Povedala najprej stršem, nato v službi in nekaj prijateljicam.. žal mi je da sem povedala v službi, saj me zdaj ves čas sprašujejo, je že kaj, kdaj imata naslednjič, kako je z vama, itd itd.. temu ni konca.. in potem so sodelavci jezni če sem na bolniški, delodajalec pa glede tega ne dela težav.. prejšnjič je s sodelavci šlo celo tako daleč da mi je ena povedala, da je brala v neki reviji da je ena zanosila šele ko je pustila službo.. počutila sem se kot da se me želijo znebiti.. tako da več nevem kaj naj odgovorim ko me kaj vprašajo, saj se o tej temi potem ves čas govori.. seveda v službi nisem edina na tem področju in sodelavki zgleda laska ko jo ves čas sprašujejo vsi kako je in kaj je novega.. meni pa to gre na živce.. najraje bi jim zabrusila da naj enostvno nehjo spraševati, ker sem potem še bolj pod stresom..

Točno temu bi se rada tudi jaz izognila! Meni so ta vprašanja tako stresna. Da bi me pa za vsak pregled spraševali kako je šlo, mi res ni. Je pa res, da nikoli ne veš na kakšen odziv boš naletel, dokler ne poveš. Tudi pri nas v službi so že bili taki primeri, potem so pa sodelavke grdo gledali, ker so bile na bolniški. Tako da bom jaz kar tiho, vsaj dokler bom lahko. Sicer je zelo težko, ker so vse okrog noseče in je to glavna tema na tapeti..

Točno temu bi se rada tudi jaz izognila! Meni so ta vprašanja tako stresna. Da bi me pa za vsak pregled spraševali kako je šlo, mi res ni. Je pa res, da nikoli ne veš na kakšen odziv boš naletel, dokler ne poveš. Tudi pri nas v službi so že bili taki primeri, potem so pa sodelavke grdo gledali, ker so bile na bolniški. Tako da bom jaz kar tiho, vsaj dokler bom lahko. Sicer je zelo težko, ker so vse okrog noseče in je to glavna tema na tapeti..

Povedala sva moji ožji družini. Na njegovo željo njegovi družini nisva povedala (zaradi takšnih in drugačnih predsodkov iz njihove strani je boljše, da nisva povedala) 🙂
Potem pa se je z leti in številom postopkov začel večati tudi krog oseb katerim sva povedala. Tako da so vedeli tudi že najini prijatelji in v službi.
Od niti ene osebe nisva dobila negativnega pogleda/odgovora/karkoli. Vsi so naju full podpirali. Tu pa tam je kdo vprašal kaj in kako, res pa noben nič vsiljivo. In, ko nama je končno uspelo, je bilo veselje še toliko večje. 🙂 (res pa je, da sem morala na začetku nosečnosti biti kar kreativna z izgovori, ker jih je večina vedela kdaj približno bi naj imela punkcijo/transfer itd.) 🙂

Kdaj in kako….nisva delala kakšne posebne scene. Moje prijateljice so tako ali tako vedele, da imam precej zdravstvenih težav, tako da jih ni kaj presenetilo, ko sva povedala, da sva se lotila projekta “dojenček z zdravniško pomočjo”. Partner pa je nekoliko starejši od mene in bolj ali manj vsi njegovi prijatelji so že imeli družine…in sva pač povedala, ko je pogovor nanesel na temo “Kaj pa vidva čakata?”, da pri nama “samo sprostit se je treba” pač ne bo obrodilo sadov 🙂 so kar hitro ugotovili kam pes taco moli 🙂

Živijo, punce,
tudi jaz oz. midva sva v postopku. Prvič.
Nikomur nisva povedala, ker sva se tako dogovorila, da je to najina stvar in si mislim, da predvsem jaz lažje “prežvečim” takšne stvari sama. Trenutno res nisem na tem, da bi se še dodatno ukvarjala s tem, kaj misli/razmišlja sorodstvo, okolica … in me potem sprašuje, kako gre, kako kaže, saj se sama oz. s partnerjem lažje umiriva, če se s tem ne ukvarjava.
Sem pa npr. komu, ki me je že pred časom spraševal, “kdaj bosta pa vidva”, odgovorila da ne vem, da ko bo, pač bo. In seveda vsak najprej pomisli, da čakaš zato, ker nimaš še dokončno urejenega stanovanja, gradiš kariero ali kaj podobnega. Skratka vprašanja na temo kdaj imaš namen imeti potomstvo, so mi bila vedno zoprna 🙂 Takrat, ko se še nisva odločila za to, in tudi sedaj, ko sva ugotovila, da verjetno po naravni poti ne bo šlo. Nekateri so seveda sešteli 1 + 1 in naju pustijo na miru, nekateri pa ne in potem me pričaka kakšno prijetno vprašanje v smislu “a si že?” ali pa ali ne bi morda ne vem … pila ta pa ta čaj ipd.
Je pa partner pred kratkim od prijatelja dobil super odgovor in bi ga rada delila z vami. Na vprašanje ali midva tudi kaj načrtujeva, mu je moj podvrnil, da ja, ampak da nič ne ve, kdaj nama bo uspelo. Ta prijatelj ima po naravni poti in brez kakšnega čakanja že dva otroka. Pa pravi “da se slučajno ne bosta sekirala, če ne bo šlo hitro. Nama je sicer upelo vse bp, hitro, ampak sva očitno ena redkih.” In potem našteje en kup kolegov, sorodnikov, ki so se kar načakali, da so naravno ali pa preko umetnega postopka dobili otroka.

Glede tega, ali bova komu povedala ali ne, se bova verjetno odločila glede na to, kako dolgo bova v postopku … Večno verjetno ne moreš biti tiho oz. verjetno tudi pride do tega, da se želiš še s kom pogovoriti.
Srečno vsem!