo. Vem, da je to precej pogosta zadeva, takih zgodb sem že toliko prebrala, da se mi moja zdi že pravi kliše :(((
Skratka, o nosečnosti in potem o splavu sem povedala dvema najboljšima prijateljicama. Ena je krasna, me samo posluša in mi stoji ob strani. Druga, ki je zapovrh še sama noseča (že bolj proti koncu) in sva se že veselili, da se bosta otroka skupaj igrala, pa me je odpravila z enim stavkom: ”Ah, ne sekiraj se, enkrat vama je ratalo, pa vama bo še drugič.” Zadeva zaključena. Dobro, razumem, da ji je tema neprijetna, da se (morda) kot nosečnica počuti ranljivo, ampak vseeno … ?! Malo me je prizadelo, ker se mi zdi, da mi s tem sporoča, da moja nosečnost sploh ni bila pomembna in da jo lahko zlahka nadomestim, kot bi šla v trgovino (pri čemer ve, koliko časa je trajalo do prvega pluska in da morava zdaj na umetno). Eh, kaj pa vem. Se vam zdi, da sem preobčutljiva?
Pozdravljena.
Midva sva se trudila točno 5 let, da sem prvič zanosila. V 10t je prenehal biti srček, sledila je abrazija. Tudi jaz sem poslušala stvari kot, bolje tako, kot imeti bolnega otroka, saj to ni nič, kot bi dobila menstruacijo (celo od ginekologa), je že bolje tako, …
A meni je takrat umrl otrok, nič manj pomemben, kot če bi imel 10 tednov ali 10 let. In sva si vzela čas za žalovanje. Mislim, da nisi preobčutljiva, zdaj je tvoj čas, da žaluješ. Si mama, a žal angelčku, ki te zdaj vsak dan pozdravlja z neba.
Midva sva pet mesecev kasneje zanosila s pomočjo IUI, uspešno rodila otroka in se, ko je bil star dve leti ponovno podala v nove boje. Z IVF ICSI sem zanosila in sem trenutno v 18 tednu nosečnosti.
lorči1, res hvala za te besede, ravno to sem potrebovala. Mislim, da si v bistvu nisem dovolila žalovati in da me je to žrlo bolj kot prijateljičin odnos.
Predvsem pa me je razveselil srečen konec tvoje zgodbe. Si živ primer, da se vztrajnost izplača ;). Želim ti lep preostanek nosečnost, zdravega dojenčka, in še veliko lepih trenutkov z družinico!
Uf, kje sem pa jaz spustila tole temo…kojca, najprej tebi en velik virtualni objem…
Prvič sem zanosila po letu in pol z IUIjem…pa je bilo treba na abrazijo v 9.tednu, ker plodku ni bil srček (3 dni pred mojim rd)…potem je sledilo še 5 IUIjev…neuspešno…pa smo “dočakali” IVF in sem v 36.tednu…PDP imam 4 dni pred svojim rd…moja “prijateljica” je vso najino pot (od aprila 2006) spremljala in ko sem ji povedala, da je uspelo po umetni je rekla…BOLJE IŠTA NEGO NIŠTA…je pa take cvetke metala skozi ta leta, da sem velikokrat ostala brez besed…
za vse vas stiskam pesti!!!!!
kojca,
tudi jaz ne vem kako sem tega spregledala.
sem se pa do solz nasmejala….no zdej ne vem več a se mi zdi tko smešno al tud mal žalostno….no zdej se kar jokam…po mojem so me hormoni čist na rit vrgli ob temle.
sem v 2.ivf postopku in čakam al se bo prijelo ali ne, nagibam se pa proti 4.križu.
no jaz sem povedala samo parim prijateljicam, pa še s temi se ne vidimo velikokrat in so vse vsaka s svojimi problemi, pa seveda nasveti, če že kaj komentirajo.
z mojim se te zadeve ali pa trenutna čustvena stanja tudi vedno ne morem pogovarjati, čeprav mi je v veliko oporo, sam moški ne bodo res nonstop poslušali okrog tega..
tako mi je v neizmerno pomoč takle forum, da vsaj vem, da nas je več in imamo vse enake misli in težave, vse enako upanje in žal tudi enako okolico.
trenutno sem še najbolj zmedena od vseh teh nasvetov kaj bi bilo dobro za izboljšanje rezultata, hrana , pa vitamini pa to. ma po mojem je najboljše da si sam s sabo ok, kot jaz temu pravim, da si v svoji duši miren (nisem pobožna, vem pa kdaj sem popolnoma ok s sabo, kdaj pa tavam….:)
vsem, ki upamo, želim, da nam upanja in energije ne bi zmanjkalo ne glede na število postopkov in da nam v tem upanju tudi uspe in zagledamo želeni + in uspešno do konca. do takrat pa živimo polno, kolikor se le da, saj mogoče do jutri sploh ne prideš .torej zdaj , tukaj, danes.
držim pesti za vse,
aja12
Kojca, vem kako je doživeti splav (jaz sicer v 20. tednu, otrok zdrav, le obdržati ga nisem mogla, ker mi je odtekla plodovnica), vem tudi, kako se je boriti, da sploh zanosiš (skoraj leto in pol). Verjamem pa tudi, da ob takih dogodkih ljudje nimajo besed. Tudi sama ne vem, kaj bi rekla nekomu po splavu ali, če ne pride do zanositve dalj časa. O negativnih stvareh je težko govorit, ljudje se temu kar izogibajo. Mogoče imajo prav, ne vem. Lahko ti povem le to, da od nikogar nisem slišala drugega kot, “saj bo, enkrat že” ali pa kaj podobnega, kot pri tebi. Pa sem se zamislila, pa saj, kako bi pa ljudje drugače odreagirali? Ne vem. Še najbolj primerna (za moje pojme) je bila reakcija moje mami po mojem splavu točno na sredi nosečnosti, ko me je mirno poslušala in na koncu rekla – jaz bi ti rada pomagala, ampak nisem nikoli tega doživela, zato bi bilo morda primerno, da se pogovoriš z ljudmi, ki to poznajo – npr. psiholog v porodnišnici … Mogoče se sliši butasto, ampak to se mi je zdela še najbolj realna izjava. Pa tudi zdaj se sprašujem – kaj bi sploh rada slišala od ljudi? Da tarnajo z mano? Da me bodrijo – saj bo (to jih večina počne, priznam, da mi gre res na živce), da mo poskušajo razumeti (pa saj me ne morejo!)?
Prijateljica (še nikoli noseča in tudi še nima želje, je pa res, da je brez partnerja) mi govori – bo že, ko bo pravi čas za to. Jaz se samo nasmejim. Pa si mislim – že zdavnaj je bil – pa sem jezna!
Včasih pa je reakcija tišina. Ljudje, ki tega ne doživljajo, res ostanejo brez besed. In če si želimo govoriti o splavih, neplodnosti, je morda res najbolje to početi med ljudmi, ki te razumejo. Naprimer tukaj 🙂
lp
lili
Pozdravljene,
ko prebiram zgornja sporočila, težko dodam kaj novega, a sem se odločila, da po dolgem času zapišem nekaj vrstic. Težko bi dodala še kak nasvet, ki sem ga slišala.
V 10 letih se je nabralo veliko pregledov in postopkov takih in drugačnih zelišč, masaž, terapij. Zanositi mi ni uspelo in to še vedno ob diagnozi “nepojasnjena neplodnost”.
Taki in drugačni nasveti bolijo, enkrat bolj, drugič manj. Včasih jih celo lahko preneseš z ironičnim odgovorom, nasmehom. Kot najbrž večino izmed vas, najbolj bolijo komentarji sorodnikov (ki ali nimajo pojma ali pa, naj mi oprostijo, kulture) in prijateljic/ev. Meni je najbolj hudo, da je slednjih vedno manj, saj se preprosto izgubijo (ob tem priznavam tudi svoj prispevek). Mene osebno je najbolj prizadela izjava dolgoletne prijateljice, ki je zanosila. Kmalu po pozitivnem testu me je poklicala in mi povedala, da prekinja stike, ker se ji je z menoj “grozno pogovarjati, ker sem neplodna”. Izjava ne bi tako bolela, če njej ne bi uspelo po nekaj letih postopkov umetne oploditve.
Midva po tem času ne poskušava več… lagala bi, če bi zapisala, da sem se sprijaznila s tem, da nimam otrok, saj želja še vedno obstaja.
Tovrstne forume še vedno občasno preletim in veselim se vseh “srečnih koncev”, ob neuspelih pa se spominjam tistih svojih najtežjih, groznih trenutkov.
Vsem “borkam” (če smem tako zapisati) želim ogromno sreče in držim pesti!!!
Živijo punce,
to je res ena boljših tem za sprostitev furstrcij glede nerazumevanja drugih ljudi glede vsega skupaj. Jaz sem že kar nekaj razmišljala o tem. Predvsem v smislu, kako malo je napisanega o tej plati (kako to vpliva na psiho) postopkov IVF. Zato ljudje ne razumejo in ne morejo razumeti. Našla sem samo 1 knjigo, ki opisuje izkušnjo z neplodnostjo, pa še ta ni bila slovenska.
Midva se trudiva, zdaj že 5 let. Za mano sta 2 ICSI – neuspešna. Ker nekaj časa je trajalo, da sem si priznala, da imava probleme z zanositvijo in da je treba do zdravnika, ker so mi vsi non stop govorili, ti se samo ne sekirat in se sprosti in bo…..In to poslušam zdaj že 5 let. Kar ošpice dobim, če mi kdo reče, ti se samo ne sekirat…
Tudi jaz sem slišala že veliko ”cvetk” na to temo. Pa nekako vse preživiš…Najhujše pa je nerazumevanje s strani najbližjih. To pa res boli. Najboljša prijateljica mi je čisto resno svetovala, če se ne bi rajši enkrat napila in šla seksat kar z enim, pa bi bilo in ne bi bilo treba čez vse to… ;)) Ok, pa ta je smešna. Res pa me je bolelo, ko sta me mami in sestra 1 dan po 2 neuspelem ICSI tolažile s tem, da jaz sem preveč občutljiva, naj to vzamem kot šport, naj ne mislim na to (kako naj ne misliš na to pri vseh UV in punkciji, čakanju). Sestra, ki ima 3 otroke (pri vseh zanosila TAKOJ), mi je govorila, da ona ve kako se počutim, ker se je ona tudi tako, ko je bila noseča in pod hormoni….in ko sem bila čisto na koncu zaradi neuspeha, straha, da ne bo nikoli uspelo in groze, da bo traba še enkrat čez to, sta govorili, da kaj se sekiram, da sta srečali eno, ki ji je uspelo 8mič (sem jim poskusila razložiti, da jaz ne vem, če bom zdržala še kakšen postopek, ne pa še 6! – pa tiste, ki ste že večkrat v postopkih pls ne mi zamerit, tako sem se takrat počutila). Po punkciji me nobena od niju ni poklicala, ker, sta rekli, da sem neprijetna za pogovor med postopki. In mami mi je takoj po postopku očitala, da se moram bolj potruditi pri odnosu z sestro, ker je ona boga, ker ji je neprijetno, ker jaz ne morem imeti otrok, ona pa ima 3 in da ona je mami in otroci niso nič krivi in da zakaj sem tako čudna (pa redno grem k nečakom in saj kakor se meni zdi, nisem nič čudna glede tega)….v glavnem ne, da bi katera probala mene razumet, ampak, kako je ona boga,….
Ok, vem, da se tole bere zelo zagrenjeno. Ne mi zamerit, sem mogla dat ven, samo enkrat…V resnici imam s sestro in mami zelo fajn odnos, samo glede postopkov je pa čisto druga zgodba….zaradi nerazumevanja oz. ne vem zakaj. Vse drugo ljudje lažje razumejo, kot to…Se mi zdi, da je neplodnost še vedno tabu tema in nočejo razumet, da samo pretiravamo….Se zelo trudim, da bi jim na primeren način čim več stvari razložila, ampak med samim postopkom mi zmanjka moči za razlaganje in sem samo šokirana….
Moram še povedat, da nekateri so me tudi zelo prijetno presenetli, predvsem tiste ženske, ki so imele same kdaj probleme s tem in vsaj malo vedo, kako je to….se je pa tudi meni krog prijateljev skrčil… veliko sem sama kriva, ker se izogibam vseh, predvsem med postopki….
Mislim, da bi bilo zelo koristno, da bi katera od nas, ki gremo čez to napisalal kakšno knjigo…kaj pravite….
mi je žal za vse, ki dajete to skozi in ne bom flancala o lučeh na koncu predora, ker mi itak ne boste verjele, dokler ne zasveti ;)))), sem pa hotela le napisati, da je teh knjig že kar precej, npr: Bo, fantek, bo punčka, bo….? ali Noge gor, pa bo itd… morda te pritegne še:
http://potpomognutaoplodnja.info/index.php?option=com_content&view=category&layout=blog&id=35&Itemid=66