Oj,
še ena taka, ki imam malce problemov s tem. Jaz sem v začetku ful skrivala, da imamo probleme, po večih poskusih (beri odsotnostih) sem pač morala povedati kaj in kako in ne vprašajte kolikooooo nasvetov sem dobila. Moji sodelavci so vsi položili disertacijo o neplodnosti in reševanju le te. Vsi pametujejo (predvsem moški), kako bi oni men ”pomagal” naredit otročka, ko sem pa enega taglasnega direktno zažicala, se je pa usral in zdaj imam pa mir!
Žlahti pa raje nič ne povem, ker itak mislijo, da sem tolk fina, da se mi ne da imet drugega otroka (enega že imam – uspelo mi je v prvem ICSI, vse kasneje pa polomija…).

Kojca, zelo fajn si spisala, resnično a žalostno obenem, a tako pač nam je!

Srečno!

Kapucinka sem se spomnila zdaj…ja meni se “tipi” tud kar ponujajo. Eden bo ravno postal novopečeni očka in takoj, ko je izvedel, da sta noseča, se je ponudil še meni. Je najboljši prijatelj mojega partnerja in je kar v prisotnosti partnerja izjavil, da sedaj lahko še mene “poštima”. Sicer je izrekel to kot šala, samo še vedno je zabolelo, pa partnerja še bolj…potem je pošiljal slikce nuhalne mojemu na GSM in CD, ki sta ga dobila, mu je tud hotu dat, pa sem jaz posegla vmes. Sama sem takrat ravno okrevala po SS in se mi je to res zdelo “too much”.
Drugače pa sem letnik 79 in sva na neplodnostni šele eno leto – dva postopka sta za menoj, žal neuspešna. A kmalu nam bo vsem uspelo…
Srečno.

Ta forum je res zlata vreden. Tukaj vidiš, da v tem zosu nisi sam in, da se tudi drugim dogajajo podobne stvari. Pa ne v smislu, da je tudi sosedu krava crknila ampak, da lahko enostavno pojamraš nekomu, ki te razume in ti ne začne takoj dajati nekih butastih nasvetov.

Samo tale kolega vajin Tin, je pa tudi čuden, no. Nima niti malo sposobnosti empatije.

Moj mož je bil zelo poklapan, ko mu je direktor. So zaključevali en projekt in se je mudilo. In je moj rekel, da saj bo naredil hitro, če se bo le dalo. In mu je direktor zabrusil pred drugimi: “Da ne ve, če mu najbolj verjame. Da je potreboval pet let, da je otroka napravil, kaj bo šele pri projektu, ko je vsak dan pomemben.”

Joj, človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal, ko to bere. Koliko energije po nepotrebnem porabimo, da odgovarjamo takim tepcem. Oziroma tudi če ne odgovorimo, po nepotrebnem ponavadi take neumnosti premlevamo sami pri sebi še cel dan. Saj poskušam razumeti, da so nekateri nevedni, pa te ne bi hoteli prizadeti. Ampak na žalost jih je kar veliko zelo škodoželjnih in nam to delajo namenoma.

Delam v šoli v večinoma ženskem kolektivu (od katerih bi pričakoval malo večjo sposobnost empatije do drugih žensk) , ena od nadrejenih mi kar naprej teži, če ne morem na pregled po pouku, pa med počitnicami, ob sobotah ipd. Ne verjamem, da pri svoji izobrazbi, ne more razumeti, da je postopek vezan na ciklus, čeprav sem ji to že 100-krat razložila in ji ne mislim več). Ponavadi delam od 7.10 do 15.00, razen v petek začnem vsakih 14 dni ob 11.30, zato sem si, ko je bilo mogoče, za takrat uredila en pregled. Ko je to izvedela, mi je dala cel dopoldne nadomeščanje in ga kljub moji prošnji ni hotela dati komu drugemu, čeprav je dopoldne še najmanj 5 učiteljev prostih. Ostali sta mi dve rešitvi, da se skregam (ker so mi naložili dodatno delo) ali da grem cel dan na bolniško (čeprav bi normalno lahko oddelala svoje ure in šla pred tem tudi k zdravniku). Zato se mi zdi, da veliko ljudi NOČE razumeti naše stiske.

Ko se mi zgodi kaj takega, se ne morem sprostiti še 2 dni. Po toliko letih še nisem odporna na take stvari. Potem mi pravijo, da dojemam preveč čustveno! Mi je zelo žal, ampak otroka bi imela iz čustvenih vzgibov in ne zato, ker se to spodobi, ker tako želi npr. moja mama ali ne vem kaj.

Draga moja, ob tvojem mailu sem se zjokala…še zdaj mi polzijo solze po licih…nihče ne ve, kaj prestajamo…tudi midva še nisva zagledala tistega magičnega pluska…jaz čez 35, on deset let več…tudi jaz bi bila dobra mama, vem, čutim…vse naokrog sami dojenčki, pa še sosedi sta se odločili (kar obe), da bosta nosečki…rešuje me le dejstvo, da me moj dragi pogleda v oči in reče: saj bo, boš videla, da nama bo ratalo…pa spet jokam, ko se spomnim, kaj bo čez teden dni, ko pride M…če bi bla nosečka, bi se najbrž moralo teden dni pred M že kaj poznati…pa so znaki isti kot vedno pred vsako M…
Oprosti, nisem te hotela spravit v slabo voljo, le tole tvoje sporočilo me je čist sesulo, ko sem brala o vajini ljubezni…saj vem, da imava obe srečo s partnerji, a vseeno…želim si, želiva si, želijo nama…vsa ta ljubezen okrog naju pa tudi mora obroditi neke sadove, kajne??
Drage moje, imejte se rade, tudi partnerji vas imajo radi, sad vse te ljubezni pa bo, le dozoreti mora še…
Rada vas imam, vse! Brez vas bi mi bilo neskončno težje…

🙂 Se vidi, da nisem vešča pisanja, le prebiranja… Odgovor sem skušala posredovati “kr eni zagrenjeni”… Oprostite, da sem ga kr na konc prlimala…aj, aj, aj…No ja, taka sem.

Kojca, si me nasmejala :)). Kaj če bi tale svoj članek poskusila v kakšni reviji objaviti? Je res tako zabavno napisano, pa še, da tistim dobronamernežem malo oči odpremo :).

Ja, dobra ideja, pa bi mogoč mal pomislili, preden zleti iz ust.
Dobro napisano, mi je polepšalo dan!

lp
škratek

Lepo napisano, resnično.. Veliko bolečine se razbere tukaj..:(

Kar se pa tiče izjav ostalih, se je pa z njimi brezveze obremenjevat, čeprav te včasih “špikne”. Moj je ravno zadnjič dobil komentar od prijatelja, da on pa nikoli ne bi šel na umetno, ker se rodijo sami prizadeti otroci. In da bi se raje sprijaznil in nikoli ne imel otrok ali pa pač posvojil. :/ :/

Skratka, takšne neumnosti poslušamo od ljudi, ki nimajo pojma kako je če se s tem spopadaš. Ja, najlažje je reči, dajta posvojit. Ampak kolikor vem tud to ni tako preprosto. 🙁 🙁

Srečka, grozno res.
Ljudje so to neizobraženi glede teh stvari in streljajo mimo, da je joj.

Mene pa zelo prizadane, ko kakšni prijatelji pričakujejo dojenčka in nama tega ne povedo, da ne bi midva bila užaljena, ljubosumna, prizadeta, … In potem tako in tako izvem od koga drugega. Takrat se počutim tako pomilovano. In to mi je v tej zgodbi najbolj grozno.

No, da ne bomo iz tega našega posta, ob katerem smo se vse (skoraj) nasmejale, naredile žalostno zgodbo.:)))

Res je za objavo v kakšnem članu ali podobno.:)

L.

:)))
Face ste.

-ob nažiranju z nutelo (po metodi ”zadovoljstvo je ključ do zanositve”)
Ta je pa zame zakon.

Bom post kar na vrh pripela. Bo sigurno še kateri pomagal čez kakšen težek trenutek.

Pozdravljene!

Se podpišem pod vse kar je napisano. Tudi sama sem po štirih letih boja z neplodnostjo zaradi »dobronamernih nasvetov« zamenjala celo garnituro prijateljev, izogibam se obiskov pri žlahti, zaradi občutka nesposobnosti sem pristala na antidepresivih in skoraj izgubila službo.
Potem me je pa prešinlo: dost mam vsega. Ne grem se več. In zdaj vsakemu, ki hoče modrovat lepo povem, da me njegovi nasveti ne zanimajo, da sva poskusila že marsikaj in nič ne pomaga. Če mam srečo potem odnehajo.

Sem tudi sama nekaj časa razmišljala, da mi nekdo od tam zgoraj sporoča, da midva z mojim nisva za skupaj. Ampak sem kar hitro spremenila mišljenje. Imam super moža s katerim se odlično razumeva zato sem prišla do zaključka, da človek ne more dobiti, kar vse dobre stvari naenkrat v življenju (bi bilo potem življenje preveč pocukrano) in je zato potrebno malce počakati. Je pa res, da je naju neplodnost zbližala. Mogoče si drugače nebi bila tako blizu.

In ja, kar nekaj je ljudi, kateri so nesramni in ne razumejo stiske oz. jo celo izkoriščajo za »pokanje« vicev. Enkrat je moj dragi ves razjarjen prišel domov iz službe in mi povedal, da se dva sodelavca že kar nekaj časa delata norca iz njega češ “jst pa nardim otroka vedno v prvo” ali pa “treba je znat” in “kdor zna pač zna” ali pa najboljša “sej če ti ne moreš bom pa jst, ti sam povej kdaj” pa še bi lahko kaj napisala. Pa veste kaj se je potem zgodilo. Njihovi ženi sedaj ne moreta zanositi. Pri enemu se trudijo že dve leti. Pri drugem pa eno leto. Sej jim ne privoščim, ampak zdaj vsaj vidita kako je to. Sem pač malo žleht.

Tale post me je res spravil v dobro voljo.

Le tako pozitivno naprej pa se bo vse uredilo.

Lp

Kako dobra tema, moram še jaz pristavit svoj piskerček. Najbolj banalna stvar, ki mi je bila v zadnjih šestih letih predlagana, je bila naslednja: ena kolegica od kolegice (saj že vemo, kako to gre) ni mogla s svojim možem zanositi, pa je šla sama za en teden v toplice, tam spoznala enega tipa in šla z njim v posteljo ter seveda zanosila. Nobenemu od udeleženih pa ni povedala, kaj se je v resnici zgodilo. Zakaj ne bi pa še jaz tega poizkusila? Joj, joj….

daisyB, zadnjič sem se menila glede tega s svojim osebnim zdravnikom pa mi je dobesedno rekel: ja, če ste pa poskušali imet otroke samo z enim partnerjem je to sicer iz moralnega stališča v redu, a iz biološkega stališča zelo zgrešeno. Pa se mi je ponudil, da me obišče….

Ma svašta

LP

Ja, groza.V več kot 5 letih zdravljenja neplodnosti sem slišala večino neumnosti, ki ste jih navedle. Dodajam še, “saj z otroci so tako same skrbi in težave, tako da, bodi srečna da jih nimaš”.

Po preiskavah, laparoskopijah zaradi endometrioze, ivf- u in obupu sem …zanosila. Spontano. Ni šlo za sprostitev, imela sem srečo. Moja sotrpinka iz neplodnostne pa po nekaj laparo in 6 ivf- ih.
Sva dokaz za to, da zgodba o spontani zanositvi po letih zdravljenja neplodnosti ni tako izjemna in edinstvena, kot pišete.

Še tri mesece in dobila bom težko pričakovanega dojenčka. Še vedno ne verjamem povsem. Veliko sreče vam želim.

ja, tale je prav močna.. na vse možne načine se trudmo, pa smo še zmeri brez sončkov.
Boli tudi ti, ko ti najbojša prijateljica (zanosila je z IVF), ki pozna vse potankosti, reče, da si v družbi manjvredna ker nimaš otrok! BOOOOLI

Vsi tisti, Ki nikoli niso imeli nobenih težav so itak najbolj pametni..

Dej tako, probaj tako, pejd sem, pa pol tja…. lalalalala pustijo naj nas pri miru, začnejo naj se ukvarjat s seboj

NOVA

Ej, super napisano in še kako resnično!

Po 12 letih boja( pa prvič je ratalo iz prve- IZM), me je najbolj zabolela izjava stare mame od moje svakinje, ko je izjavila, da oni so pa bili čist srečni, ko so mislili , da je svakinja v četrto neplanirano zanosila in da denarja nimajo( so na socialki, noben ne dela, ker se splača!), da jim ga kar midva dama, ket tako nikol ne boma imela otrok!- bilo je pa to 4 dni po mojem SS v 12 tednu!!- sem jokala kot dež naslednijh par dni, babnici hudobni pa sem pokazala vrata in pri meni ni več zaželjena!
Drugač pa, ja se spravljam v 7 postopek, pa se kar nekako ne morem odločiti, ker se mi zdi, da bi me negativen test čist potolkel, še bolj pa mojega dragega.
Saj enkrat se bo nam tudi nasmehnila sreča, do takrat pa bom razvajala svojo Ajko( psičko) in bom probala biti srečna !
Vsem želim srečo in en velik + v prihodnosti!
lp

Kojca, s tvojimi dobronamernimi nasveti si me nasmejala do solz, saj to je pravi balzam za ranjeno dušo v težkih trenutkih.

Kaj naj rečem… vse je že bilo stokrat povedano. Oglašam se prvič, ker mi je hudo in na žalost nimam več nobene prave prijateljice kateri bi lahko pojamrala. Ker takih komentarjev enostavno ne poslušam več. Se ji zjokala na rami, da trpim. Da sem že kot majhna punčka želela vsaj 3 otroke. Da imam izbrana imena za vse možne kombinacije… tri moške, tri ženske. Pri meni doma še ne vejo točno kako je z nama, pri fantu pa še manj. Starejša sestra ve samo delček zgodbe in njen komentar je bil: zdaj poznaš preveč nosečih okoli sebe, saj bo.Od mlajšega brata punca je nehote zanosila pa sta se pogovarjala možnosti splava (čeprav sem hvala bogu zdaj že tretjič teta). Sem jokala kot dež.
Vzgojena sem bila v verni družini in sem tudi fanta spravila na Brezje. Mogoče bo pa Marija rekla kakšno dobro besedo zame. Pa sem kasneje v svoji žalosti tudi boga preklela…in ko sem to storila sem si očitala: saj ni čudno da ti ne da otrok kakšna pa si!
A mislite da je bog na nas malo pozabil?:(

Punce, super ste. Vse imamo enake izkušnje, ko je treba biti pameten, jih je veliko. Tudi jaz sem dobila že kopico nasvetov – tudi kak ginekolog je komentiral, da bo za otročka treba pač seksati. Kdo bi si mislil! Moški se primitivno ponujajo z izjavami, kot so – pridem tudi na dom. Šla naj bi na morje, v toplice, se ga napila … Najbolj mi je bilo zanimivo poslušati nasvete, ko sem jemala klomifen in sem na UZ hodila – ne smeš na to misliti. Le kako ne, ko sem pa točna navodila dobila, kdaj morava? Sva se počutila kot dva zajca. Počasi se na to navadiš in enostavno ignoriraš primitivce. Znajo pa tudi tiste, ki jim je brez težav uspelo zanositi, kako pametno povedati. Ena, ki ni vedela za moje težave, mi je rekla, da tiste, ki so na umetni, tako jamrajo zaradi špikanja, da ona je morala pa roditi. Halo??? Kot da nam, ko nam bo uspelo, ne bo treba.
Prepričana sem, da nam bo vsem uspelo. Poguma nam ne manjka!