Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja a vam je res tako tezko?

a vam je res tako tezko?

Povod za tole pisanje je dogodek, ki sem mu bila prica v pediatricni bolnici. Sobivala sem z otrockom, nedonosenckom in njegovo mamo. Mali nebogljeni misko je ves cas stegoval rocice in z ustki delal tako sobo, kot da isce dojko in cisto potihceno jokal. In kaj so ta cas delali gospa mama? Brali Lady. Ce so bili v sobi. Ne vem kje je hodila, mali je bil v glavnem sam. Tako da sem poleg svojega otroka, bozala se njenega, ga drzala za prskte, da se je pomiril in zaspal, mu brisala ustka, ko je polival itd…. Dojila ga je na vsake tri ure püntlich in jamrala kako nima dovolj mleka, kot da ni se nikoli nic slisala o dojenju. In verjetno res ni. Itak je potem dobila prasek za dodajat.

Veckrat berem tudi na tem forumu take storije, da mi grejo lasje pokonci. Npr. kako dvomesecnik izsiljuje, se zanalasc joka, ker hoce bit skoz po rokah itd itd itd. In se sprasujem, pa kaj je res tako tezko k sebi stisniti svojega otroka? Kaj je tako malo bitje res tako tezko razumeti, da potrebuje vaso blizino, vas vonj, vaso toploto, vase roke, vas glas? Cez par let vas ne bo potreboval vec. Nikoli vec, ste razumele?

Ja, vsi otroci bodo zrasli. Tisi, ki jih mame kao razvajamo in tisi, ki zvecer zaspijo osamljeni, prestraseni in obupani, ker se mame pac ne pustijo “izsiljevati” in ker so na staliscu, da za vzgojo ops. pardon, dresuro ni nikoli prekmalu. Potem se pa vsi cudimo od kje iz takih lepih otrok zrastejo brezcutne posasti.

Precitajte si se kaj na temo custvene inteligence, drage dame. V Laydi pa zal takih stvari ne pise.

Huda, besna, jezna, razpajsana Koka

Kapo dol, Koka. Se ne bi mogla bolj strinjati.

Andreja

Hja, čestitam za razmišljanje. Pri dveh letih in sedmih letih mojega sina, se vsebolj zavedam, da bo ckrljanja še prehitro konec, zato kadar reče: “Se gjeva pocjkjat, mama?” vse spustim iz rok, da ne bi kaj zamudila.

Ja, res ni težko in otroci se čez leta ne bodo spominjali ali je bila kuhinja vedno pospravljena, ali je bil na policah prah, itd… vse lahko počaka. Tudi Lady.

nova
Uredništvo priporoča

Pa veš kolko je takih staršev, ki puščajo otroke na Vrazovi, da se ne rabijo z njimi ukvarjati… Res žalostno. Srečni tisti otroci, ki najdejo razumevajoče, pa čeprav za pol ure na dan. Ta otrok je imel srečo, da sta se srečala. Mogoče se bosta še kdaj.

Moj petmesečnim me vedno “izsiljuje” za cartanje:).

In veste kaj??? Mu vedno ugodim:))).

Radi se imejte,

Keni.

Moja hči,pa je stara 10 let,je najbolj srečna,ko spi z nami.Čeprav še privleče cel kup sostanovalcev v postlo(od barbik in dojenčkov),mi je najlepše ko se stisnemo skupaj.Povem pa,da je spala z nami do svojih 8 let.Tako je,otroci so samo enkrat otroci.Cartajte svoje otročke,ker jih kasneje težko boste.
lp D.

BRAVOOOOOO.

ŽALOSTNO PA JE TO, DA TAKE MAME VERJETNO NE HODIJO NA TA FORUM IN NE BODO PREBRALE VAŠEGA ZAPISA.

SAMO POMISLIM NA UBOGE REVČKE, PA ME ŽE TIŠČI PRI SRCU.

SUPERCA!!! MA TI SI THE BEST!!!

Se čisto strinjam s tabo, koka! Jaz tudi mojega 10 mes pikija crkljam in dojim kadar on hoče, spi pol noči pri nama, uglavnem z njem se ukvarjava oba z možem 100%, pa še obe babici povrhu.. Na take pripombe, češ da je razvajen oz. bo, se kratko malo požvižgam in mi prav dol visi kaj si oseba misli. Svoje mnenje imam že dolgo izdelano, še preden se je rodil in ga ne mislim nobenemu pojasnjevati.
Najbolj neumne fore so mi pa npr. v kakšni knjigi, ko svetujejo, da je otroka potrebno pustiti jokati, da se bo tako navadil biti sam, oz. spati sam, da se ne bo razvadil….. Hallloo? To mi je pa totalno mimo usekana teorija. Moje mnenje je, da če že majhnega dojenčka navadiš, da ga ob joku nihče ne potolaži, tudi pri 16-ih letih ne bo prišel do svojih staršev, s prošnjo da bi se pogovoril o kakšni bolj problematični temi, kot pa je npr. spanje..
Lp, Sara:)

…popolnoma se strinjam. Vedno, ko mi je, da bi preveč nestrpno odreagirala, se ustavim in si rečem……”če bi se jima kaj zgodilo in bi ju ne bilo več, bi si očitala čisto vsak zamujen trenutek……
Zdi se mi, da je ljubezen in skrb do otrok edino kar šteje, ko na koncu delaš bilanco.

Se popolnoma strinjam s tabo in predhodnicami.
Ko pridem domov iz službe, se najemo (kuhamo prejšnji dan) in včasih se zgodi, da posoda čaka do večera, da jo zložimo v pomivalni stroj, KER POSODA POČAKA, moja 14 mesečnica pa se želi moje bližine tisti trenutek.
Ni mi tećko in ni mi žal niti enega trenutka, ki ga preživim z njo in jo seveda tudi ponoči nosim naokrog (12kg!), ko ne more spati in si poje v spanju, prav tako kot tedaj, ko jih je imela še borih 4kg.
mamina ljubezen je neskončna, samo priznati si jo je treba in josprejeti v svojem srcu!

---------------------------------------------------- Življenje je lepo, zato ga je vredno živeti!

Joj kak si tole dobro napisala. Mi gre kar na jok, da v resnici take mame obstajajo. :((

http://www.lubica.net/gaby/blog

ja res je … otroci tko hitro rastejo … in kako zelo lepo je ko se zjutraj zbudim in smo vsi štirje v taveliki postelji :)) ni treba daleč hodit po lubčke :)))

B.

Zelo dobro si tole napisala. Se strinjam s tabo.

LP. Ivana

Tudi mi imamo podobno izkušnjo. Ko je bil mali (takrat 2 letnik) na gastro oddelku z dojenčki je zraven naše posteljice ležal dojenček star okoli 8 mesecev, deček je že sam sedel. Mama in ata sta ga prišla pogledat samo popoldne za kakšno urico, on je ves čas bluzil z mobičem, ona pa možu ves čas nekaj pridigala. Skratka tisto ubogo detece ni imelo kaj dosti od svojih staršev. Mi smo bili pri našem od 8-22h, saj bi drugače skoraj ne bi jedel (ker se sestre nimajo časa s tem ubadat) in bi bil večkrat polulan. Hvala bogu, da je zjutraj že babica letela v bolnico, dokler nisva prišla midva z možem (bolniške žal nisem dobila, dopusta še nisem imela, ker sem se 3 mesece nazaj zaposlila). Babi nam je povedala, da je ta deček čist apatičen ali pa presunljivo joče in da sestre tud pod razno ni dolgo blizu, zato ga je ona vzela nekajkrat v naročje, da ga je pomirila, dokler je ni 1x zalotila sestra in jo nazjala, da kaj se pa gre. Češ, da ne sme prijemat drugih otrok zavoljo bolezni in bla, bla, bla. Tam itak vemo, da so tisti, ki imajo refluks,ali ne morejo kakat ali pa imajo drisko in ni bilo kakšne silne nalezljive bolezni.

Jaz sem še danes hvaležna eni mamici, ki je imela svojega dojenčka tam, da je ponoči pogledala še našega miškolina, saj ni jokal, le da mu je dala dudico, saj mi ponoči niso dovolili ostati pri njem, ostala sem lahko do 22h, ko naj bi mali že zaspal, včasih pa smo malo potegnili, da smo ga uspavali. Ta mamica pa je sedela na lesenem stolu, le da je bil njen pikec star 7 mesecev.

To pisanje me je zelo presunilo.
Sploh zaradi dejstva, da sem sama morala pustiti punčko v pediatrični kliniki za eno nočko, ker pač nisem imela varstva za njenega bratca dvojčka. V srcu se mi je trgalo. Vem, da je spala, ampak jaz nisem. Ko sem prišla domov od nje, sem prvo poljubila drugega črička in z upanjem, da gre punčki uredu potočila nekaj solzic. Kljub dejstvu, da je imela stalno nadzorstvo, ni bilo mame.
Res se neke mame ne zavedajo ljubezni in bolečine, če si primoran otroka nekje pustiti.
Na srečo je šla punči že naslednji dan domov. Iskat sva jo pa šla z bratcem.

Dnevno srečanje pa sem imela s poslovno mamo (sinček je bil cimer moje punčke), ki je kar naprej čepela na telefonu. Ko je pa mene poklical mož in povprašal kako smo, je debelo pogledala, da slučajno ne bi zbudila njenega sinka, da slučajno ne bi bilo kaj dela z njim.
Jaz mislim, da ima vsaka mama rada svojega otroka, samo nekako se drugače obnašajo. Žalostno zaradi otročka, ki te v bolnici najbolj potrebuje, četudi je novorojenček…

Koka zelo dobro napisano.

Jaz se vedno ob takšnih zgodbah vprašam.Le zakaj se takšne mame odločijo za otroka?

Koka,super napisano!
Razgrajaca,dobro vprašanje,zakaj se takšne ženske odločijo za otroke.

Joj Koka, zdaj se pa cmerim…

Meni so sinčka odpeljali po treh urah na neonatalno (iz CE) v LJ. Bila sem v sobi z mamico, ki mi je najprej povedala, da naj bom srečna, ker si lahko privoščim počitek (nič vstajanja, nobenega “mučnega” dojenja…)…

Ko so njej pripeljali tamalega, da bi ga podojila, je malo pisano pogledala sestro “v smislu, a že spet”. No, malo ga je nahranila, ob nenehnih pripombah:-((. Otroček je čez nekaj časa zadremal.

Cimra se je obrnila k meni in me obvestila, da se gre tuširat, ker je kopalnica fraj… Če bo otročiček jokal, pa naj pokličem sestre, da ga odpeljejo…:-(((.

Jasno, da je zajokal, jaz pa čisto prestrašena, kaj naj naredim. Sestre ni bilo nobene blizu, tako sem ga poskusila potolažiti sama. Res je mali nehal jokati in se že dodobra umiril, ko se je vrnila njegova mamica.

Njen komentar:”Hja, če ni bilo sestre blizu, bi ga pa pustila, da se scmeri, v življenju se bo še velikokrat!”

Verjamem, da solze niso nikomur prihranjene, ampak. otroku staremu dva dni..

Morda sem bila pa samo (pre)občutljiva, ker so meni sinka odpeljali…

Ej, koka, prav lepo te je brati, se mi zdi, da je na forumu spet zavel malo drugacen veter…
Jaz svojo 10mesecnico se vedno ponoci dojim na 2-3 ure in ze padajo kaksne pripombe, da to je pa malo veliko pa da je ze nekam velika, jaz pa si mislim, kako mi je lustno, ko se ponoci stisneva in pocrkljava, ko me prime za roke, globoko zavzdihne in sladko zaspi… Saj je fino ponoci spat, ampak tega bo se veliko, takega intenzivnega crkljanja pa ne…
No, tudi jaz sem na pediatricni imela eno “sosedo”, otroku so ravno ugotovili kar precej alergij na hrano. Mali norel po posteljici, ona pa je brala revijo in jedla piskote ter mu z njimi mahala pred nosom ter mu govorila, ti pa tega ne smes, ti si zdaj odpisan… Mislim…

New Report

Close