Verjamem.

Kar se dokazov tiče: ni oprijemljivega dokaza, da življenje po smrti obstaja, ni pa tudi resnega dokaza o nasprotnem.

To je pa paradoks. Zakaj bi končala življenje, če bi vedela da potem tam nič več ni?[/quote]

Ni paradoks, ne. A brez nekaterih izkušenj tega pač ne moreš razumeti.

Blagor tebi. Mislim čisto resno. Jaz bi rada verjela, a imam dvome.

Ne. Verjamem pa v smrt po življenju. 😉

Vprašanje o posmrtnosti (da, ne, kako) je pomembno samo, če si ga sam narediš za pomembnega. Kaj pa pomeni za nekoga živečega ta trenutek, ali je posmrtnost ali je ni? Kaj bi se spremenilo v tvojem življenju, če bi 100% vedela, da je posmrtno življenje? Kaj bi se spremenilo, če bi 100% vedela, da ga ni? To je mimogrede vprašanje za vsakega posameznika tukaj, ne zate, 255.

Vem, da pri nekaterih ljudeh na tem vprašanju stoji in pade vsa njihova etika. V smislu, če ni življenja po smrti, ne bom pošten, ne bom sočuten, ne bom dober, ker ne morem pričakovati plačila. Meni je tako mišljenje sicer tuje, ampak vem, da veliko ljudi tako razmišlja. Da so lahko dobri samo, dokler imajo računico, da jih bo zato Bog nagradil ali se bodo ponovno rodili v boljšem telesu. Slabša verzija je, da so dobi samo zato, ker se bojijo kazni.

Je torej etika tisto, zaradi česar hočemo, da je življenje po smrti ali ga ni?

Verjamem.

Ne.

Janis jaz verjamem da oni v onostranstvu vedo če se nekdo dela dobrega ali je dober. Verjamem v posmrtno življenje, saj se je takrat ko je umiral in kasneje umrl moj bližnji sorodnik dogajalo neverjetne stvari, ki so bile od njega. Dajal nam je neke znake ali nevem točno kaj, v glavnem vem da življenje po smrti obstaja. Če bi se to dogajalo kaj se je nam, bi verjele vse.

Citat: “Je torej etika tisto, zaradi česar hočemo, da je življenje po smrti ali ga ni?”

***

Osebno nočem ničesar. Vem da življenje po smrti je.
Kako pa živimo, ne glede na to ali verjamemo v življenje po smrti, ali ne, je povsem drugo vprašanje.
Tudi ko sem mislila, da je zadnji vdih konec vsega, sem skušala živeti pozitivno in delati tako, da se ne rabim sramovati tistega kar vidim v ogledalu.
Torej, odgovor na tvoje vprašanje kaj bi se spremenilo v mojem življenju, če bi vedela – odgovor je nič.

LP

Ne bit tako prepričana.

Meni se tudi v življenuju prav nič ne spremeni, če je življenje po smrti ali ne, zato mi je za posmrtnost vseeno.

Jaz ne govorim o sedanjem življenju in da zaradi tega verjamem v posmrtnost. Vem da je in ne zaradi tega življenja ampak pač vem da je.

Ne oprekam ti, da verjameš, kakor hočeš. Ampak ne govori, da veš, ker nihče ne more vedet, pa če govorimo za ali proti. Tudi če so se ti zgodile stvari, ki si jih ne znaš razložiti in si zaradi tega prepričana v obsoj posmrtnosti. Ker to, kar je prepričalo tebe, koga drugega ne bi. Lahko verjameš. Lahko upaš. Lahko si želiš. Lahko dogodke interpretiraš v to smer. Lahko si celo prepričana v to. Vedeti pa ne moreš. Ker si živa.

Jaz vem da je življenje po smrti. Zato ker je ko je umrl sorodnik, se je bil za en čas nekako vrnil domov. In zatovem. Če drugi samo verjamejo naj, jaz pa vem. Zaradi njega in zaradi tega kar se je dogajalo. Pač vem. In če ti samo verjameš ali ne je tvoja stvar. Moja pa je da jaz vem.

Vprašanje o posmrtnosti (da, ne, kako) je pomembno samo, če si ga sam narediš za pomembnega. Kaj pa pomeni za nekoga živečega ta trenutek, ali je posmrtnost ali je ni? Kaj bi se spremenilo v tvojem življenju, če bi 100% vedela, da je posmrtno življenje? Kaj bi se spremenilo, če bi 100% vedela, da ga ni? To je mimogrede vprašanje za vsakega posameznika tukaj, ne zate, 255.

Vem, da pri nekaterih ljudeh na tem vprašanju stoji in pade vsa njihova etika. V smislu, če ni življenja po smrti, ne bom pošten, ne bom sočuten, ne bom dober, ker ne morem pričakovati plačila. Meni je tako mišljenje sicer tuje, ampak vem, da veliko ljudi tako razmišlja. Da so lahko dobri samo, dokler imajo računico, da jih bo zato Bog nagradil ali se bodo ponovno rodili v boljšem telesu. Slabša verzija je, da so dobi samo zato, ker se bojijo kazni.

Je torej etika tisto, zaradi česar hočemo, da je življenje po smrti ali ga ni?[/quote]

Joj, ne, Janis, povsem napačno vprašanje, s tem se sploh ne ukvarjam. Moja etika ne stoji na tem, ali življenje po smrti obstaja ali ne. Če bi vedela, da obstaja, ne bi nič spreminjala svojega življenja. Razlog, da bi rada verjela, je v tem, da bi lažje sprejela smrti bližnjih.

Baroncicca, hvala ti za tvoje prepričanje. Všeč mi je in me pomirja. Tudi jaz sem veliko o tem prebrala, pred leti mi je umrl brat, rada bi bila ravno tako prepričana, kot si ti, vendar nisem doživela ničesar takega. Sem pa vesela, da je kdo drug in si upa o tem tudi povedati. LP