Pozdravljeni!

Z partnerjem sva skupaj 2 leti (stara sva 19 in 22). Na začetku sva se zelo dobro razumela, k meni se je preselil pred enim letom, ko se je odločil za študij v bližnjem mestu in je prišlo do tega, da je življenje obeh pri meni doma bilo cenovno najbolj ugodno (njegovi starši sicer nimajo nikakršnih finančnih težav, prav nasprotno, medtem, ko pri meni doma gledamo na vsak cent kje ga zapravimo), pa tudi moji starši so si na nek način želeli, da sem še zadnje leto srednje šole doma – češ, da mi bo lažje končati letnik, saj doma vseeno nima toliko obveznosti kot bi jih imela “na svojem”.

Kmalu po njegovi “preselitvi” k nam, je prišlo do številnih težav v najini zvezi. Najprej sva se začela prepirati za vsako malenkost (on je popolnoma brez reda, ne skrbi niti redno za svojo osebno higieno, skratka včasih imam občutek, da je popoln primer “maminega sinčka), vedno znova in znova je obljubljal, da se poskuša spremeniti in da se bo spremenil, vendar tega še do današnjega dneva nisem dočakala (ne nisem ga hotela spreminjati ampak mislim, da lahko fant pri svojih 22 skrbi za svojo higieno brez, da ga nekdo opozarja naj si umije zobe, naj se stušira ipd. Sama imam pa rada red (nisem obsedenka z redom, ampak vsaj v osnovi mislim, da lahko vsak za sabo pospravi in skrbi za osebno higieno!). Skratka tako se je začelo.

Nadaljevalo se je z tem, da fant sploh ni redno obiskoval faksa in niti ni študiral kakor se spodobi za študenta. V bistvu je na faks šel zelo redko, niti malo ni pogledal ali se pozanimal, kaj se dogaja na faksu oz. kako je s snovjo, ponavadi je doma ležal na kavču, spal, sedel pred računalnikom in gledal televizijo, občasno je pomagal pri delu mojemu očetu. Na koncu je privedlo vse skupaj do tega, da faksa ni naredil in da je nehal študirati.

Ko se je še to zgodilo, je meni bilo vsega dovolj in sem mu jasno in glasno povedala, da bi rada, da zaključiva z najino zvezo, ker imam vsega dovolj in ker si ne želim fanta, za katerega imam občutek, da je kot otrok. Seveda je on to vse skupaj izkoristil in obrnil tako, da je na koncu izgledalo, kot da sem jaz naredila ne vem kakšne napake (od tega da so sumili nezvestobo pri meni ipd, kar sploh ni bilo res!) v zvezi in da zdaj želim vse skupaj zaključiti zaradi tega. Zgodilo se je to, da so se moji starši v vse skupaj zelo vmešali in na koncu smo prišli do tega, da sem doma bila “vsiljivka” on pa ubogi revček, ki sem ga jaz strašansko prizadela.

Naj dodam še to, da je moj partner velikokrat pijan in zelo pogosto pije alkohol, kar mene zelo moti, ker je alkohol za njega nekaj kar pač je vsakdanja zadeva in za njega ni nič narobe, če bi bil vsak dan pijan. Zato sva se ogromno prepirala. Ko mu to omenim on zanika in ne prizna, da je pogosto pijan, sploh nikoli ne prizna, da je pijan!

Skratka po prepiru, ki smo ga doživeli pri meni doma, po vseh obtožbah zoper mene, brez kakršnih koli dokazov, sva se z fantom nekako dogovorila, da še bova poskusila rešiti najino zvezo – no to so se pravzaprav odločili moji starši in on! Sedaj si išče delo, da bi lahko šla na svoje, saj trdi, da so za vse skupaj krivi moji starši in da bo, ko bova na svojem popolnoma drugače … No ja hmmm, mogoče ja, mogoče ne!

Njegovi starši se v najini zvezo ne vmešavajo. Moti me, da mi vedno kupujejo neka darila (po navadi pregrešno draga), in da popolnoma znorijo ko me zagledajo, me objemajo ipd. Zato imam vedno slabo vest, ko pomislim, na to, da bi to zvezo zaključila.

Posledica vseh preteklih dogodkov je, da sem sama izgubila vsako poželenje po njem, da mi gre vse na živce, da mi gre na živce kadar me objame, poljubi ipd. Najraje bi ga odrinila … Ko pa pomislim, da bi šla narazen, pa me začnejo pestiti skrbi v zvezi s tem, kako naj mu vrnem denar s katerim mi je kupoval darila, kako bodo to sprejeli pri meni doma, kaj če bo mi potem žal …

Skratka zelo sem zmedena, ne vem kako rešiti zvezo, če se to zvezo sploh rešiti da in ne vem kako naj jo zaključim. V zadnjem času sem mislila celo, da bi zdaj počakala, da najde službo in greva živet na svoje potem pa se jaz odselim in ga zapustim, saj res nočem več čez tak pekel kot sem ga doživljala doma ob prvem “razhajanju” …

Kaj mi svetujete? Kaj naj storim? Kako naj rešim/zaključim zvezo?

Hvala in lep pozdrav!
Ness

Spoštovana Ness,

v vaši zgodbi je res čutiti veliko zmedenosti, neodločnosti, kot da vse stvari stojijo na napačnem mestu. Težko je razbrati, kaj točno je konflikt prepirov z vašim fantom in razlog za zaključek zveze. Npr. ali vas moti (in kaj za vas pomeni) to, da fant ne študira in kot pravite, nič ne dela ali to, da imate fanta z nezaključenim študijem? Idr. Čutiti je, da je vaš fant v neki stiski, ki jo med drugim rešuje tudi z alkoholom, prav tako nanjo kažeta izguba motivacije in pomanjkanje vere v fantove lastne sposobnosti. Morda je njegova stiska povezana s pogrešanjem njegovih staršev kot bolj čustveno dostopnih, razumevajočih in odzivnih. Lahko ga boste razumeli, kako se ob njih počuti, saj je tudi vam neprijetno ob srečanju z njimi.

Vašega fanta tudi ne doživljam kot konfliktnega, prej nasprotno, oddaljenega, zamišljenega in tihega, vas pa kot nemirno in nezadovoljno dušo, ki želi stvari urediti na nek način in poiskati svoj mir. Morda je bistvo problemov bolj kot s fantom povezano z odnosom z vašimi starši, ob katerih se morda ne počutite povsem razumljeno, sprejeto in slišano in bi si želeli več svobode, sproščenosti in razumevanja do vas.

Vsekakor odgovore na vprašanja, ki vas pestijo, poiščite v pogovorih s fantom. Teh vam nihče ne bo mogel dati. Bodita čimbolj razumevajoča, potrpežljiva, ne obsojajta se in se predvsem držita želje, da bi res rada razumela in začutila drug drugega, torej kako se počutita drug ob drugem in kaj vaju je privedlo do situacije, v kateri sta. Želim vama vse najlepše!