Dragi moj nonič,

danes mineva osem let, odkar si za vedno zaspal. Tiho, doma, popoldne, ob 15.50.
Bolezen se je prikradla, hitro se je oprijela tvojega telesa. Najprej ti je možganska kap vzela dar govora, prizadeta je bila motorika. Le s težavo si lahko sedel, bil si popolnoma odvisen od nas. In vendar smo te imeli ob sebi. Gledali smo te in ti si nas gledal, se nam smejal, nam poskušal povedati, da nas imaš rad, a mi nismo razumeli, kaj nam želiš povedati.
A nato, prišel je 1.april 2000. Šla sem v trgovino. Ko sem se vrnila, je teta rekla, da si zaspal za vedno. Nisem verjela, mislila sem, da to ne more biti res. A vedela sem, da čeprav je bil 1.april, se s tem ni šalila.

Dragi nonič, bil si mi kot oče. S teboj in z nono sem živela od rojstva, vzgajala sta me. Bil si moj največji kritik in oboževalec.

Danes ti bom nesla rožice in ti prižgala svečko. To je edino, kar lahko še naredim zate.

Tvoja vnukinja