Čustvena motnja
Najprej lep pozdrav vsem skupaj. Sem študent, ki sem doživel anksiozno motnjo. Na tem forumu, sem že predčasom pisal o mojih težavah. Hvala vsem, ki ste mi svetovali. Sedaj se anksioznost ne pojavlja več. Vendar so se začeli pojavljati drugi simptomi, kot so (čustvena motnja, šumenje v ušesih ter napadi panike). Vendar je sedaj napočil čas, da saniram vse moje težave. Ne vem natanko, kam bi se lahko obrnil po pomoč. S strani CSD-ja nisem dobil nobenih konkretnih odgovorov. S starši sem bil na skupnem srečanju s socialno delavko. Socialna delavka je dejala, da si mora vsak polnoletni dijak oz. študent urediti lastno življenje, vendar si sam v tem trenutku ne morem pomagati. Kam bi se lahko obrnil po pomoč. Ali obstajajo kakšne izvehospitalne inštitucije, ki bi mi lahko ustrezno pomagale. Izhajam namreč iz zelo čustveno zafrostrirane družine. Pod prvo točko, bi navedel stalno vmešavanje babice v moje zasebno življenje. To mi je podrlo moj čustveni in mentalni sistem. Pod drugo točko, bi navedel konstantno stresno stanje, ki sem ga doživljal v zadnjih 5-6 letih. Pod tretjo točko bi povedal dejstvo, ki me je najbolj prizadelo. In sicer; svojih bioloških staršev sploh nisem čutil, sploh nisem bil deležen ljubezni od njih. Pod zadnjo točko, pa bi navedel problematiko osamosvojitve. Pred časom približno eno leto nazaj sem bil v študentskem domu v Ljubljani, kjer so me starši, najbolj babica, klicala kdaj pridem domov in podobno.Ti klici so se pojavljali cca. 2-3 dnevno. Meni je to izpiralo živce. Sedaj, ko živim doma, mi konstantno govorijo zakaj ne grem na svoje. Doma mi sploh ne verjamejo kako se počutim. Češ, da z mano ni nič narobe. Res ne vem, kam bi se lahko obrnil v tej situaciji. Hvala vsem za nasvete.
Lp!
Pozdravljeni, g. Quantum!
Ja, kar avtomatsko se mi je zapisal tale g. pred Quantum (ki ga sicer običajno ne uporabljam na forumu, običajno le vikam) – jasen znak, da ste že odrasel in vsega spoštovanja vreden gospod. 🙂 Gre pa očitno za čisto podzavestno prepoznavo, koliko tega v vašem življenju manjka – da bi vam ljudje, predvsem tisti najbljižji in zato najbolj pomembni, dovolili, da svoje življenje lahko živite v miru in na dostojen način. Da bi vam dovolili, da ste sami svoj gospod. 🙂
V prvi vrsti se boste morali sami odločiti, da to želite (no, prvi korak ste že storili, saj ste zapisali, da ste se odločili »sanirati vaše težave« ;)). In nato tudi tvegati, da to vašim najbližjim ne bo všeč (kot jim ni bilo do zdaj)! In kljub temu vztrajati na svoji poti. Na tisti poti, ki jo vi prepoznavate kot svojo, ne vaši bližnji!! (Vaši bližnji očitno ne vedo in ne znajo dobro razločiti, kaj je dobro za vas (konec koncev to veste samo vi!!), ampak z vami samo manipulirajo in vas uporabljajo (verjetno sicer nehote, a vendar vas!) za zadovoljevanje svojih čustvenih potreb (pridi domov – odidi že). Žal mi, da sem morala to tako strogo zapisati, a tako je razbrati iz vašega opisa. Res pa je tudi, da najkasneje v študentskih letih se naj bi človek osamosvojil in začel skrbeti sam zase: torej vedel, kaj je zanj dobro in temu sledil, ne glede na morebitno nasprotovanje domačih. V tem je imela socialna delavka zelo prav.
Vaša čustvena motnja (in ostale težave) je verjetno tudi odraz čustveno motenega družinskega sistema, v katerem živite, in ki vas noče izpustiti iz svojih »krempljev«, saj ve, da si se sicer moral soočiti s samim sabo oz. na nekem področju živeti drugače:morda samo tvegati vašo osamosvojitev in s tem manko »družinskega grešnega kozla« oz. »kante za smeti« – se mi dozdeva, da sta to vaši vlogi v družini… Idealno bi seveda bilo, da bi šli na družinsko terapijo in bi vaši starši (in babica) tam začutili, kaj vi res potrebujete, kakšne so potrebe mladega odraslega, študenta, kaj pomeni ta čustvena motnja, napadi panike itd. Oz. da bi vas nato starši zaščitili pred babičino vsiljivostjo oz. vas glasno podprli, da ste dovolj stari, da se boste sami odločali, kako naprej. Ste kdaj poskusili starše povabiti na terapijo? No, v kolikor to ni možno oz. se starši ne strinjajo, ste glede na svojo polnoletnost zmožni in dolžni poiskati v prvi vrsti terapijo zase. Tudi če se doma nihče drug ne želi spreminjati (v tem trenutku), lahko začnete vi pri sebi.
Sprašujete, katere so tiste izvenbolnišnične institucije, ki vam lahko pomagajo? Glede na opis družinskega ozadja vaših težav, je zagotovo ena od možnosti tudi terapevtska obravnava pri zakonskem in družinskem terapevtu, ki je strokovnjak tudi za obravnavo čustvenih in tesnobnih motenj oz. vseh težav, ki izhajajo iz neurejenih in nerazmejenih medosebnih odnosov (seznam centrov najdete na http://www.zdt.si). Morda se lahko obrnete tudi na študentsko posvetovalnico, kjer mislim, da imajo tudi usposobljeno osebje za študente v stiski. Sicer pa menim, da bi vam bilo v pomoč, v kolikor bi ponovno skušali dobiti mesto v študentskem domu (ali pri zasebniku), v kolikor ste še študent. Mislim, da bi vam tudi pri tem morda lahko pomagali v študentski svetovalnici ali morda vaša svetovalka na CSD ali vaš psihiater s kakšnim priporočilom za hitrejši sprejem v študenta (domnevam, da vam je on postavil omenjene diagnoze). Konkretneje pa vam bo znal svetovati verjetno tisti strokovnjak, na katerega se boste obrnili, ki bo lahko na podlagi osebnega pogovora z vami presodil, kaj je za vas najbolj ustrezno in ki tudi pozna institucije v vašem lokalnem okolju – morda bo za prvo presojo zadosti že telefonski klic ali kratek uvodni razgovor pri terapevtu. Mislim, da bi vam koristila tudi vključitev v kakšne skupino (vrstnikov) – lahko tudi čisto interesno druženje ali pa kaj za osebnostno rast ali za premagovanje čisto konkretnih čustvenih težav. Morda pa ima kak predlog še kdo od uporabnikov.
Vsekakor vam čestitam, da ste se odločili »sanirati« svoje težave in s tem že naredili prvi korak v smer reševanja! Ohranite svoj pogum in voljo! In ne ustrašite se nasprotovanja domačih – vem, da je to tisto, kar je običajno najbolj boleče – ljudje si želimo potrditve, spodbude in podpore pri svojih odločitvah, predvsem od naših najbližjih. A vi jih boste, ker jih ne dobivate doma, pač poiskali drugje!
Vse dobro in pogumno naprej!