Pozdravljeni!

Sem 37 letnica, imam dobrega moža in 3 zdrave otroke. Vsi trije so zaželeni in načrtovani. Pred dvema letoma sva se odločila še za enega otroka. Ta odločitev je bila najbolj srčna od vseh. Po 3 mesecih nosečnosti sem spontano splavila. Bilo je zelo hudo sprejeti smrt otroka, šele pomoč terapevta je bila uspešna. Po 7 mesecih sem ponovno zanosila. Sedaj sem v 37 tednu te nosečnosti.

Že od začetka nosečnosti sem polega hudih slabosti doživljala močno skrb, če bo tudi s tem otrokom kaj narobe. Prve 4 mesece sploh nisem upala misliti, da se bo vse dobro končalo.

Kot da to ni dovolj, so v tem, zame zelo težkem obdobju, pri mojem očetu odkrili raka. Takrat sem jaz šla v bolnico spraševat zdravnike, jaz sem izvedela, da rak ni ozdravljiv, da očetu ostaja le še 3, 4 leta življenja. imam mlajšo sestro, vendar je večina bremena bila na meni (zaradi težav v nosečnosti sem bila v bolniški, zato sem “imela čas”). Pred mamo sem skrivala slabo prognozo.
Pred dobrim mesecem pa so zdravniki prognozo spremenili v samo nekaj mesecev življenja, tokrat so to na krut način povedali moji mami. Živimo zelo blizu, komaj 100 m narazen, zato sem seveda spet jaz tista (in ne moja sestra, ki živi 10 km stran), ki opazuje mamino žalost, poslušam njene strahove in ji pomagam iskat drugačne možnosti zdravljenja.
Ata je tak kot vedno, drži se svojega načela, da težav, o katerih se ne govori, sploh ni. Torej mama pri njemu ne more pričakovati pogovora ali podpore. Večkrat na dan se oglasi pri meni in mi pove, kaj ji je kdo povedal o novih možnostih zdravljenja raka. Potoži mi o vsaki bolečini, ki jo zaradi napredovanega raka čuti ata.
Mama se je pred 4 leti dolgo zdravila zaradi depresije (bila hospitalizirana skoraj celo leto), zato me zdja še posebej skrbi, da bodo pri njej spet izbruhnili znaki depresije.

Sploh ne vem za koga me bolj skrbi, ali za mamo ali za ata. Grozno se počutim, ker sem razpeta med takšnimi hudimi skrbmi in veseljem nad novim življenjem v meni. Ne vem, ali se sploh imam pravico veseliti, ko pa moj oče umira? Niti za hip ne morem pozabiti na to, vsak pogled skozi okno na njuno hišo me na to opomni.

Bliža se čas mojega poroda in od vsega si najbolj želim, da bi se nekam skrila in se v miru pripravila na rojstvo. Zamerim mami, ker me obremenjuje s skrbmi glede očeta in potem zamerim sebi, ker sem takšna. Čedalje bolj nemirna sem, jokava in razdražena. Na živce mi gredo celo moji lastni otroci, sem veliko bolj nepotrpežljiva do njih. Dobro je, da me mož za takšno ravnanje ne obsoja. ve, da mi je težko.

skrbi me tudi, da moj otroček občuti vse to kot jaz, da se moja žalost prenaša nanj in se bo rodil obremenjen z njo.

Kaj mi je storiti?

Spoštovana Mamita,

izgleda, kot da skrb za druge v vašem življenju mora biti prisotna in da brez tega sploh ne znate živeti. Najverjetneje se vam življenje že od nekdaj odvija tako, da ste z nečim zaskrbljeni. Ali so to številni otroci in z njimi povezane skrbi ali pa so to starši in njihove tegobe. Vsekakor pravega mesta za vas ni zaznati. Kot da ne bi smeli obstajati in štejete predvsem toliko, kolikor pozornosti namenite drugim.

Ob vsem tem želim, da pomislite, kako se ob vas, materi, počutijo vaši malčki, ki pa vas zares potrebujejo. Nočem vam vzbujati krivde in slabe vesti, želim, da razumete in slišite. Doživljajo vas podobno, kot vi doživljate vaše starše: čutijo, da ste preobremenjeni in zasedeni z neko stisko, da ste nedosegljivi (predvsem čustveno!), utrujeni in izmučeni. Če bi vam še otroci kaj potožili, čutijo, da bi bilo to morda za vas preveč. S tega razloga morda delujejo nezahtevni in pridni, še pomagati bi vam želeli, če bi znali. Otroci čutijo vse, kar se dogaja z vami, očetom, med vama, le besed včasih nimajo za to.

Vaša prva odgovornost je, da začnete najprej gledati nase in na svoje počutje. Da pomagate staršem in ste jim v oporo samo toliko, kolikor boste iskreno čutili, da vam to ni odveč in da vas samo skrbi. Vaša dosedanja dejanja presegajo običajne meje, kar pomeni, da vas v takšen odnos s starši vodi nekaj globljega, česar se vi ne zavedate. Morda že od nekdaj ne znate drugače ohranjati odnosa z materjo, kot tako, da ji v vsem ustrežete (če to želite ali ne), ste ji vselej na razpolago, se vam smili, deluje ubogo…in čutite, da je vaša odgovornost, da poskrbite zanjo. Nič ni narobe s tem, da ste kdaj staršema v oporo, vendar tukaj vaše zasebno življenje in počutje ostaja povsem odrinjeno, nepomembno in zamegljeno. Kot da živite njunega. In samo vi ste tisti, ki lahko takšno vedenje ustavite in spremenite. Vaša naslednja bolj pomembna odgovornost namreč je materinstvo in skrb za vaše otroke. Da lahko uživate z njimi, se jim prepustite, ste jim na voljo, čustveno odzivni in senzitivni na njihove stiske. Oni vas res rabijo, ker so od vas odvisni. Da se lahko čimvečkrat obrnejo na vas, vas začutijo, da ste prisotni, se vam potožijo in da čutijo varnost ob vas. Krivično je, da se je čustveno breme vaših staršev nevede prevalilo na vas, vi ste ga prevzeli nase kot največjo nalogo, ki jo morate rešiti, čeprav to ni res. Da preživite in se navidezno tolažite, da delate prav, “krivite in obsojate” vašo sestro ter ste jezni nanjo, ki vam pri tej “nalogi” ne pomaga. Ta jeza nima nobene zveze z vašo sestro (sami ste se odločili za pomoč staršem), temveč je v resnici namenjena vašim staršem, do katerih pa je ne upate začutiti, saj čutite, da bi bilo to zanju preveč.

Če vam je mož v pravo oporo, jo poiščite v njem s pogovori. Vaši poskusi skrbi za starše so na kratek rok učinkoviti le zanje, predvsem mater, ki svoje breme in jamranje prenese na vas. Nikakor pa niso učinkoviti v pravem pomenu besede, saj ob tej pomoči vi čutite odpor, jezo, odvečnost, nezadovoljstvo, razočaranje, vendar jo kljub temu izvajate, občutki pa se le kopičijo znotraj vas. Dokler vaša skrbnost do staršev ne bo osnovana na pravih temeljih, da jima boste v oporo samo takrat, ko boste to iskreno čutili, da želite narediti in ne da jima boste avtomatsko in brezpogojno na voljo, vas bo čustveno razžiralo in vam jemalo še kako potrebno energijo. Staršem lahko pokažete skrb npr. samo s kakšnim telefonskim klicem, namesto da ste jima fizično na voljo ure in ure. Ko boste dovolj jezni nase in se boste temu početju zoperstavili, z oporo vašega moža, vas bo najprej navdajala krivda (češ da staršev ne spoštujete, jima ne pomagate…) in če boste dovolj vztrajni in prepričani v svoje občutke, se boste sčasoma počutili bolje. Moža lahko prosite, naj vas opomni, kdaj boste šli čez mejo, saj vam bo to pomagalo uvideti težave. Prav je, da se najprej vi počutite dobro kot ženska, žena in mati ter nato črpate in dajete energijo drugim iz takšne osnove. V nasprotnem predstavlja samo čustveno breme za vas in začaran krog obupa in žalosti, v katerem duhu živi vaša družina.

Znak, da ste starševsko vedenje do neke mere zajezili in tako zavarovali sebe in svoje življenje, bo sprememba dejstva, vaše omembe “Na živce mi gredo celo moji lastni otroci, sem veliko bolj nepotrpežljiva do njih.” v “starši mi gredo na živce, do njih sem nepotrpežljiva”. Takrat boste iskreni do sebe in do vseh okoli sebe. Če je nečesa preveč, to staršem povejte. Povejte, da mater razumete, da ji je težko, vendar da morate najprej poskrbeti za svoje otroke, njej pa zaupate, da se bo znašla. S tem boste sočutni, pa hkrati odločni.

Vse dobro želim vam in veliko miru ob prihodu novorojenčka.