Hvala vam, Tatjana in vašemu možu, da se borita za pravico za vašega Bora in nenazadnje za dobro vseh nas in predvsem naših otrok.

Zdravja v novem letu želim vam in vašim dragim.

Stari ljudje, pametnejši od mene so mi dejali, ko mi je leta 2004 umrl bratranec (star še ne 5 let), ki je bil center mojega sveta, da ne smemo jokati predolgo za otroci, ker se duša otroka ustraši in ostane tu, kar pa ni prav. Nedolžne, mlade duše moramo pospremiti na lepše z nasmehom in brez solza (prosim ne razumeti narobe, vem da bolečina para in da je nasmeh v tistem trenutku smatran za skrajno neprimernega) zato, da je tudi njim lažje zapustiti svoje ljubljene. Še danes, ko pomislim nanj se mi ob nasmehu in lepih mislih nanj utrne solza, za katero rada pomislim da mi jo pošilja on.
Stara sem 28 let in priznam, nisem doživela takšnih izgub kot veliko vas tu. Do današnjega dne me je zapustilo veliko sorodnikov za katerimi mi je bilo hudo (za nobenim tako kot za našim angelčkom Miranom) vendar mi je nekako uspelo samo sebe prelisičiti, da so šli na lepše, da jih več ne boli in da sedaj (dedi) več ne potrebuje palice za hojo…. Res je, da so bili to po večini starejši ljudje (katerih naravno smrt nekako lažje sprejmeš in preneseš) pa vendar so bili “moji”. In vsi so tu, v meni in v vsem živem okoli mene…tako kot je napisala AN

Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki pihajo,
sem sončni žarek v zrelem žitu,
sem diamantni lesk snega.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudiš v jutranji tihoti,
sem uren, dvigajoč polet
ptic, krožečih v zraku,
njih vesel ščebet.
Sem zvezde, ki sijejo v noči.

Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj. Ni me tu.
Ne spim.

Naš mali Miran zdaj igra nogomet, ki ga prej ni mogel zaradi bolezni. Teka in se veseli z vsemi ostalimi otroki, ki sedaj počnejo kar so si vedno želeli a niso mogli. Ob vsem tem pa vem, da tudi pokukajo doli na nas in pričakujejo nasmejane obraze. Mar ni to vse kar so pričakovali od nas tudi ko so bili tu? Zato ko se zazrete v nebo, pošlite nasmeh vsem tistim, ki so bili preposebni, da bi ostali znami in jih je nebo vzelo za svoje zvezdice.

Vsem želim mirno leto 2012 in naj vas božajo topli sončni žarki, ki so podaljški nežnih ročic.

Pozdravljeni gospa, Borova mami.
Šele zdaj sem zasledila vaša sporočila in ne morem se načuditi koliko moči ste uspeli zbrat za vse to.
Žal mi je, da je Bor umrl. Tako težko je tu sploh kaj povedat. Po smrti otroka je vse grdo. Ko pa za trenutek kaj malo zadiši, pride krivda, kako lahko občutim kaj dobrega, če pa mojega otroka ni tu. Občutja groze, neskončne žalosti, nemoči…
A ste čudovita mami, tudi Bor bo za vedno pri vas, saj ga nosite v sebi…tudi mi smo ga malo spoznali preko vašega dela. Je moralo biti res pestro ob njem, ta vitek deček in energija v velkih očkah.
In, prava borka ste. To ste bili že od nekdaj. Ne dopustite krivic, kot mnogi od nas. Nekaj so lepe besede, nekaj drugega pa resnično ukrepanje. Vi ste to zmogli, v tem našem slovenskem okolju.
Vse dobro vam želim, pa oglasite se kaj, kako ste, kako vam je…
Tjaša