a vam je res tako tezko?
Koka bravo!
Na žalost je tako, da ima še tako trapasta in usmiljenja vredna ženska lahko otroka. Za to, da se lahko voziš z avtom rabiš izpit, da lahko najdeš službo moraš znat vsaj kimat, da imaš pa lahko otroka, moraš znat pa samo…
Je pa tudi res, da ne veš, kakšne težave je morda imela ta mama…
Ni za obsojat kar tako vse počez.
Večina mamic, ki smo bile s svojimi malčki po bolnicah, smo doživele take in podobne scene. Ne vem, jaz sem ob mami, ki pač ni bila ves čas s svojim bolnim otročkom pomislila, da ima verjetno še kakšnega otroka, ki jo prav tako potrebuje in ob obiskih se je večinoma izkazalo, da je res doma še bratec ali sestrica. Pri večjih je bilo posredi največkrat dejstvo, da za otroka v bolnici bolniška ne pripada – na žalost. Kako naj bo potem taka mama ob otroku? Na žalost pa obstajajo tudi mame (in očetje), ki jim je vse v zvezi z otrokom odveč in preveč – in ob takih res ne veš, zakaj so jih spravili na svet.
Najlažja stvar pod soncem je stisnit in objet otroka. Se pa ne strinjam, da otrok mamo potrebuje le nekaj let. Otrok vedno -VEDNO! – tudi še pri 15-tih in 17-tih, pa tudi še pri 30-tih kdaj (vprašajte tiste, ki je pri teh letih nimajo več!) potrebuje mamo in starše, ne sicer več za pestovanje, zato pa drugače. Še vedno potrebuje objem, nežnost, toplino, nasvet, sprejetost. Nismo pa starši samo za to, da pestujemo in crkljamo, pač pa tudi za to, da otroke pripravimo na življenje, ki ni samo prijazno in razumevajoče, pač pa pogosto tudi prav neprijazno trdo.
O joku in spanju smo že tolikokrat razglabljali, da nima več smisla izgubljat besed, dejstvo je, da to dvoje ne gre skupaj, kot je dejstvo, da dva otroka nista enaka, kar pri enem zaleže, je pri drugem brez koristi.
Ne, za vzgojo ni nikoli prezgodaj. Le zakaj ima vzgoja vedno negativni prizvok “dresure”? Le zakaj potem iz dneva dan beremo poste “ne zmorem več”, “obupana”, “dost mam!” “zrastel mi je čez glavo”, v postih pa teče beseda o še ne dve- in triletnikih? In iskreno, ne poznam nobene “čustvene pošasti”, tudi nobenega “čustvenega invalida” ne, sploh ne med otroki, poznam pa veliko preko vsake razumne meje razvajenih otrok, ki so gluhi in slepi za potrebe drugih in to zato, ker se je doma vedno vse vrtelo okoli njih in so starši skakali na vsak migljaj; niso pa jim razložili, da imajo tudi ljudje okoli njih svoje potrebe in svoje meje. Večji ko je otrok, težje mu to razložiš, saj iz majhnega zraste veliko, v vseh pogledih.
Bolan otrok rabi starše. Tudi zdrav otrok jih rabi, vedno in vsak dan. Rabi nežnost, toplino, božanje, lubčkanje, razumevanje- crkljanje, rabi pa tudi to, da se mu razloži, da se svet ne vrti samo okoli njega, da včasih tudi starši česa ne (z)moremo. Rabi meje. Starš, ki nima razumevanja, časa, objema in topline za bolnega otroka, tak starš je slab starš. To si upam napisat in podpisat. Vseeno pa je zelo lahko soditi po fasadi, po zunanjosti, po tistem, kar vidimo, še lažje pa je obsoditi. Težje se je poglobiti v človeka in se vprašati, zakaj.
Tud mene je to pisanje spomnilo, na “modre”nasvete … se bo razvadil. Pa sem jim zmeraj rekla, da so nam v soli za starse rekli, da se otrok do 1 leta ne joka brez razloga. In to mi zdaj potrjuje ze drugi malcek.
Sem imela pa podobno izkusnjo,ko sem rodila prvic. Mamica je hodla ven kadit, pa ne vem kaj se, mala pa jokala. Pol je pa se “ni znala” dojit, ces da nima mleka, pa da itak tud prej ni dojila – je imela ze odraslo hcer in sina. Flaske ji tud niso dal, tako da sem bila ful vesela, ker sem sla tretji dan ze domov.
Vidim da mesas dva nacina vzgoje. Permisivno vzgojo in povezano starsevstvo (attached parenting). Ta dva nacina vzgoje pa se precej razlikujeta. Koncni efekt prve je tak, kot si ga opisala. Koncni efekt druge pa je ljubezniv, zadovoljen, (itd. itd.itd.) skratka “vzgojen” otrok, emotivno tesno povezan s svojimi starsi, “prijazen do sirsega okolja” in sposoben za prezivetje v trdem svetu tam zunaj.
Pri poglabljanju v vprasanje ZAKAJ pa vedno izhajam iz tega, da imamo na eni strani odrasle osebe, na drugi pa otroke. Mene npr. ne briga kaj se je zgodilo z mamo, da bere Lady namesto da bi otroku potegnila iz glave plenico, ki si jo je med tem ovil okrog glave. Vsak ima svoj blues. Vsak ima svoje travme in nepredelane ostanke takih in drugacnih hudih izkusenj iz trdega sveta tam zunaj ali pa od doma. Kar pa te se ne opravici, da lahko te svoje komplekse podtikas naprej svojemu otroku kot gnilo jajce in se sam gradis trd, neusmiljen, hladen dom, kjer se otrok ne bo pocutil varnega. Kjer ti otrok ne bo nikoli in nikdar zaupal.
Morda za vzgojo res ni nikoli prekmalu. Vendar ne otrok, temvec za vzgojo zakompleksanih in nesrecnih butcev, ki dobijo otroke, pa bi radi cimprej iz njih naredili enake zakompleksane in enako nesrecne butce.
Jaz bi res rada vedela, kaj ima tepežkanje z vzgojo, kaj ima z vzgojo neskončen jok otroka in še kaj po tvoji izbiri? Je vzgoja maltretiranje otroka ali kaj? Jaz namreč pod vzgojo razumem vse kaj drugega, kot pod toplino in nežnost razumem še kaj drugega, kot samo neskončno prenašanje in pestovanje otroka. Mislim, da mati (in oče!) lahko otroku, tudi dojenčku, izrazi nežnost, ljubezen in toplino še na kak drug način -poleg pestovanja!- in mu s tem pokaže, da ni 100% odvisen od nje, pač pa se zna kak trenutek tudi sam zabavat.
Za razliko od tebe jaz ne bom vseh tistih, ki pač menite, da je edino pravilno celodnevno prenašanje dojenčka in kasneje otročka, označila za butaste in ne vem kakšne še vse. Upam, da se boš v življenu srečevala z bolj odprtimi ljudmi, kot si sama, da te ne kdo kdaj takole na počez označil z zmerljvkami in se zgražal nad tabo, predvsem pa, da ne boš nikoli in nikdar nobenega svojega “bluesa” niti za sekundo prenesla na svoje(ga) otroka. Pa srečno!
Bolj, ko berem in razmišljam, bolj mi je jasno zakaj:
1. toliko mam ni pripravljeno dojiti -ja, saj to je na začetku potrebno vsake pol ure-prenaporno, pa privezan si na otroka, pa v kino,… ne moreš, stekleničko pa lahko daš vsake tri ure in še kdo drug jo lahko da.
2. ima toliko otrok dude – ker se mamam ne ljubi za vsako ponuditi dojke ali pa otroka nositi, zibati, peti…-daš dudo in utihne.
3. zakaj nekateri otroci na vso moč vpijejo v vozičkih- ja, mame morajo potešiti svojo nakupovalno mrzlico,…
4. toliko mam pol (malo pretiravam) porodniške presedi po kafičih v klepetu z drugimi mamicami, otroci pa se dolgočasijo v vozičkih.
5. je toliko dojenčkov v jaslih že pred zaključkom mamine porodniške-miselnost, da jasli delajo čudeže.
6. je toliko otrok prekmalu na kahlici-še vedno gre za ponos: naš pa to zmore tako kmalu.
….. in konec koncev zakaj dobivamo v srednje šole več kot tri četrt otrok, ki nimajo zdravega čustvovanja. Pravzaprav jih je zelo malo razvajenih. Veliko več je ranjenih, čustveno prizadetih in žal velika večina je te rane dobila doma (iz lastne družine). Ko prvič vidim starše mi je vse jasno.
Lahko se gremo še ne vem kakšne teorije, zame je edini način vzgoje vzgled, vzgled in še enkrat vzgled, ki ga dajemo svojim otrokom. To kar otrok doma vidi in doživi je največ vredno. Večina ostalega je odveč.
Pa ne me narobe razumet, vem da otrok mora vedeti kje je stop znak. Mora vedeti, da ne sme ogrožati sebe in drugih okrog sebe. Vendar za to niso potrebne nobene posebne metode. Potreben je le zdrav zgled v družini. Lahko otroku še ne vem koliko govorimo, da se ne sme pretepati, če ga mi klofamo po riti, ali pa še ne vem kolikokrat povemo, da mora pomagati ljudem, ko jokajo, če pa ga sami puščamo jokati…
Naj še povem, da vse kar sem napisala, ni namenjeno nobeni osebno. Je le moje razmišljanje o tej tematiki.
LP. Ivana
Skrbna, se enkrat si pocaaaasiiii, zeloooo pocaaaasiiii preberi moj prvi post, pa svoj odgovor, pa moj drugi post… Ce se ti ljubi, seveda. Mogoce bos ugotovila, da moj namen ni bil, da se kdo tule na forumu razpoci od togote zaradi tega, ker sem se jaz morala izkasljat. Moj namen je bil, da bi drage mame, ki sobivajo v bolnici, za trenutek odlozile Lady in pogledale svojega bolnega otroka. Verjetno res obstajajo bolj odprti ljudje od mene, ki se jim to nad cemer se jaz zgrazam ne zdi nic taksnega. Morda sem res cisto navadno teslo 🙂 Poleg tega, da sem Koka.
Jezus, koka!
Itak vem, da bi bilo bolje, da se ne vmešavam…ampak…
5x prebrala post od Skr bne, vsaj tolikokrat tudi tvojega!
Morda, pa sem jaz čisto navadno, teslo (karkoli pač), ker se mi zdi, da obe zagovarjata zelo podoben pristop in zelo podobno razmišljata.
No, da se ne bom tule preveč afnala, malo strpnosti ne bo naredilo škode…
Nisem ravno prepričana, da sem razumljivo napisala, kar me je zmotilo, pa vseeno…
Zdaj vas mam pa že dost.
Mogoče zato ker imam za sabo neprespano noč in ker je to zaradi otrok, naj bi bila zato presrečna. Skr bna vsaj ne meče blata ne vse, ki niso v klubu supermam. Nisem supermama ampak se trudim in tudi učim.
Kaj imajo dude z definicijo dobre mame?
Če sinu ponudim dojko kadar ni lačen se razjezi, mogoče se krivi nastavki za dojenje ampak drugače nama ne gre. Torej dojenje za vsak jokec odpade.
Predalčkanje ljudi in otrok zame ni sprejemljivo.
Seveda se pa z obnašanjem mamice v bolnici nikakor ne strinjam in hvalabogu imajo v celjski bolnišnici možnost, da doplačaš in si lahko z otrokom v bolnišnici na večih oddelkih, kar smo že tudi izkoristili. In zraven je bil naš ati in ne jaz, ker sem bila noseča. In verjetno to že pomeni, da ne spadam k ostalim supermamam.
Dan!
Vsec so mi taksne debate in vsem dam po svoje prav.
Glede dud in kafetkanja po kaficih pa takole.. Ivana, gotovo si imela v mislih tiste mame, ki si ne vzamejo casa za otroke in ne tiste, ki si obcasno privoscijo kaksen izhod, cetudi v kafic z drugo mamo…
V casu nosecnosti sem se odlocila, da bom za otroka vse maximalno storila. Da ga bom nosila, mu nonstop izkazovala ljubezen in se mu povsem posvecala. Saj je slo, nekaj casa, dokler se nisem izcrpano zgrudila in zbolela zaradi padca odpornosti. Moje posvecanje otroku je namrec slo v taksno skrajnost, da vcasih do 18h nisem popolnoma nic pojedla (ker ce sem kuhala, je vcasih zajokal). Kaj hocem s tem povedati? Valjda da se je treba posvecat otroku, valjda da mora biti otrok prvi.. Pa vendar sem srecna, ker ima moj otrok dudo (dobil jo je ze na intenzivni).. Srecna sem tudi, ker se z mladimi mamicami dobivamo 1-2x na teden in malo pocvekamo. Enostavno je prevec kruto biti cele dneve sam in zaprt med stirimi stenami. Poklices stare prijatelje, ki jih vecina nima otrok in se enostavno ne mores z njimi pogovarjat o pokakanih ritkah..
Vcasih pac mora tudi mamica nase mislit. Vesela sem, da sem postale toliko sebicna, da si dovolim it na WC, cetudi moj otrok ob tem joka..
Upam, da me razumete..
Lep dan vsem mamicam, ki se trudijo… po svojih moceh…
No s Seven se pa popolnoma strinjam. Jaz sem pri hčerki dobila vnetje ščitnice in kljub stalni utrujenosti si nisem vzela časa za sebe, da bi opazila, da je treba k zdravniku. Pa se je potem vse uredila in tudi utrujenost in zadihanost je šla s tabletami stran. Pri prvi sem še na WC šla težko, zdaj pa si vsaj to privoščim, tudi če malce jokca.
Nobena ni omenila očetov. Meni mož veliko pomaga pri otrocih čeprav so res vsa gospodinjska dela skoraj na meni. Vendar tudi likam z veseljem, ko jih opazujem pri igri. Povsod ne morem biti zraven ker tudi jaz komaj čakam zvečer da grem spat.