Ubistvu sem en teden kr normalno jedla (bele moke ne,nič sladkega,malo OH). Res nwm zakj sm se potem kr naenkrat zredila za 1 kilo? tudi gibala sem… Potem sem bila spet tako jezna in sem pojedla še manj moja mami mi govori,da to ni v redu in naj več pojem v glavi vem da ima prou ampak moj strah je da se bom zredila in tega NOČEM! 2 tedna nazaj smo odčle k zdravniku dat kri in moja kri je zelo zelo dobra ,bila sem vesela tako kot moja mami… A potem sem začela spet hujšat.. Pa še nekaj bi oprašala usako jutro morem pojest 2 žlički meda drugače se ne počutim dobro. zakj to?

Hči je pred tednom umrla zaradi anoreksije.. Nimam več za kaj živeti…

Obuppana mama, pozdravljena!

Moje iskreno sožalje!

Že nekaj časa razmišljam, kaj bi vam napisala. Ob takšni tragediji mi zmanjka besed. Kako se držite? Upam, da imate podporo bližnjih v tem času.

Če vam ni pretežko in preveč boleče, bi si morda želela kaj deliti o vaši deklici tukaj na forumu z nami?

Pozdrav, Vesna

Pozdravljeni,

Berem ta forum in ne pridem do odgovora. Sem mati 14 letne bolne hčerke,ki je tudi zapisana pod diagnozo anoreksije,saj ima 147 cm in 32kg. Ima tudi motnje s kostmi, z rastjo,ima osteoporozo in osteopenijo. Mogla bi jemati kalcijev karbonat in D3 kapljice,vendar mi odklanja hrano in zdravila,še posebej zato,ker so mi rekli,da mora iti v bolnico in da naj za sprejem vse uredim. Ne vem ali bo počitnice imela ali pa bo lahko pričela z zdravljenjem septembra.Zelo me skrbi zanjo,saj jo je izjava zdravnika,da gre v bolnico močno prizadelo. Mene krivi,da sem jaz kriva,ker mora v bolnico,da jo nimam rada …jaz se pa za te njene besede močno sekiram. Grozi mi ,da bo nekam pobegnila,da jo tik pred bolnico ne bomo našli nikjer. Zelo je navezana name in na dva kužka,ki jih je dobila po njeni želji. Zanima me ali ima že kakšna na tem forumu izkušnje z bolnico na pediatrični kliniki? kako se je obneslo zdravljenje? Skrbi me,da bo hčerka protestirala pri hrani in da se bo še bolj zaprla vase,še posebej ,če ne bo imela počitnic.
Kaj mi svetujete,prosim za vaš odgovor,lp Pikicapokica

Živjo,
Imam en velik problem in vas prosim za pomoč preden Bo prepozno.
Stara sem 14 let, kmalu bom 15 . Imam 165cm in 43kg. Bojim se da imam anoreksijo saj od prejšnjega poletja dalje stalno mislim na hrano in to, kako se ne bom zredila. Do sedaj sem večkrat hujšala tako da sem zelo malo jedla in veliko telovadila. Trikrat na teden treniram ritmično gimnastiko in veliko pokurim zato zelo lahko shujšam. Včasih sem imela 46kg in sem prišla do 42kg, včasih celo do 41kg. To so opazili tudi doma, ker sem se hrane otepala. Resno so me vzeli v roke in začeli prepričevati naj zazčnem jesti. Večkrat smo imela hude bitke in pregovarjanja glede mojega prehranjevanja. Večkrat sem bila lačna in takrat me Je začelo zebsti in imela sem modre ustnice. Mami Je bilo takoj jasno, da sem presuha in se telo ne more niti ogrevati več.

Največji problem Je, da sem to dojela a se bojim da Je prepozno. Nimam še razvitih prsi in menstruacije.
Zdi se mi da se mi Je tudi rast ustavila.

Zdaj ne upam priznati mami in se ji zaupati. Prosim pomagajte, rada bi se zredila in dobila menstruacijo ampak se bojim, da Je pubertete konec in ni več poti nazaj. Kam naj se obrnem po pomoč?…??.

Hvala za odgovore…..

Neumna, nerazvita suhica. :((((((

Zdravo
Tudi mene so lani, pri 16h poslali v bolnico na pediatrično in sicer na zadni dan šole, tako da mi je bilo res grozno, vsi načrti so propadli in vse to… Takrat sem imela 155 in 40,5kg, niti ne tako kritično. Tudi jaz sem prosila starše pa vse, samo ni nič pomagalo. Tudi da bi pobegnila mi je prišlo na misel…
No tam je bila zame osebno zelo slaba izkušnja. Medicinske sestre so obup, ko je bil čas za hrano so na začetku še preverjali, potem pa nič več, tako da bi lahko tudi goljufala… Pojedla sem sicer vse in včasih še kakšen kos kruha, čeprav ponavadi nisem smela jesti, tudi če sem bila še lačna… Premalo se prilagajajo vsakemu posamezniku, npr. zajtrki so bili grozno majhni, le eno sadje na dan, kosila pa taka da te še 4 ure boli trebuh. Po enem tednu sem šla domov in vsake toliko časa šla k psihiatrinji v 5. nadstropje (drugače sem bila na endo, kako je tam gor ne vem). Psihiatrinja je večinoma govorila le o pomembnosti hranil in podobne zadeve, katere imam(o) že itak vse naštudirane… Problema še ni konec, teža je sicer zdaj ok, ampak psihično pa nisem naredila nič, le še bolj sovražim svoje telo, ker so me takrat, ko bi najbolj potrebovala oporo bližnjih in prijateljev za en teden zaprli tja not, me kasneje zredili in nato mislili, da bo vse v redu..
Poskusite se še enkrat pogovoriti s hčerko in jo vprašati, kako si ona želi, da poteka zdravljenje. Morda bi bilo bolje, če bi se zdravila le ambulantno pod pogojem, da tam dobi dovolj razumevanja, družbe in se ne vrti vse samo okoli hrane, ampak da začne počasi uživati življenje in premaga strah pred hrano in pridobivanjem teže… Ampak zdaj seveda ne vem, kako je v vašem primeru, pač treba se je prilagoditi vsakemu posamezniku… Ker tam je problem to, da vse mečejo v isti koš in potem zdravljenje ne more biti učinkovito za vse..
Veliko sreče

Pikicapokica76, pozdravljeni!

Gospa, vaša hči je v resni nevarnosti glede svojega zdravja, če ne celo v življenjski nevarnosti. Je podhranjena, kar se že močno kaže na telesu, torej zmanjšana kostna gostota. Vprašajte zdravnika, kakšne so lahko posledice, če takšna podhranjenost traja dlje časa. Mislim, da je prognoza zelo slaba. Tukaj je na prvem mestu njeno preživetje in telesno zdravje. Tukaj je potrebno ukrepati in preprečiti, da se ne bi zgodilo, da bi morala vaša hči živeti do konca življenja s kroničimi okvarami organov ali kaj podobnega. Verjamem, da je jezna na vas, da bi rada imela počitnice, vendar žal, je to sedaj sekundarnega pomena. In prepričana sem, da ji v bolnišnici ne bo všeč, vendar žal, je tudi to sedaj sekundarnega pomena. Zdravniki ne pošiljajo na bolnišnično zdravljenje kar kogar koli in če zdravnik pove, da je to potrebno, potem je to potrebno. Zaskrbljujoče je, da hči ne jemlje predpisanih zdravil za osteopenijo in doma ne zmore jesti, kar je še dodaten argument, da potrebuje strokovno pomoč.

Če hči pove, da je nimate rada, ji vedno lahko poveste, da ravno zato, ker jo imate rada, ji ne boste dovolila, da bi sebi škodovala. Z njo se prej pogovorite o odhodu v bolnišnico, povejte ji, da se gre tukaj za njeno življenje, da ji ne morete dovoliti, da bi se uničila ali končala s kakšno kronično boleznijo, s katero bi se morala ukvarjati celo življenje. Ene počitnice bo težko spustiti, vendar še težje bi ji bilo do konca življenja imeti posledice na kosteh, z menstruacijo, plodnostjo ali še čim drugim. Ne želim vas strašiti, vendar dolgotrajna podhranjenost ima lahko res resne posledice, da ne omenjam, da se lahko konča tudi s smrtjo.

Predlagam, da ta čas, ko se pripravljate na vstop v bolnišnico, izkoristite tudi za psihološko pripravo hčere na vstop. To pomeni, da govorite z njo o tem. Če bo vsaj malo razumela, da to ni kazen, da tega ne počnete za to, ker je nimate rada, ampak da gre v bolnišnico zato, da bo ozdravela, ker je bolna, potem tudi ne bo zbežala. Dobro je, da se skupaj z možem pogovorita najprej med sabo, potem pa še z njo o vsem tem in oba zavzameta isto stališče, da bolnica je žal sedaj neizogibna, njej pa omogočita, da se jezi, da protestira, da je razočarana, dovolita ji, da izrazi vse, kar čuti. Tudi jaz bi bila slabe volje, če bi morala med poletjem biti v bolnišnici, kako grozno mora biti šele 14 letni deklici.

Kakor sem razbrala, se počutite zelo krivo. Pomembno pa je, da tukaj vi pri sebi razčistite, zakaj želite, da gre hči v bolnišnico. Vi niste kriva, da je hči zbolela in niste slaba, ker jo boste poslala v bolnišnico, ker ji s tem ne škodujete, ampak ji pomagate. Če bosta vidva z možem v to prepričana, bo to tudi hči lažje sprejela. Če pa bosta bila tudi vidva neodločna, potem bo verjetno tudi hči močneje zavračala bolnišnico.

Govorila sem z veliko dekleti, ki so se zdravila na pediatrični kliniki. Vsaka do sedaj mi je povedala, da so pridobile na kilogramih, so pa pogrešale več pogovorov. Vendar glavni cilj je bil uresničen, vsa dekleta so preživela, pridobila so na teži, ki je potrebna za življenje ter za osnovno fizično zdravje. Vsa pa so si potem tudi poiskala v kasnješih letih še psihološko pomoč. Bolnišnica je žal šele začetek poti, tako za vašo hči, kakor za starša. Res da v bolnišnici niso idealni pogoji, vendar bolnišnica je tista, ki bo brez dvoma ohranila hči pri življenju in zdravju.

Pri otrocih je nujno, da se starša aktivno vključita v zdravljenje otroka. To je podobno, kakor da bi otrok zbolel za sladkorno, ob tem je potrebno, da se starša izobrazita o bolezni ter otroku pripravljata pravilno prehrano, skrbita za zdravila ipd. S tem da je anoreksija duševna bolezen, kjer ne gre le za fizične težave, gre tudi za globoke psihične stiske.

Kakor ste že sama napisala, se starši pogosto čutite krive. Krivda je pogosto tako močna, da popolnoma zablokira starše in potem ne odreagirajo v dobro otroka, temveč bolezen vzdržujejo. Psihoterapevt vam bo pomagal skozi krivdo in vam pomagal prepoznati pomembne korake na poti zdravljenja anoreksije. Zato vam toplo priporočam, poiščite družinskega terapevta in se dogovorite za pogovor skupaj z možem/partnerjem, to vam bo marsikaj olajšalo na tej poti, na katero ste vsi skupaj že stopili in s katere žal ni bližnjic.

Ena možnost za terapijo je Frančiškanski družinski inštitut v Ljubljani, telefonska številka je 01 256 61 53.

Vse dobro, Vesna

Pozdravljena “suhica”,

kot si že sama opazila je s tvojim odnosom do hrane in telesa nekaj hudo narobe. Praviš, da ne upaš zaupati mami. Česa se bojiš? V preteklosti si ji že zaupala, in če prav razumem si od nje dobila kar si potrebovala? Kaj je tokrat drugače?

Razmišljaš prav, situacija je resna. Glede na to, da treniraš še gimnastiko, kjer imaš veliko gibanja, še toliko bolj. Starši bodo za tvojo situacijo izvedeli v vsakem primeru. Na izbiro imaš možnost, da jim poveš ali pa počakaš, da zopet opazijo, da ti teža pada. In prej ali slej bodo opazili. Seveda pa bodo lahko takrat posledice za telo še večje in hujše. Anoreksija je bolezen, ki se jo da pozdraviti in sedaj nikakor ni prepozno. Prepozno je takrat, ko ti neha srce biti. Tudi, če se je razvoj ustavil se to še da nadoknaditi. Če si poiščeš pomoč in začneš dodajati obroke, da telo dobi dovolj hranilnih snovi za rast in razvoj. Vendar ne mislit, da boš lahko to sama. Dobro je, da se zavedaš, da je situacija resna in si že začela iskati pomoč. Da te je strah je normalno. Saj je to edino kar poznaš in ne veš kaj bodo prinesle spremembe. Zna bit, da bo trajalo preden se tvoj razvoj vrne v normalno. Tudi prsi ti bodo še zrasle, vendar je res, da rabiš prej nekaj dodatnih kilogramov in redne obroke, če ne se bo razvoj ustavil. Ker možgani drugače nimajo dovolj energije za normalno delovanje.

Pomoč lahko skupaj s starši poiščete na Pediatrični kliniki, pri Mariji Anderluh ali Mojci Brecelj – Kobe -01/5229354; ali v specialistična psihiatična ordinacija dr. Anja Reljič Prinčič 01/4304502;030 923560; ali na Centru za osebnostno rast in in psihoterapijo – CORP 031/770-961 – http://www.psihoterapijacenter.si

Ti naslovi so za Ljubljano. Upam, da ti kateri pride prav. Bodi ponosna nase, da si si poiskala pomoč. Problem si si priznala in razmišljaš kaj bi rabila, da bi šlo na bolje. Tega ne zmore vsak.

Želim ti vse dobro. Z najlepšimi pozdravi,

vse dobro,

Tatjana

Pozdravljeni,

Hvala za vaš odgovor,zanima me pa še nekaj in sicer ali kdo ve kako je ,ko otrok pride iz bolnišnice v kateri se je zdravila za anoreksijo? Ali lahko ponovno pade v anoreksijo ? Ali ima navodila za določeno prehrano? Ali je treba imeti strožji nadzor glede prehrane nad otrokom ko pride iz bolnice?

Hvala za odgovore in lp,pikicapokica.

Pozdravljena “Mumu”,

tvoja izkušnja žal ni bila prijetna kot praviš. Strinjam se, da se v bolnišnicah ne prilagajajo posameznikovim potrebam. To je res pomankljivost. Je pa tudi res, da, če je življenje posmeznika ogroženo zaradi premajhne kilaže, potem delo na psihični ravni ni mogoče in je najprej potrebno dvigniti težo. Ko se to enkrat zgodi, je naslednji korak ohranjanje teže in pa delo na tem kar je v ozadju. Namen bolnišnic je v prvi vrsti ohraniti človeka pri življenju. Pravo delo na sebi se začne, ko oseba bolnišnico zapusti.
Verjamem, da je bilo tebi težko, ker nisi ob sebi imela prijateljev, ljudi, ki jih imaš rada, ki ti nudijo podporo in te razumejo. Ne predstavljam si kako ti je moralo biti. Res grozno.
Praviš, da problema še ni konec. Dobro je, da se tega zavedaš. Si razmišljala, da bi se vključila v psihoterapijo in h komu hodila na pogovore?
Hvaležna sem ti, da si delila svojo izkušnjo. Prav je, da se piše tudi o tem kaj manjka v bolnišnicah, kaj je tisto, česar si si želela ti. Le na ta način bo prišlo tudi do kakšne spremembe v prihodnosti.

Z najlepšimi pozdravi,

Tatjana

Pikapolonica76, pozdravljena!

Se opravičujem za pozen odgovor. Po izstopu iz bolnišnice je težko napovedati, kaj se bo zgodilo, ker čisto vsako dekle je drugačno. So dekleta, ki po določenem času po izstopu iz bolnišnice potrebujejo ponovno hospitalizacijo, druga dekleta tega ne potrebujejo več. Veliko deklet se kasneje obrne po psihoterapevtsko pomoč na druge institucije. Po izstopu iz bolnišnice še vedno sodelujete z zdravniki na pediatrični kliniki, dobite navodila glede prehrane, glede nadzora nad prehrano in hodite s hčerko na preglede. Hči je določen čas spremljana še po izstopu iz bolnišnice, dokler zdravniki presodiijo, da je to potrebno.

Predlagam, da se še posvetujete o vsem tem na pediatrični kliniki, kjer vam bodo znali natančno povedati, kako potekajo stvari pri njih. Seveda pa tudi mi vedno z veseljem odgovarjamo na vaša vprašanja.

Vse dobro,

Vesna

Pozdravljeni

Hvala vam za odgovor. Kmalu za tem sem poiskala pomoč in sicer najprej pri moji osebni zdravnici.
Sedaj mi gre bolje in sem že pridobila 2kg. Tudi mami sem se zaupala in sedaj uspešno rešujeva problem. Res pa Je da gre počasi.! Še vedno velikokrat pomislim Ali si lahko privoščim neko stvar ali ne.
V glavi včasih še tehtam ali sem pojedla preveč. To Bo težko izbiti iz glave a se trudim.

Še enkrat se vam najlepše zahvaljujem za pomoč in pozitiven pristop.

Lp

Najlepša hvala za informacijo o tem kako napreduješ. Vesela sem zate, da si premagala samo sebe in se zaupala mami ter si poiskala pomoč. Okrevanje je dolgotrajen proces in gre počasi. Skušaj iti iz dneva v dan in skušaj ne pritiskati nase. V pogovoru z ljudmi, ki si jih izbrala za pomoč in terapevti boš iskala načine kako s tem kar se dogaja ravnat. Bodi ponosna nase. Naredila si velik korak zase. Iskrene čestitke.

Želim ti vse dobro,

z najlepimi pozdravi,

Tatjana

pozdravljeni! sem 17 letno dekle, ki ima priblizno eno leto anoreksijo.vse se je zacelo lani poleti, ko sem zacela spremlajti neke modne bloge ter so moje kolgegice okoli mene intezivno hujsale. sama sem bila vedno bolj suhe postave, no normalne, saj se po dusi sportnica in me sport spremlja ze od malih nog. no,od takrat sem se vse bolj zacela posvecati hrani,jo preiskovati in popolnoma zapadla v to, kjer ne vidim vec izhoda. iz 53 kg pri visi 170 sem shujsala na 43 kg in pri tem izgubila mensturacijo ter si popolnoma unicila kri(je namrec zelo slaba). zapadla sem v depresijo in jemljem tudi antidepresive. ko so me zaradi pomansane scitnice poslasli na endokrinologijo mi je zdravnica povedala da je moja depresija le posledica anoreksije, kar si se takrat nisem priznala. no, takrat sem ze imela 46 kg in mi je zagrozila, da ce se ne bom v enem tednu do naslednjega pregleda zredila za 1 kg, me bo hospitalizirala. no, v resnici sploh takrat nisem spremenila mojih prehranjevalnih navad, le zjutraj sem pojedla malo vec kot obicajno in se tisti dan mocno napila vode, da sem le imela na tehtnici 47,3 kg in so me zato spustili domov ter me niso hospitalizirali. takrat sem zdravnici obljubila, da se bom spravila v red in zacela jesti kot je prav. vendar se nic ni spremenilo. sem intezivna sportnica(tek in kolesarnejnje) in jem res nizkokaloricno hrano. nredila sem si prav jedilnik,soj jedilnik, za katerega vem, da je nizko kaloricen in mi ne bo skodil. vsak dan se prehranjujem tocno isto. ni problem, da ne bi jedl. jaz jem, vendar le nizkokaloricno hrano. korenja lahko pojem na tone, saj vem da me ne bo zredil, medtem, ko pa čokolade se nisem dotaknila že eno leto, saj imam stalno v glavi da se bom zredila. pa vem da se ne bom, saj kot športnic res vse porabim. moj jedinik, ki je skoraj vsak dan enak, je priblizno tak: zjutraj pojem veliko sadja npr. 4 nektarine, mleko, in kosmice. za malico kaksno skuto, solato, ali pa sadje. za kosilo tisto kar je pac doma, vendar vedno pazim,da je cim manj ohjev naprimerzelo sem predvidna da vzamem cim manj riza,spagetov in podbno ter se vedno prenajem solate in tistih stvari, za katere vem da so nizkokaloricno, razne pese, ižol,grah… kromprija in kruha, testenin pa si vzamem najmanj. za popoldasnko malico se prenajem korenja, soraj vedno. no zadnej case tudi spijem kaj jogurta. za vecerjo pa si v skledo dam skuto in veliko zelenjave. skoraj vsak dan sem aktivna, veliko tecem. mogoce se vam zdi, da je moj jedilnik normalen, vendar ni. velikokrat mi primankuje energije in hrana me zelo omejuje. kamorkoli gremo se vedno izognem hrani npr pici, sladoledu, iščem izgovore, rečem da nisem lačna nato pa hitim domov in se prenajem korenja in paradajza. tudi stike sem poplonoma izgubila,skoraj z vsemi. ker sem mnenja,da sem se le malo poredila sploh nocem stopiti na tehtnico. tudi doma so se odnosii zelo poslabsali, vsi vejo da imam anoreksijo oziroma, da se izogibam hrani vendar o tem zelo malo spregovorimo saj jaz to striktno zanikam. vsacih smo bili res srecna druzina, sedaj pa je med nami polno skirvalnic. kar tudi zelo rada pocnem je to, da hodim po trgovinah in kopujem piskote ter jih potem dajem v predla in uzivam,kako jih drugi pri meni doma jejo, jaz pa jih le opazujem. imam pomanjanje vitmina d zato mi je zdravnica pripisala ribje olje. kar se mi je tudi zgodilo je to, da imam stalno napihnen trebuh, ampak res napihnjen. in tudi vcasih ko bi jedla, me potem vse mine, ker imam taksen trebuh. noge pa popolnoma suhe. res suhe. sama sebe zelim resiti iz tega, vendar je tezko. ne zelim iti v bolnico zato mi prosim tudi ne napisite naj grem, ker imam se zmeraj upanje, da se z nekaj dobrimi navseti lahko izvlecem iz tega. pozabila sem omeniti, da hrano tudi vscih skirvam. ravno vceraj, ko smo po dolgem casu skupaj vecerjali sem solato pojedla, neke kruhke pa zatlacila v zep. kako zelo tipicno zame. mi lahko prosim svetujete, napisete primerov jedilnikov, ki se jih bom nekaj dni poskusila drzati? prosim, pomagajte mi. sem pa tudi vegeterjanka, zato bi zaprosila za vege jedilnike. kaksen nasvet, kaj storiti proti tej velikanski napihnejnosti. obesedna sem s hrano, lahko bi jedla zelenjavo cele dneve, vacish sem tako vesela, ko nobenega ni doma in lahko glodam in glodam korenje. saj res postanem sita, a le za nekaj minut.. zelenjava bi morala iti le priloga, ne pa nek obrok. tako rada bi korenje zamenjala za pest oresckov, pa enostavno ne morem.. ko kaj takega pojem, pa itak si recem da bom vse pokurila s telovadbo..in se potem gledam v ogledalo in premislujem kje se mi ze koliko pozna…sedaj bo eno leto od kar imam to, stvari so se v mojem zilvjenju res psremenile(na zelo slabo) in prosim za pomoc. naj povem, da sem se nekajkrat ze zelela ubiti, in vcasih bi kar skocila ven iz moje koze ker mi je tako grozno. v mojem telesu, sploh zadnje case ko mi moj trebuh tako zelo moli ven in me povsem moti. hvala za vaso pomoc,upam da mi boste pomagali

Pozdravljena,

vse kar opisuješ – tvoje misli okoli hrane, pogled nase, izogibanje kontaktom z drugimi, všeč ti je,ko drugi jedo, ti pa ne,… – vse to je posledica anoreksije. Pri anoreksiji se ti pogled nase spremeni. Ne vidiš realne slike takšne kot je – ne vidiš, da si škodiš, temveč je v ospredju strah pred tem, da bi se zredila. Verjamem, da je tvoj strah resničen. Verjamem, da res ne vidiš izhoda iz tega kroga, vendar obstaja. Žal nimam čudežnega recepta, kjer bi lahko obdržala to kar imaš sedaj in se počutila dobro in bila še zdrava obenem.
Najbrž ti ni bilo lahko priznati, da imaš težave. Vendar to je prvi korak. Čestitam ti zanj. In res imaš težave. Tvoj jedilnik, kot si ugotovila sama ni zdrav. Odrekanje hrani se telesu že pozna – napihnjenost je posledica anoreksije, slaba kri tudi, težave pa bodo postajale še večje in še bolj resne kot so sedaj, če ne boš poiskala pomoči. Si mlado dekle, pred tabo je še vse življenje. Iz tvojih drugih pisem sem dobila občutek, da te je sram te bolezni. Ničesar se nimaš sramovati. To se dogaja tudi drugim dekletom in tudi fantom. Nič nisi naredila narobe, je pa res, da si s svojim vedenjem škodiš.
Praviš, da nočeš v bolnico. Bolnica je zadnji možni izhod, ki ga zdravniki uporabijo. Je še veliko možnosti pred tem. Poiskati pomoč, ne pomeni nujno, da te bodo silili v to, da ješ. Pogovor bo potekal okoli tega, vendar je vse odvisno od tebe. Ni pa pri tem v ospredju le hrana. Raziskuješ tudi kako vidiš sebe, kaj doživljaš in kako ti hrana oz. odrekanje hrani pomaga v tvojem življenju.
V drugih pismih si mi omenila, da so tvoji starši ljubeči in te imajo radi. Ko starši vidijo, da njihovemu otroku ni dobro, jih postane strah. Če pride do pritiskov in prepirov je to zato, ker si ne želijo, da bi te izgubili. Nočejo, da umreš. Je pa logično, da je pritiske težko prenašat.
Pomoč boš poiskala, ko boš pripravljena ti. Čim prej tem bolje. V temi kam po pomoč v Sloveniji imaš seznam ljudi, ki se v različnih krajih ukvarjajo z nudenjem pomoči pri motnjah hranjenja. Ko boš pripravljena pobrskaj med naslovi kaj bi bilo primerno zate.

Želim ti vse dobro.

Lepo pozdravljena,

Tatjana

[center]POZDRAVLJENI!.[/center]
jaz pa sem 18 letno dekle,vedno sem bila bolj na suhi strani predvidevam zaradi genov,nikoli nisem imela rada svojega telesa saj se mi je vedno zdelo vse presuho,sploh noge čeprav sem zrasla do 174 cm sem imela 49 kg(18 let),začela sem kupovati proteinske napitke,da bi pridobila malo teže in vitamine,in jedla koliko je bilo pač možno na vsako uro,čeprav nikoli nisem imela apetita in dosegla največ 52 kg v tem letu.

[center]MOJA ZGODBA[/center]
izzivali so me skozi celo srednjo šolo(ko sem bila v 1. letniku(163cm 42 kg sta me začeli izzivati 2 punci in nato se je to nadaljevalo v nekaj dneh da so me začeli izivati skoraj vsi fantje 1,.2.,3.,4. letnika in še kakšne 4 punce iz 2.) ne le psihično včasih tudi fizično,drli so se skozi okna če so me videli hodit v šolo ali iz nje ,ko sem šla na malico ali iz razreda so se postavili v vrsto,kjer so čakali na mene in me porivali .drli so se anoreksična,najlepša,okostnjak,klovn itd.,včasih je njihova hinavščina prisla tako daleč da so mi pravili tudi debela,in sem se še vedno trudila da bi se zredila ampak potem je ta človek,ki me je najbolj izzival prisel točno v moj razred (ta človek je v resnici zelo debel) in me je nadlegoval z opazkami od trenutka ko sem prisla v šolo pa do trenutka odhoda iz šole,izzival me je pred učitelji ,ti so pa namesto da bi ga ustavili se zraven smejali in to vsak dan tudi ko smo šli na ekskurzije me ni pustil na miru pred drugimi ljudmi me je spravljal v sramoto in na avtobusu vame metal bonbone,čips,,,proti koncu sr.šole me je,če me je videl porinil v steno ali se zaletel v mene/ustrahoval-rekel mi je celo da me bo ubil,poskušala sem ga ignorirat.Razmišljala sem o samomoru ,vsak dan se rezala, jokala na skrivaj ko sem prišla iz šole ali pa tudi celo noč,ko je bil dan res neznosen,bala sem se it v šolo ,(hvalabogu imam 2 najboljši prijateljici,ki sta šle skozi to izzivanje z mano in me nista zapustile,saj smo skupaj že od oš,nevem kje bi bila če ju nebi bilo).
ko sem dobila menstruacijo sem vedno prepričala mamo kakšne krče imam,ko sem si zvila gleženj je bilo izzivanje še huje,zanalašč sem stala v mrazu da sem le dobila prehlad da mi ni bilo treba v šolo,nisem želela obremenjevat staršev,ker so res najboljši starši na svetu,in sestre,vendar se je moje obnašanje skozi ta 4 leta srednje šole totalno spremenilo,prej sem bila najbolj optimističen otrok poln energije veselja do življenja zaupljiva in naivna,nikoli lagala in vsi,ki so me poznali so me imeli radi,zdaj pa mi pravijo da se ne znam pogovarjat saj pravim stvari,ki niso povezane s temo,da je moje obnašanje in oblačenje čudno,sem pesimistična,totalno brez energije,ne zaupam nikomur niti družini,lažem,sovražim vsak del mojega telesa,sovražim ljudi( ne želim fanta ker ko kateri pokaže zanimanje,v moji glavi prebudi sr.šolo avtomatsko pomislim prasec,hinavec,lažnivec,uničevalec)raje sem celo življenje sama ,sem zamerljiva,bolj jezna kot žalostna,sprašujejo me zakaj sem vedno ko bolj suha(zdaj imam 47 kg ),če je vse vredu,zakaj samo spim(12 ur-14-skoraj cel dan),ko me mama kliče za zajtrk se težko zbudim,prav tako kosilo,jest grem samo zvečer in potem sem budna par ur in spet spim,pa ne vem ali je res depresija(hočem spati tako kot trnjulčica,brez problemov in oziranj na ta svet),ki me pošilja v anoreksijo ali je le utrujenost,ker nisem lačna in ne jem veliko …tako se že celo življenje borim s težo ..
[center]a mi prosim lahko kdo da kakšen nasvet,kaj naj jem da se hitro zredim,brez nekakšnega velikega truda(jem vse od zelenjave do mesa),kakšne napitke in pa da premagam to utrujenost,ki mi ne dovoli iz postelje ali kako naj spremenim obnašanje ?
še to: začenjam opažati težave s spominom,saj sem si besedilo zapomnila ko sem ga enkrat slišala ali videla,zdaj pa lahko preberem 100x pa se ne bom spomnila besede kaj sem prebrala ali pa če nekaj nekam dam,se ne spomnim več čez 2 min kam sem to dala,.ali lahko kdo pomaga z nasveti?.. [/center]
[center]hvala[/center]

Draga “Izgubljena Trnuljčica”,

sploh si ne predstavljam kako grozno ti je moralo biti v šoli in se vsak dan vračati vanjo. To kar se ti je dogajalo, ni običajna zafrkancija ampak psihično in fizično nasilje. Sramota, da učitelji tega niso ustavili in ukrepali kot bi morali. Dejansko so te pustili na cedilu. Glede na to, kar si doživljala (upam, da več ne), sploh ni nenavadno, da si se začela obnašati kot opisuješ. Vse težave, ki si jih navedla – dolgo spanje, sprememba v vedenju, pomanjkanje apetita so lahko in najbrž so posledica teh dogodkov. Resnično mi je žal, da si morala v šoli skozi to. Me pa veseli, da sta tvoji prijateljici ostali s teboj in te podpirali v teh težkih trenutkih.
Žal nimam enostavnih receptov kako bi si lahko pomagala. In tudi ne obstajajo. To kar si doživela je težka travma. Predlagala bi ti, da si poiščeš strokovno pomoč – psihoterapijo, kjer boš lahko dobila podporo zase ob tem kar se ti je zgodilo. Mislim, da so težave povezane s hrano, depresija, razlog teh izkušenj v šoli. Dobro bi bilo, če bi obiskala tudi psihiatra, ki ti bo predpisal antidepresive. To so zdravila, ki ti bodo pomagala, da se ponovno postaviš na noge.
Vse kar se ti je zgodilo je krivica. Nisi kriva ti, niti odgovorna za to kar so počeli drugi. Lahko prideš ven iz tega začaranega labirinta teme v kateri si se znašla, vendar s pomočjo drugih. Sama toneš vedno globlje. Tudi utrujenost o kateri pišeš je posledica depresije.
Praviš, da so tvoji starši dobri. Zaupaj jim, da nisi v redu, da potrebuješ pomoč. So ljudje, ki ti lahko pomagajo. Dovoli jim. Več o tem kam greš lahko po pomoč, si lahko prebereš tudi na vrhu spiska sporočil – kam po pomoč v Sloveniji?

Želim ti vse dobro,

Tatjana

Lep pozdrav vsem skupaj!
Na forum sem naletel čisto slučajno in ker se zelo ukvarjam s psihologijo gledam nekatere slovenske psihologe in psihiatre pri nas, ter ne morem verjeti, kako neuspešni so.

Anoreksija ni bolezen fizične narave ampak psihične (kar večina že ve). In ni problem v načrtu za vaše hčere. Ne v strategiji prehranjevanja. Vsi vemo, kaj narediti, če se želimo zrediti. Več jesti. No zdrav način pridobivanja teže je malo drugačen. Veliko nepredelanih ogljikovih hidratov, beljakovine in veliko omega 3 in 6 maščob. Če želite vedeti koliko kalorij dnevno: teža, ki jo želite x 35 in dobite skoraj idealno število kalorij. Tole je načrt, kako pridobiti na teži! To že večina ve, ali vsaj neko osnovo kako pridobiti na teži.
Ampak vsi vemo strategije kako priti do denarja, kako priti do lepega videza in le redkim uspe. Zakaj?
Ker informacija ni moč, ker znanje ni moč. In vaše hčere vedo, kaj je potrebno narediti, da jim uspe.

Ampak vaše hčere v sebi nosijo zgodbo, zakaj se ne smejo zrediti. In ne glede na to, da vam pravi, da ne pozna razloga, ne poznate ga niti vi…morate vedeti, da za vse kar ljudje počnejo obstaja razlog. Mogoče ne zavesten, ampak podzavesten. In vaše hčere so si izdelale cilj, ki po njihovih verovanjih izpolnjuje pogoje, da se počutijo ljubljene, pomembne, seksi ali vsaj nekaj. Pa naj je še tako nor, je nekaj kar jih napaja in daje moč, da vztrajajo pri tem, da se ne zredijo. Priporočam vam, da obiščete nekoga, ki se ukvarja z vzorci in jih zna spreminjati. Kajti samo to je, čustveni vzorec oziroma navada, ki se je ne morejo rešiti, saj ga koristijo za izpolnjevanje potreb, kot sta ljubezen, pomembnost ali unikatnost, povezanost. Verjemite, tu se nahaja razlog. In, če odstranite anoreksijo, bo vaša hčera ostala brez tega. Brez povezanosti, ljubezni. Vsaj tako misli! Isto kot ljudje, ki želijo prenehati kaditi, pa ne morejo, pa čeprav jim grozi smrt. Ne poznam dosti psihoterapevtov in psihologov pri nas zato vam rečem, če boste naleteli na pravega, boste vaš problem rešili v enem dnevu.

Developer of HS, pozdravljen!

Hvala za vaš pogled na zdravljenje motenj hranjenja. Res je, pri zdravljenju motenj hranjenja se ne gre samo za to, kako se zrediti, saj če bi bilo tako enostavno, motnje hranjenja sploh ne bi obstajale. Res obstaja veliko vzorcev, ki jih dekleta nosijo v sebi, je pa dejstvo, da samo prepoznavanje vzorca je šele pričetek zdravljenja in šele pričetek okrevanja. V Sloveniji imamo visoko strokovno usposobljene psihoterapevte, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja, ki se ukvarjajo tudi s podzavestnimi in zavestnimi vzorci, in vsak izmed njih vam bo povedal, da za okrevanje od motnje hranjena je potrebno več let. Ti strokovnjaki poznajo dinamiko motenj hranjenja, potek zdravljenja ter so pri svojem delu uspešni, niso pa žal vsemogočni.

Obstajajo tudi “čudežne” ozdravitve po enkratnem obisku pri strokovnjaku, vendar to samo kaže na to, da je bila motnja hranjenja sekundarna motnja, v prvi vrsti pa je šlo za neko drugo motnjo, kakor na primer depresija. V tem primeru bo oseba potrebovala dlje časa, da okreva od depresije. Vedno, kadar je motnja hranjenja primarna motnja, je za okrevanje potrebno več let.

Potrebno je razlikovati tudi motnje hranjenja od motenj prehranjevanja. Motnje hranjenja so duševne motnje, medtem ko motnje prehranjevanja niso in večina izmed nas je že kdaj imela obdobje motnje prehranjevanja. Primer: eno obdobje sem pod stresom in se zvečer prenajedam. Vendar ko se stresno obdobje konča, tudi preneham z večernim prenajedanjem.

Motnje hranjenja tako žal ni mogoče odpraviti v enem dnevu, bi si pa vsi res želeli, da bi to bilo možno.

Lep pozdrav,

Vesna

živjo!

stara sem 15 let velika 168 in imam 49 kil ..
zdi se mi da imam anoreksijo začelo se je ko sem pred 4 mesec dobila dieto ker imam težave z želodcem
nehala sem jesti sladkarije in bilo je bolše a ko sm vidla kako imajo nekatere dekleta lep skoraj mišičars trebuh sem telovadila preko you tube kanalov za utrditev mišic moja teža je padala in zdaj nimam skoraj nič menstruacije želim se zrediti a ko pomislim koliko hrane morem pojesti in da nebom več tako fit me je strah da bi postala debela ..vsi mi že pravijo da sem zelo suha in tut jaz to vem a najbol me skrbi izguba menstruacije ….prosim povejte ali imam motnjo prehranjevanja ..saj me je zelo strah debelosti ..med obroki imam 3 ure in ko te 3 ure minevajo mislim skos na hrano a pojem pa le del teha kar si zamislim

hvala že v naprej za odgovore 🙂