anoreksija?
Draga Zaskrbljenka,
dovoli mi, da ti čestitam za pogum, da si pisala na tale forum. Verjamem, da to zate ni bilo lahko. Če sem prav razbrala te je strah povedati mami in drugim, ki so v tvoji bližini kaj se s teboj dogaja. Česa se bojiš?
Razkriti sebe, svoje misli in strahove res ni lahko, takrat smo še posebej ranljivi. Vendar ti je uspelo na forumu, zato verjamem, da ti bo uspelo povedati tudi nekomu, ki je tam zraven tebe, da ti bo pomagal poiskati pomoč. Če pa ne, pa so organizacije na ketere se lahko obrneš za pomoč.
Si pogumno dekle, verjemi vase. Vsakomur izmed nas se lahko zgodi, da potrebujemo pomoč. Veliko mladih je bilo na točki na kateri si sedaj ti, pa so dobili pomoč in svet je postal lepši in boljši. Praviš, da ne veš kaj lahko narediš zase. Kadar smo sami s svojimi mislimi, te postajajo težke in neprijetne, če jih podelimo z drugimi nam je lažje in lahko nam pomagajo drugi videti stvari, ki jih sami ne zmoremo.
V naslovu sporočila sprašuješ, če gre pri tebi za bolezen, ki se imenuje anoreksija. Bi rekla da ja. Stradaš samo sebe, bojiš se zrediti, imaš nizko telesno težo, zavračaš hrano, okolica pravi, da si suha ti pa tega ne vidiš,…to so tipični bolezenski znaki pri anoreksiji. Anoreksija je ozdravljiva, je pa potrebna strokovna pomoč. Pomoč ne pomeni, da delaš samo na tem, da se zrediš, ampak, da pogledaš kako se je vse skupaj začelo, kaj je razlog, da ti ni prijetno v tvojem telesu, kaj dobiš s tem, ko stradaš. Potrebna je vključitev v psihoterapijo, če pa ti bo teža še padala lahko pristaneš tudi v bolnišnici. Tvoje telo ne prenese vsega. Enkrat bo reklo dovolj. Posledice anoreksije so težke (izguba menstruacije, slabe kosti, slaba kri, izpadanje las, …) in dolgo časa traja, da telo zopet dobi formo, ki jo je imelo pred tem ali pa je sploh ne dobi.
Kje poiskati pomoč je tvoje vprašanje. Lahko greš do svoje osebne zdravnice in poveš njej. Če si iz Ljubljane se lahko za pomoč obrneš na kakšno organizacijo, ki se ukvarja s tem, teh je kar nekaj (Ženska svetovlanica, Muza, Pediatrična klinika,…). Ali pa v svojem zdravstvenem domu obiščeš pedopsihiatrinjo in se boš potem dogovorila z njo. Možnosti je kar nekaj. Lahko tudi meni na zasebno sporočilo pišeš in ti bom pomagala poiskati kakšno telefonsko številko.
Verjamem, da ti je sedaj težko. To kar se ti dogaja ni lahko za nikogar. Je pa res, da je vse lažje, ko nekomu povemo kaj se nam dogaja in ne rabimo nositi tega bremena več sami. Tudi tebi ga ni treba.
Z najlepšimi pozdravi,
Tatjana Romih
Pozdravljeni!
Tudi jaz imam težavo s hčerko,stara je 14 let,velika 145 cm in tehta 30 kg. Od maja 2012 ima že 30 kg in se ni še nič zredila. Gre samo v višino in kar dobi na višini gre tudi malenkost na težo. Z njo se prepiram za vsak obrok,da mora jesti,zavrača mi hrano,poje skoraj nič,kar mi na koncu reče,da je predebela. V šoli je glede hranjenja pod nadzorom. Zagrozili so ji da bo šla v bolnišnico,pa še vedno vztraja pri tem,da ne bo jedla malo več,niti pije ne.
Obiskujeva tudi psihiatrinjo za motnje hranjenja,pa ji kljub temu ne pridemo do živega.
Prosila bi za vaš nasvet in mi povejte ali jo bi mogla dati v bolnišnico? Menstruacije še nima zaradi njene premajne teže,ko zapre oči nima ravnotežja,hrbtenico ima vso skrivljeno,ker nima dosti kg …
ali ima kdo iskušnje s tako bolnišnico? Prosim za odgovor,lp
Vrtnicavrtnica, pozdravljeni!
Upravičeno vas skrbi za hči, saj je njena teža res kritična. Dobro se mi zdi, da hodite k psihiatrinji in najboljše bi se bilo z njo pogovoriti o bolnišničnem zdravljenju, kaj ona meni o tem in ali bi bilo to potrebno. Vedno pa se lahko pozanimate tudi na pediatrični kliniki in tam vprašate, kaj je njihovo mnenje. Ko enkrat psihiatrinja presodi, da je teža tako kritična, da je bolnišnica nujno potrebna, bolnišnica da ali ne sploh ni več vprašanje, tudi če slište kritike in slabe izkušnje. Ko se gre za življenje in smrt, vam bo bolnišnica pomagala, da dekle ohrani življenje.
Ne vem, kakšno obravnavo imate pri psihiatrinji. Nekateri imajo krajše posvete s pacienti, enkrat ali dvakrat mesečno, drugi pa so zraven še psihoterapevti, ki nudijo tedenske terapije. V kolikor tega vaša psihiatrinja ne ponuja, vam toplo priporočam, da poiščete še psihoterapevtsko pomoč, kjer se iščejo globlji vzroki za razvoj motnje hranjenja.
Vse dobro, Vesna
POZDRAVLJENI
Tudi mi imamo podoben problem. Imam hčerko ki bo čez 14 dni dopolnila 10 let.Ravno danes sva se vrnili iz bolnišnice kjer je bila zaradi nenehnega toženja o bolečinah v trebuhu. Opravili so ji vse krvne preglede, pregled blata, gastroskopijo in UZ trebuha vendar niso našli nič sumljivega, naj še dodam da je velika 140 cm in tehta 26 kg. Po mojem mnenju premalo je saj je po dveh ali treh grižljajih sita in ne more več če pa jo silim se prične zgovarjati na slabost.Tudi v šoli je začela popuščati in poleg vsega jo muči še nespečnost. Bila sem na razgovoru z pedopsihologinjo, ki je sicer navedla možnost anoreksije vendar pa se s hčerko ni pogovorila. Kaj si mislite o tem?
Pozdravljeni, Storm!
Težko opredelim, ali ima hči anoreksijo, zaupam pa mnenju pedopsihiatrinje, saj jo je ona videla in pregledala. Vendar če ima hči anoreksijo ali ne, jasno dejstvo je, da je hči v stiski. Če prav razumem, ste izločili vse možne fizične razloge za bolečine v trebuhu, na podlagi tega je moje razmišljanje v smeri, da je najverjetneje vzrok za bolečine, nespečnost in popuščanje v šoli, čustvene narave. Otroci pogosto izražajo lastno stisko skozi govorico telesa in uspešnost v šoli, saj stiske še ne zmorejo ubesediti. Tudi če je vaša hči tudi sicer dobre volje in ne pokaže slabih trenutkov, kar še toliko bolj poveča verjetnost prej napisanega, vam priporočam, da se obrnete na kakšnega strokovnjaka, psihoterapevta, preden se težave stopnjujejo in postanejo še bolj resne.
Upam na najboljše za vašo hči in vašo družino,
Vesna
Nisem se dobro izrazila s pedopsihologinjo sem se pogovarjala samo jaz s hčerko pa pogovora ni imela je pa res kar ste omenili da je vedno dobre volje in nasmejana tudi takrat ko bi mogoče lahko pokazala drugačna čustva zanima me še ali dobim napotnico za psihologa ali terapevta pri njeni osebni zdravnici
Hvala za odgovor in lep pozdrav
Aha, vidim ja, da sem narobe razumela. Napotnico lahko dobite pri osebni zdravnici za kliničnega psihologa, lahko pa se obrnete tudi na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, kamor vas prav tako lahko napoti osebni zdravnik. Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna ponuja nastanitev za 14 dni in pester program za otroka. Obstaja tudi brezplačni program Terapevtska pomoč družinam, parom in posameznikom na Frančiškanskem družinskem inštitutu, kjer ne potrebujete napotnice in je poudarek na družinski terapiji. Toliko, kar poznam jaz, sicer pa vam bodo znali na omenjenih mestih povedati, kaj bi bilo za vašo hči in vašo družino najbolj primerno.
Upam, da najdete nekaj, kar bo ustrezalo tako vaši hčeri, kakor tudi vam. Srečno!
Vesna
Kako dalje?
se vedno bolj sprašujem. V vsakem pismu in odgovoru najdem del naše situacije, zato bom manjkajoče opisala in upam na nasvet. Hči je stara dobrih 16 let. V osnovni šoli uspešna, uspeh je bil rezultat njenega dela in ne mojega sedenja z njo. Kljub temu se ni uspela vpisati na željeno gimnazijo, je morala izbrati drugo, s katero se je nekako sprijaznila. To se je pokazalo v 1. letniku, ko je morala vložiti kar dosti truda, da je bila na koncu brez dveh popravcev. Letos gre po tej plati bolje, je pa udarilo drugje.
Že od 13 tega leta odklanja mesno hrano, vendar je do lanskega leta jedla normalno. Že pred poletjem je začela z manjšimi obrokov, poleti je še zreducirala hrano, sedaj pa si že nekaj časa pripravlja hrano sama. Temelji na brokoliju, korenju, raznih zelenjavnih polpetih, polnozrnatem toastu,praktično brez maščob in ogljikovih hidratov, z veliko vode, limonade in zelenega čaja, zvečer obvezni trebušnjaki. Včasih greva na Rožnik, včasih na vikend. Temu primerno je upadla teža, katere mi ne pove, menstruacija, ki je bila že itak neredna je sedaj izginila. Pogovarjava se, bolj odvisno od njene volje, ko načnem temo o pomanjkanju določenih snovi v telesu, kam lahko to pripelje zaključimo. Včasih dobim odgovor, da me zanima le kaj bodo drugi rekli. Vem, da jo zelo motijo občasna, verjetno prepogosta nesoglasja med nama z možem. Sin je pri 22 letih brezposeln, po moževem mnenju mu ni za delo. Može je upokojen, doma in ima tudi specifičen način komuniciranja, v stilu tako je prav kot jaz rečem. Iz tega vsega sledijo večkrat povišani toni, včasih k temu privede še malo preveč alkohola.S prijateljicami in sošolci se dobiva, vendar so tudi oni zaskrbljeni nad njeno postavo, ki je res koščena, tudi sicer nerazvita. Kot otrok je bila bolj polna, sploh kot dojenček. “Kako sem bila grda,” je seveda njen komentar. Obisk pri zdravniku odklanja, vendar sem ji pred časom povedala, če se bo odsotnost menstruacije nadaljevala, greva do zdravnice in to bom sedaj tudi izvedla. Potem pa bodo verjetno sledili obiski inštitucij, ki jih v glavnem navajate. Trenutno s silo ne naredim nič, skušam se obnašati čim bolj običajno, a gre vedno težje. Se opravičujem, da sem tako nepovezano nanizala vrsto dejstev, a tako se tudi sama včasih počutim. Upam in verjamem v luč na koncu tunela, ki bo pa verjetno še kar dolg.
Risa, pozdravljeni!
Težko situacijo opisujete. Situacija vaše hčere pa se mi zdi zelo zaskrbljujoča. Izguba menstruacije je lahko pokazatelj podhranjenosti, dolgotrajneša podhranjenost pri razvijajočem se telesu pa ima lahko trajne posledice. Vse kakor se mi zdi prava vaša odločitev, da peljete dekle k zdravniku. Če bo teža kritična, vam bo on dal napotnico za bolnišnično zdravljenje, najverjetneje na pediatrični kliniki. Kako gleda na to mož? Vsekakor bosta lahko nastopila trdneje in mirneje, če bosta oba imela isto smer, torej da gre hči k zdravniku in da se prične zdravljenje, če je to potrebno.
Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da vaš mož pije in ima neprimeren odnos do otrok. Ugibam, da tudi do vas? Predvidevam, da si ne želi poiskati pomoči? Kar pa ne pomeni, da si je vi ne smete, če bi želela spremeniti razmere doma. Za kaj takšnega so primerni ustrezni terapevti ali (klinični) psihologi, torej tisti, ki se strokovno ukvarjajo z odnosi.
Srečno na vaši poti,
Vesna
Spoštovana gospa Vesna,
hvala za vaš odgovor, ki sem ga uspela prebrati šele danes. Prejšnji četrtek so hči pod urgentno sprejeli na Pediatrični kliniki. Uspela sem jo spraviti na obisk k osebni zdravnici zaradi infekta, je pa tudi sama rekla, da že ve zakaj mora k zdravniku. Takoj po pregledu sva se odpravili direktno na PK. Trenutno je še na endokrinološkem oddelku in čaka na premestitev na psihiatrični oddelek. Teža je bila pri 164 cm dobrih 36 kg. Sicer je, čeprav je zanjo vse premastno in še vedno razmišlja, da jo bodo “zredili kot prašiča” in kako bo ona to vse uredila, ko bo prišla ven. Zdravnik je zadovoljen z njeni sodelovanjem. Jaz pa pogrešam, da v celem tednu ni imela enega pogovora s psihologom ali podobnim strokovnjakom, ker ga tudi sama pogreša, saj ima občutek, da se nič ne dogaja in da zabija čas. Pri njej sva z možem vsako popoldne. Krize se pojavljajo, hoče domov ali vsaj na sprehod in je včasih kar težko. Ampak se ne damo, hvala tudi vam za spodbudne besede in vas v pričakovanju še kakšnega nasveta lepo pozdravljam. Lahko pa še kaj sporočim, kako se bo zdravljenje odvijalo.Morda bo komu tudi to kaj pomagalo pri kakšnih odločitvah.
Gospa Risa, pozdravljeni!
Hvala za to, da ste sporočila, kako je vaša hči. Vedno vabljena, da delite svojo zgodbo tukaj.
Na Pediatrični kliniki je to utečen postopek, da je poudarek na pridobivanju telesne teže in pogosto sem slišala, da je pogovorov zelo malo s psihologinjo. Kar pa je pri tako nizki telesni teži logično, saj dekle ne more čustveno procesirati, če njeno telo peša. Vso energijo, ki jo sedaj dobi od hrane, jo potrebuje telo, da se nahrani, da vzpostavi novo ravnovesje, da lahko raste in mogoče celo da kakšen organ začne ponovno normalno funkcionirati (ne vem, če so začeli kakšni notranji organi tudi pešati). Torej v tej fazi je potrebna potrpežljivost, da v bistvu dekličino telo prične zopet nazaj normalno funkcionirati. Verjamem, da vaša hči tako doživlja, vendar je pomembno, da bi veste, da to ni zabijanje časa, ampak pomembno obdobje, ko telo potrebuje hrano in počitek. Terapija bi bila v tej fazi stres, ki potrebuje dodatno energijo, ki pa je telo vaše deklice nima.
Mogoče lahko skupaj z deklico in z osebjem bolnišnice najdete način, kako bo njej lažje preživeti te dni. Mogoče hči lahko riše ali pa rada bere, rešuje križanke… počne stvari, za katere ji sicer zmanjka časa, ko je v šolskem sistemu. Ta čas lahko izkoristi za zabavne stvari, ki jih osebje bolnišnice seveda dovoljuje. Ne vem tudi, koliko se hči lahko pripravi do tega oziroma koliko ima sploh volje za takšne stvari, se mi pa vseeno zdi smiselno o tem govoriti z njo, če že niste. Samo razmišljam, dajem ideje, vsekakor pa vi veste boljše, ker jo vidite, kaj se z deklico dogaja, kaj odklanja in kaj sprejema.
Kako dobro, da jo tako pogosto obiskujeta! Krize, kot že veste, so del tega, del procesa zdravljenja in super, da to razumete, da jih vsi trije zdržite.
Vse dobro vaši hčeri in družini, pa mirne praznike!
Vesna
Spoštovana gospa Vesna,,
neskončno hvala za vzpodbudne besede, ki so mi res olajšale odgovor in dokazovanja,zakaj se nič ne premakne.Velikonočno nedeljo je lahko preživela doma, se je kar v redu držala, poskušala je s telovadbo, vendar ji nisem dovolila, sva pa šli na sprehod. Seveda, pa še zmeraj misli, kako jo bodo “poprašičili” in to se menja z obdobji, ko ve, čemu vse skupaj služi. Zaenkrat so zelo kratkotrajna.
Lep pozdrav
Gospa Risa,
vesela sem, da ima vaša hči obdobja, pa če prav kratka, ko ve, zakaj potrebuje pomoč. Pomeni, da se verjetno globoko v sebi se zaveda tega tudi takrat, ko ima drugo obdobje, obdobje stiske. Menim, da je to zelo dober znak, da ima zelo dobre možnosti, da bo od anoreksije zmogla okrevati. Verjamem, da vam bo enkrat hvaležna, da ji niste dovolili, da bi se izstradala do smrti. Je pa res, da gre zdravljenje počasi, zelo počasi, v smislu na 10 slabih dni 1 dober, čez čas na 9 slabih dni, 2 dobra itd. Tega ona ne zmore hitreje, ji pa lahko vi pomagate tako, da se z možem izobrazita, kako komunicirati s hčerko. To je z mladostnico že tako težko, kaj šele z mladostnico, ki ima anoreksijo.
Za starše z anoreksijo se mi zdi, da je velik izziv, pa me popravite, če se motim, kako najti ravnovesje med mojimi potrebami in potrebami otroka. Da ko me hči potrebuje, da se odzovem, vendar da potem ne pozabim nase, da si še vedno vzameva s partnerjem čas za pogovor o naju, o najinem odnosu, da ne postane anoreksija osrednja tema tudi med nama. Pogosto se med staršema dogaja tudi to, da iščeta krivca drug v drugem, kar še poglablja stisko in poslabša vzdušje v družini, ki ga hči tako senzitivno doživlja. Upam, da se to ne dogaja vama in da zmoreta stopiti skupaj, da se zmoreta pogovoriti o vaši situaciji na miren in spoštljiv način, da podpirata drug drugega.
Vse dobro,
Vesna
Takole, ko berem postanem tako jezna! na te mame sem jezna! koliko ene kontrole izvajate nad hčerami, že od nekdaj…v imenu ljubezni? skrbite samo zase…uboge hčere. to kar vam počno, ko zbolijo, ko vam kontrolirajo prehrano, telovadbo itd. je samo ogledalo, kako ste ve njih kontrolirale življenje…kje so tukaj očetje? ni jih. enako so oni odgovorni. otroci so bili vaši čustveni partnerji, totalna zloraba nad otrokom. nobenih mej. dragi starši, očetje in mame, sprejmite odgovornost in pričnite z delom na sebi, otrokom boste tako najbolj pomagali!
drage punce, ki se borite z MH, vse dobro vam želim!
Okey sm punca stara 13 let visoka sem 160cm in tehtam 44kg. Jaz osebno se imam za debelo mogoče zaradi tega ker sm od lani shujšala za 21 kil . moj problem je da zmerem razmišljam o hrani. (gdaj bom jedla,koliko bom pojedla)itk.Na dan pojem 2 pomaranči in spijem 2 čaja z medom ampak ne zmerem npr(5 dni v tednu tako jem ostala dva mogoče malo več). Zanima me ali imam motnje hranjena?
Pozdravljena “biatc”,
tvoja telesna teža je nevarno nizka, nisi debela, temveč podhranjena. Glede na to, da se ti cel dan vrti okoli hrane, kaj boš jedla, kdaj, ipd. je to eden izmed znakov, ki so tipični za motnje hranjenja. Kot tudi to, da se pri svojih slabih 44kg vidiš debelo. In gotovo je še kakšen (sklepam da si najbrž izgubila tudi menstruacijo, če si jo prej že imela).
Si se s kom pogovarjala o tem kar doživljaš okoli hrane, poleg tega, da si pisala na forum? Je kdo, v tvoji bližini, ki bi mu lahko zaupala kaj se dogaja s teboj?
Vse dobro,
Tatjana