Še nekaj let nazaj so v Sloveniji vse označili za dislektike in so dobili folijo. Sedaj ločimo med disleksijo in skotopičnim sindromom, ki ga vi opisujete 🙂 Se pa strinjam z vami, folije lahko veliko izboljšajo. Ampak tudi za to je potrebno testiranje.

jasno, da je potrebno testiranje, folij je 12 odtenkov barv in potrebno je najti pravega.

Točno tako. Potrebno je ugotoviti tudi, s katere strani folije človek lažje bere, saj sta dve: svetleča in ostra stran.

Zakaj bi imel zelo izražene druge težave, če je problem samo branje in pisanje? Pa pisanje niti ne toliko, kolikor je zares res samo branje (grdega pisanja pač ne štejem ravno med težave, ker vem, da zna in zmore tudi lepe pisave). Težav s koncentracijo pri drugih zadevah res nisem opazila, niti kdorkoli drug. Po čem torej sklepate, da ima druge težave? Predvsem pa kakšne po vaše?
[/quote]

Bom spregledala zadnje provokativno vprašanje in odgovorila, saj bi morda koga res zanimal odgovor na vaše vprašanje.
Disleksija ni samo branje in pisanje. Prav tako ni disleksija ime za vse učne težave. Otroci so različni med seboj. Tudi ko govorimo o učencih z učnimi težavami, so le-ti med seboj različni.

Disleksija pomeni skupek težav: poleg bralno-napisovalnih še težave v kratkoročnem in dolgoročnem spominu, pomnjenje, način razmišljanja in reševanja nalog … Nezmožnost koncentracije za delo, potrebo po počasnem in sistematičnem učenju. Težave se pojavljajo vedno in povsod.
Disleksija ni edina učna težava. So še pomanjkanje koncentracije, hiper- in hipoaktivnost, motnje pozornosti in koncentracije, senzorična občutljivost … pa še bi lahko naštevala. Vse te težave so lahko med seboj povezane, ni pa nujno.

Vaš otrok bere slabo. To je vaša laična ocena njegovega branja in ne ocena strokovnega delavca, ki bi presodil, v kakšnem smislu je branje vašega otroka slabo. Slabo branje je sicer značilno za dislektike, vendar v prvi triadi ni to vedno znak disleksije. Veliko otrok ima težave z opismenjevanjem, k čemur spada tudi slabo branje. To pomeni da slabo berejo otroci z drugimi učnimi težavami in celo otroci brez učnih težav. S tem razlogom se otroke pusti do konca prve triade, da se opismenijo.
Dislektiki od prvega razreda ne berejo sami in samostojno, razen otrok z res blago obliko disleksije, ki pa odločbe in posebnega dela z njimi navadno ne dobijo. Predvsem pa obstaja možnost, da je vaš otrok zaradi samostojnega branja od prvega razreda sam razvil težave pri branju. Te težave niso disleksija, ampak pomeni čisto druge težave. Tudi obravnavajo in rešujejo se te težave drugače kot težave, ki izhajajo iz disleksije. Zato sem vam svetovala testiranje pri komisiji KUOPP, ki bodo v obširnem testu ugotovili točen izvor bralno-napisovalnih težav vašega otroka.
Pišete, da je bil napredek prvi dve leti, sedaj ga ni. To je običajno znak za težave s koncentracijo, lahko tudi težave, ki jih povzroči večji obseg dela. Smo šele septembra, lahko da vaš otrok potrebuje nekaj časa, preden se bo ustalil v šolski rutini po počitnicah in je to vzrok nenapredka. Pravzaprav, kaj iamte v mislih z napredkom? Nova učiteljica je lahko super, saj ga bo tako spremljal nov strokovni delavec, ki je očitno tudi vam simpatičen. Izkoristite dobre odnose s strokovnimi delavci.
Pišete, da otrok zbere motivacijo in koncentracijo, če ga na to opozorite in je zmožen opraviti delo. Če je v časovni stiski pa piše grdo. Grdo pisanje v časovni stiski je normalen pojav vseh ljudi in ima z disleksijo zelo malo skupnega. Dislektiki imajo nasploh težave zbrati koncentracijo in lepo pisati. Kolikor razumem je po opozorilu vaš otrok zmožen opraviti celotno delo v lepi pisavi. Dislektiki bi zmogli lepo pisanje samo poved ali dve, naprej pa bi pisali z isto pisavo kot prej (grdo). Tukaj bi potrebovala še podatke, kako vaš otrok drži pisalo. Pravilno? Kako močno pritiska na papir? Kako izrisuje črke? V drugem postu ste napisali, da zmore in zna lepo pisati in to ni ključna težava.
Pišete, da pomanjkanje koncentracije ne opažate drugje kot pri branju in občasno pri pisanju. Dislektiki imajo težave s koncentracijo v skoraj vsaki situaciji in pri šolskem delu, razen izjemoma v za njih zanimivih situacijah.
Poleg tega niste navedli, kakšno je otrokovo kratkotrajno in dolgotrajno pomnjenje. Kako si najlažje zapomni (vizualno, slišno) in kako se loti sestavljenih nalog. Na katerih področjih se še izražajo težave?

Iz opisa, ki ga sami podajate, se da sklepati na blago obliko disleksije, in na bralne težave, ki bi utegnile izhajati iz samostojnega učenja branja. Ne priporočam vam, da sami še naprej pacate z otrokom doma, ampak da ga pustite testirati strokovnim delavcem. Lahko je slika precej drugačna, kot jo sami opisujete in gre za zmerne in težje oblike drugih učnih težav, morda celo dejanske oblike disleksije.
Vaš otrok ima ta trenutek učne težave. Iz opisa, ki ste ga podali, se zmerne oblike disleksije ne razvidi. Za konkretno mnenje bi morala otroka sama pregledati oz. prebrati poročilo drugega specialnega pedagoga, ki bi testiral vašega otroka, saj veliko informacij manjka. Seveda ne izključujem možnosti, da bi se v tem primeru potrdila tudi disleksija. Zato še enkrat: vložite vlogo za usmerjanje, da bo otrok deležen strokovne obravnave. In ne poskušajte sami reševati doma.
[/quote]

?!? Ne vem odkod vam ideja o provokativnem vprašanju? Zastavila sem ga čisto resno, brez kakršnega koli namena provokacije. Glede na to, da smo zaenkrat samo doma opazili težave z branjem in pisanjem, ne pa tudi s čim drugim, se upravičeno sprašujem, kakšne so možne težave, če jih nihče drug ni opazil. Težav s koncentracijo pa, razen pri branju, sploh ne. Seveda pa dopuščam tudi to možnost. Ampak če je otrok sicer bil dosedaj vedno nadpovprečen (pa to ni moje opažanje, pač pa ocena učiteljic) pri vseh drugih zadevah, razen branju in sedaj deloma tudi pisanju, to slabo branje izrazito izstopa. Nima težav z nastopanjem, bralno značko vedno pove med prvimi (pa sam bere knjige, pomagamo mu potem samo pri obnovi), učenje pesmic mu ne dela težav. Tudi matematiko ima zelo rad. Rad rešuje tudi dodatne naloge. Samo glasno branje je tisto, kar je problematično. Celo ko sam bere knjige, ki so mu tudi zanimive, ga kar potegne vanje.
Še to glede učenja branja – črke je poznal že prej, branja pa ga je učila (na njegovo željo) učiteljica prve triade tako, kot se učijo brati v prvem razredu. Tako da to ne more biti razlog, da sami pacamo z njim. Za razliko od njega pa se je hčerka res sama naučila tako črke, kot tudi branja čisto sama že v vrtcu. Pa je črkovala (ne glaskovala, kot se sicer učijo v šoli), pa nima nobenih težav. Ona bere hitro in res tekoče že v prvem razredu male tiskane črke.
Kakorkoli že, bomo ga peljali na testiranje in potem videli kako naprej. Hvala vsem za predloge in tudi izkušnje.

Nam je bilo testiranje res v pomoc, da smo koncno vedeli na cem smo in je bil neizmeren obcutek olajsanja, ko je specialna pedagoginja svoje ugotovitve povezala z nasimi opazanji doma.

Uciteljici je bilo zal, da ni nic opazila… ampak pri toliko ucencih v razredu je najbrz res tezko.

Doma je sin dolgo delal domace naloge (par stavkov), mu je bilo neprijetno pri branju, se zavedal, da se muci z branjem, da mu ne gre… tako, da nam je zal, da nismo sli ze prej v postopke, ampak smo se doma lovili in neucinkovito trudili.

Tako da kot stars, ki je dal z otrokom to izkusnjo cez, priporocam cimprejsnje korake v smeri kot jih je opisala oseba z vzdevkom specialna pedagoginja.

. SO ” BRIHTNI IN IN”. Vasa bo najmanj doktor- brez sluzbe. Zaradi disleksije.

Mene še vedno zanimajo ocene??? Mislim da se potem da kaj več videt ali ne???

. SO ” BRIHTNI IN IN”. Vasa bo najmanj doktor- brez sluzbe. Zaradi disleksije.
[/quote]

Koliko uživate eni, če ste zlobni, pa vam ne privoščim, da bi imeli probleme z otroki, ker to nikomur ne privoščim. Pač nisem zlobna in povem samo svoje izkušnje. Doviliš, da jih? Ne ne bo doktor moja hči, ker ne študira medicine in tudi doktorata ne bo delala. Ja in,če znaš brati, sem ti napisala, da je že v službi.

Zakaj pa dislektik ne bi bil v službi? Veliko ljudi ima disleksijo in so v službah. Gojmir Lešnjak denimo.

Moj sin je star 7 let in je logopedinja pred počitnicami ocenila, da ima disleksijo. Sin je začel pozno govoriti, vendar sedaj govori pravilno, celo zelo knjižno, učiteljice so vprašale, če nismo od tu, ker imajo ostali otroci pač narečni naglas, on pa govori pravilno, tudi veliko bolj zapletenih besed, ki jih otroci te starosti običajno ne uporabljajo. Potem je bila fina motorika problem, ni hotel barvati, riše še zmeraj grdo. Sploh v primerjavi s sestrico, ki je stara 9 let in najraje prav riše. Sedaj je sin 2. razred in meša različne črke. Ko se je v 1. razredu učil črk, je vse ločil, med branjem pa meša. Prej je mešal N in J, sedaj to redkeje, a sta tu P in T. Ne meša ju zmeraj, a kar pogosto. Vidim, da ko se zbere, prebere vse pravilno, ko začne razmišljati, koliko bo moral še brati, pa gre vse narobe. Ko se je naučil malih črk, je dal v svoji glavi g in r v skupino črk, ki nista podobni velikim in po tej logiki sedaj tudi pri velikih črkah včasih meša R in G. Nekatere črke tudi obrača pri pisanju, Z, L, J, S… vendar odvisno kako kdaj, včasih nobene ne obrne na celi strani teksta, včasih pa kar precej. Kot da bi imel takrat slabšo koncentracijo, tudi pri številkah je tako. Po drugi strani pa je dobil z morja razglednico od sošolca in je bil tudi Z narobe obrnjen, pa namesto P-ja R, tako da ne vem, koliko so te napake običajne za 7 letnike. Niso nam predpisali nobene folije ali kaj takega, ne vem, kaj pričakovati vnaprej. V šoli ima logopedinjo in pomoč specialne pedagoginje. Logopedinja pravi, da gre pri njem hitro navzgor, a obenem govori o težavah, ki jih tudi sama opažam. Sploh kar zadeva koncentracijo. V stvari, ki ga ne zanimajo, ga je težko prepričati, kateri zvezek je za kateri predmet, mu je španska vas. Se trudim z njim, da pogledava zvezke in da bo v šoli hitro zamenjal zvezke med predmeti. Lahko mu dam 100 računov in jih bo rešil v par minutah, že v 1. razredu je osvojil poštevanko zraven sestrice, pri prepisovanju nekega teksta v zvezek pa ga je treba ves čas priganjati, za eno stran teksta potrebuje več kot eno uro. Specialna pedagoginja pa je rekla, da on težave nadzoruje z intelektom, da v vsej karieri še ni spoznala tako inteligentnega otroka, saj je menda pri nareku šel 15 besed nazaj in pomislil, da je namesto enega P-ja napisal F in ga popravil. Šele kasneje, ko je res moral napisati F, je pomislil, da tam prej ni bil F, ampak P. To je bilo v 1. razredu. Ne vem, če je sedaj v začetku 2. razreda pravi čas, da delamo kakšne dodatne teste ali je to spremljanje logopedinje in specialne pedagoginje v šoli dovolj. Težko ločim, kaj je posledica njegove nezrelosti in kaj morebiti disleksije. Vsi učitelji pa poudarjajo, kako je priden. Tako da vsaj pri vedenju ni težav. 🙂 Vljudno prosim za mnenje tistih, ki imate osebne in strokovne izkušnje.

Folije so namenjene tistim, ki imajo skotopični sindrom. Ta se pojavlja tudi pri otrocih z disleksijo oz. z znaki disleksije. Za to morate otroka peljati v Ljubljano na Inštitut za disleksijo, če ga želite testirati. Samo tam opraljajo teste, ki pa so plačljivi. Če bo rezultat pozitiven, vam bodo predlagali folije ali pa barvna očala (očala brez dioptrije).
Če imate logopeda in spec. pedagoginjo, potem ste en postopek usmeritve že imeli. Torej, ni potrebno dodatno testiranje. Spec. pedagoginja spremlja vašega otroka in ga bo delala z njim, da se bo naučil strategij, zaradi katerih bodo težave vsaj delno izzvenele. Vi ga podpirajte na močnih področjih (matematika, šport, glasba …) in poslušajte nasvete logopedinje in spec. pedagoginje.

Žal imamo v Sloveniji nekatere zadeve še premalo razvite. Zato danes prepoznavamo, da ima skotopični sindrom veliko otrok, ki so bili prek označeni kar z disleksijo, pa le-te nimajo. Znaki so si zelo podobni.
Podobno je pri avtistih, saj veliko otrok po našem sistemu razvrščanja pade med otroke z motnjami avtističnega spektra, čeprav nekateri niso avtisti, ampak imajo preobčutljivo senzoriko.
V tujini te zadeve že razločujejo, pri nas pa smo šele na začetku.

Lahko le iz lastnih izkušenj. Formalne “diagnoze” nimam, veliko “težav” sem dolgo povezovala s tem, da sem levičar. Za disleksijo sem prvič slišala, šele po srednji šoli…
Za levo/desno potrebujem razmislek, kaj je kaj;
za napise na steklu ravno tako čas, da opazim, kaj je zrcalno in kaj ne;
za tekst na gornji povezavi sem šele po par vrsticah ugotovila, kaj je z njim narobe…
še danes berem počasneje kot večina – a berem in razumem, kaj preberem.
Opaziti zatipkane napake – skoraj misija nemogoče…(super, da obstajajo urejevalniki besedil)
Kakšnega skakanja in vrtenja črk, kot kažejo v filmu – nisem opazila, mi pa domišlija običajno dela na polno…

Učenje branja pri meni je požrlo veliko živcev mame in je bilo sestavljeno iz veliko trmarjenja – k sreči z obeh strani. “Goljufanje” pri branju je opazila mama – ji je bilo poznano – njo je pri tem dobila učiteljica v prvem razredu (to je bilo pred 2. vojno). Z goljufanjem mislim, da ko je bil tekst že znan – sem ga z lahkoto ponovno “prebrala” in v šoli (prvi razred) brez problema preslepila učiteljico – zapomnila sem si (verjetno?) besede kot slikce. Tako sem lahko “prebrala” celo zbirko slikanic, s pravilnim obračanjem listov vred…
Branje na glas mi je bilo zoprno, čeprav sem poznala črke – mi je pa bilo (delno to velja še danes) vseeno, kako so črke obrnjene. Dejansko nisem razumela, zakaj ostali hočejo, da so črke postavljene vedno v isto smer. A je pa ja vedno A ne glede, kako je obrnjen…

Doma sva v prvem razredu (osemletke) z mamo brali vsak dan na glas – knjižico, ki je bila namenjena le učenju branja (da nisem mogla “po svoje” v naprej ugotoviti, kaj piše – pa tiste knjižice nisem marala). V začetku po par minut, potem pa sva določili koliko besed/stavkov na dan. Steklo – ne znam dobro razložiti, da sem pogruntala, kako je potrebno vse črke zaporedno povezati? – je po par mesecih vsakodnevne “vadbe”. Pa še potem, ko je nekako steklo, je mama vztrajala, da vadim, oziroma me “motivirala” z Vsevedom in kasneje z Zabavnikom.

Od drugega razreda sem počasnejše branje očitno kompenzirala in me pri drugih premetih ni pretirano motilo, no pri jezikih je bilo treba več vaje (mi pač ne ležijo).

Tudi moj 8-letni sin ima podobne težave kot sin avtorice in tudi disleksijo šele spoznavam in ne vem točno, kako sinu pomagati. Sin že dela enkrat tedensko s šolsko spec.pedagoginjo, ki je zdaj priporočila tudi testiranje, česar sva se z možem takoj lotila. V vsej trenutni zmedi si tudi sama najbolj želim, da sin opravi kvalitetni test, da vidimo, kaj sploh ima ter kakšno stopnjo. A se je že pri testiranju zataknilo, zato vas prosim za pomoč. Sama kot testiranje razumem enkratni obisk določene zato usposobljene osebe, ki bo na nek način na koncu postavila diagnozo, a spec.pedagoginja govori o tem, da testiranje traja več kot 1 leto (!?), ko sem šla do pediatrinje z namenom, da otroka testiramo, nas je poslala h klinični psihologinji, kjer bomo na vrsti šele čez 4 mesece, povedala pa je tudi, da jo bo sin obiskoval na 2 do 3 mesece in bo z njim delala (?). Tu smo zaenkrat ostali in mi ni nič jasno, zato vas prosim, kam naj torej peljem sina, da bodo čimprej ugotovili, kaj sploh ima in da potem skušamo pomagati, na društvo Bravo, na inštitut za disleksijo, nekaj je bilo govora o polikliniki, kam torej, hvala že vnaprej za vse odgovore in srečno.

Vaša pediatrinja in specialna pedagoginja govorita o dveh različnih stvareh. Najprej se morate pa vi odločiti: želite testiranje preko komisije KUOPP? To vam priporočam jaz, in to testiranje je mislila tudi specialna pedagoginja, ki s sinom dela.
Pregled KUOPP izgleda tako, da obiščete tri osebe (po potrebi lahko več). To so tri osebe, ki sestavljajo team za pravilno postavljanje diagnoze in bodo določene, da pregledajo vašega sina po tem, ko boste vi oddali zahtevek – vlogo za testiranje. En pregled je pri zdravniku (zadnje čase ni potrebno hoditi posebej tja, ampak zdravnik pregleda zdravstveno dokumentacijo vašega sina), drug pregled je pri psihologu in tretji pregled je pri specialnem pedagogu. Ko bodo člani komisije prejeli dokumetacijo vašega sina, vas bodo sami poklicali in povabili za pregled oz. testiranje. Torej se boste z vsakim posamezno dogovorili za termin. Pregled pri spec. pedagogu ne traja samo eno uro. Ena ura je po samem testiranju, namenjena pogovoru z vami. Ena do dve uri pa lahko traja testiranje. To ni neko šolsko testiranje, zato trajanje ni težava in vam ni ptorebno skakati v zrak, ker traja tako dolgo. Med drugim se vidi tudi, koliko pozornosti zmore otrok. Včasih v team vstopijo tudi drugi strokovni delavci, če se izkaže potreba za to.
Testiranje pri kliničnem psihologu – zakaj vas je poslala pediatrinja tja, vam ne morem odgovoriti, ker dokumentacije in primera vašega sina ne poznam. Očitno gre za kakšno drugo težavo, ki učne težave vašega sina dodatno spremlja. To nima povezave s testiranjem otroka preko komisije.

Še dodatek: ves postopek ne bi smel trajati več kot nekaj mesecev (veliko manj kot 1 leto). Žal moram popljuvati nekatere sodelavce. Pri nekaterih komisijah trajajo zadeve res predolgo. Svetujem vam, da se obrnete na društvo Bravo, se povežete s starši in jih povprašate, pri kateri komisiji je bil otrok pregledan, in kako dolgo je trajalo. Sama vam lahko svetujem komisijo iz Ljubljane, Kopra in Slovenj Gradca. Na vlogo, preden jo oddate, lahko dopišete, da želite, da se vloga odstopi določeni komisiji (čeprav vi ne spadate pod območje željene komisije). Do uveljavitve postopka, pa lahko s šolo sklenete pedagoško pogodbo, kjer se vpišejo prilagoditve, ki jih vaša spec. pedagoginja predlaga.

Gospa spec. pedagoginja,

najlepša hvala za pojasnila in usmeritve, veliko ste mi pomagali, saj sem si razčistila kar nekaj pojmov. Glede na zakon in pravilnik torej kot starša čimprej vloživa zahtevo za staršev za obravnavo, potem pa bo komisija usmerjala, kam vse moramo iti. No, naša spec. pedagoginja pa ni zahteve niti omenila, temveč me je kar takoj napotila po napotnico k otrokovemu pediatru, kateremu sem povedala, da bi radi pridobili “odločbo”, če bo ta potrebna, no ta me je pa potem napotil h klinični psihologinji. Žalostno je, da niti postopka ne znajo predstaviti pravilno. Še enkrat hvala.

Pozdravljeni,

predlagam vam knjigo “Dar disleksije.” Dislektiki so zelo bistri in nadarjeni ljudje. Svet okoli sebe dojemajo večdimenzionalno in ne linerarno kot večina ljudi. Tudi razmišljajo hitreje kot večina. Od tod njihove “težave”. V kolikor imate še kakšna vprašanja mi lahko pišete na: [email protected].

Lep pozdrav,
Ana