Ali je bilo v Jugoslaviji res tako super, kot eni govorijo?
Avtorica članka, natanko tako kot je predhodnica napisala. NI bilo vse rožnato, a bili je tako, da si lahko dobil službo, lažje si kupil stanovanje in si zgradil hišo. Tudi kriminala je bilo manj na splošno – spal si lahko pri odklenjenih vratih, danes pa mnogokrat še zaklenjene te ne obvarujejo. Hujša kriminaliteta (umori..) so bili redkost. gospodarska kriminaliteta (tajkunstvo) pa tudi ni bilo tako razširjeno, ker so modelom z dolgimi prsti stopili hitro na prste in jih odstranili s položaja.
V politiki niso vladali eni in isti ljudje 20 let in niso vsiljevali svojo voljo, mišljenje, namreč zakon je rekel, da je bil lahko eno za drugim izvoljen 2 oz. 3 mandata. Davek je bil splošen (splošni prometni davek), cene se niso spreminjale tako na pogosto. Imeli smo enkratno šolstvo, ki so ga uničili najprej z usmerjenim izobraževanjem (srednje šole) visokošolski sistem pa z bolonjskim sistemom.
Po smrti Tita, ki je bil svetovno poznan človek, pa so se zadeve začele počasi spreminjat in smo pristali v socialističnem kapitalizmu —> zdaj pa drvimo k fevdalnemu kapitalizmu.
če potegnem črto na splošno: živeli smo lažje, čeprav smo bili delno omejeni (svoboda govora je bila sicer manjša, določenih dobrin pri nas ni bilo pa smo hodili po nakupih v tujino…)
hahaha politiki so bili na oblasti od 1945, s položaja so jih odnesli v trugi, razen če se niso pobili med seboj. hiperinflacija, ko so se cene spreminjale večkrat dnevno, so očitno plod domišljije, je pa res, da so eni na ta način veliko prigoljufali. npr. kupil si v zagrebu pralni stroj in preden je račun prišel v Slovenijo, je inflacija že 10 ali 100 razvrednotila račun. veliko otrok je šlo pri 15 direkt v fabrike, usmerjeno izobraževanje je bil socialistični projekt.
noben ni upal javkat po tv, da nečesa nima, ker bi bilo to protidržavno dejanje, danes pač tekmujejo v beračenju, ker se splača.
ljudje so živeli skromno in prezirali zahod, ki je bil materialistično usmerjen, čeprav je zelo fajn prišlo, če si imel kakšnega strica v tujini. veliko je bilo tudi gastarbajterjev. umorov je zadnja leta manj kot jih je bilo v preteklosti. gospodarskega kriminala ni bilo, ker je oblast lahko prišla in vzela in se je temu reklo denacionalizacija ali kaj podobnega. davki so bili manjši, ravno tako sociale ni bilo toliko kot danes. starši so morali celo hrano v šoli plačevati, večina si šolskih kosil ni mogla privoščiti.
paziti si moral, kaj govoriš, ker te je lahko vzela noč. ampak to večini ljudi, glede na njihovo splošno hlapčevko mentaliteto ni povzročalo prehudih težav.
Meni se pa zdi, da je to poveličevanje Jugoslavije ena sama norost.
Ko je bila še Jugoslavija in sem bil še otrok, je bilo za nas invalide zelo slabo poskrbljeno, in sicer:
1) Čeprav je vsakomur takoj očitno, da se z navadnim invalidskim vozičkom sam ne morem voziti, električnega invalidskega vozička nisem mogel dobiti, ker jih za otroke takrat ni bilo. Tako sem moral vedno prositi druge, da so me kam peljali, kar pa je bilo večkrat tudi zelo moteče in da ne govorim o tem, da sem bil zaradi tega za marsikaj prikrajšan. Danes tudi otroci dobijo električni invalidski voziček, če imajo takšno invalidnost kot jaz.
2) Zaradi svoje invalidnosti sem se moral šolati v Zavodu za invalidno mladino v Kamniku, kjer so mi po šolanju obljubljali nastanitev v kakšni instituciji, kot je npr. Posebni socialno varstveni zavod Prizma Ponikve. Na srečo je Jugoslavija prej razpadla in sem lahko po končani šoli v zavodu šel domov in se zaposlil v invalidskem podjetju.
3) Govori se o tem, kako fino je bilo švercati. Japajade. Mogoče kakšno kavo in kavbojke, ki se jih je dalo skriti pod dvojno dno v prtljažniku avtomobila (s tem, da si rezervno gumo pustil doma) se je še dalo prešvercati čez mejo, električnega invalidskega vozička, ki bi ga takrat res nujno rabil, pa nikakor ne, ker je prevelik celo za klasičen prtljažnik v golfu (serije 5), kaj šele za prtljažnike tedanjih avtomobilov (Yugo, Fičko, Stoenka). Takrat je bila res groza. Če si takšen kolos, kot je električni invalidski voziček, pripeljal na mejo, so ti ga takoj zaplenili, češ, da v Jugoslaviji proizvajajo invalidske vozičke. Japajade! Proizvajali so jih, ampak tiste težke, navadne, na ročni pogon, ki so jih lahko samostojno uporabljali le tisti z močnimi mišicami v rokah…
4) Zgoraj en(a) piše, da si lahko dobil službo. Morda, če si bil zdrav. Meni so po končanem šolanju obljubljali hiranje v instituciji tipa dom upokojencev.
5) Tudi glede lažjega nakupa stanovanja je en navaden larifari. Stanovanj, sploh tistih v blokih, se ni gradilo tako, da bi bila primerna in prilagojena za invalide. Oprostite, ampak jaz z električnim invalidskim vozičkom ne morem skoraj v noben blok, zgrajen v socialističnih časih, če ta ni bil pozneje prenovljen, ker vsi imajo pred vhodom stopnice, pa težka vhodna vrata, pa še kaj bi se našlo. Tudi hiše so grajene tako, da niso prilagojene za invalide. Izgleda, da so vsi arhitekti namerno delali načrte (projektno dokumentacijo) tako, da je bilo ja čim več arhitektonskih ovir treba postavit v hišo…
6) Glede gospodarske kriminalitete v bivši Jugoslaviji imam samo eno vprašanje. Kam so izginili vsi proizvodi, ki so jih izdelali vsi ti ljudje, ki so bojda vsi imeli službe po tovarnah? Namreč, kot mi je znano in sem tudi sam doživel kot otrok, v trgovinah skoraj niso imeli nič – na solato si moral čakati do naslednjega četrtka, na maslo do torka čez dva tedna, na mleko do petka čez tri tedne, na moko na prvi ponedeljek v mesecu,… Torej, če razmišljam s svojo glavo, blago je moral nekdo ukrasti. Ker izvažali tudi očitno niso, ker sicer Jugoslaviji ne bi zmanjkalo deviz in ne bi bilo treba racionirati porabe bencina. In to ukradeno blago je gospodarski kriminal, ki pa ga očitno nihče ni hotel videti, čeprav je bil vsem na očeh. Še en primer: ogromno je bilo tekstilne industrije v tedanji Jugoslaviji, v mojem domačem kraju so bile kar tri tekstilne tovarne, od katere zdaj nobene ni več. Ogromno ljudi so zaposlovali, skoraj vse ženske iz mojega kraja so bile šivilje, vključno z mojo, sedaj že upokojeno materjo. Ampak v trgovinah z oblačili nisi dobil nič! Tudi tega ne, kar so proizvajale tekstilne tovarne v mojem kraju. Kam je vse šlo, ne vem. V izvoz sigurno ne, ker sicer Jugoslaviji ne bi zmanjkalo deviz. Po mojem logičnem razmisleku je moral proizvode (blago) na poti od pakirnice v tovarni do trgovine nekdo ukrasti.
7) Tudi to, da v politiki niso vladali isti ljudje 20 let, je larifari. Kot berem v zgodovinskih knjigah – vsi so bili v politiki od vstopa v politiko, do smrti. Da ne govorim o dosmrtnem voditelju Titu, ki je bil na oblasti od 1945 do svoje smrti leta 1980, ko sem bil star eno leto. Žal o tem, kakšen je bil, lahko berem le iz pripovedovanja drugih, vendar pa, kot sam vidim in berem v zgodovinskih knjigah, ni storil nič kaj dobrega, zato ne vem, od kod tolikšno poveličevanje Tita.
8) Kar se davkov tiče – splošne davke imamo še danes. DDV je splošni davek na potrošnjo in se mi zdi celo boljši kot prometni davek, ker tukaj vsaj nekdo lahko nadzira tok proizvodov, blaga in storitev. V sistemu prometnega davka so lahko proizvodi na poti iz tovarne do trgovine kar izginili, v sistemu DDV pa je to težje oz. se krajo takoj odkrije…
9) To enkratno šolstvo v Jugoslaviji me je, kot sem že zgoraj pisal, prisililo, da sem se zaradi invalidnosti šolal stran od staršev (že kot 7-letnik sem moral oditi od staršev – hudo mi je bilo), nato pa me je še hotelo dati v institucijo, češ da bodo tam dobro skrbeli zame. Japajade! Zdaj pa imajo otroci s posebnimi potrebami možnost se šolati v domačem šolskem okolišu, dobijo ustrezne tehnične pripomočke, osebnega asistenta, dodatno strokovno in učno pomoč (no, slednje mogoče jaz ravno ne bi rabil, saj sem bil vselej zelo dober učenec),…
10) Spreminjanje cen: cene so se v Jugoslaviji spreminjale dnevno. Spomnim se, da mi je mama kot prvošolcu dala žepnino za s seboj v Kamnik in je na začetku tedna zadoščala, da bi si tam kupil nekaj dobrih čokolad (ki jih sicer niso imeli vsak dan). Čokolade so dobili v tamkajšnji trgovinici v četrtek, zato sem denar hranil pri sebi, naivno misleč, da bo denar ohranil vrednost. Toda v četrtek, ko so čokolade dobili, je bila najcenejša že dražja od zneska denarja, ki sem ga imel pri sebi… Razočaran sem bil tako jaz, kot tudi sošolec (on je težko hodil – da, tudi take, ki so šepali, so pošiljali v Kamnik, daleč od doma – če se ne motim, je bil on iz Prekmurja – zelo daleč, daleč stran za moje takratne pojme), ki me je na invalidskem vozičku pripeljal v trgovino. Kupiti nisem mogel absolutno nič več! Danes se mi kaj takega ne more več zgoditi.
Torej, če povzamem: V Jugoslaviji ni bilo lepo in nimam kaj gojiti nostalgije do nje.
Ne ga srat. V YUgi ni bilo nič super.
Do leta 1965 je tako in tako bilo kot v zaporu. Po letu 1965 je bila prva reforma in zopet kriza.
Kriza za krizo so se izmenjevale do konca. Ama nič se ni dobilo in za vse so bile vrste.
Politično smo imeli gobce zvezane.
Nekaj pa je pomembno-bili smo bolj skromni in tudi vsak qurac ni iskal nekih pravic.
…moja starša sta s posojili zgradila hišo.Mami je rekla, da je bilo na koncu posojila samo še za eno kavico.Tako malo in pri plači se tisto posojilo ni nič kaj poznalo.Pa je šla iz pufa v puf….
Oba sta imela stalne službe v domačem kraju.V službi sta hodila peš.Oče je bil doma v 10min., mama pa v petnajstih….Vsako leto smo šli na morje v sindikalni dom, je bil zelo lepo urejen.
Velikokrat smo šli s starši na izlet.V Italijo smo šli po riž, nutelo, po pralni prašek, po oblačila.Dobila sem krasne oblekice, jopo, škorenjčke-mokasine…puščico z barvicami..
Kasneje sem šla tudi z bratrancem v Italijo.Imeli smo izlet, kupovali smo…Kavbojke, jope, puloverje…
Tudi sama sem po šolanju takoj dobila službo.V domačem kraju.Sestra tudi.
Sicer je oče kdaj rekel, da smo 50 let za Ameriko, ampak meni je bilo čisto dobro .In lepo.
Res takrat ni bilo vse v redu, a zdaj pa je ali kaj? 500 000 ljudi v Sloveniji živi pod pragom revščine. Mnogi sploh nimajo kaj jesti. V Jugoslaviji ni nihče umiral od lakote. Vsi so imeli službo. Res plače niso bile velike, ase je dalo prebiti skozi mesec. Tudi na morje je lahko šel vsak. Sindikalni domovi so bili poceni. Jaz sem bil prvič na morju s starši pri 3. letih, od takrat smo hodili vsako leto, do leta 91. Zdaj verjetno ne bi šel več.
Tudi šolstvo je bilo boljše kot danes. Predvsem ni bilo takega grebatorstva med sošolci kot je danes ampak je bilo tovarištvo. Če si izostal od pouka zaradi bolezni, si si lahko sposodil od sošolcev zvezke, da si si prepisal snov, danes pa…Tudi učenci niso grozili učiteljem, kot danes, ampak so jih spoštovali, pa učitelji večinoma sploh niso bili zelo strogi ampak je vladala avtoriteta. Pa tudi starši niso hodili v šolo z odvetniki…
Kar se svobode govora tiče, res je ni bilo veliko. Ampak če si politiko pustil na miru, si lahko živel brezskrbno, le politike nisi smel kritizirati. Danes velja neka svoboda govora, a te lahko vsak toži že za eno besedo in lahko zahteva milijonsko odškodnino. Zaplenijo ti lahko vse premoženje, za malenkost.
Predvsem pa v Jugoslaviji niso deložirali ljudi iz hiš, kot to počnejo v lepi naši demokratični Sloveniji.
Res je bilo lepše v Jugoslaviji.
Prav nič ne pogrešam Juge. Ti dam primer, za koga pa je bila ta država naravnost idealna:
Za takšne, ki si želijo uravnilovke, ki jim za srečno življenje zadostujeta poln vamp, občasno odojek in sindikalna prikolica za dopust. Da imajo zagarantirano doživljenjsko službo, pa če je delo ali ga ni, in seveda, da za njih skrbi država, od zibelke do groba. Predvsem pa za takšne brez jajc ali pa takšne, ki so zadovoljni z vsem in zato tiho in privrženi sistemu.
To se dobro vidi še danes, ljudem to enostavno pride v kri in niso več sposobni poskrbeti sami zase, vsega so jim krivi drugi.
Torej, jaz mislim, da je juga bila najbolj pisana na kožo manj izobraženim, manj sposobnim, pa lenim, potem malim prevarantom in tihotapcem, ritoliznikom itd., zavirala pa je vsakogar z ambicijami, z željo po nečem boljšem.
So pa bile ene stvari vseekakor boljše, ampak te malenkosti ne odtehtajo tega, kakšno ceno smo plačevali za to.
Se popolnoma strinjam in se podpišem pod tem postom. Sama sem odrasla v Jugi, starši imeli redno službo, vsak mesec plačo, stanovanje smo imeli, si kasneje hišo zgradili in tudi se spomnem ko je mama kupila pralni stroj v Italiji, ga nismo čakali eno leto, danes kupili in jutri smo ga imeli že doma. Meni je tudi bilo bistevno lepše v Jugoslaviji.
Spoštovani Sandi_H!
Vaš zapis se je v glavnem nanašal na moj komentar. V njem poudarjate svojo invalidnost! Dajte mi povejte, ali je danes za invalide kaj bolj poskrbljeno s strani države? Nič bolj kot prej, invalidi se tudi danes šolajo v Kamniku. Nimam nič proti invalidom, ker človek nikoli ne ve, kdaj lahko postane to tudi sam. Samo dobila sem občutek, da bi morali za invalide skrbeti drugi – ja sociala ali se motim? Mnogi med njimi so pridni kljub svoji prizadetosti. Vi imate vsaj električni voziček, mnogi pa ga nimajo, čeprav živimo v 21. stoletju. In pravic ste imeli tudi več, kot jih imate danes – a na to ste pa pozabili?
Sicer me je pa zbodlo nekaj drugega – pišete, da ste rojeni leta 1979 (ko ste napisali, da ste ob Titovi smrti imeli eno leto), tako ne morete vedeti, kako je bilo v tistih letih. Kako se je živelo tedaj! Ne mi pamet solit za stvari, ki sem jih preživela in doživela. Ja v šoli so bili učitelji strogi, tudi v kot smo šli, zato pa nihče ni ustrahoval učitelje, ker učitelj je imel AVTORITETO in kar je on rekel, nam otrokom je to bilo sveto. Danes pa če učitelj otroka pogleda postrani, drugi dan starši že z odvetnikom tečejo v šolo.
Pravite, da v trgovini niste dobili nič – ne vem kje ste živeli vi, mogoče v kakšni manjši zakotni vasi. Spominjam se let, ko sem hodila v srednjo šolo – mimo mnogih prodajaln s prehrambenimi izdelki – in zjutraj ob pol sedmih so imeli pred vrata trgovine zložene jogurte, mleko…. NIHČE, RES NIHČE SE JIH TUDI PRITAKNIL NI, tudi pomislil ni na to. Pa pustite vi danes pred vrati trgovine jogurte ali kaj drugega! čez 5 minut ne bo ne duha ne sluha o jogurtih.
Glede gospodarskega kriminala: nič ni bilo pokradeno tako kot je sedaj, in tudi izginilo ni. Takrat smo s solidarnostnimi dnevi gradili tovarne, odpirali delovna mesta, ker pa so veleumni možje po smrti Tita oziroma po letu 1990 začeli prodajati, uničevati…… >Proizvode si lahko kupoval, seveda v kakšni zakotni hribovski vasi res ne. Sama sem živela v bližini meje z eno izmed sosednjih držav – s katero pa ni pomembno – za nas je veljal še dodatno strožji režim, pa se ne morem tako pritoževati kot se vi, ki vse to niste preživeli. Po letu 1985 je bil res pomanjkanje določenih proizvodov (pralni praški, mehčalec, sladkor…) pa saj smo to dobili pri sosedih. Ja saj je bil tudi avto nepar-par, pa vsak drug dan….. samo takrat je bil avto luksuzna dobrina, danes pa je nuja saj javni prevoz najboljši le v LJ kot mestni promet, primestni pa je že bolj tako-tako…..
Tito je potoval po državi, smo ga povsod pričakovali z veseljem. Nositi štafeto, ki mu je bila predana, pa je bila za mladince posebna čast. 25. maja, na Dan mladosti so v Beogradu pripravili takšne prireditve, da danes 15 organizatorjev takšne ne spravi skupaj. Na inflacijo pa je vplival predvsem stabilnost nemške marke v primerjavi z USD-jem, če je ta nihala, potem je bila večja, in pa tudi cena zlata na trgu.
Sicer pa škoda se dajat z nekom, ki je v tistih časih imel le eno leto, in vse kar je napisal je slišal ali prebral.
Paloma, dobro napisano! Res žalostno, da nas na vso silo hočejo zgodovino učiti takšni, ki pojma nimajo ne o preteklosti ne sedanjosti! Pa ne samo učiti, tudi spremeniti izključno v svojo korist!
Daleč od tega, da je bilo vse super, ker tako ni niti danes nikjer na svetu!!!
Samo poglejte koliko bank smo takrat reševali z davkoplačevalskim denarjem in koliko Zvonov je bilo, ki bi tako oropali ljudstvo!!!??? Niti enega! Torej!
Večinoma se ljudje spominjamo dobrih stvari, pozabljamo pa kako zaostali smo bili napram najrazvitejšim.
Moji starši in njihovi vrstniki niso poznali brezposelnosti, imeli so (večinoma) eno službo vso življenje, zastonj zdravstvo, hitro so šli v penzijo in imajo pokojnino s katero se zaenkrat da živet, 2x na leto smo šli na morje, ni bilo bogatih, takšne revščine kot je pri nekaterih danes pa niso poznali, kriminala je bilo manj itd.
Kljub temu pa se nihče ni selil/bežal iz zahoda na vzhod.
In kljub temu da je brezposelnih vsaj 130.000 ljudi, da se zdi položaj vsak dan slabši, da se vsi sprašujemo kaj so nekateri naredili z našo državo, dvomim da bi se večina vrnila v socializem in izoliano državo.
“Večinoma se ljudje spominjamo dobrih stvari, pozabljamo pa kako zaostali smo bili napram najrazvitejšim. “
To je poplna laž! Nismo bili povsod v špici, ampak neprimerno boljši v vseh pogledih kot danes! To je nesporno.
Poglej si kakšen dokumentarni film o podjetjih naprimer TAM Maribor ali o Tomosu. Tam je lepo povedano, da smo imeli zelo dobro in napredno tehnologijo in so strokovnjaki iz drugih zahodnih držav, tudi iz Nemčije, Nizozemske… hodili v Slovenijo in si to ogledovali, ker je bilo to res nekaj novega! Seveda pa se je že v 80. letih začel propad, ko so se na oblast povzpeli razni politkomisarji in komandirji čete peš polka za Jajce in vse to s svojo nesposobnostjo uničili. Svoje “delo” opravljajo še danes in smo kjer smo! V ogromni bedi!
Ne vem zakaj toliko kričite o neki nostalgiji, socializmu….??? A res nimate kakšnih boljših argumentov?
To ni nobena nostalgija, ampak le dejansko stanje in resnica!