anoreksija?
Gospa Prlecka, pozdravljeni!
Moram reči, da sem zelo vesela, da ste delila vašo zgodbo tukaj na forumu in v vzpodbudo ga. Meme. Vedno je lepo slišati zgodbo o uspehu. Daje upanje in nov zagon.
In vedno sem vesela, ko vidim, ko starši stojijo ob strani in vztrajajo skupaj z otrokom pri okrevanju od motnje hranjenja. Mogoče toliko bolj, ker vidim tudi veliko deklet, ki se s tem spopadajo same in kako zelo težje je to za njih.
Bravo vsem skupaj, da ste premagali anoreksijo.
Hvala za vašo zgodbo in vse dobro!
Vesna
Tudi psihoterapevtka nam je ukazala naj se nehamo pogovarjat o hrani, vsak v družini naj je kadaro hoče in kolikor hoče, ne da bi kdorkoli pripominjal karkoli na to. Na začetku je bilo hudo, ker je hči to izkoriščala in jedla manj, zdaj je boljše, hči se kak dan potrudi in poje več kot običajno ali pa se po obroku naje še sadja.Poleg tega redno jemlje b kompleks, kalcij in en prirpavek z omega 3 kislino.Z možem si ne moremo pomagat, ker je z nami sicer fizično veliko, njegova glava je pa drugje in je tako bolj odsoten kot prisoten. Poleg tega je njegova filozofija vzgoje otrok taka da otroku ukažeš in mora ubogat. Občasno tako vpije na hčerko naj gre že enkrat jest, tako da imam še z njim težave, da ga umirim. Njegovo mnenje je da hči hujša ker hoče tako,ker je razvajena….. in da ji ne smemo govoriti o anoreksiji ker bo to izkoristila za svoje namene hujšanja.
Kaj bi lahko hčerko vključili tudi v kako skupinsko terapijo,kam se obrnemo?S psihoterapetvko sva se pogovorili, zdaj ve kako se hči odziva na njene terapije in bo to upoštevala pri terapiji.
Meme, pozdravljeni!
Kot vidim, delate pomembne korake naprej in naredili ste že ogromno. Prenehali ste govoriti o hrani, kjer se je naredil prostor, da hči tudi poje kaj več, poleg tega je hči pričela jemati prehranske dodatke, ki so še nekaj časa nazaj končali v košu. Čestitam. Upam da se zavedate, da ste vi in vaša hči prigarale to.
Kar se tiče očeta, moram reči, da mene boli, ko berem vaše vrstice. Njegova glava je drugje…, otrok mora ubogat…, vpije na hčerko…, meni, da hujša, ker je razvajena… Gospa, kako grozno vam je, da vaš mož terorizira vašo hči? Vaš mož vsekakor ne pripomore k okrevanju od motnje hranjenja, kvečjemu obratno. Ob vaši pripovedi se spomnim na pripovedi deklet, ki so doživljale takšen teror in kakšne posledice nepredstavljivih razsežnosti je to pustilo na njih. Težko je požirati hrano, če nekdo kriči nate, kar ne pomeni, da je hči razvajena, ampak da v vsem tem ne zmore drugače. Srčno upam, da se bo mož TAKOJ ustavil IN si tudi sam poiskal pomoč, da bo zmogel ustaviti svoje izbruhe ( za katere je odgovoren le on sam), ker to je psihično nasilje. To je vsekakor tema za na vašo terapijo.
Žal mi je, da greste čez tako težke stvari.
Predvidevam, da ste morala zbrati ogromno poguma in moči, da ste se začela soočati z njimi. To je tisto, kar zelo šteje.
Skupine potekajo v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA in na Ženski svetovalnici. Za več informacij predlagam, da pokličete na izbrano svetovalnico in se osebno dogovarjate naprej.
Vse dobro, Vesna
Kot vam je odgovorila Vesna, nevladne organizacije res ne izvajajo hospitalizacij. Res pa je, da se srečujemo tudi z dekleti, ki so se odločile, da izberejo obliko pomoči na kliničnem oddelku za mentalno zdravje. Vendar vam ne moremo posredovati imen, ker gre za tajnost podatkov.
Lahko postavite ta vprašanja kar na forumu in počakate, če vam bo katera odgovorila. Me pa zanima iz kakšnega razloga to sprašujete – kakšne podatke potrebujete?
lp
Tatjana
Pri nas je situacija naslednja: hči je še dodatno izgubila na teži, čeprav več je ko je z nami in jemlje prehranske dodatke.Po novem gleda na kalorično vrednost hrane, ki jo poje. Predvidevam tudi, da v naši odsotnosti ne je nič oziroma pospešeno porablja energijo s telovadbo ipd.
Njena logika je sedaj naslednja: zakaj bi se trudila s psihoterapijo in podobnim, če me lahko pošljejo na zdravljenje v bolnišnico, kjer me bodo že ozdravili, ne da bi mi pri tem trebalo mignit s prstom. Imava že termin za prvi pregled na polikliniki.
Če bi se mogoče pogovorila s katero od deklet, ki so dala to zdravljenje skozi bi mogoče razumela, da je v bolnišnici ne bodo ozdravili kar tako, da bo morala tudi sama kaj za to narediti, da se bo rešila anoreksije. Zato sem postavila tako vprašanje, če bi se mogoče katera od teh deklet odločila na tem mestu napisat svoje izkušnje.
Medtem se je ponudila sodelavka, mlada ženska, ki je premagala anoreksijo in bulimijo, da bo hčerki na razpolago za pogovor kadarkoli, če bi se želela o tem pogovarjat. Prinesla nam je tudi nekaj literature na to temo, s katero si je sama pomagala med zdravljenjem. Se je pa zdravila pri psihoterapevtu in ne v bolnišnici.
Hči je medtem ugotovila, da sem za njeno anoreksijo kriva jaz, kot utemeljitev navedla par situacij iz preteklosti, ki se nikoli niso zgodile tako, da ne vem kam to pelje in kakšni so njeni nameni. Ugotavljamo tudi, da se vedno bolj z lahkoto zlaže, kar ni bila njena navada v preteklosti, ko sploh ni lagala.
Meme, pozdravljeni!
Ob vašem pisanju sem pomislila, vaša hči je v hudi stiski. Kdaj lažemo? Ko nas je preveč strah ali sram ali kar oboje, da bi povedali po pravici. Lahko tudi, ko smo kaznovani takrat, ko povemo resnico, na takšen ali drugačen način. Dobro se je zavedati, da hči tega ne počne, da bi prizadela vas, ampak zato, ker je stiska prevelika. Po drugi strani pa se včasih lahko zdi, da otroci lažejo, ko vidijo kakšen dogodek iz preteklosti čisto drugače, kot se ga spomnijo starši. Vendar to ni laž. Dejansko lahko dogodek čisto drugače doživijo in si ga zapomnijo kot kdo drug. To se dogaja že v vsakdanjih situacijah. Mogoče ste s kom obujala spomine na mlada leta in ste ugotovila, da oseba, ki je bila vpletena v isto situacijo, si je zapomnila čisto druge stvari in jo DOŽIVELA ČISTO DRUGAČE. Saj tukaj niso pomembna dejstva, pomembno je, da je hči neko situacijo doživela tako, da je bila prizadeta, ranjena, jezna ali kaj drugega. In tu ne gre za to, ali ste vi kriva za to ali ne, temveč ali se da slišati hčerino doživljanje in stisko ob temu?
Njeni nameni gotovo niso slabi. Vse skupaj zveni bolj kot krik po pomoči. In vesela sem, da ima mamo, ki ta krik želi slišati. Ko dojenčka nekaj boli, bo začel kričati in ne bo znal povedati, da ga nekaj boli. Motnje hranjenja so nekaj podobnega. Dekle je v hudi stiski in na nek način »kriči«, da bi jo kdo slišal…
Vsekakor lahko oseba, ki je prebolela motnjo hranjenja, poda pomembne informacije, vendar menim, da je bolj kot to pomembno, da se ustavi vsakršno psihično nasilje (kričanje npr.) ter da oba starša sodelujeta v terapiji, v njej vztrajata in si dovolita iti skozi čustven proces, ki zna biti včasih tudi boleč. Dokler se kričanje nadaljuje, je možnost uspeha veliko manjša.
Verjetno pa ste v stiski tudi vi, saj si predstavljam, da je težko zdržati vse to, da hči še ne zmore prevzeti lastne odgovornosti za svoje okrevanje in da krivi vas. Nič hudega če krivi vas, kajti to ne pomeni, da ste slaba mama. Pomeni, da je bila tam stiska, ki jo je potrebno opaziti in ji dati težo, vrednost. Nekoga lahko prizadenemo že s tem, ko ga npr. »napačno« pogledamo. Vendar če začnemo ob tem braniti sebe, da nismo nič hudega mislili ali se kriviti ali celo obtoževati osebo, kaj si izmišljuje, spregledamo stisko osebe na drugi strani. Stiska ne dobi vrednosti in ostane neopažena. In otrok v takem primeru ostane z njo sam. Čustva pa vedno nekam gredo in če nimajo prostora v odnosih, ostanejo v telesu. In telo bo naredilo marsikaj, da čustva sprosti. Od glavobola, vse do bruhanja, stradanja in rezanja. Potrebno je odpreti vrata za vsa ta čustva in stiske v odnosu do vas in očeta. Le vidva jih lahko odpreta.
Vse to je del procesa in žal je naporen. Menim, da je dobro, da hodite na terapijo, kjer lahko govorite o vsem tem.
Želim vam, da bi si tudi vi lahko vzela čas zase in si odpočila od vsega tega vsaj za nekaj časa.
Vse dobro, Vesna
Pri nas je situacija naslednja: s psihoterapijo smo trenutno prekinili, ker je hčeri odveč in se ji zdi nekoristna. Vmes smo preko drugih žensk, ki so zdravile anoreksijo našli še dve drugi terapevtki, za katere se hči še ni prav zares ogrela. Naročeni smo na CMZ za prvi posvet.
Življenje pri nas doma se vrti izključno okrog hrane…čeprav se skoraj vsako jutro zmenimo, da se o hrani ne bomo pogovarjali. Hči nas neprestano kontrolira koliko in kaj pojemo – nas starše – če po njenem ne pojemo dovolj vztraja in nas sili k jedi, če je ne ubogamo je vsa nesrečna, razburjena, vznemirjena in na robu joka. Če ji rečemo bomo potem kaj pojedli nam po določenem času kar sama kaj prinese ali ponudi, vztraja in vztraja in se ne ukvarja z drugim dokler ne pojemo kar si je zamislila. Njenega hranjenja pa ne sme nihče komenitrati, niti da bi ji ponudili kaj za jest čisto iz navade ali vljudnosti. Sploh ne smemo spregovoriti niti besede o tem kaj in koliko je, je takoj vsa iz sebe. Kakršnokoli fizično aktivnost nas staršev oceni kot poskus hujšanja tako da jaz pretežno preživljam svoje dneve nepremično na kavču, dovoljeno mi je plesti. Če greva na sprehod me sili potem več jesti, da ne bi shujšala. Tudi na očeta se jezi, da preveč dela zato da bi shujšal. Ker sem morala jemati antibiotike je bila hči vsa iz sebe zaradi skrbi, da mi ne bi antibiotiki povzročili drisko in bi shujšala. Morala sem piti posebne praške, ki preprečujejo drisko pri jemanju antibiotikov sicer bi bila vsa iz sebe. Dejansko je vsa iz sebe v takih situacijah, razburjena, panična, tudi jokati začne kdaj….včasih pomislim, da bi potrebovala kako pomirjevalo, porabimo pol dneva da jo umirimo in spravimo v približno normalno stanje.Ko sem morala na tešče zjutraj v laboratorij je jokala, ker ni verjela, da bom takoj ko mi vzamejo kri pojedla zajtrk. Pravi da mi ne more zaupati, da bom jedla sama od sebe, da ona ve, da jaz brez nje ne bi jedla nič. Ko je v takem stanju, vsa iz sebe, ne je nič.Tudi ko je normalne volje poje za kak obrok malo več ampak pa pazi pri naslednjem obroku ali naslednji dan. Povedala mi je, da se ne namerava zrediti ker si je všeč taka kot je in ker se boji, da bo imela trebuh, če se bo zredila, ker se bo po njenem vse kar bo pridobila na teži naložilo na trebuhu. Na pediatrični kliniki so ji diagnosticirali osteroporozo, ugotovili, da so vsi organi v redu, ima pa telo 10-letne deklice. Je pa pridobila na teži tako da je ob kontroli pri njih tehtala 39,3 kg na 159 cm, nekaj dekagramov je sicer najbrž že izgubila ker se je precej prestrašila te nove teže.
Pridno jemlje prehranske dodatke, vse kar smo ji priskrbeli in kar so ji predpisali.
Življenje z njo je kdaj podobno Hitchocokovem filmu samo da ne tekajo za mano z nožem ampak s krožnikom hrane. Ko sem malo računala za nazaj sem ugotovila, da sem v zadnjem letu pridobila 10 kg, mož mogoče nekaj manj.
V bistvu nimamo pojma kako naj se obnašamo do nje, kako naj ravnamo z njo. Mož še vedno ne razume da gre za bolezen pa tudi potrpljenja nima prav veliko. Pojma nimam odkod ga jemljem jaz, v bistvu mi ga kdaj tudi zmanjka samo ga zaigram. Ne vem ali je to njeno obnašanje tipično za anoreksijo ali gre pri njej še za kaj drugega.
Meme, pozdravljeni!
Bravo, vztrajate naprej. Kar se mi zdi nujno, glede na resno stanje vaše hčere. Prijava na CMZ se mi zdi zelo dobra odločitev.
Oblika obnašanja, ki ga ima vaša hči, je pogosta pri osebah, ki zbolijo za anoreksijo. Če vas skrbi, da gre še za kakšno drugo motnjo, povprašajte o tem psihiatra na CMZ.
Do odgovorov, kako se obnašati in ravnati s svojo hčerko lahko pridete na skupini za starše (poteka na CMZ, Svetovalnici MUZA in v Ženski svetovalnici). Menim, da ni dobro, da se prilagajate hčeri glede vašega lastnega prehranjevanja in gibanja. Kako to izpeljati, lahko prav tako ugotovite na skupini.
Srečno na vaši nadaljnji poti!
Vesna
Opravili sva razgovor na CMZ. Predpisali so ji antidepresive, svetovali naj hodi še naprej k zasebni psihoterapevtki kamor je hodila do sedaj, pri njih se zadeva zdravi bolnišnično, smatrajo pa da ni dovolj hudo za hospitalizacijo. lahko se jim pa pridruži v skupini ki pa je ob taki uri, da bi manjkala vsako sredo pol pouka ker nismo iz Lj.Hči je bila zelo razočarana in za nami je težka noč. Iščemo skupino ki bi bila bliže nam, ponovno je naročena k “stari” terapevtki, iščemo tudi skupino za starše ki bi bila malo bolj pri roki kot v LJ…..če ne bo druge bomo vsak dan v Lj.
Hči se noče prijaviti na CMZ, noče se zdravit na noben način, je čisto zadovoljna s svojo anoreksijo. Jo nič ne moti da nas terorizira s hrano, veliko potrebo, prepovedmi kakršnihkoli fizičnih aktivnosti. Pravi da se nam na ta način maščuje, za kaj pa naj bi se nam maščevala pa nima pojma. Kar tako. Edino vslužbi nismo pod njenim totalnim nadzorom, kar je prav odrešilno. Počnemo in jemo lahko samo to,kar se ona odloči sicer je popolnoma iz sebe, že skoraj histerična. Začela je jemati Asentro, upamo da bo kmalu prijela oziroma da jo bo jemala malo več kot kak teden.
Meni se zdi čisto brezupen primer, pogovarjamo se z njo o zdravljenju ampak ima vedno kak izgovor zakaj ne utegne se zdravit.
Ne vem do kdaj bom vztrajala inj o poskusila prepričat da bo dobro zanjo če se zdravi
Meme, pozdravljeni!
Kot ste sama ugotovila, hči nujno potrebuje strokovno pomoč in toplo priporočam, da si jo poiščete tudi vi zase. Tako težke duševne motnje hči ne bo zmogla premagati sama, vi pa je sama ne boste zmogla pripraviti do tega, da bi se šla zdraviti. Gospa, vsi skupaj ste v zelo težki situaciji. Kot pravite, ob njej tudi ne zmorete ohraniti svojega načina prehranjevanja in gibanja. Poiščite pomoč najprej zase.
Predlagam, da se vključite v skupino za svojce, kjer boste slišala starše, ki imajo podobne zgodbe in lažje prišla do tega, kako lahko drugače odreagirate na hčerino izražanje stiske (ko se hči obremenjuje s hrano, vam govori, kaj smete in ne smete jesti ipd.) ter kako lahko ohranite svoj način življenja.
Pomembno je vedeti, da hči vsekakor ne želi imeti anoreksije, saj je to grozno trpljenje, kakor ga vidite in izkušate tudi vi sama. Hči tega ne počne namerno ali iz maščevanja, to je duševna motnja in pri tem ji boste najboljše pomagala tako, da najprej pomagate in okrepite sebe.
Srečno, Vesna
živjo, stara sem 15 let. Moj ITM je normalen, ampak moja postava je premočna. Kakšen mesec nazaj sem začela teči in telovaditi, ter zmanjšala sem obroke. Kmalu se mi je poznalo, ampak ne veliko. Nato sem obupala in štiri dni nisem počela nič, samo jedla sem in jedla(potem sem nadaljevala z zdravim življenjem in še bolj zmanjšala obroke). Problem je v tem, da sem se nato počutila izjemno slabo. Ugotovila sem, da se dobro počutim samo če jem tako malo, da sem pravzaprav non-stop na pragu lakote. Psihično se prepričam, da nisem lačna in potem ne jem. Če pojem nekaj sladkega, se mi zmeša in jem še cel dan, zato raje ne pojem nič. In tudi če jem čez dan veliko(za moje pojme veliko) se počutim zelo slabo in vedno zaspim v solzah. Počutim se izjemno debelo, grdo, ničvredno in tako čudno, neznam opisati občutka, ki je najhujši, oprostite mi. Včasih me duši v prsih, rada imam življenje ampak dokler ne bom suha, ne bom zadovoljna. Mogoče to ne spada v to temo, ampak zanima me, ali je možno da ima punca anoreksijo, pa čeprav njena teža ni ogrožena. Nekateri namreč pravijo, da je to bolj psihična kot pa fizična bolezen.
Aja, da sem zadovoljna po dnevu, ko se odpravim spat morajo biti moji obroki: – zjutraj sadje, za malico v šoli en kos sadja in za kosilo en kos naravno spečenega puranjega mesa ter zelenjava… kasneje ne jem več, samo pijem.
– zvečer grem še tečt 3,4km in delam dvoje vaj za trebuh, ter troje za noge.
Draga MV,
način kako ravnaš s svojim telesom kaže na to, da vsekakor zapadaš v težave s hrano in posledično se lahko to stopnjuje tudi v motnje hranjenja. Če boš nadaljevala s takšnim tempom prehranjevanja in telovadbe, se bo to zagotovo razvilo v težave s hrano, lahko tudi v anoreksijo, če se ni že. Motnje hranjenja vplivajo tako na psihično stanje človeka kot tudi na fizično. Mogoče se to pri tebi sedaj še ne pozna, vendar, če boš tako nadaljevala telo ne bo vzdržalo. Seveda se najprej pozna na manjši kilaži, vendar je to znak nezdravega načina življenja, ne pa zdravega. Si mlada, kar pomeni, da se tvoje telo še razvija. Potrebuješ hrano za rast, razvoj, učenje, imunski sistem. Ko telo ne dobi dovolj hranilnih snovi, začnejo telesne funkcije upadati. Posledice, ki jih lahko pričakuješ so med drugim tudi slabokrvnost, izguba menstruacije, izpadanje las, bolj krhke kosti, težave s koncentracijo,… in ogromno drugih. Torej moj odgovor je ja, definitivno imaš težave. Mogoče boš našla kakšen odgovor zase v knjigi od Anite Naik, Prehrana. Lepo opisuje kaj se dogaja z nami v času odraščanja, razloge, da imamo različne postave in tudi kaj narediti, če ugotovimo, da so naše težave s hrano večje kot smo mislili.
Se lahko s kom pogovoriš o tem kaj se ti dogaja, o tvojih mislih, kako vidiš sebe,…? Lahko komu zaupaš? Mogoče staršem, učiteljici v šoli, kakšni drugi odrasli osebi – teti, stricu? Dobro bi bilo,da se s kom od odraslih o tem pogovoriš in poiščete pomoč sedaj.
Lahko postaneš zadovoljna s seboj ne glede na to kako si težka, kakšen je tvoj telesni videz. In marsikdo ti pri tem lahko pomaga. Vprašanje je le, če si pomoči želiš?
Vse dobro,
Tatjana
Najlepša hvala za odgovor. Iskreno, vem kaj je zdravo in kaj ne in vedno poskušam stremeti po zdravem načinu hujšanja, ampak moje počutje se ne sklada z mojo prepričanostjo. Nevem če si lahko predstavljate bolečino ki me spremlja.. Včasih pod prho dobesedno drgnem svojo kožo, želim si izprati umazanijo s sebe, nevem kakšno ampak čutim jo. Obdaja moje celotno telo. Zanima me tudi, če je moja samopodoba lahko odvisna od dogodkov v preteklosti, naprimer nekakšne vrste spolne zlorabe, sicer samo dotikanja pa vendar vedno bolj ugotavljam da se bojim bližine in dotikov. Je torej lahko to povezano z pogledom na moje telo? Rekli ste, če si le želim pomoči, ampak iskreno ne, mislim ja želim si spremeniti mnenje o sebi ampak vseeno želim dobiti lepšo postavo, vendar na zdrav način seveda. Zanima pa me še slednje. Nisem prepričana da četudi shujšam (zdravo in do prave meje) ali bom še vedno nezadovoljna s sabo, saj je moje prepričanje že vzorec, ki ga moram spremeniti v notranjosti in ne le zunanjosti. Kaj menite? Najlepša hvala še enkrat, in že za vnaprej!
Najlepša hvala za odgovor. Iskreno, vem kaj je zdravo in kaj ne in vedno poskušam stremeti po zdravem načinu hujšanja, ampak moje počutje se ne sklada z mojo prepričanostjo. Nevem če si lahko predstavljate bolečino ki me spremlja.. Včasih pod prho dobesedno drgnem svojo kožo, želim si izprati umazanijo s sebe, nevem kakšno ampak čutim jo. Obdaja moje celotno telo. Zanima me tudi, če je moja samopodoba lahko odvisna od dogodkov v preteklosti, naprimer nekakšne vrste spolne zlorabe, sicer samo dotikanja pa vendar vedno bolj ugotavljam da se bojim bližine in dotikov. Je torej lahko to povezano z pogledom na moje telo? Rekli ste, če si le želim pomoči, ampak iskreno ne, mislim ja želim si spremeniti mnenje o sebi ampak vseeno želim dobiti lepšo postavo, vendar na zdrav način seveda. Zanima pa me še slednje. Nisem prepričana da četudi shujšam (zdravo in do prave meje) ali bom še vedno nezadovoljna s sabo, saj je moje prepričanje že vzorec, ki ga moram spremeniti v notranjosti in ne le zunanjosti. Kaj menite? Najlepša hvala še enkrat, in že za vnaprej!
Draga MV,
žal mi je, da si doživela tako grenko izkušnjo kot je spolna zloraba. To je izredno težka izkušnja. Občutki, ki jih opisuješ med tuširanjem, so najverjetneje posledica preteklih občutkov in spominov, ki jih telo ima in so v tebi. Dotikanje je spolna zloraba in je ravno tako težko to prenašati. Zadnjič si opisovala, da imaš v sebi takšne grozne občutke ko te duši v prsih. Menim, da je to tesnoba, ki se pojavi v tebi in najverjetneje je vse kar si opisala, da se ti dogaja, povezano s spolno zlorabo. Kot si že sama ugotovila so občutki nezadovoljstva s seboj, vzorci, ki so del nas zaradi naših izkušenj, vendar se lahko s seboj naučimo ravnati drugače. Je pa res, da potrebujemo pri tem strokovno pomoč. Razumem, da ti je težko zaupati nekemu tujcu, še posebej z izkušnjami, ki jih imaš. Res pa je, da se boš lahko naučila imeti rada sebe najverjetneje le skozi pomoč nekoga drugega.
Spolna zloraba je izredno težka. Ti nisi naredila nič narobe. Odgovornsot je v celoti na strani osebe, ki se te je dotikala in zlorabila tvoje zaupanje. To osebo bi moralo biti sram, ta oseba bi se morala počutiti kriva, ne pa ti. Občutki, ki jih nosiš v sebi so del teh preteklih izkušenj. Psihoterapevt ti lahko pomaga najti zaupanje v sebe, ti prisluhne, ti pomaga ubesediti zgodbo, te razbremeni krivde, ki jo nosiš v sebi in za katero nikakor nisi odgovorna ti. Žal kot si ugotovila sama, ti samo pridobitev postave, ki si jo želiš, ne bo pripomogla k boljšemu zadovoljstvu. Mogoče v začetku malo, vendar boš hotela vedno več in več, kar pa ne bo dosegljivo. Ti občutki, ki jih imaš niso povezani le s postavo, so veliko globlji. Da bi lahko svobodno zadihala boš res potrebovala strokovno pomoč.
Če se boš kdaj odločila zanjo, ti lahko pomagam dati smernice kaj je značilno za dobrega terapevta, da se boš pri iskanju lažje odločila ali je neka oseba primerna zate ali ne. Do takrat pa skušaj biti čim bolj nežna s seboj, kolikor si pač lahko glede na situacijo. Mogoče naslednjič, ko se boš tuširala in boš začutila potrebo, da deklico v sebi zdrgneš umazanije, da si rečeš res sem boga, da tako čutim, se objameš sama, si daš tolažbo, kot bi jo dala svoji najboljši prijateljici, če bi ti povedala, da tako čuti. To je zaenkrat največ kar lahko narediš zase. Mogoče bi si lahko prebrala tudi knjigo Adijo tesnoba, priročnik za samopomoč. Je na razpolago v knjižnici. Notri boš našla različne opise kaj tesnoba je in videla ali to kar se tebi dogaja, ko te duši v prsih spada v ta občutek ali ne. Imaš v tej knjigi tudi različne vaje, ki jih lahko uporabiš za blaženje tesnobe. To je le delček tega kaj lahko narediš zase. še vedno najboljša možnost pa je psihoterapija.
Z najlepšimi pozdravi,
Tatjana
ne vem če tole spada v to temo, ampak vseeno.
stara sem 16 let, in poleg gimnazije obiskujem še srednjo baletno šolo, treninge imam vsak dan od uro in pol pa do tri ure . balet obožujem in si življenja brez ne znam več predstavljati. ampak ravno s tem se je začelo
torej velika sem 165cm in na začetku sem imela 51kg. no enkrat sem se na treningu gledala v ogledalo in začelo se mi je dozdevat, da sem debelejša od vseh sošolk, čeprav sploh nisem bila. ta občutek se je nadaljeval iz dneva v dan in vedno slabše sem se počutila, mojih 51 kg se je v mojih mislih spremenilo v 100 in odločila sem se da moram shujšat. nekajkrat sem poskusila, ampak neuspešno ker svoje lakote nisem mogla nadzorovati. tako je šlo dokler se nisem počutila tako debelo in grdo da sem preprosto nehala jesti. to je bilo zelo lahko izvedljivo, saj grem iz šole vedno direktno na trening in nihče ne nadzoruje mojega hranjena. kakšen teden po tem ko sem začela s hujšanjem je moja teža začela padati. ko sem dosegla 48 kg sem bila zadovoljna in zdelo se je kot bi se moje življenje popravilo. ves svoj trud sem začela vlagati v ples in moja profesorica je to opazila in me pohvalila da se razvijam v zelo dobro plesalko. takoj sem mislila, da je pohvala posledica izgube kilogramov in takoj nadaljevala s hujšanjem.
ko sem dosegla 45 kg sem se s svojo težo končno zadovoljila in bila sem srečna. ampak kmalu me je postalo histerično strah jo-jo efekta in tega da se bom sedaj zredila začela sem še manj jesti in izgubila še nekaj kg. sedaj se sploh nočem več tehtati (mislim da imam okoli 42 kg) sovražim se. en dan se pogledam v ogledalo in zdi se mi da sem veliko presuha in da se moram zrediti, odločim se da se bom zredila potem pa pomislim da bom morala začeti več jesti in čutim da tega ne morem, da bi več jedla se mi zdi nepojmljivo. hkrati se želim zrediti in hkrati se bojim, da bi se zredila. potem pa pomislim še enkrat in spet se vidim kot predebelo.
včasih sploh ne vem več kaj naj naredim, zdi se mi da bom znorela, ves čas se slabo počutim, vsi so že opazili da je nekaj narobe ampak nihče me ne razume, mami sem povedala, da se počutim debelo in ona mi vztrajno prigovarja da sem suha ampak nič ne pomaga. počutim se kot debel, grd odpadek, večkrat sem tudi že mislila na samomor.
rada imam hrano in rada bi kaj pojedla, pa mi že misel pove da tega ne morem.
prosim povejte kaj naj naredim ali kam naj se obrnem. poskušala sem povedati že veliko ljudem pa ne morem, si ne upam, ne vem nekaj me ustavi. čutim, da sem prizadela mami in to me spravlja v še večji občutek odpadnosti.